Spomini na tovarno smrti

Januar 1945. Desetletna Frieda, judovska deklica iz Poljske, je skupaj z mamo hotela zapustiti uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau. Esesovci so ga praznili in taboriščniki naj bi se peš premaknili nekam proti zahodu. A ko sta Frieda in mama prišli do vrat, ju je neki esesovec poslal proč in zarjovel: »Po vaju bo prišel velik voz.« Tudi drugi taboriščniki so ostali, bilo jih je kar nekaj tisoč.

Nato je prišel 27. januar. V taborišču je vladalo razburjenje. »Rusi prihajajo.« Proti barakam so čez polje skozi globok sneg gazile postave, zavite v dolge plašče. Bila je enota 60. armade 1. ukrajinske fronte – osvoboditelji Auschwitza.

Pozneje so prišli še predstavniki poljskega Rdečega križa in ti so osvobojenim ujetnikom razdelili vitaminske tablete. Frieda Tenenbaum je povedala: »Spomnim se še, kakšne so bile: oranžne, trikotne, z gladko glazuro, verjetno iz sladkorja.«

Kdor se kot poslušalec ali bralec odpravi globoko v drobovje tega morilskega stroja, se na koncu spet znajde pred uganko.

Frieda Tenenbaum je te dni, sedem desetletij pozneje, sedela v prijateljevi kuhinji v ameriškem Cambridgeu. Spieglovemu novinarju Johannu Grolleju je opisala svoja otroška leta v Auschwitzu, osvoboditev in poznejše življenje.

Spomni se, da je nekaj dni po osvoboditvi v Auschwitz prišla sovjetska snemalna ekipa. Iz posnetkov so nastale tudi fotografije, mirujoči posnetki. A Frieda Tenenbaum se na njih ne najde. »Očitno so me izrezali ali kaj podobnega. Mamo pa prepoznam.«

Stara je 80 let. Sodi med najmlajše preživele. Otroke so v Auschwitzu praviloma takoj zaplinili, ona pa je imela »srečo«, kot pravi sama. A travma ostaja. Arheologinja je v zrelih letih zbolela za depresijo, zakon ji je razpadel, usposobila se je za terapevtko travmatiziranih ljudi. Po napadih v Parizu jo je strah protisemitskega nasilja.

Druga priča iz Auschwitza, Zofia Posmysz, je nenehni občutek ogroženosti strnila z besedami: »Auschwitz me ni nikoli izpustil.«

Večina prič, ki še lahko pripovedujejo, je stara okrog 90 let. To so zadnje priče, ki lahko iz prve roke poročajo o drobovju tega v zgodovini človeštva čisto posebnega morilskega stroja.

Auschwitz je kot osrednje prizorišče holokavsta tako rekoč sopomenka za zločine Hitlerjevega režima. Preobrazba koncentracijskega taborišča v uničevalno ni bila le posledica strateškega načrtovanja, temveč tudi stopnjevanje nacionalsocialističnega načina vojskovanja.

Taborišče blizu poljskega mesta Oświęcim so odprli poleti 1940. Na območju so ostale stanovanjske zgradbe še iz prve svetovne vojne, namenjene sezonskim delavcem. Tam naj bi zaprli deset tisoč poljskih intelektualcev in pripadnikov odpora. Od leta 1941 so velika podjetja iz Nemčije okoli koncentracijskega taborišča odpirala tovarne, saj so tam imela na voljo vse več prisilnih delavcev. Organizacija SS je v ta namen dva kilometra od tako imenovanega matičnega taborišča uredila drugo taborišče, Birkenau, v katerem naj bi prvotno nastanili okoli 50 tisoč sovjetskih vojnih ujetnikov.

A večina ujetnikov je že na poti v Auschwitz umrla od lakote. Namesto njih so tja zato deportirali Jude, Sinte in Rome, homoseksualce in politične zapornike iz vse Evrope. Po letu 1942 so ob prihodu v Birkenau uvedli postopek, kot ga dotlej niso poznali nikjer drugje. Nacisti so ga imenovali selekcija: mlade moške in ženske so pustili pri življenju ter jih poslali delat na gradbišča novih tovarn in v različna sosednja taborišča, matere z majhnimi otroki, nosečnice, bolne in starejše ljudi pa so praviloma takoj pobili v plinskih celicah.

Za gladek potek množičnega pobijanja, kot so si ga zamislili zločinski nacionalsocialisti, je bilo nujno sistematično zavajanje žrtev.

Ujetnikom so tudi odvzeli vse premoženje. Osvoboditelji Auschwitza so v dnevih po 27. januarju 1945 v še nedotaknjenih skladiščih poleg več tisoč parov čevljev, gor očal, čopičev za britje in zobnih protez našteli tudi 348.820 moških in 836.255 ženskih oblek ter plaščev. Poleg tega so odkrili sedem ton las, ki so po ocenah pripadali 140 tisoč ženskam. Pepel trupel, ki so jih sežigali, so uporabili tudi za gradnjo cest.

Že 31. julija 1941, torej le nekaj tednov po napadu na Sovjetsko zvezo, je maršal Hermann Göring direktorja glavne varnostne službe Reinharda Heydricha pooblastil, naj predstavi koncept za uveljavitev zaželene končne rešitve judovskega vprašanja. Prvi poskusi z usmrtitvijo s ciklonom B so se začeli septembra 1941 v matičnem taborišču Auschwitz. Nato so morilci za fronto na vzhodu začeli uporabljati plinske vozove, poleg tega so množično streljali judovske civiliste. V Berlinu so 20. januarja 1942 na konferenci, ki so jo šele pozneje poimenovali konferenca v Wannseeju, govorili o načrtu za uničenje evropskih Judov.

Hkrati se je v Birkenauu (Auschwitzu II) začelo sistematično zaplinjanje večinoma judovskih taboriščnikov. Prve plinske celice so uredili v kmečkih poslopjih, ki sta že stala tam, pozneje so sledile štiri velike novogradnje s krematoriji in plinskimi celicami. Prav tako so še leta 1942 odprli tretje taborišče, ki je sodilo k Auschwitzu, Monowitz, prvo koncentracijsko taborišče, ki ga je financiralo zasebno podjetje. Kemični koncern I. G. Farben je tja namestil predvsem prisilne delavce v svoji tovarni, v kateri naj bi proizvajali za vojno pomembni sintetični kavčuk.

V taboriščih Auschwitz I, II in III je do konca vojne umrlo najmanj 1,1 milijona ljudi, naj bo v plinskih celicah, pod streli, zaradi lakote, bolezni ali med medicinskimi poskusi. Uničevalni program je vrhunec dosegel poleti 1944: v dveh mesecih so esesovci tja pripeljali okoli 400 tisoč madžarskih Judov in jih – z redkimi izjemami – takoj vse pobili.

Po prihodu in selekciji so esesovci deportirance nemudoma odgnali v plinske celice. Za gladek potek množičnega pobijanja, kot so si ga zamislili zločinski nacionalsocialisti, je bilo nujno sistematično zavajanje žrtev, kot v raziskavi ugotavlja sociolog Wolfgang Sofsky.

Kakor pravi Sofsky, je učinkovitost esesovcev pri uničevanju temeljila na tem, da so se ljudje prostovoljno sami slekli, razporedili premoženje in brez obotavljanja vstopili v plinske celice. Te so bile urejene kot skupinska prha, okoli krematorijev so posadili drevje in postavili zavajajoče napise. Vodstvo SS je sestavilo nagovor, da bi obsojencem na smrt zbudilo občutek varnosti.

A ujetniki, ki so že dlje živeli v Auschwitzu in so jih nato poslali v smrt, so dobro vedeli, kaj jih čaka. Toda žrtve so bile večinoma že tako slabotne, da se niso upirale; v plinskih celicah je sicer bilo nekaj posamičnih napadov na osebje, vendar se je to vedno uspešno obranilo.

Znan je le en večji upor ujetnikov. Oktobra 1944 so pripadniki posebnega oddelka, torej ujetniki, ki so morali delati predvsem v krematorijih, napadli paznike. Eden od krematorijev je zagorel, ubiti so bili trije esesovci, več kot 12 pa jih je bilo ranjenih. A nikomur ni uspelo zbežati in skoraj vse upornike so pobili.

Zaradi približevanja sovjetskih čet so zaplinjanje prekinili in začela se je razgradnja plinskih celic. Nekaj tisoč ujetnikov so preselili v koncentracijska taborišča zahodneje od Auschwitza.

Veliko se je ugibalo o duševnosti storilcev. Kako je mogoče, da so očetje vsak dan morili, zvečer pa se vračali k družinam? Kaj naj bi pomenila trditev vodje SS Heinricha Himmlerja, da so esesovci množičnim pobojem navkljub ostali moralno neoporečni?

Poskus odgovora je prispevala zgodovinarka Sybille Steinbacher: umor domnevno manjvrednih oseb naj bi bil v prid prihodnosti Vzhoda in je bil torej ideološko upravičen. »Mirno domače ognjišče ni bilo v protislovju s poklicnim življenjem esesovcev, temveč je celo spodbujalo pobijanje v taborišču,« razlaga Steinbacherjeva. Pripadniki SS naj bi si tako zagotovili nujno duševno trdnost.

Spieglovi uredniki so se po predstavi avstrijskega narodnega gledališča na Dunaju Zadnje priče, v kateri preživeli iz Auschwitza pripovedujejo svoje spomine in sodi med najbolj posebne gledališke produkcije minulega leta, mesec in pol pogovarjali z 19 nekdanjimi taboriščniki iz Poljske, Francije, Avstrije, Izraela, Združenih držav Amerike in Nemčije. Njihove spomine na čas, prebit v koncentracijskem taborišču, so predstavili v obliki zapisov.

Druge novinarske oblike, portreti ali intervjuji, na primer, temeljijo na tem, da novinarji poslušajo in sprejemajo mnenja sogovornika, vendar jim hkrati tudi nasprotujejo. V pogovorih z nekdanjimi taboriščniki pa so bili novinarji zadržani in so pustili, naj govorijo sami; podvprašanja so postavljali le, ko je bilo to nujno. Z izbiro zapisa kot obliko poročanja je povezano sporočilo: pogovor o Auschwitzu v dobesednem pomenu besede tako rekoč ni mogoč. Novinarji lahko sprašujejo, drži, vendar nimajo izkušenj, ki bi jih primerjali s temi opisi, ne morejo izhajati iz svojega zornega kota.

Zgodovinska znanost je razvila metodo ustne pripovedi, to pomeni nemoteno pričevanje, in sicer med drugim tudi zato, da bi ugotovila, kakšni občutki povezujejo priče z zgodovinskimi dogodki. Nekaterim uspe vzpostaviti distanco z ironijo ali zamenjavo jezika, na primer tako, da govorijo v angleščini namesto v nemščini. Drugi skušajo čim bolje obuditi takratne občutke s tem, da opisujejo telesne izraze svoje stiske. »Ravnal sem kot v transu,« je povedal eden od preživelih.

Auschwitz je bil namenjen uničevanju ljudi in tisti, ki so preživeli, so v resnici izjeme. V tem pogledu so zapisi predvsem podoba tega, kako se danes odzivamo na spomine teh preživelih izjem, in ne toliko podoba tega, kar je bil Auschwitz v resnici.

Zgodovinarji in novinarji, a tudi sodišča potrebujejo čim več prič, da bi razjasnili resnico. Vsaka nova pripoved dopolni podobo in počasi se kristalizira, kdo so bili glavni odgovorni. Nekatere priče so same od sebe začele govoriti o Josefu Mengeleju. Taboriščni zdravnik SS v Auschwitz je med selekcijo v smrt poslal sorodnike prič, preiskoval priče in na njih opravljal grozljive poskuse.

Številne priče, ki danes pripovedujejo o dogajanju, dolga desetletja niso imele poslušalcev, nekatere pa tudi niso bile zmožne govoriti o ekscesnem poniževanju. A danes priče nimajo več teh zadržkov, pripravljene so govoriti celo na šolah, da bi mladi izvedeli, kaj se je zgodilo in kaj se ne sme nikoli več ponoviti.

Toda kaj se bo zgodilo, ko nobeden od preživelih ne bo mogel več govoriti? Nobelov nagrajenec za mir in preživeli iz Auschwitza Elie Wiesel je na to vprašanje pred nekaj leti odgovoril takole: »Vsak, ki danes sliši katero od prič, tudi sam postane priča.«

Zgodba o Auschwitzu se mora torej prenašati iz roda v rod. A poznati zgodbo še ne pomeni tudi razumeti. Kajti kdor se kot poslušalec ali bralec odpravi globoko v drobovje tega morilskega stroja, se na koncu spet znajde pred uganko.

Coco Schumann
»Nisem hotel, da bi ploskali, ker sem bil v koncentracijskem taborišču.«
Berlin, 9. decembra 2014

Coco Schumann, star 90 let, živi v vrstni hiši v berlinskem predelu Zehlendorf. Džezovski kitarist je svojo zgodbo povedal že večkrat, a je o Auschwitz prvič spregovoril šele nekaj desetletij po osvoboditvi. »Zakaj je moralo miniti toliko časa?«

Veste, sem precej znan glasbenik, zato nisem hotel, da bi ploskali, ker sem bil v koncentracijskem taborišču, temveč zato, ker sem rahlo boljši glasbenik od številnih drugih.

Sem človek, ki razmišlja pozitivno. Številni, ki so bili v taborišču, se niso nikoli zares iztrgali iz njega, čeprav so bili že dolgo na prostosti, če razumete, kaj hočem reči. Niti ne tožim, ker sem bil tam, temveč vriskam, da sem iz njega prišel živ.

Mama je bila Judinja, oče je v judovstvo prestopil po poroki. Obiskoval sem judovsko šolo v Berlinu. Naša klapa, tako smo takrat rekli, je bila navdušena nad glasbo. Filme iz Amerike z Ginger Rogers in Fredom Astairom so v Berlinu predvajali že pred vojno. Ko so potem sving prepovedali, smo v neki trgovini pod pultom odkrili še nekaj plošč. Takrat sem prvič slišal Ello Fitzgerald in takoj vedel, da je to moja glasba. Seveda se mi ni niti sanjalo, da jo bom nekoč v prihodnosti spremljal.

V neki zanikrni kleti smo igrali samo prepovedano glasbo. Takrat je bilo prepovedano mešanje ras, kot so temu rekli nacisti. Sam sem se vneto mešal z drugimi rasami in nekdo, ki sem mu prevzel nevesto, je ugotovil, da nisem nosil rumene zvezde z napisom Jud. Marca 1943 so mi ukazali, da moram v prostore kriminalistične policije na Aleksandrovem trgu. Izročili so me SS.

Najprej so me odpeljali v Terezin, jeseni 1944 pa v Auschwitz. Vožnja z vlakom v živinskih vagonih je bila grozna. Bilo je strašno tesno. Vprašal sem esesovca, ali smem stopiti k vratom, in opazil, da smo se ravno peljali skozi Berlin, skozi Halensee, čisto počasi. Skozi odprta vrata, ob katerih je stražil esesovec z orožjem, sem prepoznal celo stanovanje svojih staršev.

V Auschwitzu so nas razporedili po barakah, nekdanjih konjskih hlevih, s pogradi. Ko sem to videl, sem pomislil, da je konec z nami. Nato sem zaslišal glas: »Od kod pa ti, Coco?« Obrnil sem se in zagledal kapa, paznika. Ti so imeli glavno besedo. Pred njimi smo morali stati v pozoru in si sneti čepico. Odgovoril sem: »Iz Berlina, gospod paznik.« Odvrnil je: »Pa dobro, Coco, to sem jaz, Heinz.« Bil je moj veliki oboževalec, a seveda nisem poznal vseh. Imel sem gromozansko srečo. Rekel mi je: »Tukaj so zaplinili vse ciganske glasbenike.« Vsak večer je Ciganom naročil, naj mu igrajo. Ko je v taborišče prišel kak glasbenik, so ga popolnoma okupirali, saj je bila to zanje edina zabava. »Že danes zvečer nam lahko igraš,« je rekel. Pozneje smo glasbeniki dobili celo svoje postelje v pisarni. Celotna organizacija taborišča je navsezadnje temeljila na ujetnikih, tako rekoč vse.

Tako smo igrali pri vratih, skozi katera so ljudje hodili na delo, v tovarno. Esesovci so si vedno želeli slišati La Palomo. Dolga leta nisem vedel, zakaj so kar naprej zahtevali La Palomo. Vsi smo ugibali o tem. Morda zaradi besed »nekoč bo vsega konec«. Šele veliko pozneje sem videl film s Hansom Albersom, očitno je bil takrat med esesovci največja uspešnica. Tega nismo vedeli.

Ko so januarja 1945 prišli Rusi, nas je spet doletel transport, tokrat v Kaufering na Bavarskem, podružnično taborišče Dachaua. Ko so Kaufering razpustili, smo odšli na pohod smrti. Esesovci so že postavili strojnice za nas, a hvala bogu so bili Američani hitrejši in so nas osvobodili. Američani so mi tudi dali dovoljenje, da se smem z vlakom odpeljati v Berlin.

Mama je bila prav tako zaprta. Ko je bil v Weddingu, kjer je bil zapor, bombni napad, se je podrlo nekaj zidov in gorelo je. Nenadoma je bila svobodna. Potem ko sem se sestal s starši, sem takoj odšel na bulvar Ku’damm. In kaj sem videl? Izvesek z napisom Ronny Bar in že zunaj je bilo slišati glasbo. Neki prekanjenec je torej že spet odprl bar. Američani so navsezadnje veliko hodili ven. Torej sem vstopil in videl stare tovariše, ki so igrali. Seveda so bili zelo presenečeni. Vsi so me spraševali: »Coco, kaj si še živ?«

Esther Bejarano
»Dolga leta me je tlačila mora zaradi tistega časa.«
Hamburg, 22. decembra 2014

Esther Bejarano je le nekaj dni pred pogovorom praznovala 90. rojstni dan, zato je njeno stanovanje še vedno spominjalo na cvetličarno: povsod ikebane in šopki. Stene stanovanja so okrašene s spominki, plakati za njene nastope, podobo Rose Luxemburg, koledarjem, na katerem je predstavljena umetnost iz NDR. Še vedno nastopa kot pevka, ravno pred kratkim je nastopila z levičarsko repersko skupino Microphone Mafia. Preden je začela pripovedovati, je pozvonilo pri vhodnih vratih. Poštar ji je prinesel velik paket iz njenega rojstnega kraja Saarlouisa. »Le kaj bi lahko bilo v njem?«

Verjetno listina, da sem postala častna meščanka, za kar so me razglasili 29. novembra. Vendar ne vem, kam naj jo obesim, saj na stenah ni več prostora.

Pred 90 leti sem se namreč rodila v Saarlouisu. Leto pozneje smo se preselili v Saarbrücken. Oče je bil kantor, imeli smo judovsko gospodinjstvo, dom odprtih vrat.

Ko je na oblast prišel Hitler, so starši brata poslali v Ameriko, sestro pa v Palestino. Brat se je zelo trudil, da bi nas spravil v Ameriko. Moral je položiti neki znesek. A ko ga je končno zbral, so ZDA ta znesek za dvakrat zvišale. Toliko denarja pa ni mogel zbrati.

Leta 1943 so nas z živinskim vagonom odpeljali v Auschwitz. Dolga leta me je tlačila mora v zvezi s tistim časom.

Zvečer so me starešine v bloku vedno prosile, naj jim zapojem. Vedeli so, da znam lepo peti. Znala sem številne pesmi, Schubertove in na primer Mozartove. Starešine so očitno zame povedale neki učiteljici glasbe, ki je morala v Auschwitzu zbrati orkester. Skratka, nekega večera je prišla k meni in me vprašala, ali znam igrati kakšno glasbilo. Rekla sem: »Klavir.« Odgovorila je: »Tega nimamo, imamo pa harmoniko.« Torej sem odvrnila: »Da, igrati znam tudi harmoniko.« Kar sploh ni bilo res.

Pozvala me je: »Zaigraj nemški šlager Du hast Glück bei den Frau’n, Bel Ami.« Rekla sem ji, da že dolgo nisem igrala harmonike in da bi morala vaditi. Šla sem torej v kot in skušala ugotoviti, kako je treba z levico uporabljati base. Pri tem sem našla tipko, ki je imela na sredini vdolbino. To je gotovo C dur, sem pomislila, in izhajala iz tega.

Odšla sem spet k njej in rekla: »Da, lahko jo zaigram.« Gotovo je vedela, da pred tem še nikoli nisem igrala harmonike, vendar ni ničesar rekla. Z orkestrom smo večinoma igrali koračnice, vojaške pesmi, lahke zadeve pač. Stali smo pri vratih in morali igrati, ko so zaporniki hodili na delo.

A dobila sem tifus in zelo visoko vročino. Imeli smo delovodjo Otta Molla, ki je bil pošast in drugače odvraten tip. A pogosto je prišel do orkestra, ker je imel rad glasbo. Ko je izvedel, da je edina harmonikarka zbolela, je poskrbel, da sem iz judovskega revirja za bolnike prišla v krščanskega, kajti v judovskem nismo dobivali zdravil in od tam so nazadnje morali v plin. Moll je češki zdravnici rekel, da jo bo ustrelil, če me ne bo pozdravila. Bil je nor name, ne vem, zakaj. A to me je rešilo.

Petnajstega septembra 1945 sem pristala v Palestini. Toda ko smo prispeli tja, smo bili zelo razočarani, ker so nas Angleži takoj vtaknili v taborišče za bodečo žico. Pozneje sem delala v tovarni in doživela marsikaj hudega. Med judovskimi delavci je bilo veliko teroristov, ki so napadali britanske oficirje, da bi jih pregnali iz dežele. Vedno znova sem jim govorila, da s takšnimi napadi ne bodo nikogar pridobili za svojo stvar. »Vse huje bo. Angleži tega ne bodo gledali križem rok.« Ti ljudje so bili zato besni name in so rekli: »Očitno te je Hitler pozabil zapliniti.«

Philomena Franz
»Kričala sem, da ne grem v bordel. Da raje umrem.«
Bergisch Gladbach, 18. decembra 2014

Philomena Franz, stara 92 let, je pokazala fotografije otrok. Rodila jih je šest; trije sinovi so umrli v prometni nesreči, ena od hčera je umrla mlada. Philomena Franz je »Ciganka«, pravi zase. Od okoli 23 tisoč Sintov in Romov v Auschwitzu jih je po ocenah tam umrlo 21 tisoč. »Zakaj o sebi govorite kot o Ciganki?«

Beseda simbolizira poseben življenjski slog in kulturo. Cigani imamo svoje pesmi in pravljice. Prihajam iz družine glasbenikov in igrali smo za znane ljudi.

Oče je za nas dal izdelati poseben avto, ki je stal dva tisoč takratnih mark. Za ta denar bi takrat skoraj že lahko kupili hišo. Imeli smo tudi hiši, eno v Bad Cannstattu in eno v Provansi. Ko je bil pouk, smo živeli v Nemčiji, med počitnicami pa smo se otroci odpeljali z avtom.

V moji družini, družini gledališčnikov, so o Hitlerju govorili: »Kako teatralno nastopa!«

Brat se je bojeval v nemški vojski, nas pa so vtaknili v taborišče. Aprila 1943 sem prišla v Auschwitz. V prostoru za preiskave je eden od esesovcev rekel, naj me ne obrijejo, saj sem imela lase dolge čez pas. Ženska, ki je stala poleg mene, je rekla: »Ti imaš pa res srečo, v bordel greš.« Zakričala sem: »Ne, ne grem tja, raje umrem!« Esesovec me je takrat odrinil, neka ženska me je zgrabila in mi obrila lase.

Moški, ki me je tetoviral, je rekel: »Tako čedno dekle, naredil ti bom lepo tetovažo.« Dobila sem številko 10550 in črko Z, ki je pomenila taborišče za Cigane. Potem sem morala k raziskovalki ras in rodov, da nam je izmerila nos, uhlje in oči. Rekla mi je: »Hodi!« Nato je rekla: »Da, značilna Indijka.« Sinti izvirajo iz Indije.

Morala sem tudi k doktorju Mengeleju, saj je ta opravljal medicinske poskuse. V nekem prostoru sta ležala odrasel moški, poleg njega pa otrok z razparanim drobovjem. Naokrog so stale epruvete z deli človeškega telesa, jetri, žolčnikom. Globoko v prsni koš so mi zapičili injekcijo, da imam še vedno brazgotino. Dva tedna sploh nisem bila čisto pri zavesti.

Prišla sem v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je bila tudi sestra. Čez leto dni mi je uspelo pobegniti. Bilo je poleti, videla sem polja in pomislila, ljubi bog, zunaj bi rada še enkrat vohala travo, še enkrat ugriznila v jabolko – živela sem v gozdu, nato so me spet prijeli.

Iz maščevanja so se znesli nad sestro, jo mučili na vislicah, mene pa obesili poleg. Zaklicala mi je še: »Ob tebi sem.« Nato je nisem več videla. Niso me sneli, obesili so me le na videz, da bi prestrašili druge. Prinesli so mi podstavek in več dni sem morala stati tam.

Nato so me spet poslali v Auschwitz. Delati smo morali v krematoriju. Ne morem vam povedati, kako visok je bil kup človeškega pepela. Spominjal je na prod. Pepel smo morali premetavati na tovornjake. Nato so me prepeljali v taborišče, 15 kilometrov oddaljeno od Wittenberga na Labi. Sredi aprila 1945 mi je uspelo zbežati. Prestregel me je neki moški in me vzel k sebi domov. Bil je dober, starejši moški. »Takoj v kad,« mi je rekel in takrat sem prvič začutila sram. V Auschwitzu ga nisem nikoli.

Marko Feingold
»Pognali so nas skozi špalir esesovcev, ki so nas suvali s puškinimi kopiti.«
Salzburg, 17. decembra 2014

Marko Feingold se je v pozdrav dvignil izza razmetane pisalne mize v salzburški sinagogi. Stoeno leto stari nekdanji taboriščnik vodi izraelsko kulturno skupnost v mestu. Medtem ko si je naravnal slušni aparat, je povedal šalo: Stranka v trgovini s sodobnimi slušnimi aparati se je tako dolgo pritoževala nad visokimi cenami električnih slušnih pripomočkov, da ji je poslovodja razrvano ponudil staromodno slušalo. Stranka je dvomeče vprašala: »In z njim bom bolje slišal?« Prodajalec je odgovoril: »To sicer ne, ampak ljudje bodo zaradi njega glasneje govorili.« Feingolda so marca 1940 deportirali v Auschwitz kot saboterja. »Kaj so vam očitali?«

Z bratom sva v Pragi delala za nemški gospodarski oddelek. Najina naloga je bila sestavljati sezname inventarja v praških stanovanjih, iz katerih so lastniki ob nemškem vdoru marca 1939 zbežali. Med njimi je bilo veliko Judov, komunistov in homoseksualcev. Delo nama je priskrbel neki pripadnik SS, ki sem ga poznal z Dunaja in se je že zgodaj pridružil nacistom. Vedel je, da sva Juda, a je rekel, da bi mu lahko koristila. Večino stanovanj, ki sva jih pregledovala, so oplenili že dobri sosedje. V svoji naivnosti sva mislila, da bo zasedbe Prage kmalu konec in da bodo Nemci ubežnikom povrnili škodo. Zato sva sestavljala sezname, kot bi bilo v stanovanjih polno dragega pohištva.

Nekega dne pa je neki pomembni nemški uslužbenec, ki se je ravno priselil v Prago, želel z najinimi seznami obiskati zapuščena stanovanja in iz njih odnesti najboljše kose pohištva. Razkril je najino goljufijo, saj je našel le trske, primerne za peč. Esesovci so naju več tednov zasliševali in mučili, ker so hoteli vedeti, katera češka organizacija tiči za najino sabotažo, čeprav sva hotela samo dobro.

Novembra 1939, ko so Nemci vdrli na Poljsko, so naju iz praškega zapora odpeljali v vojaški zapor v Krakov, od tam pa nekaj mesecev pozneje s 400 drugimi zaporniki v Auschwitz. Naš vlak je obstal nekje na odprtem polju. Od tam sta bila še približno dva kilometra železniške proge do vrat Auschwitza. Pregnali so nas iz vagona. Naokrog so ležala trupla. Streljali so, nas brcali, postaviti smo se morali v vrsto po dva. Stal sem poleg brata. Ukazali so nam: »Na desno!« Prišel je esesovec z listkom in zakričal: »Feingold!« V rokah je imel seznam z domnevnimi saboterji. Brat je dvignil roko in že je dobil brco v trebuh, ki je bila tako silna, da sva padla oba. Tako so naju pozdravili v Auschwitzu.

Nato smo se odpravili v taborišče. Pognali so nas skozi špalir esesovcev, ki so nas suvali s puškinimi kopiti. Za mizami so stali kaznjenci, kapi oziroma jetniki pazniki, ki so imeli posebne naloge v vseh koncentracijskih taboriščih. Izprazniti smo morali žepe. Imel sem zlato nalivno pero, ki je takoj izginilo. Eden od kapov je rekel: »Tako ali tako ga ne boš potreboval. Živel boš največ tri mesece.«

Moja števila v Auschwitzu je bila 11996.

Trinajsti blok, v katerega so nas nagnali, je bil zgradba iz opeke brez oken in vrat, brez stranišča. Vrgli so nam vreče s slamo in odeje. Bilo je tako tesno, da smo ležali kot sardine. Če si se hotel obrniti, se je moral tudi tisti poleg tebe. Ob petih so prižgali luč in videli smo, da vedra za marmelado v kotu niso bila dovolj velika za izločke zapornikov. Seveda tam ni hotel nihče več ležati. Kapo nam je zato ukazal, naj vstanemo in morali smo hoditi naokrog. Ko je zažvižgal, smo morali leči, kjer smo ravno stali. Bilo je tako borno, primitivno, morilsko.

Ko sem bil v Auschwitzu, tam še ni bilo plinskih celic. Zapornike so pretepali do smrti. Govorili so, da niso vredni niti naboja. Umirali so zaradi lakote in udarcev, ki so jih ukazali esesovci, zadajali pa kapi, kaznjenci. Njih ni nikoli doletelo. V našem bloku je bil češki rokoborec in kapi so mu rekli: »Pokaži nam prijem za davljenje.« Naslednje jutro so trem zapornikom zlomili vrat.

Z bratom sva bila v kazenski enoti. Z lesenimi nosilkami sva morala prenašati gramoz na rampo, kjer so nato ustavljali vlake in prihajajoče razdelili na dela zmožne in nezmožne.

Pozneje sem bil še v taboriščih Neuengamme, Dachau in Buchenwald. Povsod so me obkolili zaporniki, ki jih je zanimalo, kako je v Auschwitzu. In skoraj vedno so pripomnili: »Ti si nor.« Veste, v življenju sem videl veliko razmer, ki bi jim lahko rekli nečloveške. A nikjer niso bile pošasti na tako ohlapnih uzdah kot v Auschwitzu.

Raphael Esrail
»Hči je trpela, ker z ženo nisva mogla govoriti o tem.«
Pariz, 17. decembra 2014

Raphael Esrail, star 89 let, je moral srečanje najprej prestaviti, za to pa je imel dober razlog: bil je povabljen na kosilo k igralki Isabelle Adjani. Kako je bilo? Prijazna je bila, je povedal Esrail in pomežiknil, a celo ženska, kot je Adjanijeva, seveda ni vsak dan mlajša. Svojega trpkega smisla za humor ni izgubil niti med pripovedovanjem o grozotah, ki jih je doživel v življenju. Delal je za francosko odporniško gibanje. »Kako ste doživeli dan, ko je bilo vsega konec?«

V Lyonu je bilo 8. januarja 1944 mraz, zelo mraz, in ob hladnih dneh je bilo moje dvojno življenje seveda še nekoliko zahtevnejše kot sicer. Star sem bil 18 let, študent in član odporniškega gibanja. Specializiran sem bil za ponarejanje dokumentov. Odporu sem se pridružil prek tabornikov. Naša tajna centrala je bila v samem središču Lyona v majhnem stanovanju tik ob policijski postaji na trgu Bellecour. Tam sem »opral« dokumente in iz gospoda Duponta je nastal gospod Durand. Naredil sem tudi veliko čisto novih izkaznic, predvsem seveda za Jude. Pri vsem skupaj je bilo najbolj neumno, da je tovariš stanovanje najel od nekoga, ki ga nismo poznali. In tistega 8. januarja smo plačali za to neprevidnost. Okoli enajste ure sem se nenadoma znašel pred gestapom in njegovimi pomočniki.

Z lisicami na rokah sem prišel na sedež gestapa. Tam so me popolnoma golega potopili v ledeno mrzlo vodo v kadi in me s palico tepli po spolovilu. Bila je zanimiva izkušnja, ki so jo pred menoj očitno doživeli tudi drugi, saj je bila voda že krvava. Takoj so vedeli, da sem Jud, kajti vsi smo obrezani. Nazadnje so me deportirali v zbirno taborišče Drancy. Tam sem spoznal dekle, ki je pozneje postalo moja žena.

Vse so nas 3. februarja 1944 spravili na vlak. Prevoz iz Drancyja na Poljsko je trajal tri dni in tri noči. V vagonu je bilo morda 70 ali celo 90 ljudi. Da boste razumeli: nenadoma se znajdete v živinskem vagonu, stlačeni s številnimi drugimi ljudmi, s katerimi vas ne veže nič.

Takrat so bili drugi časi in smo bili veliko bolj sramežljivi kot danes. A nenadoma smo morali potrebo vsi opravljati pred drugimi, saj ni bilo drugega kakor sod. Sploh za ženske je bilo to verjetno neznosno. Slekli smo plašče in jakne in jih držali pred sodom kot zaveso, a po enem dnevu je bil sod poln in teklo je čez rob. Bilo je grozno, naravnost grozno.

V Auschwitz smo prispeli 6. februarja 1944. Tam so stali oficirji SS. Moj bog, bili so popolni: visoki, vitki, brezhibno oblečeni v svojih uniformah. Urejeni, vsaka guba je bila skrbno polikana. In ogromno ovčarjev. Bolni in šibki naj se vkrcajo na voz Rdečega križa, so kričali vojaki. To je bila seveda laž, saj ni bilo voza Rdečega križa. Zdrave, mlade ženske so morale dojenčke izročiti starim ženskam. Če mama otroka ni hotela izročiti, je šla z njim naravnost v plin.

Vtetovirano številko sem dal pozneje odstraniti, izžgati. A drugih stvari žal nisem mogel izbrisati s telesa.

V taborišču niste smeli sedeti, nikoli. Stoje smo jedli, stoje delali, vedno smo morali biti čisti – ne da bi se smeli umivati. Perfiden sistem. Prej ali slej nam je bilo vsem jasno, da obstaja le en cilj, in to je, da nas umorijo, le da so do cilja vodile različne poti: takoj v plin ali pa pred tem delo. Ali delo do smrti. Ali smrt pod udarci.

Ko so Auschwitz nazadnje evakuirali, sem moral na pohod smrti, najhujše, kar sem doživel v življenju. Bilo je veliko hujše kot v taborišču. Krenili smo 18. januarja 1945. Red v taborišču je bil za kratek hip, za dve ali tri ure, prekinjen. Nikoli ne bom pozabil. Milou, moj prijatelj in tovariš, je zame ukradel par škornjev. Imela sva le galoše z lesenimi podplati. Milou je rekel: »Raphael, gotovo bomo morali dolgo hoditi.« Nato smo odšli v vrstah po pet. Bila je hladna, jasna noč z zelo dobro vidljivostjo. Bilo je kot v pesmi Victorja Hugoja: Sneži, sneži. In mrzel piš se spet in spet zaganja. Mraz, poledica, neznani kraji, brez kruha, skoraj bosi, kakor tolovaji vsi razcapani; bolj mrliči kot soldati; …*

Natančno tako je bilo. Ob poti so ležale mrtve ženske, nešteto mrtvih žensk. Tudi moški in konji.

Ko smo bili svobodni, mi je ameriški vojak ponudil cigaro. Umiral sem od lakote, on pa mi je ponudil cigaro.

Danes spet sanjam, da so me prijeli, to se mi ni zgodilo že dolgo. Hči je zelo trpela, ker z ženo, ki je preživela Birkenau in Ravensbrück, nisva mogla govoriti o tem. »Nič ne rečeta, a smrt veje iz vsake vajine pore,« je ponavljala. Danes je hči stara 64 let in z njo sva čim manj govorila o tem, ker sva jo hotela zaščititi. Kaj pa naj bi ji tudi rekla: Ja, trpela sva?

* Pesem Pokora iz zbirke Izbrane pesmi, prevod Janez Menart.

Helga Kinsky
»Gole smo se morale razporediti v kolono in korakati mimo esesovcev.«
Dunaj, 19. decembra 2014

Helga Kinsky, ki se je pred 84 leti rodila kot Helga Pollak na Dunaju, je bila stara 12 let, ko so jo z očetom deportirali v koncentracijsko taborišče Terezin. Helga Pollak je tam živela več kot leto in pol v sobi številka 28 v dekliškem domu L 410, kjer je pisala tudi dnevnik (pozneje ga je objavila). »Vas je bilo tistega dne, ko so vas deportirali v Auschwitz, strah?«

Mislim, da še ne. Seveda mi je bilo tesno pri srcu, vsi smo bili kot ohromljeni. A takrat sem bila še vedno skupaj z ljudmi, ki sem jih poznala, s prijateljico Hando in vzgojiteljico, odgovorno za sobo 28, Ello Pollak. Trdno sem bila prepričana, da bom spet videla sorodnike in prijatelje. Koncentracijsko taborišče Auschwitz, takšnega kraja si sploh nisem znala predstavljati.

Ukaz za transport ni bil presenečenje. Morala sem se posloviti od očeta. Zanj je bilo gotovo grozno, ko me je videl odhajati.

Zgodaj zjutraj smo se povzpeli v zaprt živinski vagon, ki je čakal na nas pred kasarno. Spomnim se, da smo kovčke in nahrbtnike nagrmadili na kup, da nas je večina, ne pa vsi – bilo nas je okoli 50 ljudi v enem vagonu – lahko sedela. Vozili smo se 16, 17 ur, ne vem natančno. Vem le, da smo v Auschwitz prispeli ponoči.

Še danes čutim to nenavadno tišino. Eden od nas se je povzpel na prtljago in pogledal skozi ozko špranjo na vrhu vagona. Prepoznal je jarko svetlobo žarometa in bodečo žico. Nenadoma je postalo hrupno, odpirala so se vrata in moški glasovi so glasno kričali drug čez drugega: »Ven, ven! Vse pustite v vagonu. Prtljago bodo prinesli pozneje.« Nismo bili dovolj hitri, zato so vpili: »Hitro, hitro, postavite se v peterorede. Ženske sem, moški tja.«

Odpeljali so nas do nekega esesovca, ki je s palico kazal desno in levo. Nisem prepričana, da je bil Mengele, a bi lahko bil. Levo je stal tovornjak. Teta prijateljice Hande je bila starejša in je šepala. Poslal jo je levo k tovornjaku. Ella Pollak je rekla Handi: »Ne boš šla s teto?« Spomnim se, da sem Hando trdno prijela za roko in ji rekla: »Ne, ostani pri nas.« To ji je rešilo življenje.

Vse se je dogajalo sredi noči. Pred seboj vidim, kako smo pod nadzorstvom esesovcev stopali po grudasti zemlji med električno bodečo žico in jarko svetlobo žarometa in kako so nas gnali v neko zgradbo.

Ne vem točno, ali je bilo to po dveh, treh ali še več dneh po prihodu v Auschwitz – izgubila sem namreč občutek za čas –, ko smo se morale v zadnjem delu barake gole razporediti v kolono in z dvignjenimi rokami teči mimo esesovcev. To je bila ena zadnjih selekcij, ki sem jih doživela. Nato so nas premestili v drugi del Auschwitza. Spomnim se, da smo nekje stali v zboru, ko smo nenadoma v daljavi videli, kako mimo koraka godba. Ne vem več, kaj so igrali, vendar ni bila žalostinka. Bila je odsekana koračnica za pihala, kot na kaki veselici. Na transportu, s katerim sem 23. oktobra 1944 prišla v Auschwitz, je bilo 1715 ljudi, od tega jih je preživelo 211. Večino so jih takoj po prihodu zaplinili v Auschwitz-Birkenauu. Imela sem srečo, da sem preživela. A bilo je čisto naključje.

V preteklih letih sem pogosto javno brala odlomke iz svojega dnevnika in se pogovarjala s številnimi ljudmi, predvsem mladimi. O preživetem sem sposobna govoriti stvarno. A ko se spomnim nekaterih trenutkov in ko slišim kako glasbo, spet vse oživi.

Da so z nami ravnali kot z živino, ta na državni ravni organizirani množični umor – tega ne bom nikoli razumela. Saj smo vendar ljudje kot vsi drugi.

Jehuda Bacon
»Po osvoboditvi sem se videl v ogledalu. Tehtal sem 34 kilogramov.«
Jeruzalem, 5. januarja 2015

Jehuda Bacon si je za kraj srečanja izbral Inštitut Lea Baecka. Včasih gre tja poslušat kako predavanje. Bacon, star 85 let, je osebno poznal Lea Baecka, slavnega rabina. Spoznal ga je v terezinskem getu, tako kot številne druge umetnike in intelektualce, ki jih še danes občuduje. »Kdaj ste se odločili, da boste postali slikar?«

Že ko sem bil otrok, sem rad risal, najraje karikature učiteljev. Bil sem dober učenec, le malce zasanjan, tako kot sem še danes. Ko sem imel devet let in so Nemci vkorakali na Češkoslovaško, so v vitrinah razstavili časnik Stürmer (Napadalec). Natančno sem si ga ogledal, saj so bile v njem tudi karikature. Judi so na njih navadno imeli zelo dolg nos in slab značaj.

Sam sem bil svetlolas fant arijskega videza. Pred našo šolo so takrat čakale skupine Hitlerjeve mladine. Prijatelje so tepli, mene pa so odrivali stran. Niso si mislili, da bi bil lahko Jud. Takrat so se dogajale nenavadne stvari. Oddati smo morali vredne stvari, srebro, krzno, pozneje celo sprehajalne palice. Temu s palicami sem se res čudil. Iz naše soseske so začeli izginjati sosedje.

Najprej sem bil v Terezinu, nato v Auschwitzu. Tam mi je postalo jasno, zakaj so zbirali palice. Potrebovali so jih za pretepanje. Tega v Terezinu še ni bilo. Tudi to, da so se taboriščniki tepli med sabo, je bilo nekaj novega. Ljudje v Auschwitzu so se nam zdeli kot divjaki. Dali so nas v češko družinsko taborišče. Tam je bilo nekoliko bolje kot drugje. Bilo je modelno taborišče, ki so ga za krinko pokazali mednarodnemu Rdečemu križu. A v naših kartotekah je pisalo: posebna obravnava čez šest mesecev. Vedeli smo, da nas bodo takrat zaplinili.

Tam je bil poseben moški, Fredy Hirsch, nekakšen mladinski vodja. Silil nas je, da smo se pozimi umivali s snegom. Predaval nam je, kako pomembna je zunanjost. Kajti ko je kdo od SS opazil, da je kak taboriščnik umazan ali da je videti bolan, je moral takoj v krematorij.

Vedel sem, da bo trajalo le šest mesecev. A nato se mi je nenadoma ponudila priložnost. SS je iskala skupino mladih. Nismo vedeli, čemu. Vedel sem le, da bom umrl tudi jaz, če bom ostal z očetom. Torej sva se skupaj odločila, da grem. Pogledal mi je v oči in rekel, da se vidiva v Palestini. Oba sva vedela, da ga čaka plinska celica.

Z drugimi fanti, ki sem jih poznal še iz Terezina, smo prišli v moško taborišče Auschwitz-Birkenau na prisilno delo. Vlekli smo konjski voz in po taborišču prenašali tramove in debla. Nekoč nam je neki kapo po delu rekel: »Mrzlo je, otroci, pojdite v krematorij, tam je topleje.« Številne je bilo strah, a nekaj nas je vseeno šlo tja. Zanimalo me je, kaj vse se tam dogaja. Videl sem prhe, ki niso imele luknjic in so bile le krinka za površnega opazovalca. Takrat sem si vse narisal, čeprav je bilo to zelo nevarno.

Med nami otroki je obstajalo nekaj, česar v Auschwitzu sicer ni bilo: tovarištvo. To je bilo nekaj nenavadnega. Naše prijateljstvo se je ohranilo še iz Terezina.

Pozneje, med pohodi smrti, so ustrelili vsakogar, ki je zaostal. A če kateri od nas ni imel več moči, smo ga podprli z obeh strani in ga vlekli s seboj. Nobenega od nas otrok niso ustrelili.

Imeli smo lastna moralna načela, na primer, da ne smemo krasti ženskam. Neki fant je bil tako sestradan, da je neki ženski nekaj ukradel. Kaznovali smo ga tako, da se nismo več pogovarjali z njim. Zelo je trpel zaradi tega. Tako zelo, da je odšel h groznemu kapu v taborišču, ki je za hlebec kruha spal z mladimi. Takrat je dobil ta hlebec kruha. Takoj po vojni je umrl. Rusi, ki so nas osvobodili, so bili dobri. Ujetnikom so dali najboljšo hrano, a na pol mrtvi od lakote tega niso mogli prebaviti. Ta fant je umrl zaradi tega.

Drugi so umrli, ker je SS zastrupila hrano. V žepu sem imel kocko margarine. Neki velik, močan taboriščnik mi je razparal suknjič in jo ukradel. Bil sem zelo žalosten, a zaradi tega sem ušel smrti.

Po osvoboditvi sem se v lazaretu videl v ogledalu. Verjetno sem že takrat imel estetski čut, kajti postalo mi je slabo. Tehtal sem 34 kilogramov.

Ob pomoči čudovitih ljudi sem prišel v Prago in nazadnje v Izrael. Ti ljudje so mi nekaj vrnili. Saj nismo nikomur več verjeli. A preprosto so nam želeli samo dobro.

Razmišljal sem le o nečem. Hotel sem povedati, kaj se je dogajalo. Potem bi ljudje postali boljši, sem bil prepričan. Seveda sem bil zelo razočaran, ko me ni mogel nihče poslušati. Nisem imel filtra. Ljudem je bilo to preveč. Življenje sem zato posvetil umetnosti, da bi lahko izrazil vse to.

Anita Lasker-Wallfisch
»Ko sem prišla, sem pričakovala, da me bodo zaplinili. Nenadoma so mi v roke potisnili čelo.«
London, 23. decembera 2014

Anita Lasker-Wallfisch je sedla na gugalnik v dnevni sobi in si prižgala dunhillko. Njen čelo, na katerega je tako dolgo igrala, je stal v sosednjem prostoru. »Zakaj ne igrate več?«

Že dolgo ne igram več, ker me je minilo veselje. A če tako hočete, mi je čelo rešilo življenje.

S sestro Renate sva hoteli zbežati iz Vroclava v Pariz, pa naju je prijel gestapo in vtaknil v zapor (glej zapis Renate Harpp-

recht). Na srečo se je zato najin odhod v Auschwitz zavlekel za približno leto dni. Renate je bila obsojena na tri leta in pol zapora, jaz pa na leto in pol. Konec leta 1943 sva nazadnje vsaka posebej prišli v Auschwitz z ujetniškim vlakom, ne s siceršnjim množičnim transportom kot na tisoče Judov, od katerih jih je večina takoj šla v plinske celice.

Povedano drugače: bilo je bolje, če si v Auschwitz prišel kot kaznjenec kakor če si prišel kot nedolžen državljan. Bili smo tako imenovani ujetniki s kartoteko. Nemci so navsezadnje izjemno natančni.

Moj prvi vtis je bil: dim, kričanje, lajanje psov, postave v črnih ogrinjalih. In nad vsem skupaj smrad.

Nato se je začel sprejemni postopek. Morali smo se popolnoma sleči. To je bilo prvo ponižanje. Bili smo goli.

V Auschwitzu je bilo življenje odvisno od tega, ali si v taborišču dobil kako nalogo. Če so te potrebovali, je to pomenilo, da te ne bodo takoj umorili.

Tako kot v številnih taboriščih so tudi tam imeli orkester. Pokazalo se je, da je ženski orkester nujno potreboval glasbilo, ki je lahko igralo nizke tone. Neko dekle je steklo in pripeljalo Almo Rosé, vodjo taboriščne godbe. Že takrat sem vedela, kdo je. Izhajala je iz avstrijske glasbene aristokracije in njena mama je bila sestra Gustava Mahlerja. Z Almo Rosé sva se nato pogovarjali o glasbi in kje sem se učila. Položaj je bil zelo smešen, saj sem bila še gola.

Alma je bila grozno stroga in zapletena oseba. Spet in spet nas je nadirala, bale smo se je. Kljub temu se ji moramo zahvaliti za življenje.

V godbi je bilo morda pet glasbenic, ki so res obvladale glasbilo, drugo so bili otroci, ki so malce vadili na mandolini ali violini. Bilo je več blokflavt, ena prečna flavta in harmoniki. Popolnoma zmešan skup glasbil. Iz tega je morala Alma ustvariti orkester. Imela je nemogočo nalogo.

Pozneje so me nekoč vprašali, kako sem v Auschwitz sploh lahko igrala. Saj je bilo vendar grozno, kot sredi pekla. A ko sem prišla, sem pričakovala, da me bodo zaplinili. Nenadoma so mi v roke potisnili čelo in rekli: Igraj. Mislite, da je bil kdo, ki je rekel, ne, igram samo v filharmoniji?

Alma Rosé je umrla aprila 1944 v taborišču, s simptomi meningitisa in zastrupitve. Nikoli niso do konca razčistili, kako in zakaj je umrla in ali je bila to naravna smrt. Na njeno mesto so postavili rusko pianistko. Raven orkestra se je takoj znižala.

Zame in za sestro Renate je bilo strašno pomembno, da sva imeli druga drugo. Kdor je bil v Auschwitzu sam, skoraj ni imel možnosti. Sestra ti lahko daje smisel in moč, lahko pomagata druga drugi, sta tam druga za drugo. Med seboj si vlivata upanje.

Renate je bila videti grozna, saj je bila že ob prihodu na pol mrtva. A ker sem bila edina čelistka v taborišču, sem lahko omilila njeno skrajno bedo. Zaradi trebušnega tifusa so jo premestili v tako imenovani revir za bolnike, poleg tega je imela zaradi pomanjkanja vitaminov luknje v kosteh.

Najbrž je bilo konec oktobra. Ruska fronta se je približevala, taborišče so čistili, plinske celice razstrelili in taboriščnike odgnali proti zahodu. Stlačili so nas v živinski vagon. Takrat je bilo konec z glasbo. Odpeljali so nas v Bergen-Belsen, naslednje koncentracijsko taborišče.

Vseeno je bil veličasten občutek, ko smo se oddaljevali od Auschwitz-Birkenaua, kajti nihče ni verjel, da lahko ubeži plinski celici. Vendar nismo niti slutili, kaj vse nas še čaka v Bergen-Belsnu.

Po osvoboditvi sva z Renate mislili, da se bo svet spremenil. A v naslednjih letih nas tako rekoč nihče ni spraševal, nihče ni hotel ničesar vedeti. Po Auschwitzu je prišel molk.

Zofia Posmysz
»Zjutraj je rabin pel kadiš, molitev za mrtve.«
Varšava, 29. decembra 2014

Zofia Posmysz, stara 90 let, je med pripovedovanjem prehajala iz poljskega v ruski in nato nemški jezik. V njeni dnevni sobi visi portret patra Maximiliana Kolbeja, ki so ga umorili v Auschwitzu, poleg njega pa še podobi papežev Janeza Pavla II. in Frančiška – teden po našem pogovoru je bila na avdienci pri njem. Zofia Posmysz je verna katoličanka in je v Auschwitz prišla, ker so jo imeli za pripadnico odporniškega gibanja. »Ste odpustili svojim mučiteljem?«

To je zapleteno vprašanje. Komu pa lahko odpustim? Tistim, ki prosijo odpuščanja. In tistim, ki odpuščanje pričakujejo. Ne pa Hitlerju. In tudi ne tistim, ki so te ljudi takrat prisilili, da so postali naši rablji. Pred kratkim sem na mednarodnem srečanju mladih v Auschwitzu spoznala mlado Nemko; stopila je k meni in me prosila odpuščanja. Rekla sem ji: »Hvala ti, ker si prišla in ker hočeš to izkusiti. A tebi ne morem odpustiti ničesar.« Stara je bila mogoče 18 let – toliko sem bila stara jaz, ko so me prijeli.

To je bilo leta 1942. Leta 1939, ko so Nemci vkorakali v Krakov, so zaprli vse višje šole. Vsi mladi so se morali javiti na zavodu za zaposlovanje. Tako sem naredila tudi jaz in dobila službo natakarice v nemški igralnici. Hkrati sem na skrivaj obiskovala pouk, kar je bilo seveda prepovedano. Potekal je v zasebnih stanovanjih.

Nekaj fantov iz mojega razreda je imelo stike s pripadniki odporniškega gibanja. To sem vedela, ker so nam pripovedovali novice s fronte, ki jih niso mogli prebrati v uradnih medijih. Pozneje se je pokazalo, da so tudi delili letake.

Petnajstega aprila 1942 sem prezgodaj prišla k pouku. Če bi se že začel, bi nas bilo tam 20. Prišel je gestapo in nas prijel. Kaj se je zgodilo z drugimi? Nikoli več jih nisem videla.

Ko sem junija 1942 prišla v Auschwitz, mi je napis Delo osvobaja zbudil upanje. Pomislila sem: če bom delala, bom svobodna, pa saj mi ne očitajo nič hujšega – na primer posesti orožja ali radia. Poleg tega sem pred tem v igralnici zelo pridno delala.

Leta 1943 sem postala tako imenovana pisarka, v računovodstvu. Moja nadzornica Anneliese Franz je nekega dne pripeljala ujetnika iz moškega taborišča, ki naj bi me naučil nekih postopkov. To je bil Tadeusz, ki je zame postal nekakšen duhovni vodja.

Podaril mi je srebrn medaljon. Spredaj je upodobljen Jezusov obraz, na zadnji strani pa piše Oświęcim 1943. Tadeusz je to vzel v umetniški delavnici, v kateri so ujetniki za esesovce v nakit predelovali zlato in srebro, ki so ga na rampi odvzeli pripeljanim. Med drugim so tam nastajale umetnine, kot je bil moj medaljon.

Skrila sem ga v baraki, v špranjo med deskami na najvišji postelji, kjer sem spala. Včasih sem ga vzela s seboj v čevlju. Bil je moj amulet. Tadeusza so pozneje ustrelili, medaljon pa hranim še danes. Po njegovi smrti mi je Franzova rekla: »Škoda ga je bilo.« Mislila je iskreno. Tudi takšna je znala biti.

Leta po Auschwitzu sem delala kot novinarka. Enkrat sem šla v Pariz. Odpeljala sem se na Place de la Concorde, kjer so bile množice turistov. Nenadoma sem zaslišala: »Erika, pridi! Gremo!« Bil je oster glas in pomislila sem: To je Franzova. Vendar me je bilo strah pogledati. Nato se je oglasila še enkrat. Obrnila sem se – a ni bila ona. Če bi bila, kaj bi naredila? Nikoli je niso prijeli. Če bi se to zgodilo in bi me povabili za pričo, bi ponovila njene besede iz taborišča. Zaradi tistih besed sem jo bila pripravljena braniti: »Škoda ga je bilo.«

Neke noči me je prebudilo petje. Bilo mi je jasno, da mora prihajati od zunaj in ne iz barake – bil je namreč moški glas. Stopila sem ven, čeprav je bilo to ob takšni uri prepovedano. Zunaj so na trati ležali ljudje, kot bi spali. Svitalo se je. Med temi ljudmi je stal nekdo – in pel. Bil je rabin in pel je kadiš, molitev za mrtve.

Po dveh letih in pol v Auschwitzu so me premestili v podružnično taborišče Ravensbrücka. Po osvoboditvi sem s skupino 20 žensk zbežala v domovino. Na poti so nas večkrat napadli ruski vojaki.

Štirinajst dni po prihodu domov sem se z mamo odpeljala v Auschwitz. Videti je hotela, kje sem bivala. Bivala. Beseda me je zadela. Vsi bloki so bili odprti. In ubožica me je vprašala: »Spali ste v teh predalih?« Potem ni hotela vedeti ničesar več. Ko sva se vrnili domov, je rekla: »Vse to moraš pozabiti.« A Auschwitz me ni nikoli izpustil.

Frieda Tenenbaum
»Zmrzovali smo. Čevlji so nam počasi razpadali v blatu.«
Cambridge, ZDA, 7. januarja 2015

Frieda Tenenbaum ni hotela, da bi jo obiskali doma. Prijatelja, ki je prav tako preživel holokavst, je prosila, naj srečanje omogoči v svojem stanovanju. Osemdesetletna Frieda Tenenbaum je imela julija 1944, ko je prišla v Auschwitz, komaj deset let. Preživela je, čeprav so otroke praviloma takoj pobili. »Kako si to razlagate?«

Ob prihodu v Auschwitz julija 1944 smo poskakali iz živinskih vagonov in so nas takoj odpeljali – brez selekcije. Zakaj? Ne vem. Morda je poveljnik delovnega taborišča rekel, da smo vsi zmožni za delo. A na toliko vprašanj nimam odgovora. Zakaj so na primer številnim ženskam pobrili lase, meni in mami pa ne? Zakaj nisva dobili črtaste zaporniške uniforme? Ne vem.

Po prhanju so nas poslali k velikemu kupu oblačil, iz katerega naj bi si kaj izbrali. Pogled se mi je ustavil na mornarsko modri obleki z belimi pikami. Takoj sem se odločila, da jo hočem imeti. Mama me je silila, naj izberem kaj toplejšega, a ni bilo več veliko časa. »Hitro, hitro, hitro,« so nas ves čas priganjali. Zato je obupala. V tisti modri obleki sem potem hodila naokrog še jeseni.

Pri nas v taborišču ni bil nihče v črtasti uniformi. Domnevam, da je šlo za nekakšno prehodno taborišče, od koder naj bi nas pozneje poslali na selekcijo. Tako se je nato tudi zgodilo. A iz neznanega razloga smo več mesecev ostali tam. Preprosto smo bili tam, postajali vse bolj lačni, zmrzovali, čevlji so nam počasi razpadali v blatu. Zjutraj smo morali na zbor in tam smo čakali po več ur. Zvečer enak postopek. Ni nam bilo treba delati, tudi mami ne. Kaj smo počeli čez dan? Priznati moram, da se ne spomnim več. Le to vem, da smo bili vse bolj lačni.

Potem so našo barako le evakuirali. Odpeljali so nas v drugo taborišče, to je bilo žensko koncentracijsko taborišče. Dali so nas v precej velik prostor, kjer smo se morale sleči in postaviti v vrsto. Na koncu so stali esesovci: Mengele in še nekaj drugih. Odločil je, kdo mora desno in kdo levo. Prišla sem na vrsto in poslal me je levo. Za mano je prišla mama in pri njej je pokazal na desno. »Ne,« je rekla, »hočem z njo,« in pokazala name. Porivali so jo in jo tepli, a je ostala neomajna, dokler niso obupali in ji dovolili, da je šla z mano.

Tako sem se znašla v tej skupini, vse smo bile gole, večina je bila starejša od mame, nekaj pa je bilo tudi otrok, med njimi Renia, sestrična. Stale in stale in stale smo tam, dokler se ni stemnilo. Na levi sem videla velika kovinska vrata s kukalom. Nekako se mi je dozdevalo, da je bila tam plinska celica.

Ko se je stemnilo, so nenadoma ukazali: »Pojdite in vzemite oblačila!« Odgnali so nas v drugo barako, ki je bila nekoliko trdnejša od tiste, ki smo jo poznale. Pri vhodu nas je pričakal velik kotel z juho. Bilo je čudovito, saj smo bile sestradane do onemoglosti. Niti sanjalo se nam ni, kaj se je dogajalo. Še danes ne vem. Pozneje smo skušale povezati podatke med seboj. Verjetno se je dogajalo v času upora v krematoriju. Takrat je ujetnikom uspelo zažgati četrti krematorij in morilski stroj se je za hip ustavil. To bi lahko bil razlog za našo rešitev.

A nevarnosti še ni bilo konec. Bile smo v baraki številka 25, ki je bila tako rekoč čakalnica za plinsko celico. A celo tam sem imela srečo: neka esesovka se je obrnila na mojo mamo. Videla je naju s sestrično in vprašala: »Bi rada rešila ti deklici?« Nato naju je prijela za roko in odpeljala v barako z različno starimi otroki. Rekli so nama, da je to Mengelejeva baraka z dvojčki.

Seveda naju je bilo strah, saj sva bili prvič brez mam. A zdaj sva vsaj bili nekje, kjer je bilo boljše kot doslej. Kmalu sva opazili, da so nekatere otroke čez dan odpeljali, in ko so se vrnili, so bili povezani in videti zelo zmedeni. Seveda so tudi naju odpeljali in Mengele naju je uporabil v tako imenovani raziskavi dvojčkov. Pojma nimam, kot kaj naju je označila tista esesovka. Po mojem je vedela, da nisva dvojčici. A verjetno si je mislila, da ne bo nihče opazil. Nikoli naju niso odpeljali za poskuse.

Skušali sva se pogovarjati z drugimi otroki. Bili so z vseh koncev Evrope in niso hoteli govoriti. Nihče ni povedal ničesar o poskusih. V naši baraki je bilo okoli 40 otrok. Videli smo se vsak dan in dovolili so nam, da smo se igrali čudne otroške igre. Ringaraja, nemške pesmice in tako naprej. Spomnim se, kako sem pomislila: Kako noro, tukaj se igramo otroške igre. 5

Kazimierz Albin
»Tistih nekaj kosov kruha so pokradli. Bil sem poleg, ko so linčali tatu.«
Varšava, 30. decembra 2014

Kazimierz Albin, star 92 let, nas je sprejel v stanovanju na območju nekdanjega varšavskega geta. Na mizi pred njim je ležala gestapova tiralica, poleg pa nemško odlikovanje za zasluge. In črno-bela fotografija, na kateri je Albin pri 22 letih: na cesti v Krakovu kot pripadnik poljske domovinske armade, odporniškega gibanja proti nacistom. Fotografijo so posneli tik po »akciji«, kot je rekel sam, morda so usmrtili katerega od pripadnikov SS. To je bilo leta 1944, leto po Albinovem begu iz Auschwitza. »Je bilo to maščevanje?«

Da. Ta akcija mi je prinesla nekakšno zadoščenje. A nekoč, ko sem na cesti funkcionarja nacionalsocialistov ustrelil v glavo, sem moral bruhati. Takrat sem bil navsezadnje še mlad, star 22 let.

Ko sem prišel v Auschwitz, sem imel 17 let. Nekaj mesecev prej sem slišal, da se v Franciji poljska armada, ki se je bojevala proti nacistom, na novo organizira. Z bratom sva takoj vedela, da morava tja.

Prijeli so naju na Slovaškem, ker sva mejo prečkala ilegalno – in ker sva se hotela bojevati v Franciji.

Nemci so 14. junija 1940 brata, mene in 726 drugih naložili v vagone potniškega vlaka. Na njem je bilo polno mladih Poljakov in nekaj častnikov, ki so jih prijeli na poti v Francijo.

To je bil prvi veliki transport poljskih ujetnikov v Auschwitz.

Vtetovirali so mi jetniško številko 118. Veliko nekdanjih ujetnikov je, ki radi pokažejo svojo številko, jaz pa ne. Tega ne maram.

Tistih nekaj kosov kruha, ki smo jih dobili zvečer – zjutraj razen rjave tekočine, ki so jo imenovali kava, nismo dobili ničesar –, so včasih pokradli. Tatu nekaj noči nismo mogli razkrinkati, nato nam je uspelo. Linčali so ga. Bil sem poleg, vendar mu nisem mogel blizu, ker je bilo na njem že nešteto drugih.

Delal sem v kuhinji in iz nje tihotapil hrano. Pripravljal sem nekoliko manjše porcije za esesovce, kot bi morale biti. Pri velikih količinah ni nihče opazil. Če bi, ne bi bil preživel.

V kuhinji sem se spoprijateljil s Franciszkom Romanom. Številka 5770. Z njim sva 27. februarja 1943 zbežala. Skočila sva skozi okno v skladišču. Začutila sva hladen zrak. Rešetke so bile ukrivljene, tik pred nama s Franekom je že zbežalo pet drugih taboriščnikov. Začel se je prvi živčni boj: morala sva mimo jedilnice, kjer so se esesovci ravno zabavali z ženskami. Takrat ni bilo zatemnitev, ker še ni bilo letalskih napadov. Torej je bila vsa pot, po kateri sva morala steči, dobro osvetljena. Samo pogled iz jedilnice bi bil dovolj, pa bi se najin beg takoj končal.

Prišla sva do bodeče žice, ki tam ni bila pod napetostjo. Splazila sva se pod njo. Nato sva se znašla na cesti, na kateri sva morala budno paziti, ker so po njej patruljirali. Trideset metrov stran je bila reka Sola. Tekla sva. Na bregu sva se slekla in gola preplavala reko, med ledenimi ploščami. Oblačila sva z eno roko držala nad vodo.

Ko sva bila na sredini, je začela tuliti sirena v taborišču. Če je kdo pobegnil, je bila tudi znak za pripravljenost vozil. Zvok sirene me je prebudil, prej sem ravnal kot v transu. Na drugem bregu sva se oblekla kar na mokro kožo in bežala naprej. Šlo je za sekunde. Vsaka bi lahko odločala o življenju in smrti.

Prišla sva na cesto in videla luči, ki so se približevale. Za las se nama je uspelo skriti v grmovje. Pripeljal je avto, vojaki so izstopili s psi in stekli proti reki. Bila sva le meter proč in slišala sva vsako besedo.

V nebo so izstrelili signalne rakete, da je bilo mogoče videti vsako mravljico. Vendar sva bila dobro skrita. Vedno, ko je svetloba pojenjala, sva se malo premaknila. Tako sva končno ubežala.

Teden po begu sem se z vlakom peljal domov, v Krakov. Pridružil sem se odporu, torej poljski domovinski armadi, in postal poročnik. Med moje naloge je sodilo tudi to, da sem likvidiral kolaborante in funkcionarje.

Sredi petdesetih let sem s skupino nekdanjih taboriščnikov prvič po vojni obiskal Auschwitz. Ker takrat v bližini še ni bilo hotelov, smo morali spati na trinadstropnih taboriščnih pogradih. Spal sem zgoraj, tako kot vedno v taborišču. Nisem maral spati pod drugimi. Če je kdo imel drisko, je vse teklo navzdol.

V polsnu sem videl žice in svetlobo. Bil sem prepričan, da sem spet v starem Auschwitzu. Prebudil sem se v mlaki potu. Odtlej nisem nikoli več sanjal o Auschwitzu.

Frederick Terna
»Najbolj živ spomin na Auschwitz je nenehen hrup, stalno kričanje in tuljenje.«
New York, 30. decembra 2014

Frederick Terna, star 91 let, nas je sprejel v vrstni hiši v brooklynskem predelu Clinton Hill. Vsepovsod, na hodniku, stopnišču, v jedilnici, spalnici in dnevni sobi, visijo njegove slike. Že ko je bil še mlad moški, med odisejado skozi nacistična koncentracijska taborišča, je čutil, da bo postal slikar. Slike v njegovi hiši pripovedujejo o holokavstu, najpogostejši motiv so plameni. »Zakaj toliko plamenov?«

Vse, kar slikam, je povezano z Auschwitzem, včasih bolj, včasih manj očitno. Moj izrazni motiv v slikarstvu je taborišče. Na slikah razkrivam spomine in občutke. Najbolj živ spomin iz Auschwitza je kadeča se peč krematorija. To je več kot spomin, prej mora. Enako kot črni dež. Še danes se spomnim, ko je prvič padal name. Pepelnati dež. Grozno je smrdel.

Nekoč sem hotel opustiti motive iz taborišča. A ugotovil sem, da ne gre. Taborišče je v meni. Skušal sem naslikati tudi zlobo. Slikal sem temačne, črne slike, a sem odpovedal. Za prikaz te zlobe bi moral naslikati človeka ali kaj konkretnega, kot je bodeča žica. Tega nisem hotel. Zlobo sem hotel ponazoriti abstraktno – ni mi uspelo. Tako sem pristal pri plamenih.

Preden se je začelo moje dolgo potovanja skozi štiri različna taborišča, smo bili navadna praška družina. Živeli smo podobno kot Kafkovi, govorili smo nemško in češko. Veliko smo brali. Mama je kmalu umrla, oče, ki je delal za ladijsko zavarovalnico, brat in jaz smo živeli z drugimi družinskimi člani, na primer z babico, v nekakšni stanovanjski skupnosti. Nismo bili bogati, a nam je šlo čisto dobro.

Oče me je med pogovori učil, naj stvari opazujem od zunaj. Skrbel je za to, da sem se zavedal, kaj se je dogajalo v politiki. Jasno mi je bilo tudi, kakšna zalega so bili nacisti. To mi je pomagalo, da grozot, ki so nam jih počeli, nisem jemal osebno. To je bilo dobro za mojo dušo. Vedel sem, da sem jaz jaz, ne pa nižje bitje, za katero so me hoteli razglasiti.

Tako so me 29. septembra 1944 spravili v Auschwitz. Najbolj se spominjam nenehnega hrupa, stalnega kričanja in tuljenja. Nikogar niso nagovorili osebno, vedno so nas hrulili, navadno z zmerljivkami, pogosto »svinjski Jud« ali »prasec«. Večina paznikov je poleg tega slabo govorila nemško. Govorili so v izrazitem bavarskem narečju ali drugi primitivni obliki nemščine.

Večina sojetnikov je tako kot jaz izvirala iz Češke ali Moravske. Z nekaterimi sem bil skupaj že v prejšnjih taboriščih. Bili smo češko govoreča, precej inteligentna skupina. O ja, razmišljujoča skupina. Še vedno smo bili enaki ljudje kot prej. Vtaknili so nas sicer v uniforme in na nas gledali kot na živino, mi sami pa smo se imeli za kulturno skupino z zgodovino, osebno, judovsko zgodbo, skupinsko zgodovino iz Prage. Ostali smo, kar smo bili, tako kot je Goethe napisal v Faustu: »Naposled si, kar – ravno si. V lasulje s kodri se milijonskimi napravljaj, nogo na kvedre vatelske postavljaj, ostaneš vendarle, kar si.«* Tudi takrat bi znal navajati Goethejevega Fausta. V naši skupini smo drug drugemu govorili prosim in hvala, vedli smo se kot civilizirani ljudje. To je bilo naše orožje: da smo ostali civilizirani.

Po osvoboditvi so me, ker sem bil nekdanji prebivalec Češkoslovaške, poslali v Prago. Potrkal sem na vrata stanovanja, v katerem smo živeli. Odprl je moški, ki je nosil komunistično značko. Predstavil sem se in mu povedal, da smo tu živeli, preden so nas pregnali nacisti. Moški toliko, da ni eksplodiral. Naj se poberem, je zarjovel, sicer bo poskrbel, da mi bo žal. V Pragi ni bilo več lepo. Čez nekaj časa sem pred komunisti zbežal v Pariz, dve leti pozneje pa sem prišel v New York.

Tako kot številni drugi preživeli sem dogodke sprva skušal potlačiti. Trudil sem se za harmonično vsakdanje življenje, predvsem s prvo ženo Stello, ki sem jo spoznal še v Pragi in ki je bila tako kot jaz v Terezinu in Auschwitzu. A Stelle preteklost ni hotela izpustiti iz primeža in postala je manično depresivna. Nazadnje me je v neprištevnosti hotela umoriti. Morala sva se ločiti, umrla je v sedemdesetih letih, ker je obupala nad seboj in se zanemarila.

Moja naloga po holokavstu je bila živeti preudarno. Nikoli si nisem prizadeval postati bogat in slaven. Verjetno bi se bil moral bolj posvetiti temu, da bi postal znan slikar. Vendar me to ni zanimalo. Kakovost življenja je bila pomembnejša, to, kako živiš, pametno in človeško. Imel sem dovolj za hrano, oblačila, stanovanje. To je bilo približno vse, kar sem želel.

* Faust, prevod Anton Funtek

Morris Kesselman
»Trupla smo vlekli do jarkov in jih metali vanje.«
Sharon, ZDA, 8. januarja 2015

Morris Kesselman, 88 let, je v Auschwitzu delal v posebni enoti, sestavljeni iz judovskih ujetnikov, ki so jih prisilili, da so pripravili vse potrebno za pomor izbranih deportirancev, nato pa oplenili trupla in jih nazadnje sežgali. Še danes ga mučijo more. Tudi njegova žena in skoraj vsi prijatelji so bili v koncentracijskem taborišču. Ko se zvečer zberejo, prej ali slej začnejo govoriti o času, ki so ga preživeli v taborišču. Njegovi trije sinovi, pravi, so si takrat vedno potegnili odejo čez glavo. Niso hoteli poslušati teh zgodb. »Kako ste prišli v posebno enoto?«

Ko so se začeli veliki transporti iz Madžarske, so povečali posebno enoto, in sicer z okoli 200 na 800 mož. Dobili so tudi mene. Ne vem, zakaj so me izbrali. Takrat, aprila 1944, sem bil že dolgo v Auschwitzu, dobro leto dni. Skozi ograjo smo se pogovarjali s člani posebne enote, zato smo vedeli, kaj počnejo.

Nisem imel veliko časa za razmislek. Takoj naslednje jutro so nas odpeljali k neki bajti. Tam so zaplinjali ljudi. Trupla smo naložili na samokolnice in jih peljali kake četrt milje do zažigalnega jarka. Zvrnili smo jih vanj. Tako je bilo dva dni, brez prestanka. Najhujše je bilo, ko smo nalagali otroke. Teh sploh niso poslali v plinsko celico. Če so kričali, so jih esesovci – da bi bil mir – zgrabili in jih žive vrgli v jarek. Nisem mogel razmišljati. Preprosto sem skrbel za to, da sem ves čas imel delo. Samo ena misel se mi je podila po glavi: od tod se ne boš nikoli rešil. Nikoli.

Pozneje so me dodelili krematoriju številka dve. Tam smo spali v prostoru nad pečmi, po trije ali štirje skupaj na pogradih. V samem krematoriju mi ni bilo treba nikoli delati. Kapo me je izločil, ker sem bil najmlajši – takrat sem imel 17 let – da bi čistil pisarne esesovskih oficirjev. Nazadnje sem jih dobro poznal. Vendar nisem pogosto govoril z njimi. Nekoč me je eden od njih vprašal, ali mu lahko priskrbim viski. Tega je bilo mogoče dobiti od civilistov, ki so delali v Auschwitzu. Vprašal sem ga, ali njegova družina ve, kaj dela v taborišču. »Ne, ne ve,« je odgovoril.

Videl sem, kako so prihajali transporti. Železniške tire so potegnili čisto do krematorija, še preden so začeli prihajati madžarski Judi. Ker sem moral čistiti pisarne v dveh krematorijih, drugem in tretjem, sem imel na rokavu rdeč trak, ki mi je omogočal, da sem se prosto sprehajal po območju. Tako sem videl, da so se včasih morali sleči že zunaj, preden so šli navzdol v plinske celice. Pozneje so prišli tovornjaki, da so pobrali oblačila. Prijatelji v posebni enoti so morali nato trupla spraviti v dvigalo, da jih je odpeljalo navzgor v krematorij. Tam so jih razvrstili v vrste po štiri. Večina del ni bila fiksno dodeljena, le ob pečeh so stali vedno isti fantje. In moški, ki smo ga klicali zobozdravnik. Ta jim je izpulil zlate zobe. Pred oknom pisarn SS je stal velik zaboj, v katerega je moral metati zlato.

O uporu posebne enote nisem pred dogodkom vedel ničesar. Preprosto so prišli in nas spodili v bunker. Tam smo čepeli sedem ali osem ur. Nato je bilo vse mirno in smeli smo priti ven. Naslednji dan smo izvedeli, da je nekaj ljudi poskusilo zbežati, vendar so jih vse polovili. Takrat so umorili več kot 400 članov posebne enote – tudi zato, ker ni bilo več transportov. Niso več potrebovali 800 ljudi.

Počasi nas je ostalo le še 200, del tega v petem krematoriju, edinem, ki je deloval do konca. Nas so preselili v taborišče Birkenau. Od tam smo vsako jutro peš prišli v krematorij. Odmontirali smo vrata peči, vendar niso vedeli, kaj naj z nami. Tako je bilo približno dva meseca.

Nekega jutra pa, bilo je 18. januarja, je prišel taboriščnik in rekel, da se boji, da bodo zdaj likvidirali posebno enoto: »Glejte, da se boste pomešali med druge.« Tako smo tudi naredili. Dovolili so nam v matično taborišče – ne esesovci, temveč kapi. Moral bi bil ostati tam, potem bi me osvobodili Rusi. A bilo me je preveč strah.

V Auschwitzu, v glavnem taborišču, je bila še SS, in ta nas je poslala na pohod, ki je trajal 27 dni. Ko smo končno prispeli v Mauthausen, je neki esesovec, ki sem ga poznal iz Auschwitza, rekel: »Kdo od vas je delal v posebni enoti? Imam dobra delovna mesta za vas.« Seveda se ni nihče javil.

Erna de Vries
»Umreti je nekaj drugega kot biti umorjen.«
Lathen v Emslandu, Nemčija, 4. januarja 2015

Erna de Vries, 91 let, živi v svetli opečnati hiši. Na komodi stojijo fotografije treh otrok in šestih vnukov. Leta 1943 je takrat 19-letna Erna Korn pregovorila pripadnike gestapa, da so jo poslali v Auschwitz. »Zakaj ste hoteli v koncentracijsko taborišče?«

Mame nisem hotela pustiti same, to je bilo vse. Oče je umrl že leta 1930 in bila sem edinka. Mama je bila prepričana, da naju oče v nekem smislu varuje, saj ni bil Jud. Hotela sem biti v njeni bližini, zato sem prekinila šolanje v Kölnu in se vrnila v Kaiserslautern.

Nekega dne je v livarno, v kateri sem delala, prišel sosed in me opozoril, da so bili pri nas uniformirani vojaki. Ko sem prišla domov, sem v sosednji sobi slišala, da se pogovarjajo o deportaciji. Vzela sem kovček in uradnik je rekel: »Ne, vi ne greste, samo vaša mama!« Vendar sem hotela brezpogojno ostati z njo, ker sem bila prepričana, da si lahko pomagava.

Pomislila sem, da bi čez dva ali tri mesece tako ali tako deportirali tudi mene, morda celo še prej. Zato sem rekla: »Dovolite mi, da grem z mamo!« On pa je odvrnil: »Ne, ne, ne, to ni mogoče!« Šele čisto zadnji trenutek je rekel: »Vkrcajte se, ampak samo do Saarbrückna!«

Vso pot do Saarbrückna sem ga skušala pregovoriti. Mama je poleg mene bridko jokala in govorila: »Odnehaj že! Odnehaj, saj dobro veš, da ti vsak mesec doma lahko reši življenje!« V Saarbrücknu je uslužbenec vratarki pri vhodu v zapor rekel: »Tule je napotnica za mamo, za hčerko jo prinesem jutri.« Tako sem lahko ostala pri mami. Bila je čisto iz sebe.

Naslednji dan so me poklicali na gestapo, k nekemu gospodu Zöllerju. Vprašal me je: »S svojo mamo hočete?« Odgovorila sem: »Da.« Rekel je: »Vaša mama gre v Auschwitz.« Bilo mi je težko. Dobro sem vedela, kaj to pomeni.

Skrivaj sem namreč poslušala poročila BBC o prevozih v živinskih vagonih, mrtvih, streljanju na rampi. Še enkrat me je vprašal: »Torej hočete z mamo?« Odgovorila sem: »Kamor gre mama, bi rada šla tudi jaz.« Rekel je: »Bili bi slab otrok, če ne bi razmišljali tako.« Kako cinično! Saj je dobro vedel, da naju pošilja v smrt.

Med tetoviranjem v Auschwitzu so naju tudi žalili. Zgodilo se je, da bi se morala postaviti pred mamo, morda zaradi imena: njeno se je začelo na J, Jeanette, moje pa na E. Tako sem dobila njeno številko, 50462, ona pa mojo. Danes številke ne opazim več, kot bi imela brazgotino. Nekateri ljudje so si jo dali odstraniti. Tega ne morem razumeti. Saj to ni moja sramota, temveč sramota tistih, ki so nas tetovirali.

Nekega dne je bila selekcija. Prišel je zdravnik in izbiral, kdo je zmožen za delo in kdo ne. Na obeh nogah sem imela gnojne rane. Smele smo biti v spodnjih hlačkah, vsa druga oblačila pa smo morale zložiti in jih držati nad glavo in nato v vrsti stopati mimo zdravnika. Mama je hodila deset ali 15 metrov pred mano in ni opazila, da so me izločili. Morala je hoditi naprej. Ko se je obrnila, so me že odpeljali v blok 25, blok smrti.

Nismo več dobivali hrane, nismo več smeli v latrine – in vedeli smo, da nas bodo naslednji dan zaplinili. Umreti je nekaj drugega kot biti umorjen. Ženske so si pulile lase, če so jih še imele, se razpraskale. Jaz sem molila: »Rada bi živela, a naj obvelja tvoja volja!« Hotela sem še zadnjič videti sonce. In vzšlo je nad sosednjim blokom.

Bila sem popolnoma pomirjena. Bili smo goli. Ženske so z udarci spravili na voz. Nenadoma sem slišala, da je nekdo zaklical mojo številko! Esesovec je številko na moji roki primerjal s tisto v kartoteki. Odprl je vrata bloka, me potisnil skoznje in rekel: »Imaš več sreče kot pameti!«

Ker sem bila »mešanka prve stopnje«, naj bi šla delat v Ravensbrück za vojaško industrijo, v Siemensov obrat za telefone in mikrofone.

A želela sem se posloviti od mame. Vesela je bila, da bom lahko odšla iz Auschwitza. Stali sva na poti v taborišču. Videti je bila shirana. Poslovili sva se, prepričani, da se ne bova nikoli več videli. Kako človek to zmore? Vsekakor ne z nasvidenje. Komaj se spomnim kakšne besede. Bilo je zelo ganljivo. Objeli sva se, poljubljali. Njene zadnje besede so bile: »Preživela boš in pripovedovala, kaj so počeli z nami.« Mama je umrla 8. novembra 1943.

Skoraj vsak dan se zgodi kaj, kar me spomni na Auschwitz. Ko na primer kdo odvrže košček kruha. Tega ne prenesem.

V meni ni sovraštva. Če človek v sebi goji sovraštvo, uničuje samega sebe. Rada imam življenje, to je darilo.

Takrat sem prisilno prostovoljno odšla v Auschwitz. Ni mi bilo žal. Nikoli! Nikoli več ne bi mogla občutiti veselja, če bi mamo pustila samo.

Renate Harpprecht
»Najhujše taboriščnice so bile Rusinje. Kradle so kot srake.«
Hamburg, 10. decembra 2014

Renate Harpprecht, stara 90 let, je v Hamburg prišla z možem, novinarjem Klausom Harpprechtom. Tik pred tem so izšli njegovi spomini. Srečanje je bilo v konferenčni sobi velikega hotela. Stara dama se je gibala elegantno kot dekle. Okoli vratu je imela verižico z zlato Davidovo zvezdo. »Podedovano?«

Ne, ničesar nisem podedovala, popolnoma ničesar. To verižico mi je za 90. rojstni dan poklonil mož. Rekla sem mu, da nočem nobenega nakita več, a tako lepa Davidova zvezda, to je nekaj drugega. Pri meni to ni povezano z vero. Ta zvezda je namenjena ljudem, ki imajo nizkotne pripombe na račun Judov. Takrat pokažem zvezdo in rečem: »Rajši se zadržite!«

Danes sem z veseljem pripravljena kaj povedati, a ko se to zgodi, starejši Nemci pogosto povedo dolgo zgodbo o tem, kako težko je bilo takrat, ker so jih med vojno bombardirali ali pregnali z doma. Te nenavadne primerjave slabo prenašam.

Doma v Vroclavu smo imeli lepo življenje, vsak teden komorno glasbo. Starši so živeli v iluziji, da Hitler ne bo dolgo. Oče je govoril: Kaj naj v Ameriki? Saj sem vendar odvetnik! Imel je družabnika, ki ga je rotil, naj odide v Palestino. Oče je celo odpotoval tja, vendar se je vrnil.

Starše in babico Floro so deportirali pred nami in niso preživeli. S sestro sva skušali zbežati in sva končali v zaporu. Od tam sem z navadnim vlakom prišla v Auschwitz. Decembra 1943. Bila je že noč, ko smo prispeli. Tam so stali pripadniki in pripadnice SS in odpeljali so nas v neko zgradbo. Doživela sem hud pretres, ko sem opazila, da so bile na stropu same prhe. Rekla sem si: »Ojoj!« Tako kot to rečemo v jidišu. A hvala bogu sem se motila. Prišel je trop žensk, golih, ubogih. Vsake tri ali štiri tedne so smele pod prho. Rekla sem si, če bom tudi jaz takšna, je najbolje, da se takoj ubijem.

V koncentracijskem taborišču so razen paznikov delali samo taboriščniki. Ženske so se vrgle name, mi postrigle lase, da sem bila videti kot gologlavka. Ko sem sedela na tistem stolu, sem zagledala par čevljev, nekakšne pohodniške čevlje iz svinjskega usnja z rdečimi vezalkami. Zdeli so se mi znani. Vprašala sem, čigavi so, in izvedela, da jih je nosila deklica, ki je prišla pred tednom dni in je zdaj v orkestru. Pokazalo se je, da je bila to v resnici moja sestra. Takšne zgodbe si sploh ne moreš izmisliti.

Sestra Anita je bila na moje začudenje videti zelo v redu, skoraj elegantna. Ker je igrala v orkestru, je bila lepo oblečena. Obe sva bili hvala bogu po zaslugi staršev utrjeni. Taboriščniki, ki so prišli iz toplejših krajev, seveda niso bili utrjeni. Grška dekleta, na primer, so pocepala kot muhe. Ujetniki z vzhoda, iz Poljske in Rusije, so zdržali veliko dlje kot naši.

Človek si tega skoraj ne drzne reči, ampak najhujše taboriščnice so bile ruske ženske. Kradle so kot srake, predvsem kruh. Bile so tako surove, da si človek to komaj lahko predstavlja. Ko smo šli spat, smo legli na vse, kar smo imeli, čevlje, kruh, pa so nas kljub temu med spanjem okradle.

Mimogrede: nenehno smo imeli drisko. Ko vam ves dan teče po nogah, mislite samo na to, kako se boste prebili do naslednjega dne. Pravega prijateljstva ni bilo. To, na kar mislijo dekleta te starosti, na fante in ljubezen, smo kmalu pozabile. Ko ste nenehno lačni, žejni in prestrašeni, ko smrdite, vse to izpuhti.

Bergen-Belsen, kamor so nas nato preselili, je bil kot podzemlje. Povsod so ležala trupla. Ko so prišli angleški vojaki, je bil občutek čuden. Ni bilo vriskanja, nikjer, vladala je smrtna tišina. Najprej je bilo na vrsti množično iztrebljanje uši z insekticidom DDT, ki je danes prepovedan. Nihče ni hotel, da bi mu iztrebili uši. A to je bilo moje zadnje oziroma nemara prvo junaško dejanje. Drugim sem rekla: »To so naši osvoboditelji, saj nas ne bodo ubili. Zdaj grem tja, ker ne prenesem več tega srbenja.« Angleško zdravstveno osebje mi je z ogromno injekcijo zgoraj v suknjič razpršilo bel prah. Tega si sploh ni mogoče predstavljati, kaj se je dogajalo pod perilom, rekla bom samo tole: zgodil se je množični poboj. In sledili so mi drugi jetniki.

Marta Wise
»Auschwitz ni vprašanje, povezano z bogom, temveč z ljudmi.«
Jeruzalem, 5. januarja 2015

Marta Wise si je ogledovala fotografije na mizi v dnevni sobi. Na njih je bila majhna, svetlolasa deklica v obleki in s postrani nataknjenim klobučkom, obdana s sestrami in z brati. Med fotografijami je bila tudi ena iz Auschwitza, posneta le nekaj let pozneje. Na njej je shujšana, v črtasti, veliko preveliki obleki. Danes 80-letna Marta Wise po vojni ni nikoli obiskala Auschwitza. Priskrbela si je kopijo dokumenta, ki je bil izdelan med njenim bivanjem v uničevalnem taborišču. Marta Wise, deset let, Jud, piše na njem. »Zakaj so vas v Auschwitz odpeljali tako pozno, šele konec leta 1944?«

Oče je vnaprej poskrbel za nas. Imeli so ga za pesimista. A mislim, da je preprosto le hotel biti pripravljen na vse.

Živeli smo v lepi hiši nasproti predsedniške palače v Bratislavi. V parku se je nenadoma pojavil napis: Prepovedano za Jude in pse. Oče se je zaradi tega zelo vznemiril.

Takrat smo še imeli denar. Varuški je kupil stanovanje in morala je obljubiti, da naju bo s sestro skrila, če bo treba. Oče in stric sta bila lastnika tekstilne tovarne. Leta 1939 so prišli nacisti in ju razlastili. Novi lastnik ni znal ne brati ne pisati. Za poslovodjo je potreboval Juda in odločil se je za mojega očeta. S tem smo bili zaščiteni. Strica in njegovo družino pa so odpeljali v Auschwitz in takoj umorili.

Oče je skril vse otroke. S sestro sva najprej živeli pri posvojiteljih na Madžarskem, pozneje pa sami v slovaškem mestecu v stanovanju, ki ga je kupil varuški. Dala nama je rojstna lista svojih mlajših sester in naju obiskovala. Predstavljali sva se za katoliški siroti, ki sta starše izgubili med bombardiranjem. Vsako nedeljo sva šli v cerkev. Sestra je bila besna name, ker si nisem mogla zapomniti očenaša. Podzavestno se mi je to upiralo.

V razred moje sestre je hodila tudi hčerka najvišjega esesovca v mestu. Sestra se je spoprijateljila z njo, ker naj bi bila to dobra krinka. Esesovec je izvedel, da je dobra šahistka, in je pogosto prišel k nama v stanovanje, da sta igrala šah.

Na moj deseti rojstni dan so se pred vrati nenadoma pojavili vojaki. Pretepli so sestro. Esesovec, ki bi lahko rekel dobro besedo za naju, je bil takrat na potovanju. Vsako noč so naju zbujali in zasliševali. Ničesar nisva povedali. A prijeli so tudi varuško. Tepli so jo. Takoj je priznala, da nisva njeni mlajši sestri, temveč Judinji: tako so izvedeli vse, kako nama je ime in od kod sva. Nazadnje sva priznali, da vsa Judinji, in trdili, da so starše leta 1942 odpeljali v Auschwitz, da jih ne bi iskali. Nekaj minut pozneje je prišlo sporočilo esesovca, da sva katoličanki in naj naju takoj izpustijo. A je bilo že prepozno.

Ne vem, kako sem preživela Auschwitz. Ne vem, kako ga je kdorkoli lahko preživel. Ko sva prišli tja, to je bilo 3. novembra 1944, so naju ločili. Njo so poslali med delavke, jaz pa bi morala v plinsko celico. Nato so se na nebu nad nami nenadoma pojavila sovjetska letala. Takrat so očitno presodili, da ne bi bilo dobro, če bi se kadilo iz dimnika, to bi bil namreč trden dokaz. Tako so obe skupini skupaj spet odpeljali. Še eno naključje. Nekaj minut, ki odločajo o življenju in smrti.

V taborišču ni bilo več veliko otrok in esesovski zdravnik Josef Mengele je očitno ugotovil, da jih nima več dovolj za svoje poskuse. Prišli sva v njegov blok. Označili so naju kot dvojčici, čeprav so vedeli, da nisva. Dobili sva injekcije, včasih so nama jih dale sestre, včasih Mengele osebno. Sestra je zbolela.

Nato so nama rekli, da gremo naslednji dan v Nemčijo. Sestre nisem hotela pustiti v bolniški baraki in sem jo odpeljala od tam. Mengele me je zalotil. Nasmehnil se mi je in mi prisolil klofuti. Najbolj srhljiv je bil, kadar se je smehljal. Nato me je pustil oditi. Vedel je, da gremo na pohod smrti.

A sva ostali v taborišču. Sestra tako ali tako ni mogla hoditi. Naslednjih deset dni nismo imeli več hrane. Nato smo slišali vojake in videli rdeče zvezde na kapah. Rusi so skušali biti prijazni do nas. Eden od njih mi je dal steklenico vodke. Niso imeli veliko, kar bi lahko dali.

Ne vem, kako sem preživela. Mislim, da zaradi boga. Ko me ljudje vprašajo, kako lahko po vsem tem še verjamem v boga, odgovorim: »Bog je ljudem dal svobodno voljo.« Če bi odločal o vsem, ne bi bilo svobodne volje. Auschwitz torej ni vprašanje, povezano z bogom, temveč z ljudmi. In človeštvo se ni naučilo ničesar. Šokirana sem nad tem, kar se dogaja vsak dan, nad vsem tem pobijanjem.

Anna in Izzy Arbeiter
»Stal je tam, jaz pa sem pomislila: Ljubi bog, saj si vendar živ.«
Newton, ZDA, 15. decembra 2014

Anna in Izzy Arbeiter, oba stara 89 let, sta par že 68 let. Živita v enodružinski hiši s čudovitim razgledom na reko Charles. Pripovedoval je predvsem on. Bolje zna govoriti, je povedala žena. V Auschwitzu pa sta bila oba. »Kje sta se prvič videla?«

Izzy: Poznala sva se iz geta. Oktobra 1942 so izpraznili geto v poljskem mestu Starachowice in nas prepeljali v bližnje taborišče.

Anna: Živela sem v ženskem taborišču, Izzy pa v moškem. Taborišči sta bili ločeni z ograjo, vendar si je bilo mogoče skoz-

njo izmenjati kako besedo, če si pazil, kje so bili pazniki. Delala sem v kuhinji, ko je prišlo dekle in reklo: »Ob ograji je neki tip, ki hoče govoriti s tabo.« Šla sem torej ven in tam je stal Izzyjev brat in rekel: »Saj poznaš Sruleka*. Bolan je. Mogoče mu lahko pomagaš. Lahko priskrbiš kaj iz kuhinje? Krompir, kruh, karkoli.«

Izzy: Potem je res ukradla hrano in jo potisnila pod bodečo žico. Brat jo je prišel iskat. Mislim, da brez te hrane ne bi preživel. Bil sem njen dolžnik. Junija 1944 sem prišel v Auschwitz. Tam sem spet srečal Anno. Čistil sem kanale. Morali smo prazniti stranišča. Imeli smo sod z dolgim drogom. Ta sod je stal na vozu in vanj smo morali izprazniti sranje. Nato smo – kot konji – voz odvlekli in vse skupaj odpeljali na njivo za gnoj. V Auschwitzu so bila povsod stranišča. Zato smo tudi hodili v žensko taborišče, v krematorij, v cigansko taborišče, v družinsko. Druge taboriščnike so vedno spremljali nemški pazniki. Vendar vonj ni bil ravno prijeten, zato smo se večinoma brez nadzora pomikali od stranišča do stranišča. Znali smo se organizirati, kot se je temu reklo. Predvsem v krematoriju je bilo veliko hrane. Vprašanje je bilo le, kako jo prenesti ven. V notranjosti soda smo napeli žico. In vedno, ko smo kaj nabrali, smo obesili na to žico. Saj so nas pregledovali, a nihče ni pogledal v sod. Nikomur ni padlo na pamet, da bi lahko v njem tihotapili hrano. Stvari smo zavili, a so seveda vseeno smrdele. Včasih sem videl Anno, če je bila na vrsti za delo. In takrat sva si lahko zaklicala nekaj besed. Nekoč, na primer, ko smo bili v ženskem taborišču, je zaklicala: »Potrebujem čevlje.« Šel sem torej h kupu čevljev, ki je bil visok kot hiša. Nisem imel dovolj časa, da bi izbiral, vendar so bili vsi urejeni po parih. Pripadniki SS so ljudem, preden so jih poslali v plinske celice, rekli, naj oblačila lepo zložijo, čevlje pa povežejo skupaj z vezalkami. Vzel sem par za Anno.

Anna: Bili so črni, prav takšni kot tisti, ki jih je nosil dedek.

Izzy: Bili so dobri čevlji. Ljudje so si pred deportacijo obuli najboljše čevlje. Ko sem jih prinesel, se Anna ni zmrdovala: »Eh, smrdijo.« Prinesel sem ji tudi kruh. Ko smo z vozom prišli mimo, sem hitro stekel k njenemu pogradu in ji na slamo vrgel kruh. Vstopil sem, vrgel kruh in spet stekel ven. Seveda sem vedel, da nenadzorovan kos kruha tam ne bo ostal niti pet minut. Zato sem moral nekaj prinesti tudi dežurnim v baraki.

Anna: Zvečer so prišli k meni. »Spet ti je pustil kruh.« Še pomembnejši pa so bili čevlji.

Izzy: Anno sem spet videl šele aprila 1945. Po osvoboditvi sem živel v sprejemnem taborišču v Stuttgartu. Tam me je nagovorilo neko dekle: »Si ti Israel Arbeiter? Poznaš Chanko iz Starachowic? Živa je in je v Bergen-Belsnu.« Priskrbel sem si motor in Američani so mi dovolili, da ga obdržim. Z njim sem se odpeljal v Bergen-Belsen. To je bilo veliko taborišče z oboroženim paznikom pri vratih. Pokazal sem mu dokumente in spustil me je noter. Stal sem torej tam, v civilnih oblačilih, s čelado in velikimi očali.

Anna: Pet nas je stanovalo v eni sobi, v kateri so prej živeli nemški vojaki. Že prej mi je neko dekle povedalo, da je prišel tip, ki hoče govoriti z mano. Nekega jutra, bilo je še temno, je potrkalo na vrata. Stal je tam, jaz pa sem pomislila: »Ljubi bog, saj si vendar živ.«

Izzy: Vprašal sem jo: »Bi šla ven z mano?« Odgovorila je: »Z veseljem bi, a tukaj nas je pet deklet in imamo samo en par čevljev. Danes nisem na vrsti, da bi jih obula.« Moral sem moledovati, da so ji druge prepustile čevlje. Tako sem jo lahko vzel s seboj na vožnjo z motorjem.

Anna: Druge so mi rekle, naj se pazim, ker je kazanova.

Izzy: Ja, vse so jo prepričevale, naj ne gre z mano. »Samo izkoristil te bo in nato pustil,« so rekle. A je vseeno šla. Po 68 letih sva še vedno skupaj in ponosna začetnika štirih generacij družine Arbeiter.

* Takrat se je imenoval Srulek, ona pa Chanka. Imeni Izzy in Anna sta prevzela šele po preselitvi v ZDA.

Bronia Brandman
»Moški so mi obrili lase in dlake. Nato so nas tetovirali.«
New York, 29. decembra 2014

Bronia Brandman, 83 let, se je tako kot številni preživeli kmalu po holokavstu izselila v Združene države Amerike. Prvo stanovanje, ki ga je imela v Brooklynu, je bilo na 55. cesti. Tam, v Borough Parku, živi več konservativnih ortodoksnih Judov kot kjerkoli drugje zunaj Izraela. Moški so pokriti s črnimi klobuki, ženske pa z ruto ali lasuljo. Brandmanova se je preselila le enkrat, vendar je ostala na isti cesti. Ponudila nam je kavo in košer pecivo. Bronia Brandman je v Auschwitz prišla leta 1943. »Ste vedeli, kaj vas tam čaka?«

Živeli smo le nekaj kilometrov proč, zato smo natančno vedeli, kaj se tam dogaja. Skrivali smo se, dokler je šlo. Nekoč, v neki kleti, smo slišali Nemce in njihove pse, ko je nenadoma zajokal dojenček. Iz strahu, da nas bodo odkrili, je mati otroka zadušila.

Ko sem prišla v Auschwitz, sem bila stara 12 let. Na rampi nas je moralo tisoče ujetnikov teči mimo doktorja Mengeleja. Večino žensk so poslali v plinske celice in z njimi vse otroke. Pri moških je bilo odvisno od tega, kako delovno zmožni so bili videti. Doktor Mengele je deloval zelo mirno, sproščeno. Jasno se še spomnim, kako je stal tam, z gladko zlikano uniformo, zloščenimi škornji in belimi rokavicami.

S sestrami, Milo, Rutko in Macio, smo tekle vštric. Doktor Mengele je pokazal, da mora Mila stopiti desno. Bila je osem let starejša od mene, bila je močnejša in že odrasla. Torej ji ni bilo treba takoj v plinsko celico, temveč je smela med delavke.

Z mlajšimi sestrami smo morale levo, v plinske celice. Vse je potekalo bliskovito hitro, skoraj v teku, nato pa sem se v delčku sekunde odločila, da bom šla za Milo. Preprosto sem stekla desno, bil je nagon. Šele nato mi je postalo jasno, kaj to pomeni: ogrozila bi lahko Milino življenje, če bi morala s seboj vleči mene, 12-letnico. Poleg tega sem na cedilu pustila sestrici, pustila sem ju, da sta šli sami v smrt. Z Milo sva prišli v delovno taborišče.

Tam smo se morale sleči pred očmi paznikov. Za nas ortodoksne judinje je bilo to najhujše ponižanje. Moški so nam obrili celo dlake, ne samo las. Za ortodoksne judinje imajo lasje in dlake poseben pomen. Skrivamo se, ker je to darilo za zakonskega moža – samo on bi nas smel videti. Nato so nam na roko vtetovirali številko, moja je bila 52643.

Čez dan smo morali graditi ceste. Konec dneva smo morali nazaj v taborišče prenesti trupla taboriščnikov, ki so izdihnili med delom.

Zaradi katastrofalnih higienskih razmer v taborišču je Mila zbolela za tifusom. Povedati moram, da sem jo oboževala, odkar pomnim. Zame je bila popolno bitje. In tako sem se odločila, da ji bom sledila v predel za bolnike, čeprav sem vedela, da je odhod v ta revir, kot so imenovali barake za bolnike, enosmerna cesta. Poti nazaj ni bilo, če bi šla z Milo – vsaj tako so vsi govorili. Negovala sem jo, kot sem le zmogla.

Nekega dne me je nagovorila sestra, ki je bila prav tako Judinja. Rekla mi je, da bodo vse bolne Jude odpeljali v plinske celice. To je bilo zame hujše, kot če bi mi rekla, da moram sama v plinsko celico. Vedela sem torej, da bo Mila kmalu mrtva. Kako naj grem k njej? Kaj naj ji rečem? Vprašanje me muči še danes, to je bila največja dilema mojega življenja. Medicinska sestra mi je rekla, naj takoj zapustim barako. Sestri nisem zmogla še zadnjič stopiti pred oči. Nisem se poslovila od nje. Zaradi tega trpim že 70 let in si do danes nisem oprostila. Milo so kot kadaver vrgli na voziček; bila je prešibka, da bi hodila sama.

Nekega dne je v našo barako prišel doktor Mengele. Pustil je seznam s številkami stanovalk, ki naj bi jih zaplinili. Na njem je bila tudi moja številka. Medicinska sestra mi je povedala, da je moja edina možnost, če stečem za Mengelejem in ga prosim, naj mojo številko zbriše s seznama. Najprej se je vse v meni uprlo. Nisem se hotela pogovarjati z mesarjem. A sem nato vseeno stekla za njim.

»Ne delaj si skrbi, deklica,« je rekel. »Vse bo v redu.«

»Doktor Mengele,« sem odgovorila, pogovarjala sva se po nemško. »Oba veva, da ne bo v redu, če me ne zbrišete s tega seznama.«

V tistem trenutku so se oglasile sirene, ki so napovedovale zračni napad zaveznikov. Mengele je pobledel, tresel se je po vsem telesu. Nazadnje je pomočnikom zaklical, naj me na seznamu prečrtajo. Zračni napad mi je rešil življenje.

Potrebovala sem četrt stoletja, da sem se lahko spet smejala. In pol stoletja, da sem lahko spregovorila o Auschwitzu. Kot bi imela blokado v grlu. Tudi svojo jetniško številko sem dolgo skrivala. Še danes ne morem jokati, vsaj ne od žalosti. Lahko jočem iz ganjenosti, ko vidim otroka, ki nastopa na odru, ne pa ob grozotah in tragedijah.