Sramota po Auschwitzu

Akcija je bila skrbno pripravljena. Preiskovalni uradi Severnega Porenja - Vestfalije, Bavarske, Hessna in Baden-Württemberga so družno udarili 19. februarja lani točno ob devetih. Preiskovalci so se s civilnimi vozili pripeljali na 12 krajev in osumljencem pokazali naloge za hišno preiskavo. Pred tem so preverili, ali imajo preiskovanci orožni list oziroma dovoljenje za ravnanje z eksplozivnimi sredstvi.

Hujšega upiranja preiskovancev seveda niso pričakovali; najmlajši je namreč štel 88 let, najstarejši pa skoraj sto. Kljub temu so morali tri obdolžence začasno aretirati.

Naslednji dan so pristojna državna tožilstva na tiskovni konferenci objavila, da so začeli preiskave pri domnevnih nekdanjih pripadnikih SS, ki so delali v koncentracijskem taborišču Auschwitz.

Tri ključne besede v enem stavku: preiskava, pripadniki SS in Auschwitz. Učinek je bil neznanski. Mediji po vsem svetu so poročali o največji usklajeni akciji proti domnevnim nacističnim zločincem v zadnjih nekaj desetletjih.

Tudi skoraj 70 let po osvoboditvi Auschwitz iz ljudi izvablja čustva kot noben drug kraj, kjer so nacisti z industrijsko učinkovitostjo pobijali ljudi. Med skoraj šestimi milijoni žrtev holokavsta je bilo najmanj 1,1 milijona Judov, ki so umrli v največjem uničevalnem taborišču v tretjem rajhu, poleg njih pa še več deset tisoč Poljakov nejudovske vere, sovjetskih vojnih ujetnikov, Sintov in Romov. Preminuli so bili iz tako rekoč vseh evropskih držav in večino so jih zaplinili takoj po prihodu v Auschwitz-Birkenau.

Kosti je enota SS ukazala zdrobiti, kostni drobljenec pa je prodajala bližnjemu podjetju za proizvodnjo gnojil. Pepel sežganih trupel so uporabili pri gradnji cest, ženske lase so spredli ali predelali v polst, zlato iz zob so lomili, talili in odstopili takratni centralni banki.

Policijska akcija 19. februarja letos je bila del obsežnejše operacije v 11 nemških zveznih deželah in se je na začetku osredotočila na 30 nekdanjih pripadnikov SS, ki so delali v tej morilski tovarni. Primere za preiskavo so določili na osrednjem uradu deželnih pravosodnih uprav za pojasnjevanje nacističnih zločinov v Ludwigsburgu.

Na seznamu se je znašlo 24 moških in šest

žensk, izključno tistih, ki so bili osumljeni, da so bili v enoti SS na položaju, ki bi danes ustrezal desetniku oziroma naddesetniku. V Auschwitzu so delali kot knjigovodje, bolničarji, telegrafisti oziroma – teh je bilo največ – kot stražarji. Številni med njimi so bili tam tudi leta 1944, ko je tja prispel konvoj s 15-letno Anno Frank, verjetno najbolj znano žrtvijo holokavsta.

Obtoženi so predvsem izpolnjevali ukaze in jih večinoma niso dajali, vendar to ne zmanjšuje pomena njihove vloge. Navsezadnje so vsi osumljeni, da so kot del morilskega stroja sodelovali pri več tisoč smrtih.

Usklajena akcija je bila učinkovita, javnost je s spoštovanjem spremljala poskus nemškega pravosodja, da popravi verjetno najsramotnejšo bilanco v svoji zgodovini.

Sodni pregon storilcev najhujšega zločina prejšnjega stoletja je bil doslej v izrazitem nesorazmerju z resnostjo zločinov. Zgodovinar Andreas Eichmüller je preštel: od 6500 pripadnikov SS, ki so služili v Auschwitzu in preživeli vojno, so jih v prejšnji in sedanji Zvezni republiki Nemčiji obsodili le 29 (in okoli 20 v Nemški demokratični republiki).

Nedejavnost pravosodja že dolgo velja za tako imenovano drugo krivdo, ki jo je pisatelj in preživela žrtev holokavsta Ralph Giordano Nemcem pripisal že leta 1987 – obdobje Hitlerjeve vladavine so vse predolgo odrivali v pozabo in zanikali svojo odgovornost.

Izrael je pozival k vzpostavitvi diplomatskih odnosov, Adenauer pa je nakazal, da je želji pripravljen ustreči – če se bo Izrael v zameno strinjal, da Nemčija neha sodno preganjati naciste.

Zdaj je od opisane policijske akcije minilo dobrega pol leta in vse očitneje je, da je bila domneva o vsaj delni pokori, ki bi si jo naložili z zahtevami po zadnjih še izvedljivih kazenskih pregonih, napačna. Skoraj vsak teden so katerega od postopkov ustavili: ker je nekdanji pripadnik SS umrl, ker številni niso sposobni sodelovati na procesu, ker eden od njih vendarle ni delal v taborišču, drugega pa so v letih po vojni že obsodili na Poljskem.

Nekdanji pripadniki SS, ki so jih prijeli v Baden-Württembergu in kasneje v Mecklenburgu - Predpomorjanski, so že zdavnaj doma. Je bil postopek državnega tožilstva potemtakem izrazito pretiran, kot trdi Peter-Michael Diestel? Zadnji notranji minister Nemške demokratične republike, ki je danes odvetnik, zastopa nekdanjega vodnika Huberta Z.

Resno preiskujejo še osem primerov. Tako se bo izrazito nedostojanstveno poglavje nemške povojne zgodovine očitno tudi končalo v tem slogu. Seveda obstajajo sumi, da so preiskovalci v Ludwigsburgu in nekatera državna tožilstva hoteli le zbrati nekaj točk v javnosti, tako da so se lotili skupinice nebogljenih starčkov z rjavo preteklostjo.

Auschwitz in nemško pravosodje. To je zgodba o neuspehu, o razlogih zanj se ugiba, nabor pojasnil pa je obsežen in protisloven.

Ali napake izvirajo predvsem iz Adenauerjevega obdobja, kot trdi Christoph Safferling? Safferling, predavatelj prava, je član komisije zgodovinarjev, ki po navodilih zveznega pravosodnega ministrstva raziskuje odnos pravosodja do nacističnega obdobja. Po njegovem pozneje niso mogli več nadomestiti, kar sta politika in pravosodje zamudila v prvih povojnih letih.

Ali pa je bilo nemško pravosodje še zadnja desetletja na »slepem tiru«, kot pojasnjuje njegov kolega Cornelius Nestler?

So krivi številni nacisti, ki so po vojni poklicno pot nadaljevali v pravosodju? A zakaj se potemtakem po upokojitvi te generacije v osemdesetih letih ni začel nov val postopkov? Zadnja glavna obravnava v zadevi Auschwitz se je končala pred več kot 20 leti.

Morda pa nemško kazensko pravo preprosto ni prilagojeno temu, da bi bilo z njim mogoče zajeti birokratsko organiziran množični umor, ki ga je izvajala država, kot piše ameriški zgodovinar Devin O. Pendas. Odgovor se nemara skriva tudi na Ulici Konrada Adenauerja številka 20 v Frankfurtu. Tam ima sedež državno tožilstvo, ki je vodilo večino postopkov o Auschwitzu – in jih večino ustavilo.

Spiegel je med iskanjem sledi pregledal dokumente, zbrane v preiskovalnih postopkih, in raziskal arhive. Pogovarjal se je z zgodovinarji in s pravnimi strokovnjaki, z državnimi tožilci in s sodniki, ki so sodelovali v postopkih, povezanih z Auschwitzem, z zagovorniki nekdanjih pripadnikov enote SS in s preživelo taboriščnico.

Pregoni večinoma niso bili neuspešni, ker bi jih spodnesel kak politik ali pravnik. Neuspešni so bili, ker se je našlo premalo ljudi, ki bi si storilcem odločno prizadevali dokazati krivdo in jih kaznovati. Številnim Nemcem pred letom 1945 ni bilo mar za množično pobijanje v Auschwitzu – po tem letu pa prav tako ne.

Zavezniki so že med vojno predvidevali, da bo težko preganjati nacistične zločince: storilcev je bilo veliko, pravna ureditev kočljiva. So zavezniki smeli pravosodno preganjati, kar je Hitler storil Nemcem judovske vere in drugim? Če upoštevamo mednarodno pravo, lahko dvomimo o tem, je leta 1942 na zasedanju vlade priznal britanski zunanji minister Anthony Eden, ker takšnih stvari žal ni mogoče obravnavati kot zločin.

Velika Britanija se je želela izogniti zmešnjavi s postopki pravne države, zato je premier Winston Churchill hotel ukazati usmrtitev vseh najvidnejših nacistov, in to brez vpletanja drugega nasilja. Pozneje je podpisal znano moskovsko izjavo iz leta 1943, v skladu s katero bi bili najhujši zločinci prepuščeni zmagovalcem. Na splošno je veljalo, da bodo odgovorne za grozote, pokole in usmrtitve posedli na zatožno klop v državi, v kateri so zagrešili zločine.

Med vojno je del Šlezije, kjer leži Auschwitz, sodil k tretjemu rajhu. Po letu 1945 je spet spadal k Poljski in tako so zahodne sile pripadnike SS, ki so jih odkrile med vojaškimi kontrolami in v taboriščih za vojne ujetnike, izročile vladi v Varšavi.

Najslavnejši je primer dolgoletnega surovega poveljnika taborišča Rudolfa Hößa, ki se je skrival na kmetiji pri Flensburgu. Skupina britanskih preiskovalcev naj bi bila ženi grozila, da bo najstarejšega sina izročila Sovjetski zvezi, zato je izdala moža. Hößa so v Moskvi obsodili na smrt in ga obesili pred nekdanjo poveljniško zgradbo v taborišču.

Na poljskih sodiščih se je zagovarjalo skoraj 700 pripadnikov SS, ki so delali v Auschwitzu, in po mnenju zgodovinarja Aleksandra Lasika sodnikov pri razsodbah ni vodilo maščevanje. Nekatere so bile celo presenetljivo mile. Vendar so sodišča v Krakovu, Katovicah in Vadovicah nekajletne zaporne kazni izrekala tudi, ko je bilo mogoče dokazati le pripadnost enoti SS v katerem od taborišč.

Skupaj v zaporu, skupaj na vešalih

Nemško pravosodje se je na začetku lahko ukvarjalo le z zločini, ki so jih zagrešili Nemci proti Nemcem. A se je tudi to pokazalo za zahtevno, kar je potrdila Edith Raim z Inštituta za sodobno zgodovino: v bombardirani povojni Nemčiji niso imeli primernih prostorov, premoga za ogrevanje, telefonov, pisalnih strojev. V nekaterih mestih so morali delo v mraku prekiniti, ker niso imeli žarnic. V Hamburgu nekaj časa zaradi pomanjkanja papirja sploh niso izrekali sodb.

Številne ceste in železniške proge so bile uničene, država je bila razdeljena na zasedbena območja, med katerimi je bilo mogoče potovati le z dovoljenjem zaveznikov. Če je državni tožilec iz južne Nemčije hotel zaslišati pričo v Hamburgu, je pošta v eno smer potovala šest tednov.

Kljub temu ne more nihče trditi, da je kazenski pregon propadel zaradi žarnic. Holokavst v nasprotju z drugimi nacističnimi zločini že od začetka ni zbujal posebnega zanimanja javnosti. Ko so Američani oktobra 1945 na svojem zasedbenem območju opravili raziskavo javnega mnenja, se je petina vprašanih strinjala s Hitlerjevim odnosom do Judov, nadaljnjim 19 odstotkom se je njegova politika do Judov sicer zdela pretirana, vendar načeloma ustrezna.

Čeprav strokovnjaki menijo, da je nekaj deset tisoč žrtev Auschwitza izviralo iz Nemčije, do ustanovitve Zvezne republike Nemčije leta 1949 na zatožno klop ni sedlo niti deset pripadnikov SS, ki so službovali tam. In ko so zavezniki pregon vseh nacističnih zločinov prepustili zahodnonemškemu pravosodju, sprva ni bilo nič bolje.

Že med prvimi postopki je bilo opaziti nedvoumno pomanjkanje empatije, tudi če je bila izrečena sodba. Deželno sodišče v Nürnberg-Fürthu je na primer zapornike v »podružničnem« taborišču opisalo kot »težko vzgojljive poljske Jude«, ki jim je manjkalo izkušenj s koncentracijskim taboriščem.

Izkušnje s koncentracijskim taboriščem – kako se kdo sploh domisli takšnega izraza.

Dve leti pozneje je deželno sodišče v Wiesbadnu oprostilo Gerharda Petersa, šefa podjetja Degesch, ki je enotam SS dobavljal ciklon B, pesticid, s katerim so v taborišču pobijali zapornike. Petersov partner v SS je pričal, da so dobavljeni strup uporabljali za razkuževanje, in sodišče je Petersovo dejanje označilo za pomoč pri kaznivem dejanju brez posledic.

Morda so se državni tožilci in sodniki z rjavo preteklostjo le neradi ukvarjali z nacističnimi zločini. Na Spodnjem Saškem in v Severnem Porenju - Vestfaliji je bil delež takih več kot 80-odstoten. Celo na zveznem sodišču je bil njihov delež dolgo podobno velik.

Hkrati pa zgodovinar Ulrich Herbert opozarja na prikriti oportunizem nekdanjih nacistov, ki si niso upali javno nasprotovati – a doslej vseeno ni znan primer državnega tožilca ali sodnika z omadeževano preteklostjo, ki bi dejavno preprečeval kazenske pregone, povezane z Auschwitzem.

Pravzaprav je odgovor veliko manj zapleten: nedejavnost je bila preprosto dovolj. »Premirje s storilci je bilo sklenjeno na hrbtih žrtev,« se glasi bilanca hamburškega predavatelja prava Inga Müllerja, ki je v delu Furchtbare Juristen (Strašni pravniki) obračunal s svojim stanom.

Če je sodni postopek že stekel, so bili tudi pravniki, ki si med vojno niso umazali rok, izrazito ustvarjalni. Zlasti priljubljen manever je bil, da so storilce označili za sostorilce, s tem pa pripomogli k bistveno milejši kazni. Številni pomembni pripadniki enot SS, ki so delali v koncentracijskih taboriščih, so jo tako odnesli z nizko kaznijo. Razočarani preiskovalci so preračunali, da so zločinci praviloma dobili deset minut zapora za vsakega ubitega Juda.

Razočarani preiskovalci so preračunali, da so zločinci praviloma dobili deset minut zapora za vsakega ubitega Juda.

Esesovski zdravnik v taborišču Johann Kremer iz Münstra je s tamkajšnjega deželnega sodišča celo odkorakal kot svoboden človek, čeprav je ukazal pobijati bolne in izmučene ujetnike. Potreboval je organe za medicinske raziskave in v dnevniku je 10. oktobra 1942 napisal: »Odvzel še živ svež material jeter, vranice in trebušne slinavke.«

A sodišče je razsodilo, da pri nekdanjem častniku SS niso ugotovili lastnega interesa za zločine, temveč je le pomagal pri kaznivem dejanju – ni pa bil storilec. Prisodili so mu deset let zapora namesto dosmrtne zaporne kazni, to pa se je menda zgolj po naključju natančno ujemalo s kaznijo, ki jo je že odsedel na Poljskem.

Za tako imenovanim institutom sostorilstva se je skrivala utopična predstava, da sta za holokavst odgovorna le Hitler in njegovo najožje spremstvo, vsi drugi, se je razburjal legendarni hessenski generalni tožilec

Fritz Bauer, pa so se imeli za »posiljene, ustrahovane sopotnike ali razčlovečene, razosebljene eksistence, prisiljene v dejanja, ki so bila popolnoma tuja njihovi biti«.

Nemci kot Hitlerjeve žrtve. Tako so jih videli v duhu časa, v katerem še v obdobju Willyja Brandta storilcev niso obsojali. Celo potrjeni nasprotniki nacistov, kot je bil kancler Konrad Adenauer, so bili prepričani, da je treba upoštevati splošno miselnost in se odpovedati načelu zakonitosti. Med najosupljivejše dokumente, ki so na dan prišli zadnja leta, šteje zaznamek Adenauerjevega pogovora z nekim izraelskim diplomatom iz leta 1963. Izrael je pozival k vzpostavitvi diplomatskih odnosov, Adenauer pa je nakazal, da je želji pripravljen ustreči – če se bo Izrael v zameno strinjal, da Nemčija neha sodno preganjati naciste. Ti pregoni naj bi bili namreč »nevzdržni za ugled Nemčije«.

Menda bi na začetku šestdesetih let nikoli ne bilo velikega frankfurtskega procesa, če se tega ne bi bil lotil generalni tožilec

Fritz Bauer. Socialdemokrat s Švabskega je bil v marsičem posebnež: nekdanji zapornik v koncentracijskem taborišču, emigrant, Jud, homoseksualec. Ni želel le pravice za žrtve, temveč tudi razkritje in čim širše priznanje resnice. Z velikim procesom v zvezi z Auschwitzem je hotel pretrgati kolektivni molk.

Bauerju so bile v prid srečne okoliščine – novinar časnika Frankfurter Rundschau mu je izročil dokumente, ki jih je dobil od preživelega zapornika v Auschwitzu. Šlo je za pisma, v katerih je vodstvo taborišča prosilo vojaško sodišče v Breslauu, naj ustavi preiskavo proti 37 poimensko navedenim pripadnikom SS, ki so streljali zapornike. Takšni preiskovalni postopki so bili zgolj del fasade navidezne pravne ureditve v uničevalnih taboriščih.

Z imeni strelcev je imel Bauer v rokah močan vzvod. Na zveznem sodišču je dosegel, da je to kazenski pregon nekdanjih pripadnikov poveljstva koncentracijskega taborišča Auschwitz prepustilo deželnemu sodišču v Frankfurtu. S tem je za primer postala pristojna uprava, ki je bila podrejena Bauerju.

Ta je nato preiskavo zaupal nekaj neobremenjenim državnim tožilcem. Ti mladi ljudje so dokazali, kako preprosto je napredovati v primeru Auschwitz – če se le človek zavzame. Za pomoč so prosili judovske organizacije, v časopisih so pozivali priče, naj se javijo, pregledovali so dokumente iz Auschwitza. V nekaj mesecih so pravniki preverili skoraj 600 pripadnikov SS, kot poroča Bauerjev biograf Ronen Steinke.

Nato so začeli preiskovati sistematično in prek medijev, to pa je pripomoglo k razkrinkanju Richarda Baerja, zadnjega poveljnika v Auschwitzu, ki je pod lažnim imenom delal na Bismarckovih posestvih v bližini Hamburga.

Bauer je tožilcem naročil, naj pred sodnike postavijo »prečni prerez« taborišča. Storilcev ni želel obsoditi v posameznih procesih, na katerih bi obravnavali umor A, ki ga je zagrešil X, umor B, ki ga je zagrešil Y, in umor C, ki ga je zagrešil Z. Takšen postopek bi le zameglil, zakaj je bil holokavst učinkovit na tako grozljiv način: ker so nacisti v tovarni za uničevanje ljudi delali kot v vsaki drugi službi.

Glavna varnostna služba v rajhu, centrala groze v Berlinu, je z radijskim ali telegrafskim sporočilom napovedala prihod vlaka z Judi. Poveljstvo je obvestilo pristojne oddelke. Iz delovnega razporeda je razvidno, kdo je moral na rampo. Pripadniki SS so peš, s kolesom ali z motorjem prišli k rampi, ki je do leta 1944 stala ob stranskem tiru tovorne železniške postaje v Auschwitzu.

Tam so nič hudega sluteče zapornike razdelili v dve skupini. Prva je bila namenjena v taborišče na prisilno delo, druga se je morala povzpeti na tovornjake in odpeljali so jo v plinske celice ali pa je do tja morala peš. SS je skušala ustvariti videz, da so to prostori za prhanje. V tako imenovane dezinfektorje so od zunaj skozi jaške dovajali strupeni ciklon B, zdravniki SS pa so čakali v bližini za vsak primer, če bi se po nesreči zastrupil kateri od morilcev.

Ta sistem dela je razkril prav Bauer.

Na frankfurtskem magistratu se je 20. decembra 1963 začel najpomembnejši sodni proces proti nacistom v povojni zgodovini: kazenska zadeva obtoženih Mulka in drugih. Glavna obravnava je bila mejnik v zgodovinskem razčiščevanju preteklosti. Spremljalo jo je 20 tisoč ljudi, izvedenska mnenja so postala prodajne uspešnice, mediji pa so vsak dan poročali o izjavah več kot 350 prič – in tako je zgodba o holokavstu dosegla tudi domove navadnih ljudi.

Navzoči so jokali, ko so nekdanji taboriščniki, kot je bil madžarski zdravnik Lajos Schlinger, pripovedovali, kaj jih je doletelo. Nič hudega sluteči Jud je ob prihodu na rampo med pripadniki SS prepoznal zdravnika Victorja Capesiusa, vodjo lekarne v taborišču. Pred vojno je Capesius, ki je bil predstavnik farmacevtskega podjetja Bayer, večkrat obiskal Schlingerja. Tako je zdravnik prijazno pristopil k temu pripadniku SS, da bi ga povprašal, kje je in kaj se bo zgodilo, saj je bila njegova žena bolna. Capesius ga je pomiril, da bo vse v redu in naj se žena in 17-letna hči pridružita skupini hudih bolnikov. Z besedami »Tja čez se postavita« je Schlinger svoji najdražji poslal v smrt.

Danes Bauerja slavijo, ker je proces nadaljeval kljub množičnemu nasprotovanju; enako bi njegovo ravnanje lahko veljalo za dokaz, da zadostujeta volja in odločenost enega samega posameznika. In njegova trdnost.

Preiskovalce in tožilce so še desetletja po Hitlerjevem propadu trpinčili njihovi stanodajalci, grozili so jim s smrtjo in živeti so morali s tem, da so po zidovih njihovih hiš pisali svinjarije. Bauer je dobil pištolo kalibra 6,35 milimetra in njegov voznik je bil hkrati tudi telesni stražar.

Med redkimi, ki lahko še vedno pripovedujejo o ozračju, ki je takrat vladalo v pravosodju, je nekdanji preiskovalni sodnik v zadevi Auschwitz Heinz Düx, danes star 90 let. Mali mož z mušketirsko brado je še zdaj zaprisežen levičar. Vztrajno je pisal tajne zaznambe, ko je kateri od sodelavcev skušal preprečiti preiskavo, na primer pod pretvezo, da je to prezahtevna naloga za deželno sodišče.

Tako sta oba svetovalca deželnega sodišča predlagala, da bi načrtovani veliki proces razdelili na posamezne postopke in jih del odstopili drugim državnim tožilstvom – Bauerjev koncept mamutskega procesa bi s tem propadel. Direktor uprave je več tednov zadrževal Düxovo poizvedbo, naslovljeno na sovjetsko veleposlaništvo, in sicer z izgovorom, da bi v dopisu morali Nemško demokratično republiko označiti za sovjetsko zasedbeno območje. Predsednik deželnega sodišča in državni sekretar sta se upirala temu, da bi Düxu odobrila potovanje v Auschwitz.

Düx lahko poroča tudi o kolegih, ki so priče iz taborišča smrti interno označili za »poklicne razpihovalce mnenja o dogajanju v Auschwitzu«. Vendar hkrati priznava, da postopek vseeno ni bil nikoli resno ogrožen. Bauer, Düx in nekaj somišljenikov je zadostovalo, da se je nadaljeval.

Kakorkoli že, Bauer ni imel vpliva na razsodbe in šele pred kratkim se je Werner Renz z Inštituta Fritza Bauerja poglobil v usodno dediščino izrečenih sodb. To so imeli sodniki in državni tožilci, ki se niso hoteli lotiti zločinov v Auschwitzu, za priročen izgovor, peščici drugih pa je vzela vso voljo.

Kajti kazni, izrečene visokim funkcionarjem v taborišču, so bile »sramotno nizke«, meni Renz, od česar so imeli koristi njihovi podrejeni. Državno tožilstvo v Frankfurtu je tako na primer prekinilo postopek proti 14 voznikom tovornjakov, ki so prevažali ciklon B in žrtve v plinske celice. Utemeljitev: glede na sodbo v procesu proti pripadnikom SS, ki so delali selekcijo na rampi, je bila krivda voznikom sorazmerno »neznatna«.

Bauerju je spodletelo predvsem s pravno zvijačo, zaradi katere bi se lahko vse spremenilo: generalni tožilec je utemeljeval, da poboja Judov v Auschwitzu ne sestavljajo številna posamezna kazniva dejanja, temveč ga je treba obravnavati kot eno dejanje. To zveni precej akademsko, a lahko bi imelo obsežne posledice: vsak član osebja v taborišču bi bil torej načeloma kriv sodelovanja pri umoru, od stražarjev do vodstva.

Toda obe sodišči, frankfurtsko deželno in zvezno, sta med revizijskim postopkom to načelo zavrgli, s čimer sta zagotovili svobodo več tisoč pripadnikom SS, ki so jim lahko dokazali le službovanje v taborišču. Za obsodbo tako ni bilo dovolj, če je bil nekdo le kolesce v mehanizmu.

Odtlej so se državni tožilci in sodniki ravnali po tej razsodbi iz Karlsruheja – čeprav je zvezno sodišče pri postopkih, pri katerih so obravnavali storilce iz drugih taborišč smrti, zagovarjalo stališče, ki je bilo v skladu z Bauerjevim mnenjem, kot je ugotovil predavatelj prava Nestler.

Namesto vala obtožnic zaradi manjših kaznivih dejanj je po velikem procesu v zvezi z Auschwitzem sledila le peščica glavnih obravnav. Večinoma se je pokazalo, da je nemogoče dokazati konkretna dejanja.

Čas je postal najmočnejši zaveznik veteranov SS. Tako se je leta 1976 postopek proti visokemu častniku SS Williju Sawatzkiju zaradi še posebej grozljivega zločina končal z oprostilno sodbo, ker najpomembnejša obremenilna priča ni bila več zmožna pričati. Šlo je za umor približno 400 madžarskih otrok. Pripadnikom SS je zmanjkalo strupenega plina, zato so otroke odpeljali k jarkom ter jih žive zmetali v ogenj. Če se je kak otrok skušal rešiti, so ga z brcami sunili nazaj v plamene. Neka priča je pozneje pripovedovala o »majhnih ognjenih kroglah, ki so se plazile z grmade«.

Ker je zvezno sodišče postopke v zvezi z Auschwitzem rutinsko odstopalo državnemu tožilstvu v Frankfurtu, je skoraj vse kazenske postopke v zvezi z zločini v taborišču obravnavala maloštevilna skupina približno desetih specializiranih pravnikov. Po ugotovitvah Inštituta za sodobno zgodovino so v Frankfurtu začeli 1060 postopkov in skoraj vse ustavili. Nihče še ni sistematično preučil dokumentov v glavnem hessenskem državnem arhivu v Wiesbadnu, a zdi se, da je volja tožilcev plahnela ob vsakem neuspehu.

Državno tožilstvo v Frankfurtu je prekinilo postopek proti 14 voznikom tovornjakov, ki so prevažali ciklon B in žrtve v plinske celice. Utemeljitev: glede na sodbo v procesu proti pripadnikom SS, ki so delali selekcijo na rampi, je bila krivda voznikom sorazmerno »neznatna«.

Le kako naj bi drugače pojasnili cinizem v zaznamkih, ki so si jih lahko ogledali novinarji Spiegla? Na primer zaznamek iz leta 1982 o nekem stražarju, pripadniku SS. Moški je nekajkrat stal pri rampi, da bi preprečil beg prihajajočih Judov. A vrhovni tožilec Hans Eberhard Klein je ugotovil, da žrtve niso vedele, kaj jih čaka, zaradi česar niso imele namena bežati in stražar torej ne bi imel česa preprečevati.

To je bila logika pravnikov, ki so se bili pripravljeni oprijeti vsake bilke.

Ali leta 2005, ko so obravnavali uslužbenca sklada, pristojnega za premoženje umorjenih taboriščnikov. Ropanje taboriščnikov ni bilo zločin, temveč zgolj dobrodošel stranski proizvod vojne ekonomije, je utemeljeval državni tožilec Eberhard Galm. Poleg tega bi morali podvomiti tudi, ali je bilo temu pripadniku SS sploh znano, da so taboriščniki dočakali »grozovito smrt po mukotrpni zadušitvi zaradi hlapov cianovodikove kisline«.

Primer zaključen, kartoteka zaprta.

Postopno je upadla tudi vnema uslužbencev v osrednjem uradu v Ludwigsburgu, katerih pripravljalni postopki so bili večinoma uvod v frankfurtske sodne procese. »Auschwitz je bil po mnenju pravosodja že zaključen primer,« priznava šef osrednjega urada Kurt Schrimm. Domnevno februarja lani sploh ne bi bilo policijske akcije proti nekdanjim pripadnikom SS, če preiskovalec iz Ludwigsburga Thomas Walther leta 2008 ne bi bil poskusil pred sodnike postaviti nekdanjega stražarja Johna Demjanjuka iz taborišča Sobibor.

Walther je bil v Ludwigsburgu nov, neustrašen in začuden nad intelektualno inercijo številnih kolegov. Dolgo so se mu posmehovali, a na splošno presenečenje je deželno sodišče v Münchnu Demjanjuka – ta je po vojni živel v Združenih državah Amerike, vendar so ga te izročile Nemčiji – spoznalo za krivega. Obsodba sicer v Ukrajini rojenega zločinca, ki mu niso mogli očitati konkretnega posameznega dejanja, je delovala kot štartna pištola. Na vsem lepem se je spet začelo govoriti o blažjih očitkih pripadnikom SS.

– Nenadoma so pravniki v Ludwigsburgu odkrili vzporednice med Auschwitzem in napadi 11. septembra 2001. Pri tem so se osredotočili na hamburškega študenta Munirja El Motasadeka. Maročan je bil pajdaš terorističnega pilota Mohameda Ata in zaradi tega obtožen kot sostorilec pri tisočkratnem umoru. Motasadek je med drugim pomagal dostaviti denar atentatorjem v ZDA, vendar v nasprotju s pripadniki SS v Auschwitzu ni nikogar ubil in je bil celo tisoče kilometrov stran od kraja zločina. Tako kot nižji častniki SS je lahko trdil, da bi umore izpeljali tudi brez njegove vpletenosti, kljub temu so ga leta 2006 spoznali za krivega sostorilstva.

– V Ludwigsburgu so ugotovili, da ne obstaja samo frankfurtska razsodba v zvezi z Auschwitzem, temveč so sodišča že v šestdesetih letih poklicala na odgovornost navadne delavce iz drugih uničevalnih taborišč. Tako je moral neki knjigovodja iz taborišča Sobibor v zapor samo zaradi svojega birokratskega dela.

– Preiskovalci so se spomnili seznamov tisočih pripadnikov SS v Auschwitzu, ki so jih sestavili že v času Fritza Bauerja.

Preiskovalci so tako kot pri izdajanju tiralic izločili vse, ki so bili rojeni pred letom 1912, saj so ti domnevno že umrli. Preostale podatke so poslali pokojninski in drugim zavarovalnicam. Nazadnje je ljudem v Ludwigsburgu ostalo 30 imen in naslovov in jeseni 2013 so jih izročili pristojnim državnim tožilstvom v krajih bivališča teh ljudi.

Med njimi so nizkotni storilci, ki so jih že pred desetletji zavezniki ali v NDR obsodili na visoke zaporne kazni. Pod drobnogled preiskovalcev niso zašli zaradi konkretnih dejanj, temveč ker so bili del stroja za sistematično pobijanje.

Kolesce v tem stroju je bila tudi Hermine G., ki je delala kot tajnica v telegrafskem uradu poveljstva, od koder so v Berlin pošiljali sporočila o umorjenih Judih. In stražar Jakob W., ki je dve leti in pol delal v taborišču, predvsem na stolpu. »Seveda, če nas ne bi bilo, ne bi bilo Auschwitza,« priznava. Vendar se poznejši arhitekt in nemški javni uslužbenec ne čuti krivega niti pravno niti moralno.

Častitljiva starost pri pravnem vrednotenju primerov ne igra vloge. Seveda se številnim opazovalcem zdi absurdno, da se 88-letniku sodi kot mlajšemu polnoletnemu človeku za dejanja, stara 70 let.

A kaj je pravično?

Obisk pri Esther Bejarano, 89-letni predsednici odbora za Auschwitz. V taborišče smrti je prišla, ko je bila mlada ženska. Preživela je, ker je glasbeno nadarjena. SS jo je potreboval za dekliški orkester v taborišču.

Bejaranova živi v majhnem stanovanju v Hamburgu. Kljub visoki starosti prekipeva od energije, vendar v postopkih proti nekdanjim pripadnikom SS ni želela nikoli pričati. Pravi, da takšne obremenitve ne bi prenesla. Seveda je zadovoljna zaradi novih preiskav, čeprav je zadovoljstvo pomešano z grenkobo: »To je vendar farsa, te ljudi bi morali kaznovati takoj po vojni.« Bejaranova ne bo pravosodju nikoli odpustila, ne glede na to, kaj vse se bo še zgodilo v nemških sodnih dvoranah.

Pomembno se ji zdi, kako se ti nekdanji pripadniki SS predstavljajo pred sodniki: kdor še vedno verjame v to grozljivo ideologijo, bi ga morali strogo kaznovati, kdor pokaže obžalovanje, bi moral biti deležen milosti.

Le nekaj bi se tej bistri, živahni glasbenici zdelo neznosno: oprostilne sodbe. »Simbolično bi morali kaznovati vse,« pravi. »Kajti bili so poleg in so sodelovali, tudi če osebno niso zagrešili ničesar.«

A takšna salomonska rešitev ne pride v poštev: v nemški pravni ureditvi simbolične kazni niso predvidene, obtoženec je lahko le kriv ali nedolžen.

Dobro obveščeni računajo s tem, da bo navsezadnje mogoče začeti vsaj dva sodna postopka. Če bodo starca tudi obsodili, se bo delež pripadnikov SS, ki so službovali v Auschwitzu in so jih v Zvezni republiki Nemčiji spoznali za krive, povečal in dosegel novo rekordno raven – 0,48 odstotka.

• Maketa taborišča [.pdf] (8 MB)