Stalingrad

Radijsko sporočilo je v Stalingrad prispelo 22. januarja 1943 ob 19. uri: »Kapitulacija izključena. Četa se brani do zadnjega. Srčnost in vztrajnost sta pripomogli k začetku nove fronte in kontraoperacij. Šesti armadi je tako uspel zgodovinski prispevek v najbolj krvavem boju v nemški zgodovini.«

Pošiljatelj je bil Adolf Hitler.

Generalpolkovnik Friedrich Paulus ga je prebral na svojem položaju na južnem robu mesta. Nekoč postaven 52-letni moški je bil shujšan in bolan.

Deloval je živčno, leva polovica obraza mu je trzala kot vedno, ko je bil pod pritiskom. A Paulus je bil pokoren firerju in najvišjemu vodstvu vojske: ni kapitulacije.

S tem je bila usoda šeste armade zapečatena.

Boj za Stalingrad, ki se je začel skoraj natančno pet mesecev prej, je bil pri koncu. Rdeča armada se je hitro približevala tudi Paulusu in 110 tisoč njegovih mož je nazadnje padlo v sovjetsko ujetništvo. Le okoli pet tisoč jih je spet videlo Nemčijo, zadnji šele deset let po vojni.

Če to industrijsko mesto na Volgi ne bi nosilo imena sovjetskega diktatorja, morda tam ne bi potonila vsa nemška armada, morda na domačih ulicah ne bi umrlo več deset tisoč rdečearmejcev in morda od njega ne bi ostale le ruševine.

Tako pa je Stalingrad postal simbol in mit; ljudje v dveh diktaturah so spremljali potek bojev, kot da se bo že tam odločila vojna. Na ruševinah mesta je zrasel mogočen spomenik sovjetski domovini.

Nacionalsocialisti pa so si izmislili legendo o nemških junakih, ki so med ruševinami Stalingrada umrli mučeniške smrti.

A spomladi 1942 je bil Stalingrad le še eno številnih imen na zemljevidu v firerjevih prostorih, kjer je generalštab vojske načrtoval naslednjo ofenzivo.

Tisto poletje so hoteli Nemci odločiti boj za prevlado na vzhodu, saj so se po vstopu Združenih držav Amerike v vojno povečale možnosti za napad zavezniških sil na zahodu in s tem za vojno na dveh frontah, ki so se je Nemci bali.

Spomladi 1942 je bil Stalingrad le še eno številnih imen na zemljevidu v firerjevih prostorih, kjer je generalštab vojske načrtoval naslednjo ofenzivo.

Zato je Hitler v prihajajočih mesecih na južnem predelu vzhodne fronte načrtoval uničenje Rdeče armade.

Hkrati je hotel zasesti tudi naftna nahajališča na Kavkazu, da bi imel zaloge surovin za bližajoči se spopad z zahodnim zavezništvom.

Južna vojaška skupina naj bi obkolila sovjetske čete in jih zmlela, nato prodrla čez Don, pri Stalingradu prekinila ladijski prevoz po Volgi, pomemben za vojno, uničila tovarne orožja v mestu in se premaknila naprej v smeri proti Kavkazu.

Vendar se Rdeča armada ni več pustila obkoliti tako zlahka kot leto poprej; umaknila se je proti vzhodu in jugu. Hitler je to razumel kot znamenje šibkosti in predvideval, da se bodo sovjetske čete kmalu zlomile, zato je spremenil svoj načrt za napad.

Južno skupino je razdeli na skupino A, v kateri sta se 17. armada in prva oklepna enota obrnili proti Kavkazu, skupina B s skoraj 300 tisoč vojaki iz šeste armade kot najmočnejše enote pa po novem ne bi preprečila le rečnega prometa na Volgi in s tem sovjetske preskrbe, kot je bilo sprva načrtovano, temveč tudi zasedla mesto.

Vodstvo šeste armade je vrhovno poveljstvo vojske sicer opozorilo, da je njihova enota prešibka za samostojno okupacijo Stalingrada, vendar je bil Hitler prepričan, da boji ne bodo trajali več kot osem dni.

Morda se je diktator minulo zimo počutil kot vojaški genij, saj je imel prav, ko je kljub najhujšim izgubam dotlej ukazal, da se vojska ne sme predati; s tem je ohranil strnjeno vzhodno fronto, kljub temu da so njegovi generali zahtevali umik.

Nemške čete so imele tako pred novo ofenzivo boljše izhodišče.

Samozvani »največji vojskovodja vseh časov« ni trpel ugovora. Kritike, kot sta bila generalpolkovnika Heinz Guderian in Erich Hoepner, je odpustil in sprejel odstop poveljnikov vseh treh skupin na vzhodni fronti.

Hitler je sam prevzel vrhovno poveljstvo nad vojsko, preostalim vojaškim svetovalcem pa odtlej namenjal »kure z višinskim soncem«, kot so njegove zanosne nagovore poimenovali oficirji. V njih je pokal od optimizma, zamolčal neprijetna dejstva in razmere olepševal tako zelo, da so bili generali po sestankih kot omamljeni. Šele pozneje so se nekateri jezili, da so se mu spet pustili speljati na led.

Josif Stalin, ki je pred vojno dal pomoriti večino najboljših oficirjev, zanikal možnost nemškega napada in v prvem letu vojne sprejel nekaj usodno napačnih odločitev, pa je zdaj pozorneje prisluhnil preostalim izkušenim vojaškim strategom. Na primer 45-letnemu generalu Georgiju Žukovu.

Ko se je Stalingrad imenoval še Caricin, se je Stalin tam med državljansko vojno z boljševiki bojeval proti Beli armadi. Pomembno prometno vozlišče in industrijsko središče, ki je s predmestji zasedalo več kot petdeset kilometrov zahodnega brega Volge, je dal preurediti v socialistično vzorčno mesto, v katerem je živelo 600 tisoč ljudi.

Sovjetska propaganda je slavila predvsem tri velike tovarne na severu mesta: kovinarski obrat Rdeči oktober, tovarno orožja Rdeča barikada in tovarno traktorjev Feliks Dzeržinski, v kateri so od začetka leta 1941 s trakov prihajali tanki T 34.

Delavci so živeli v visokih belih stanovanjskih blokih med drevjem in skrbno negovanimi tratami. V središču se je okrog hriba Mamajev raztezal park. Mesto so prepredale široke ceste, na tehnični univerzi Stalingrad so študirali bodoči inženirji Sovjetske zveze. Pred glavno železniško postajo je stal vodnjak, okrašen s kipi plešočih deklic in dečkov, ki so se držali za roke.

A zdaj so prebivalci svoje vzorčno mesto na ukaz sovjetskih voditeljev spremenili v utrdbo: ženske in mladostniki so v stepi pred mestom kopali tankovske jarke, otroci so s svojimi učitelji postavljali nasipe okoli rezervoarjev nafte na bregu Volge. V na hitro sestavljenih protiletalskih artilerijah so po kratkem uvajanju za orožjem stali gimnazijci in njihovi profesorji.

Čeprav so se meščani nekaj tednov pripravljali na nemški napad, jih večina 23. avgusta 1942 ni resno jemala obvestila po zvočnikih: »Tovariši, v centru mesta smo razglasili zračni alarm. Posebno obvestilo, tovariši …«

V tistem času je bilo namreč lažnih alarmov preveč. Številni ljudje so zato mirno nadaljevali nedeljske piknike na hribu Mamajev, vse dokler se ni zaslišalo streljanje protiletalske artilerije; nato so se meščani razbežali.

Nemški napad je vodilo več kot 600 letal. Vsak heinkel he 111 je imel na krovu za dve toni bomb. Med detonacije se je mešalo rohnenje junkerjev ju 87. Enomotorne štuke so v vrtoglavem spustu napadale manjše cilje, kot so mostovi, sovražnikovi položaji in železniške proge, in smrtonosni tovor odvrgle šele na višini 500 metrov.

Ne nazadnje je mesto nosilo ime sovjetskega voditelja: na tem kraju se je bojeval v ruski državljanski vojni. Za oba diktatorja je Stalingrad tako pomenil simbol zmage oziroma poraza.

Na podvozju so imele montirane sirene, skozi katere je za dodaten ustrahovalni učinek srhljivo tulil zračni upor, ko se je letalo približevalo tlom.

Pilotom je poveljeval 46-letni general Wolfram von Richthofen, ki je bil poveljnik že v španski državljanski vojni, med drugim v mestu Guernica v enem prvih obsežnih uničevalnih bombardiranj v zgodovini.

Njegova letala so tistega dne na Stalingrad odvrgla za tisoč ton bomb. Lesene hiše v predmestjih so zgorele, beli delavski stanovanjski bloki so bili porušeni.

Razstrelivo je zadelo tudi glavno mestno bolnišnico in vodovod. Naftni rezervoarji ob Volgi so goreli, bližajoči se nemški vojaki so lahko več dni opazovali stebre dima nad svojim ciljem. Med temi letalskimi napadi je umrlo nekaj deset tisoč ljudi.

Popoldne so se do Volge s severne strani Stalingrada prebili prvi tanki nemške predhodnice. Hitlerjev načrt, da bi industrijsko prestolnico zavzeli v nekaj dneh, bi se torej lahko uresničil.

Stalin je bil kljub temu pripravljen mesto braniti z vsemi sredstvi. Zavedal se je, da bi bila ob nemški okupaciji Stalingrada Sovjetska zveza razsekana na dva dela, s čimer bi bila prekinjena preskrba s surovinami in hrano, pa tudi dobava materiala iz ZDA prek Volge do fronte in zaledja na severu.

Stalin je v povelju številka 227 julija tega leta določil, da vojska ne sme narediti koraka nazaj, da mora ubraniti vsak položaj, se bojevati za vsak meter sovjetskih tal in ga braniti do zadnje kaplje krvi. Sovražnika je treba za vsako ceno ustaviti in ga potisniti nazaj.

Vojakom, ki bi popustili, je grozila smrtna kazen.

Branilci Stalingrada so imeli na voljo le dobrih 40.000 vojakov, ki so se morali soočiti s 300 tisoč napadalci (v mesto jih je kmalu prodrlo 70.000).

Zato je Rdeča armada v boj proti napredujočim tankom v stepo pred mestom poslala na hitro sklicane delavske milice. Profesorji in študenti s tehnične univerze so sestavljali bataljone, v tovarni traktorjev so prostovoljci sedli v še nelakirane tanke T 34, takoj ko so prišli iz obrata, in se odpeljali v boj.

Evakuacija civilistov se je začela šele dan po zračnih napadih – Stalin se je hotel izogniti vtisu, da je sovjetsko vodstvo obupalo nad mestom na Volgi in je zato do zadnjega odlašal z reševanjem ljudi.

V naslednjih dveh tednih so med nenehnim obstreljevanjem s trajekti in čolni na vzhodni breg preselili skoraj 300 tisoč ljudi. Ko se je evakuacija 10. septembra končala, je v mestu obtičalo okoli 150 tisoč moških, žensk in otrok.

Rdeči armadi je v stepi pred Stalingradom uspelo zavreti prodiranje nemške vojske. Ta je morala streti več obrambnih obročev in šele 6. septembra ji je uspelo doseči južno obrobje mesta.

Stalin je poveljstvo nad 62. armado, zadnjo vojaško skupino v mestu, prenesel na novega generala, Vasilija Čujkova. Njegov predhodnik je bil odstavljen, ker ni verjel, da je Stalingrad mogoče ubraniti. Čujkov, ki je slovel po izbruhih jeze, pa je svojim možem povedal: »Ubranili bomo mesto ali pa umrli med poskusom, da bi ga ubranili.«

General Paulus se je 12. septembra sestal s Hitlerjem v njegovem prestavljenem štabu v ukrajinski Vinici. Friedrich Wilhelm Paulus je šele predhodno zimo prevzel poveljevanje šesti armadi. Hitler ga je imenoval za naslednika Waltherja von Reichenausa, ki ga je povišal v vrhovnega poveljnika južne skupine vojske.

Stalin je bil vseeno pripravljen mesto braniti z vsemi sredstvi. Zavedal se je, da bi bila ob nemški okupaciji Stalingrada Sovjetska zveza razsekana na dva dela.

Paulus je dobro poznal šesto armado, saj je bil do septembra 1940 vodja njenega generalštaba. Vedel je torej, kako veliko četo bo prevzel, vendar še nikoli ni poveljeval in ni bil vojskovodja. Veliko raje je imel vojno teorijo. Sodeloval je tudi pri načrtovanju podviga Barbarossa, vendar osebno ni bil nikoli odgovoren za vso armado.

Paulus je bil previden. Ukaze je bil vajen sprejemati, ne dajati. A zanašal se je, da imajo njegovi nadrejeni boljši pregled nad dogajanjem na vzhodni fronti kot on. Izogibal se je lastnemu ocenjevanju situacije in se ni odločal na podlagi lastne ocene.

Zavedal se je, da njegove vojake med ruševinami Stalingrada čaka boj, kot ga armadi še ni bilo treba bojevati: boj za posamezne ceste, posamezne hiše in posamezne kleti.

Kljub temu je Hitlerju, ki je od njega zahteval časovni razpored bojev, zagotovil, da bodo mesto zavojevali v približno desetih dneh. In tako so se 13. septembra začeli ogorčeni boji v samem središču. Vedno znova so sovjetski vojaki Nemce potisnili nazaj. Ruševine glavne železniške postaje so Rusi v štirih dneh zasedli kar sedemkrat. Mogočni žitni silos je 50 rdečearmejcev branilo več dni, in ko ga je Nemcem končno uspelo zavzeti, ta zmaga ni pomenila nič. A merila uspešnosti so bila v tem boju drugačna.

Uničene hiše so četam na obeh straneh služile za skrivališča, razgledovanje in bojišča. Vojaki so oprezali po vežah in stopniščih, med pohištvom v zapuščenih bivališčih. Od vsepovsod so prihajali zvoki in nihče ni vedel, ali je to prijatelj ali sovražnik. Že v nadstropju višje so se lahko skrivali vojaki nasprotne strani.

V prazni stepi so se vojaki soočili iz oči v oči. A tam bi jih smrtonosni streli lahko pokosili od zgoraj, s strehe ali strešnih oken. Iz kleti, s strani ali ostankov zidov ob vhodih v zgradbe.

Na strehah so prežali ostrostrelci, za vsako luknjo v razstreljeni steni bi lahko bilo sovražnikovo orožje, pripravljeno na strel.

Zaradi blata in prahu so bili vsi vojaki enaki in šele po natančnem ogledu je bilo mogoče razpoznati obrise uniforme.

Ta vojna ni imela nič skupnega z domnevno vojaško romantiko, kot so jo pristojni slikali v svojih poročilih s fronte. Nemški vojaki v Stalingradu, ki se jim je poleti zdelo, da jim mesto tako rekoč že leži pod nogami, so se zdaj plazili po neverjetnem svetu še vedno gorečega mesta.

Prah in dim sta zastrla tudi opoldansko sonce. Artilerijski ogenj je zvenel veliko bliže in strašneje kot zunaj na bojišču. Nemški vojaki so med plazenjem po ruševinah govorili o podganji vojni.

V predahu med boji so se med porušenimi poslopji pojavili civilisti, ki so skušali preživeti sredi pobijanja. Skrivali so se v kraterjih pod bombardiranimi hišami, včasih celo v neposredni bližini spopadov. S trupel živali, ki so jih našli v grušču, so hitro odrezali kos mesa in takoj spet izginili med ruševinami.

Na robu mesta, od koder ni bilo več daleč do stepe, so se ponoči na prosto splazili otroci, da bi iskali korenine in plodove. Številni so izgubili starše. Sovjetski vojaki so nekatere sirote vzeli medse, najmlajše kot maskote, večje pa za kurirje.

Nemški stražarji so streljali otroke, ki so zaradi lakote skušali krasti konzerve vojakov. Včasih so kakemu otroku obljubili kos kruha, da bi jim v zameno prinesel vodo. Če se je potem res podal na nevarno pot do Volge, je postal cilj ostrostrelcev Rdeče armade – sovjetski oficirji niso poznali milosti do tistih, ki so pomagali sovražniku.

Nemci si niso več voščili lahko noč, temveč mirno noč. Kajti Stalingrad je bil najnevarnejši ravno v temi. Enote s šestimi do osmimi rdečearmejci so se tihotapile med ruševinami in neslišno morile z nabrušenimi lopatami in noži, a tudi ročnimi granatami in brzostrelkami.

Nemci so bili zato na koncu z živci in so streljali na vse, kar se je premikalo. Samo septembra so vojaki šeste armade porabili skoraj 25 milijonov kosov streliva.

Tudi podnevi nemški vojaki niso našli miru. Ogenj, drdranje lastne artilerije in srhljivo tuljenje Stalinovih orgel, kot so vojaki imenovali raketomete sovjetskih čet. To orožje, ki je bilo nameščeno na tovornjakih, je lahko hitro izstreljevalo rakete do osem kilometrov daleč. Rdečearmejci so ga ljubkovalno poimenovali po najljubši ruski medvojni popevki Katjuša, v kateri ženska zaročencu obljubi, da ga bo čakala med njegovim bojem za domovino.

A branilci Stalingrada niso imeli velikega upanja, da bi lahko še kdaj videli svoje ljubljene. Marsikdo je pred smrtjo napisal poslovilno pismo na list papirja, tako kot mladi vojak, katerega zadnje vrstice so našli v vojaški čutarici:

»Mama, izpolnil sem prisego, ki sem ti jo dal. Maščeval sem se za vse umrle v Brestu in oskrunjeno domovino. Zmanjkuje streliva, pošasti, to so tanki, pa so vse bliže. Ne pričakujemo okrepitve. Tri dni in tri noči nisem v grlo dobil niti kaplje, pa mimo teče Volga. Umrl bom za veliko Leninovo stranko.«

Številni so med ruševinami vztrajali zaradi požrtvovalnosti in ljubezni do domovine, ker so maščevali sorodnike ali hoteli fašistične napadalce odvrniti od svojih najdražjih.

Sicer pa tudi niso imeli izbire, kajti Stalinov ukaz številka 227 ni puščal dvomov. V njem je vsakemu dezerterju zagrozil s smrtjo in vsakemu oficirju, ki bi samo pomislil na umik, z vojaškim sodiščem. Za fronto je bila postavljena druga bojna linija, na kateri bi postrelili vse, ki bi skušali zbežati.

Sovjetska tajna služba je nadzorovala vse pomole in mostiče na bregovih Volge v Stalingradu, da se nihče ne bi mogel prebiti čez reko. Agenti v enotah so iskali domnevne izdajalce. Že tisti, ki je pobral nemški letak, da bi si iz njega zvil cigareto, je bil aretiran.

Zadnje dni septembra je poletna ofenziva nemške vojske zastala. Hitlerjeva odločitev, da bo hkrati zavzel Stalingrad in prodiral proti naftnim vrelcem na Kavkazu, je močno razširila fronto in tako skoraj ni bilo več mogoče napredovati.

Vrhovno poveljstvo vojske je zato moralo opustiti načrt, da bi naftna polja v Bakuju zavzeli še istega leta. Nemška vojska se je morala začeti pripravljati na zimo, že drugo v Rusiji.

Šesta armada je branila območje od Volge do Dona, skoraj polovica njenih šestnajstih divizij se je bojevala v Stalingradu. Zavzele so južno četrt mesta in od tam prodrle vse do rečnega brega.

A Rdeča armada je še vedno držala predele v centru mesta, predvsem pa na severu, kjer so bile ruševine velikih tovarn.

Sovjetski vojaki na svojih položajih včasih dneve in dneve niso prišli do sveže preskrbe. Odkar so bombe razdejale vodovod, v mestu ni bilo pitne vode. Škornji, uniforme in orožje jih niso dosegli. Lopate so bile tako dragocene, da so vojaki v ročaje vrezali svoja imena in spali na njih. Vedeli so, da če izgubijo to dragoceno orožje, novega ne bodo dobili. Najnujnejše so pobrali padlim tovarišem. Splazili so se do trupel, jih sezuli in jim slekli uniforme.

V tej bitki nemara ni bilo pogumnejših ljudi od pripadnikov sanitarne enote, ki je skrbela za ranjence. Večinoma so bile v njej mlade ženske; sanitarno enoto 62. armade je na primer vodila osemnajstletna študentka medicine.

Prostovoljci so poznali le eno preprosto pravilo prve pomoči: splazili so se k ranjencu in ga zvlekli iz neposredne nevarnosti. Nato so si vojaka oprtali na hrbet in ga odnesli na breg Volge, od koder so ranjence ponoči prepeljali na drugo stran reke.

Poleg tega so se tudi bojevali. Dvajsetletna Gulja Koroleva je na primer rešila več kot sto sovjetskih vojakov in ubila 15 nemških. Prejela je red rdeče zastave – a posmrtno, tako kot številne tovarišice.

Na bregu Volge so ponoči nenehno pristajale majhne skupine svežih borcev. Poveljniki so brez pomišljanja pogosto vpoklicali tudi može, ki so jih ravno evakuirali iz mesta. Brez urjenja so jih poslali nazaj v pekel, za katerega so bili mislili, da so ga za vedno zapustili.

Prisilni rekrutiranci so dobili kruh, klobaso in orožje, nato pa so jih ponoči odpeljali na drugo stran na enem od številnih plovil vojske ali v zaseženih ribiških čolnih, včasih tudi v čolnih na vesla.

V temi so pred njimi eksplodirale granate, saj so Nemci obstreljevali reko. Vrtinci vode so se dvigovali in prevračali čolne, če jih niso zadeli izstrelki.

Srečevali so se s plovili, ki so prevažala ranjence. Čim bliže bregu so bili, tem močneje je smrdelo po pepelu, dimu in trohnenju.

So si drznili ozreti se? Dobro so poznali vodilo 62. armade: »Za branilce Stalingrada ni trdnih tal na drugi strani Volge!« Vzhodni breg se je zdel kot drug planet.

Civilisti, ki so ostali v mestu, po koncu sovjetske evakuacije niso več mogli na drugi breg. Od sredine septembra so Nemcem naproti nenehno prihajale trume beguncev. Natovorjeni s tistim malo, kar jim je še ostalo, so se ljudje skozi stepo skušali rešiti z bojnega območja. Peš so morali premagati več kot sto kilometrov; otroci, ženske in starci so se na robu ceste zgrudili in njihova trupla so pustili kar tam. Preživeli so prišli v taborišča, ki so jih uredili na zaplatah zemljišč za bodečo žico. Ujetniki so z golimi rokami kopali luknje v tla, da bi si naredili zavetje pred ostrim vetrom.

Poveljnik nemške vojske je ukazal, da vojaško sposobne sovjetske moške kot vojne ujetnike združijo v delovnih bataljonih. Tako je za nemško vojsko moralo delati 4000 mož, okoli 13.000 so jih deportirali za potrebe oboroževalne industrije v Nemčiji.

Tudi ujete rdečearmejce so Nemci zaprli za bodečo žico. V taboriščih je razsajal tifus. Ko so Nemci čez ograjo vrgli hrano, so razdeljevanje morali organizirati sovjetski oficirji. Marsikateri rdečearmejec je v stiski postal kanibal.

Več deset tisoč sovjetskih vojakov se je javilo za delo, da ne bi počasi hirali v taboriščih. Med njimi je bilo tudi veliko pravih pomagačev, ki so Nemcem želeli pomagati zaradi svojih prepričanj, saj so sovražili Stalina in komunizem.

A večinoma niso bili prostovoljci. Zavedali so se, da jih bodo Nemci za bodečo žico pustili pomreti, če pa bi jih osvobodila Rdeča armada, se niso nadejali toplega sprejema.

V skladu s Stalinovim ukazom številka 270 so namreč vojaki, ki so padli v ujetništvo ali se celo predali, zakrivili izdajo in bi jim zato sodili kot izdajalcem domovine. V primeru oficirjev je to veljalo tudi za njihove najbližje.

Od skupno okoli 110 tisoč zajetih nemških vojakov jih je polovica umrla do pomladi 1943.

Sovjetski vojni ujetniki so bili žrtve dveh nečloveških sistemov in so hoteli samo preživeti. Zato so številni pripadniki šeste armade služili kot kuharji, kurirji in konjarji. Nekateri so se smeli celo pridružiti bojujočim se četam.

A ker Hitlerju ni dišalo, da bi Rusi in Ukrajinci – v njegovih očeh slovanski podljudje – nosili nemške uniforme, jih je vojska poimenovala kozaki; to bojevniško ljudstvo namreč ni žalilo rasnih čustev diktatorja.

Hitler je 8. oktobra vnovič ukazal dokončno zavzetje Stalingrada. Tik pred tem je Paulus moral prekiniti napade, ker so bile izgube prevelike, primanjkovalo je streliva, goriva, hrane in primernih borcev za boje med hišami. Artilerija Rdeče armade je mesto nenehno obstreljevala z vzhodnega brega Volge.

Nemški vojaki so vseeno ubogali ukaz in 14. oktobra spet napadli tovarniške ruševine na severu mesta. Branilcem so trgali meter za metrom.

General Čujkov je svoj štab postavil na bregu Volge. Napadalci so se skoraj povsod prebili do reke, a 62. armada je ubranila svoje položaje in ponoči so njihovi pripadniki vrnili ogenj.

Na obletnico poskusa puča leta 1923, 8. novembra, je Hitler govoril v münchenski pivnici, ki je bila znana kot zbirališče nacionalsocialistov, in se pred somišljeniki bahal: »Hotel sem priti do Volge, do nekega določenega mesta. Po naključju se to mesto imenuje po Stalinu. Tam je pomembno pretovarjališče, to sem hotel zavzeti. In zdaj ga tudi imamo!« Ni bilo prvič, da je kancler predčasno oznanil padec Stalingrada.

Stalinov namestnik na položaju vrhovnega poveljnika Georgij Žukov je medtem pripravljal ofenzivo, s katero ne bi preprečil le kapitulacije porušenega mesta, temveč uničil vso šesto armado in pripomogel k odločilnemu preobratu v vojni.

Nekaj sto kilometrov severozahodno od Stalingrada so čete že nekaj tednov prečkale Don. Čez dan so se sovjetski vojaki skrivali v vaseh, ki so jih že prej izpraznili.

Tudi južno od Stalingrada so prek Volge prihajali čete, konji, tanki in težko orožje.

Vodstvo šeste armade je sicer predvidelo sovjetski protinapad, vendar si niso mogli predstavljati, da bi Rdeča armada s številnimi divizijami in tanki lahko tako hitro prebila fronto in napredovala skozi stepo za hrbet Nemcev.

A prav to je bil načrt Žukova.

V dnevnem poročilu šeste armade je 18. novembra pisalo: »Na vsej fronti ni bistvenih sprememb. Plavajoče plošče ledu na Volgi so manjše kot dan prej.«

Dan pozneje se je začela operacija Uran, ki jo je pripravil Žukov.

Na severozahodu in dan pozneje še na jugu so sovjetske divizije prebile fronto ter pregazile Romune, ki naj bi krili bok šeste armade. Z več kot tisoč tanki in 17.000 kosi težkega orožja so obkolili vojake Paulusove armade.

Tri dni pozneje so se čete s severa in jugovzhoda srečale okoli 70 kilometrov zahodno od Stalingrada ob Donu. Rdečearmejci so se objeli, si izmenjali vodko in hrano.

Šesta armada je bila obkoljena. Iz stepe med Donom in bregovi Volge se je površje, ki je obsegalo skoraj 2000 kvadratnih kilometrov, spremenilo v past za okoli četrt milijona vojakov.

V tem kotlu je bilo skupaj z nemškimi četami tudi okrog 50.000 ruskih pomagačev, poleg njih pa še dve romunski diviziji in hrvaški regiment.

Rdečearmejci iz 62. armade, ki so vztrajali v Stalingradu, so zdaj postali del silnega vojaškega obroča. Vmes so jih sicer odrezali od vzhodnega brega – Nemci so obstreljevali vsako ladjo, ki si je skozi ledene plošče skušala utreti pot. A tistega večera so sovjetski branilci od veselja zapeli.

Friedrichu Paulusu so pozneje pogosto pripisovali krivdo, ker ni prepustil položajev v Stalingradu in na severu ter se skušal iz pasti prebiti v smeri proti jugozahodu, ko je bil še čas. A v resnici šesta armada tega niti ni bila sposobna.

Potrebovala bi dodatno strelivo in bencin, sicer bi morala zapustiti 10.000 ranjencev in večino vozil ter orožja. Zato je general Paulus zahteval nujno potrebno preskrbo in večkrat predlagal, da bi smeli Stalingrad prepustiti nasprotniku in čete pripraviti na prodor.

Vendar za to ni dobil dovoljenja.

Paulus je omahoval. Namesto da bi se odločil za neposlušnost, je Hitlerja 23. novembra vnovič prosil, naj mu pusti proste roke, in opozoril: »Armada bo v zelo kratkem času uničena.«

Odgovor je prišel naslednje jutro v obliki firerjevega sklepa oziroma najvišjega ukaza: »Za vsako ceno ohraniti sedanjo fronto na Volgi.«

Za Hitlerja je izraz »za vsako ceno« od prejšnje zime veljal za dogmo. V skrajnem primeru bi žrtvoval vso armado, da se le ne bi umaknil iz Stalingrada. Ne nazadnje bi to v tem trenutku, potem ko je manj kot dva tedna prej v Münchnu že razglasil preuranjeno zmago, tudi žalilo njegovo nečimrnost.

Obljubil je, da bo poslal oklepne divizije in obkoljenim zagotovil zračni most. Dve zimi pred tem so čete tako uspešno dobivale vse potrebno in tudi zdaj naj bi jih preskrbovalo 130 transportnih letal tipa junkers ju 52, ki bi v obkoljeni kotel dnevno spustila 500 ton živil, streliva in goriva.

A oficirji, pristojni za transport, so maršala Hermanna Göringa, poveljnika letalskih sil, opozorili, da bi piloti na dan lahko pripeljali največ 350 ton tovora, pa še to le v idealnih pogojih in kratkoročno. Kljub temu je Göring svojemu firerju sporočil, da bodo zračne sile že poskrbele za obkoljene.

Dva dneva po obkolitvi so porcije zmanjšali za polovico, preskrba pa je skoraj v celoti zastala. Namesto obljubljenih 130 letal jih je priletelo manj kot 30 na dan, nekaj so jih tudi sestrelili.

V prvem tednu zračnega mostu od 23. novembra je do obkoljenih prišlo le 350 ton tovora, od tega so bile tri četrtine goriva. Živil je bilo le 14 ton – za okoli četrt milijona ljudi.

Poleg tega v kotel ni vedno prišlo, kar so potrebovali. V eni od pošiljk so tako oficirji odkrili samo poper in majaron.

Vojaki so klali konje in se med seboj opogumljali. Mar ni Hitler obljubil, da bo poslal pomoč? Mar jih ni Paulus v dnevnem povelju 27. novembra opozoril na firerjevo zavezo, da jih bo rešil?

Ko so nacionalsocialisti prišli na oblast, so bili mladi možje še šolarji. Bili so Hitlerjevi mladinci, udeleževali so se taborov, kjer so jim vbijali v glavo: rodili ste se, da bi umrli za Nemčijo. Za mnoge je bila firerjeva beseda zakon. Nikoli ne bi bili pomislili, da bi lahko prelomil svojo obljubo.

Nekateri so sanjali o skorajšnjem prihodu letalskih desantnih divizij. Eden od vojakov naj bi celo videl, kako je Hitler – tako kot nekoč sveti Jakob med srednjeveškimi španskimi vojaki – hodil po bojnem polju.

Devetnajstletni Helmut Gründling je 29. novembra pisal domačim: »Branimo svoje položaje, ne glede na vse. Firer osebno je tako ukazal in zdaj sam vodi operacije na našem odseku. Včeraj ali predvčerajšnjim je bil celo tu, v bližini, neki tovariš ga je videl. Lahko si predstavljate, kako mirni in pomirjeni smo odtlej.«

A vrhovni poveljnik je bil daleč proč.

Vmes je Rdeči armadi uspelo še bolj stisniti obkoljene; njihovo ozemlje je zdaj obsegalo le še 800 kvadratnih kilometrov. Edini poskus reševanja je spodletel.

Z operacijo Zimska nevihta naj bi zarezali koridor v obroču, sklenjenem okoli obkoljenih, in jih tako po kopnem oskrbeli ter okrepili.

Zajedavce so z uniform in kože strgali kar z lopaticami, jih pulili z obrvi in brad, kjer so viseli v grozdih. Ko je vojak umrl, so uši zapustile ohlajeno truplo.

Napad se je začel 12. decembra – in se v nekaj dneh tudi neuspešno končal. Rdeča armada je med fronto in obkoljenim kotlom namestila 185 večjih formacij. Pomanjkanje goriva in streliva ter siloviti napadi Sovjetov so Paulusu preprečili, da bi lahko začel pot proti jugozahodu.

Še huje: med enim od napadov so rdečearmejci na sveti večer zasedli najpomembnejše letališče za preskrbo obkoljenih. Zračne sile so izgubile 72 letal in bile prisiljene uporabljati bolj oddaljena vzletišča.

Začel se je hud mraz. Vedno več vojakov je dobivalo omrzline, tudi poškodbe trebuha in nog so bile pogostejše, ker so se izstrelki odbijali od zamrznjenih tal. Že zdavnaj ni več šlo za osvojitev mesta, le še za to, da bi preživeli mraz in lakoto. Vojaki so lovili podgane in potepuške pse.

Neki novinec je tiste dni pisal svoji sestri: »Tu je videti brezupno. Že štiri tedne jemo samo konjsko meso. Predvčerajšnjim smo zaklali mačko. Nikoli si ne bi mislil, da bo tako okusna. Če je mogoče, takoj pošlji pripomočke za šivanje, žepni nož, jušne kocke, puding v prahu in sladkor.«

To so bile samo sanje, saj pošta skoraj ni več prihajala.

Patolog šeste armade je do konca meseca naredil obdukcijo na 50 truplih mož, ki so umrli nenadoma, brez znakov poškodbe ali bolezni. Poimenoval je tisto, kar so zdravniki dotlej potiskali med podhladitev, izčrpanost in predvsem še neznano obliko kužne bolezni: polovica pregledanih vojakov je umrla od lakote. Za božič 1942 so se obkoljeni nemški vojaki zbrali okoli nekaj radijskih sprejemnikov. Minister za propagando Joseph Goebbels je insceniral pogovore s četami v Franciji, na Kreti in v Sovjetski zvezi. Nenadoma se je slišal glas: »Tu Stalingrad!«

Sledila je pesem Sveta noč, blažena noč, kot bi jo peli obkoljeni vojaki. Večina poslušalcev v Stalingradu se je zavedla prevare in številni so bili ogorčeni: to je izdaja domovine, še huje, grdo so prevarali njihove družine, ki se jim niti ne sanja, kako je v Stalingradu, kjer vsak dan umre 1200 nemških vojakov, tudi na ta praznični dan.

Goebbels je nemškemu prebivalstvu že več mesecev govoril o zmagi na Volgi in ljudje v domovini so bili še vedno prepričani, da bo šesta armada zdržala.

Upanje vojakov pa je plahnelo. Mladi Helmut Gründling, ki je še mesec dni prej stavil na to, da ga bo rešil firer osebno, je konec decembra mami napisal dolgo pismo. V njem je naslikal življenje po vojni, želel je postati amaterski fotograf in učitelj: »Samo nobenega navdušenja nad trapastimi političnimi ideali. To je vse navadno s … Oprosti! Navadna spletka. Razmišljati moram o tem, ali je zame kot posameznika sploh pomembno, da je Nemčija zelo velika in močna. Ta prekleta vojna!«

Desetnik Bruno Kalinga je za novo leto pisal družini: »Čeprav sem izčrpan, ponoči ne morem spati, temveč z odprtimi očmi sanjam o pecivu, pecivu, pecivu. Pa je vse tako nesmiselno in brezciljno. Kdaj in kako bo prišla odrešitev? Bo to smrt zaradi bombe ali granate? Bolezni ali shiranosti? Vsa ta vprašanja nam dajejo misliti. Če me bodo zaradi tega pisma postavili pred vojaško sodišče in ustrelili, bi bilo to za telo blagodejno.«

Nemški vojaki v stepi pred Stalingradom so dobili (kvečjemu) dve rezini kruha na dan, včasih pa juho iz vode in malo konjskega mesa.

Razsekali so vse, kar je bilo lesenega, da bi zakurili ogenj. Številni niso imeli druge možnosti, kot da so se greli med seboj. Celo dežurni vojaki so ostajali v zavetju in se stiskali skupaj, da so varčevali z energijo.

Tako kot že leto prej je Nemcem primanjkovalo zimske opreme. Vojaki so pobijali pse in si iz njihovih kožuhov šivali rokavice. Okoli glav so si zavijali šale, gamaše in nogavice, da bi se zaščitili pred ledeno mrzlimi čeladami.

Najbolj obupani so pohabili sami sebe, se ustrelili v dlan ali stopalo, nalašč pustili, da jim je zamrznil kak ud, nos ali uhlji, ker so upali, da jih bodo kot ranjence z letalom spravili iz obroča.

V Stalingradu so vojaški žandarji prečesavali zmrznjene ruševine ter streljali domnevne skrivače in dezerterje.

Sovjeti so medtem nasprotniku predvajali otožno glasbo za tango, monotono tiktakanje ure ali staro nemško uspešnico z refrenom, ki je pel o vnovičnem snidenju v domovini.

Vojaki so na začetku še streljali v zvočnike, a počasi jim je zmanjkalo streliva.

Sovjetski propagandni oddelek z nekaj nemškimi vojnimi ujetniki in nemškimi komunisti, med njimi je bil tudi Walter Ulbricht, poznejši predsednik državnega sveta Nemške demokratične republike, je sestavljal letake. Na enem je bil upodobljen mrtev nemški vojak, nad čigar truplom je jokal malček.

Na zadnji strani je bila natisnjena pesem Ericha Weinerta Pomisli na svojega otroka. Pesnik je verze napisal prav za ta namen.

Za novo leto je Hitler brzojavil Paulusu: »Vam in vaši trdoživi armadi tudi v imenu vsega nemškega naroda predajam najlepše novoletne želje. Naj vi in vaši vojaki v novo leto vstopite s trdnim prepričanjem, da bom skupaj z nemško vojsko vložil vse sile v uničenje branilcev Stalingrada in s tem vašo vztrajnost povzdignil v najbolj hvalevredno dejanje v zgodovini vojne.«

Takrat je Rdeča armada nemške čete zunaj obroča potisnila še dlje proti zahodu. Možje, zbrani okrog Paulusa, so bili zdaj sami.

Sovjetski emisarji so 9. januarja 1943 prečkali Don, da bi obkoljene Nemce prisilili h kapitulaciji. Paulus jih ni sprejel, njegovi oficirji niso smeli prevzeti niti pisem.

Dan zatem je Rdeča armada napadla. Vojake je gnala pred seboj iz stepe proti Stalingradu. Kakih 20.000 se jih je skrilo v luknje, jame in zemeljske bunkerje. Še med umiranjem so iskali vsaj malo toplote in so v poltemi čepeli skupaj.

Ranjeni in bolni so si skušali priboriti prostor v letalu, a hudo poškodovani skoraj niso imeli možnosti: v letalo so namreč lahko spravili več stoječih in sedečih mož kot nosil.

Neki nemški vojak je pisal svoji sestri: »Tu je videti brezupno. Že štiri tedne jemo samo konjsko meso. Predvčerajšnjim smo zaklali mačko. Nikoli si ne bi mislil, da bo tako okusna.«

Vojaški žandarji so ranjence zadržali z mitraljezi, da ne bi zasedli letal. Nekatera letala so Sovjeti sestrelili, še preden so se lahko dvignila dovolj visoko.

V predorih in kleteh v mestu so sanitarci uredili improvizirane lazarete, pred vhodi vanje so ležala zamrznjena trupla. Manjkalo jim je povojev, zdravil in krvi.

Kirurgi so operirali brez anestezije. Preden so lahko začeli, so morali bolniku najprej odstraniti uši.

Zajedavce so z uniform in kože strgali kar z lopaticami, jih pulili z obrvi in brad, kjer so viseli v grozdih. Ko je vojak umrl, so uši zapustile ohlajeno truplo.

Po stenah kleti je mezela voda, zrak je bil zatohel, v konzervah so plapolale ročno izdelane oljne svetilke. Zunaj je bučalo grmenje orožja Stalinovih čet.

Feldmaršal Erich von Manstein, vrhovni poveljnik vojaške skupine ob Donu, kamor so sodili tudi obkoljeni vojaki, je 22. januarja 1943, ko se je fronta Stalingradu približala na nekaj kilometrov, Hitlerja po telefonu skušal prepričati, naj šesti armadi dovoli kapitulirati.

Vzhodno fronto je dosegel nepopoln diktatorjev odgovor: »Zavedam se, v kako težkem položaju je vojska. Tudi sam trpim zato … stoletni, celo tisočletni zgodovini … Bojevati se je treba do zadnjega naboja. Kapitulacija ni mogoča že z vidika časti. Heil!«

Še isti večer je Paulusa doseglo sporočilo, ki mu je dokončno prepovedalo predajo.

Vrhovni poveljnik je Hitlerjevo odločitev šesti armadi posredoval v svojem dnevnem povelju: »Zdržite! Če bomo držali skupaj kot zaprisežena skupnost usode in bo vsak zbral neverjetno voljo, da se brani do zadnjega, nam bo uspelo!«

A vse je kazalo, da je sam izgubil vso voljo. Zbolel je za grižo in obležal v postelji. Osivel je, hodil je močno sklonjen. Po besedah enega njegovih generalov je dobesedno gineval, tako telesno kot duševno.

Je voščilo ob deseti obletnici začetka nacionalsocialistične oblasti sestavil sam? Podpisal ga vsekakor je. V njem je Hitlerju zagotovil, da bo nad Stalingradom vihrala nemška zastava.

Visela je tudi nad vhodom ruševin nekdanje trgovine Univermag, kjer se je v kleti vkopalo poveljstvo šeste armade. Dan prej se je prvi generalpodpolkovnik s svojim oklepnim korpusom predal sovjetskim četam.

Rdeča armada je na več mestih prodrla do Volge, Nemci so bili tako razsejani po treh med seboj odrezanih delih mesta, obstreljevala jih je sovjetska artilerija. Ranjeni in bolni niso več dobivali hrane.

Nekaj obkoljenih vojakov je 30. januarja 1943 spet slišalo prenos po radiu: maršal Hermann Göring je nagovoril šesto armado. Primerjal jo je s Špartanci pri Termopilah, ki so se žrtvovali v boju proti Perzijcem, kar je veljalo za najvišje vojaštvo.

Možje v Stalingradu so poslušali lastni nagrobni govor.

Tuje radijske postaje pa so poročale o ujetnikih. Tako je vse več Nemcev izvedelo, da jim nacionalsocialistično vodstvo laže.

Naslednji dan je Hitler Paulusa povišal v feldmaršala. Razumel je, kaj je čast pomenila v resnici: poziv k samomoru. A se je prvič uprl diktatorjevi želji: »Zaradi tega češkega desetnika si že ne bom pognal krogle v glavo.«

Paulus je Hitlerjeve ukaze hotel vsaj na videz izpolnjevati do konca. Oficirjem je naročil, naj se pogajajo z nasprotnikom. Ko so se sovjetski generali resnično pojavili v kleti trgovine, je feldmaršal vztrajno ponavljal, da so ga presenetili. Branil se je tudi podpisati kapitulacijo.

Še istega dne, ko se je Paulus pustil zajeti, se je predal tudi drugi del čet. Le na severu Stalingrada se je umiranje nadaljevalo še dva dneva.

Končno se je 3. februarja 1943 mesto prvič po petih mesecih zavilo v tišino. Orožje je obmolknilo.

Od obkoljenih vojakov, med katerimi je bilo 200 tisoč nemških in romunskih ter okoli 50.000 sovjetskih pomagačev, jih je po ocenah uspelo zbežati le 30.000. V dokumentih šeste armade so uradno zabeležili 60.000 mrtvih.

Okoli 110 tisoč vojakov je prišlo v sovjetsko ujetništvo. Ni znano, kaj se je zgodilo z zajetimi pomagači, verjetno so jih takoj pobili ali vključili v kazenske vode.

Nepojasnjena je ostala usoda okoli 50.000 ljudi, ki so bili obkoljeni; domnevajo, da je večina padla januarja in na začetku februarja ali pa umrla od lakote in mraza. (Pred koncem bojev niso mogli zdravstveno oskrbeti 40.000 ranjenih in bolnih.)

Več kot 400 tisoč rdečearmejcev je padlo v bojih v Stalingradu in njegovi okolici ali pa so jih ustrelili kot izdajalce, dvakrat toliko jih je bilo ranjenih ali zajetih.

Od nekdanjega sovjetskega vzorčnega mesta je ostal le grušč. Pred ruševinami glavne železniške postaje še vedno stoji nepoškodovani vodnjak s plešočimi dečki in deklicami.

Vodstvo stranke v Stalingradu je preštelo prebivalce v ruševinah, ki so si ob koncu bojev spet upali na plan: boj na življenje in smrt dveh armad je preživelo 10.000 civilistov, med njimi 994 otrok. Zaradi lakote so bili napihnjeni, niso upali govoriti in ljudem pogledati v oči. Le devet otrok je spet našlo svoje starše.

Kar je rdeča armada videla med vnovičnim zavojevanjem mesta, je mnoge spodbudilo k razmišljanju o maščevanju nad poraženci – kajti v nemških taboriščih za vojne ujetnike v obkoljenem kotlu je od 3500 zajetih le dvajset sovjetskih vojakov dočakalo osvoboditev.

Od skupno okoli 110 tisoč zajetih nemških vojakov jih je polovica umrla do pomladi 1943.

Številni so bili že ob porazu bolni, ranjeni in šibki zaradi lakote in mraza. Nekaterim so sovjetski civilisti na pohodu v taborišče odvzeli odeje in škornje. Mnoge so ustrelili stražarji, ko so omagali – do taborišča jih ni prišlo okoli 17.000.

Družine nemških vojakov o usodi zajetih sorodnikov niso izvedele ničesar. Kar je Hermann Göring sprožil s svojim govorom o Termopilah, je nacionalsocialistično vodstvo še nadgradilo: izmislilo si je legendo o junaški šesti armadi, ki se je žrtvovala za domovino.

Nemški ujetniki so kalili to legendo in so resnico zato zamolčali. Njihova zadnja pisma je nacionalsocialistično vodstvo zadržalo tako kot vso pošto iz sovjetskih taborišč. Dva tedna po koncu obkolitve je imel Joseph Goebbels v berlinski športni palači govor, v katerem je Nemce pozival k totalni vojni.

V tem govoru ni omenil Stalingrada, vendar je ogorčenje ljudi nad umiranjem ob Volgi in vse očitnejši strah pred Rdečo armado izkoristil, da je utemeljil popolno mobilizacijo.

Tuje radijske postaje pa so poročale o ujetnikih. Tako je vse več Nemcev izvedelo, da jim nacionalsocialistično vodstvo laže. Tako opevana enotnost med ljudstvom in firerjem se je začela krušiti.

Za Sovjetsko zvezo je Stalingrad pomenil zmagoslavje. Končno je Rdeča armada dokazala svojo moč; sovražnika ni le zadržala, temveč ga je uničila. Nemci so sicer še vedno zasedali velik del Sovjetske zveze, vendar se zdaj Rdeča armada ni več samo branila, temveč je tudi napadala.

Tako je uresničila grožnjo, ki jo je zabrusila nemškim ujetnikom v obraz: Kmalu bo v Berlinu tako, kot je zdaj v Stalingradu.

Feldmaršal Paulus se je v sovjetskem ujetništvu spremenil. Avgusta 1944 je napisal pisma več poveljnikom nemške vojske, v katerih jih je pozival h kapitulaciji, podpisal pa je tudi poziv Nemcem in njihovim vojakom, naj se bojujejo proti Hitlerju.

Po koncu vojne je na nürnberškem procesu leta 1946 sodeloval kot priča sovjetskega tožilstva. Ko so ga leta 1953 izpustili iz ujetništva, se je preselil v Nemško demokratično republiko. Umrl je v Dresdnu 1. februarja 1957, hudo bolan in depresiven, star 66 let.

Stalin je uresničil grožnjo, ki jo je zabrusil nemškim ujetnikom v obraz: Kmalu bo v Berlinu tako, kot je zdaj v Stalingradu.

A do konca življenja je vztrajal pri tem, da v Stalingradu zaradi pokornosti Hitlerju ni mogel ravnati drugače.

Stalingrad za številne Nemce ostaja zločin proti vojakom. V filmih, knjigah in spominih osvetljujejo le dve temi: kako so nemški ujetniki trpeli v sovjetskih taboriščih in koliko nedolžnih mladih mož je zločinski diktator žrtvoval za Stalingrad.

Ti mladi možje so bili najprej storilci in šele nato žrtve. Deportirali so civiliste, pustili stradati vojne ujetnike, streljali otroke, ki so kradli hrano. Nemške letalske sile so mesto razdejale še pred prihodom šeste armade. In skoraj vsi vojaki so se bili do konca pripravljeni boriti.

Tako kot drugi Nemci, ki so se bojevali še naslednji dve leti.

Gesa Gottschalk, zgodovinarka, ki se je med študijem posebej poglobila v vzhodno fronto in usodo sovjetskih vojakov v nemškem ujetništvu.