Stalin vrne udarec

Pripadniki nemške vojske so bili brezupen boj. Sovjetska bojna letala so bombardirala njihove položaje v beloruskem mestu Bobruisk, silovito jih je obstreljevalo tudi topništvo Rdeče armade, Nemcem pa je ostalo še komajda kaj streliva za redke preostale topove. Vse več enot se je z vzhodnih položajev umaknilo v mesto. Nekateri so poskušali celo pobegniti na zahod, a so jih tudi tam čakali sovražni tanki, ki so 27. junija 1944 obkolili okrog 70.000 nemških vojakov v Bobruisku ter jih dva dni neizprosno obstreljevali. Nato so rdečearmejci vkorakali v mesto.

Ruski pisatelj Vasilij Grosman jih je spremljal kot vojni poročevalec. Videl je uničene hiše in požgane nemške tanke. Mrtvi so ležali na cestah, v jarkih, pod borovci. Rdečearmejci so s svojimi tanki vozili kar čez padle. Grosman je zapisal: »Šlo je za povračilo, za srhljivo, neizprosno maščevanje.«

Že osmi dan operacije »Bagration« so zavzeli Bobruisk. Poletna ofenziva Rdeče armade, poimenovana po ruskem generalu iz 19. stoletja, je bila eden izmed najsilovitejših napadov v celotni drugi svetovni vojni, morda celo v vsej zgodovini človeštva. Nemška vojska je bila s tem dokončno pregnana s sovjetskih tal.

Že nekaj mesecev pred tem je maršal Georgij Žukov s svojim štabom odločil, da bodo napad začeli v Belorusiji, saj je tam nemška vzhodna linija segala najgloblje na sovjetsko območje. Stratege je najbolj skrbelo, da bi se Nemcem uspelo umakniti še pred začetkom ofenzive, kajti tudi vodstvu nemške vojske je bilo jasno, da bo Rdeča armada napadla, kakor hitro se bo posušilo blato ruske pomladi. Vendar pa so Adolf Hitler in njegovi vojaški svetovalci pričakovali, da se bo napad začel južneje, v Ukrajini, kjer je bil teren za sovjetsko vojsko ugodnejši kot v Belorusiji z vsemi njenimi rekami in jezeri, močvirji in slabimi cestnimi povezavami.

Sovjetska zveza je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi svojega nasprotnika prepričala, da je njegovo predvidevanje pravilno. Tako so se tanki, topništvo in druge enote proti beloruski meji pomikali le ponoči, v Ukrajino pa so pošiljali prazne vlake, da bi zbudili vtis, kakor da se tja selijo cele čete.

Za datum napada je Stalin določil 22. junij 1944, dan tretje obletnice napada na Sovjetsko zvezo. Pred tremi leti je imela ta sicer številčno, a skorajda neoperativno vojsko. Stalin je ob koncu 30. let iz paranoidnega strahu pred vojaškim udarom dal zapreti ali likvidirati več kot 80 odstotkov svojih višjih oficirjev, zaradi česar so čete ostale brez vodstva. Poleg tega je bila vojska takrat tudi slabo opremljena.

Silovitost napada je Nemce osupnila. Nekateri so panično pobegnili, še preden se je z napadom sovjetske pehote začela druga faza ofenzive.

Sčasoma pa je Rdeča armada – tudi s pomočjo zaveznikov – postala najbolje opremljena kopenska oborožena sila v Evropi, opremljena s skoraj 500.000 tovornimi vozili (številna so prihajala iz ZDA), s tanki, letali in topovi.

S prisilo in hkrati domoljubnimi pozivi je sovjetskemu vojaškemu poveljstvu uspelo pritegniti gospodarske vire v izjemnem obsegu. Na več kot 300 vojaških akademijah so izobrazili nove mlade oficirje, s posebnim poudarkom na ofenzivnem bojevanju.

Nasproti jim je stala vojska, ki je bila po treh letih bojevanja na vzhodni fronti in številnih porazih oslabljena in vse bolj demoralizirana; poleg tega ji je primanjkovalo streliva in je vse pogosteje morala pustiti tanke kar ob poti, ker ji je primanjkovalo goriva. Šlo je za vojsko, ki je bila poleg tega na milost in nemilost prepuščena blaznosti svojega vrhovnega poveljnika. Adolf Hitler je v tej vojni videl apokaliptični boj, v katerem obstajata le dve možnosti: dokončna zmaga ali popoln propad. Kolikor dlje so trajali spopadi, toliko bolj trmasto se je oklepal strategije brezpogojnega vztrajanja na položajih in vedno znova zapadal v zmagoslavno evforijo. Prepričan o svoji vojaški genialnosti je drugega za drugim odslovil vse generale, ki so si upali podvomiti o njegovih odločitvah.

Ker je Hitler nasedel Stalinovi prevari, je konec maja iz Belorusije v Ukrajino premestil celotno tankovsko divizijo. Poleg tega je že prej ukazal, naj več sto tankov in topov z vzhodne fronte preselijo na Nizozemsko in v Francijo, da bi tam kljubovali že dolgo pričakovani zavezniški invaziji.

Junija 1944 je belorusko mejno linijo, ki je obsegala okrog 1000 kilometrov od Pripetskega močvirja pa vse do Vitebska, branilo le še približno 490.000 nemških vojakov s približno 570 tanki in 3236 topovi.

Nasproti jim je stalo več kot trikrat toliko rdečearmejcev s 5919 tanki in 24.383 topovi in raketometi. S 6155 lovci in bombniki je sovjetsko vojno letalstvo prevzelo tudi nadzor nad zračnim prostorom.

22. junija so udarne enote sovjetske pehote napadle nemške obrambne linije v Belorusiji. Ofenziva se je začela pritajeno. Stalinovi generali so iskali šibke točke nasprotnikove obrambe, s čimer so seveda želeli vznemiriti Nemce. Hoteli so zagotoviti, da bodo strelni jarki polni vojakov, tako da bi bilo v napadu naslednjega dne čim več žrtev.

Zgodaj zjutraj 23. junija se je začelo intenzivno topniško obstreljevanje. Rdeča armada je razporedila skoraj 204 topove na vsak kilometer fronte (nemška vojska marsikje le dva do tri). Ponekod je obstreljevanje trajalo več ur.

Silovitost napada je Nemce osupnila. Nekateri so panično pobegnili, še preden se je z napadom sovjetske pehote začela druga faza ofenzive. V nasprotju s prejšnjimi bitkami rdečearmejci tokrat niso več široko napadli, temveč so ciljno prodrli na določenih odsekih fronte, da bi zavzeli ugodne položaje za nadaljnje boje. Do popoldneva se je nemška bojna linija na več mestih sesula.

Že pred začetkom ofenzive je Hitler ukazal, naj beloruska mesta utrdijo v »trdne obrambne točke« in jih branijo do zadnjega moža. Zavrnil je prošnje svojih generalov, da bi se lahko umaknili iz teh utrdb. Tako je vedno znova prihajalo do identičnih prizorov v mestih, kot so Vitebsk, Borisovo ali Mogiljov: Rdeča armada je prodirala mimo mest, obkolila enote nemške vojske in začela obstreljevati obkoljene.

V Bobruisku je eden izmed nemških poveljnikov 29. junija iz obupa storil samomor, 9. armada, ki naj bi branila mesto, pa je bila popolnoma poražena.

Teden dni po začetku sovjetske ofenzive je bila uničena večina čet armadne skupine Heeresgruppe Mitte. Številni pripadniki nemške vojske so izgubili svojo enoto in se v majhnih skupinah prebijali do vse bolj zahodnih nemških linij.

Rdeča armada je 3. julija zavzela Minsk in končala svoj prodor šele v začetku avgusta tik pred Varšavo, da bi se izčrpane čete lahko pripravile na naslednje ofenzive.

V zgolj šestih tednih so sovjetski vojaki napredovali že za skoraj 500 kilometrov in osvobodili taborišči Majdanek in Treblinka na Poljskem. Vasilij Grosmann je v nekem prispevku zapisal: »Brezhiben red v taborišču in vestno knjigovodsko beleženje umorov, vse to je nakazovalo, da imamo opravka s pravimi pošastmi, z zmaji in reptili.«

V operaciji Bagration so ubili 200.000 nemških vojakov, 150.000 se jih je znašlo v ujetništvu, kar pomeni, da je nemška vojska takrat izgubila več vojakov kot med obleganjem Stalingrada.

Vendar pa sovjetski vojaki niso povsod delovali le kot osvoboditelji, saj so si na osvojenih območjih vzeli vse, kar so potrebovali. Stalin je na Poljake gledal kot na nasprotnike komunizma, odpor pa je pričakoval tudi od nacionalistov na zahodu Ukrajine, ki so jo njegove čete zavzele po operaciji Bagration. Zato je ukazal, naj več deset tisoč civilistov deportirajo v delovna taborišča.

Vodstvo nemškega rajha je želelo prikriti razsežnosti poraza na Vzhodu, toda govorice o prodoru Rdeče armade so že dosegle Vzhodno Prusijo, od koder so začele bežati prve nemške družine.

V operaciji Bagration so ubili 200.000 nemških vojakov, 150.000 se jih je znašlo v ujetništvu, kar pomeni, da je nemška vojska takrat izgubila več vojakov kot med obleganjem Stalingrada. Šlo je za najhujši poraz nacionalsocialističnega režima v času druge svetovne vojne. Armadna skupina Heeresgruppe Mitte sploh ni več obstajala, Stalinove čete pa so se začele pripravljati na napad na največji cilj: nemški rajh.

Johannes Schneider, zgodovinar in novinar