Napad na Tihem oceanu

Napad je ZDA presenetil med spanjem, čeprav so jih opozarjali, da se to lahko zgodi. So res odpovedale tajne službe? Ali pa je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt zavestno dopustil tragedijo, da je končno dobil razlog za vključitev svoje države v vojno, kljub temu da je narod temu nasprotoval?

Kar se je pred skoraj tri četrt stoletja Američanom pripetilo v Pearl Harborju, je bila največja osramotitev v zgodovini vojne. A ameriški zgodovinarji in politiki imajo že več kot pol stoletja polna usta hvale, saj naj bi prav ta napad spodbodel ZDA in jim omogočil vstopiti v vojno, v kateri so naposled tudi zmagale in osvobodile svet.

Tudi Churchill je bil še isti večer ves iz sebe od navdušenja. Ameriškemu predsedniku Rooseveltu so pozneje vztrajno pripisovali, da je sam napeljal na to neverjetno otvoritveno potezo v hladnokrvni igri. Dokazi in dokumenti o tem ne obstajajo; a saj bi bilo precej nespametno, če jih udeleženci ne bi uničili.

Vseeno pa več znakov kaže, da je bilo vse skupaj nemara res hudo sprenevedanje.* Če pa je Roosevelta japonski napad res presenetil, potem za potop ameriške tihomorske flote ostane le eno pojasnilo: ameriški vojaški aparat je popolnoma odpovedal. No, razen če ne drži oboje.

V zarji 26. novembra 1941 je japonska pomorska enota zapustila zbirališče severovzhodno od japonskih otokov in se namenila proti havajskemu otoku Oahu, oddaljenem 5600 kilometrov. V skupini je bilo šest letalonosilk, devet rušilcev, tri podmornice, tri križarke, osem tankerjev in dve hitri bojni križarki, ki sta bili boljši od vseh ameriških.

Enota se je za takšno moč in nalogo morala zahvaliti le enemu človeku, in sicer 57-letnemu inteligentnemu admiralu Isorokuju Jamamotu, ki je bil od leta 1939 vrhovni poveljnik cesarske flote. Jamamoto, nizek, čokat mož, ki je rad tvegal, je študiral na Harvardu in je bil v Washingtonu pomorski ataše. Ni se slepil glede gospodarske moči ZDA: Japonska bi jih morala v vojni premagati v prvi polovici leta, je pojasnil, ker potem ne bi imela nobene možnosti več.

Če je bila vojna torej neizogibna, bi Japonska lahko zmagala le, če bi s prvim uničevalnim napadom poteptala tudi vso ameriško moralo. A Japonska se je strašno uštela, ko je predvidevala, da se bodo ZDA pustile ponižati, ne da bi se maščevale.

Vodji japonskih pomorskih sil je bilo že pozimi 1940/41 jasno, da je treba napasti Pearl Harbor, ki je bil od Tokia sicer oddaljen dobrih šest tisoč kilometrov, vendar je bil kot sedež ameriške tihomorske flote »bodalo na japonskem grlu«. Izbrano orožje bi morale biti letalonosilke, takšnega koncepta dotlej ni razvil še noben strateg.

Enota se je pripravljala skoraj leto dni. Vadila je taktiko napada, se urila v bojevanju, imela manevre v podobnem domačem zalivu, piloti torpednih letal so opravili posebno usposabljanje nad plitvimi vodami.

H katastrofi v Pearl Harborju je privedlo več napak.

Jamamoto je leta 1905 kot kadet sodeloval v pomorski bitki pri Cušimi, v kateri je Japonska uničila rusko floto, s čimer se je povzpela med velesile. V tej bitki je izgubil dva prsta. Po zmagi nad ruskim carstvom je sledila priključitev Koreje in leta 1931 je Japonska Kitajski iztrgala severovzhodni predel, Mandžurijo, bogato s premogom in železom, ter jo razglasila za samostojno cesarstvo, dejansko pa je bil pod japonsko krono. To ji je prebudilo apetit po vsej Kitajski in julija 1937 se je začela japonska invazija.

Leta 1939 je izbruhnila vojna v Evropi – v ZDA pa je bilo čutiti vse večji nemir zaradi japonske lakomnosti. Demokratska stranka je julija 1940 Franklina D. Roosevelta pregovorila, da je še tretjič kandidiral za predsednika. Ni bilo dvoma, da bo tudi zmagal, vendar je le redko kdo slutil, da je s tem zapečatil tudi usodo Japonske.

Septembra 1940 so se v pičlem tednu dni zvrstili trije pomembni dogodki. Japonska je 22. septembra vkorakala v Francosko Indokino (poznejši Vietnam), 26. so ZDA s povračilnim ukrepom udarile po japonski oboroževalni industriji in prepovedale izvoz odpadnega železa in jekla, dan pozneje pa je Japonska podpisala tristranski pakt z Nemčijo in Italijo o medsebojni podpori, s katero naj bi ZDA odvrnile od vstopa v vojno, saj naj si te ne bi drznile hkrati bojevati proti Nemčiji in Japonski.

A tu sta se Tokio in Berlin zmotila. Roosevelt je namreč hotel vse hkrati: rešiti Veliko Britanijo, ki jo je ogrožal Hitler, osvoboditi Evropo, Japonski pa preprečiti, da bi zavladala jugovzhodni Aziji in polovici Tihega oceana. To je seveda pomenilo vstop v vojno, o tem so si zgodovinarji edini.

Vprašanje je bilo le, kako to izpeljati. V ZDA je bil namreč še kako živ spomin na 115.000 mrtvih v obdobju 1917/18 in ljudje niso hoteli niti slišati za nov bojni pohod na tuje celine. Med predvolilno kampanjo so demokrati in republikanci kar tekmovali v zagotavljanju, da se bodo ZDA sicer branile, če bodo napadene, to pa naj bi bilo tudi vse!

Predsedniku bi v tem primeru lahko bil v pomoč dopis z datumom 7. oktober 1940, ki je bil namenjen vojaškima svetovalcema predsednika, avtor pa je bil kapitan korvete Arthur McCollum, vodja oddelka za Daljni vzhod pri pomorski tajni službi.

Ugotovil je, da bi bilo v interesu ZDA čim prej onemogočiti japonske grožnje na Tihem oceanu. A ker ameriška vlada zaradi takratnega javnega mnenja ne bi mogla napovedati vojne, naj v jugovzhodni Aziji postavi vojaška oporišča in uvede popoln embargo za Japonsko ter glavnino vojaške flote pusti v bližini Havajev.

Nato je napisal: »Če bi Japonsko s tem lahko spodbudili k dejanju nedvoumne agresije, pa še toliko bolje.«

Pa še toliko bolje! Nekaj dni pozneje je Roosevelt odredil, da ameriška flota ostane na Havajih.

Januarja 1941 so ZDA še bolj privile Japonsko in uvedle embargo še za druge surovine in izdelke; izjema je tako ostala le nafta sama, ki je bila odločilna.

Osmega marca se je v hotelskem apartmaju v Washingtonu začela nenavadna vrsta zaupnih pogovorov med 69-letnim zunanjim ministrom Cordellom Hullom, ki je bil že dobra tri desetletja v vrhunski politiki, in japonskim veleposlanikom v Washingtonu, enookim, naglušnim in od kolega pet let mlajšim admiralom Nomuro.

Teh srečanj ob poznih večerih naj bi bilo od marca do novembra okoli petdeset. Nomura si je prizadeval, da bi se izognili grozeči vojni, Hull pa si je želel, da bi vsaj zavlačevali z njo.

Ni bilo vedno jasno, o čem sta se pogajala. Nomura je predložil nezavezujoče dokumente, pa nato nekatere spet umaknil, jih nadomestil z drugimi, tako da je bilo Hullu in njegovim sodelavcem težko presoditi, ali se za novimi formulacijami skrivajo tudi nove zamisli. Ena od njih je bila: po ukinitvi embarga Japonska ne bo več nadaljevala prodora proti jugu, na Kitajskem pa bo zadovoljna »z malo manj kot s popolno zmago«.

Aprila 1941 so Hitlerjeve čete napadle Jugoslavijo in Grčijo. Japonski zunanji minister je na Hitlerjevo začudenje v Moskvi podpisal pakt o nenapadanju (če bi se katera zapletla v vojno, se druga ne bo vmešavala). Veleposlanik Nomura je imel čuden občutek, da bi njegova vlada lahko imela ostrejša stališča kot on. In res se je v Tokiu začel boj za prevlado med premierom Konoejem, ki je mir z ZDA očitno hotel ohraniti tudi na račun popuščanja, in zagovorniki vojne, ki so se pozneje prebili na oblast.

Nemška vojska je 22. junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo, julija se je na Daljnem vzhodu začelo predzadnje dejanje drame. Japonski vojni kabinet se je odločil, da je za varnost države treba prodreti še dlje proti jugu.

V nekaj minutah so Japonci zavojevali nebo nad Oahujem. Ena od 250-kilogramskih bomb je zadela kasarno, kjer so vojaki ravno zajtrkovali, in ubila 35 vojakov.

Kmalu zatem se je japonska vojska premaknila s prvih postojank na severu Indokine daleč proti jugu, tako da se je še bolj približala Singapurju in s surovinami bogati Nizozemski vzhodni Indiji (danes Indonezija).

To je bil za predsednika Roosevelt povod, da je upošteval McCollumova drastična priporočila iz dopisa oktobra leto prej: popoln embargo (in še toliko bolje, če bo Tokio nanj odgovoril z vojno). Konec izvoza nafte na Japonsko – ZDA so pokrivale 85 odstotkov njenih potreb – poleg tega so zamrznili vse japonsko premoženje v ZDA in za japonske ladje zaprli Panamski prekop.

Velika Britanija se je pridružila bojkotu, v zraku je bilo slutiti vojno. Japonska vlada je vse trgovske ladje po svetu poklicala v matična pristanišča ter vpoklicala pol milijona mož.

Roosevelt in Churchill sta 12. avgusta 1941 podpisala atlantsko listino, v kateri sta se zavezala, da bosta strla nacionalsocialistično tiranstvo, vsem narodom zagotovila pravico do samoodločanja, vsem ljudem omogočila življenje brez strahu in stiske ter razorožila države, ki so uporabljale nasilja zunaj svojih meja.

V Tokiu so na začetku septembra pobudo namesto obotavljivega cesarja Hirohita prevzeli vojaški poveljniki in določili, da se bodo pogajali le še do 15. oktobra, nato sledi vojna.

Ob tem, kar se je zgodilo 24. septembra, bi morali v Washingtonu pomisliti, da bi Japonska vojno lahko začela z napadom na Pearl Harbor. Tistega dne je tajna služba prestregla navodila japonskega zunanjega ministra konzulu v Honoluluju, da mora sproti poročati o položaju, vrsti in stanju vseh bojnih ladij.

Ameriška tajna služba je japonske šifre razvozlala že nekaj let prej. Zakaj je torej trajalo dva tedna, da je dešifrirano sporočilo pristalo na pisalni mizi generala Georgea C. Marshalla, vodje štaba ameriške vojske, ni pojasnil nihče.

Prav tako sporočila nista dobila admiral Husband E. Kimmel in generalpodpolkovnik Walter Short, čeprav sta bila na seznamu 36 prejemnikov dešifriranega tajnega gradiva in ju je prestrežena novica neposredno zadevala. Zakaj ne – to je eno številnih vprašanj, na katera Roosevelt in Marshall nista nikoli odgovorila.

Admiral Kimmel se je bridko pritoževal, ker so ga od leta 1942 do 1946 vlačili pred preiskovalne komisije in mu vedno znova naprtili krivdo. Če bi imel dostop do navodil, ki jih je dobil japonski konzul, bi znal realistično oceniti grožnje in morda celo imel možnost, da bi Japonce zvabil v zasedo.

Ko se je 15. oktobra iztekel rok za pogajanja, ki ga je postavil japonski kabinet, je Konoe odstopil s premierskega položaja. Njegov naslednik je postal dotedanji minister za vojno, general Hideki Todžo, ki je pravzaprav uvedel vojaško diktaturo (leta 1948 so ga usmrtili kot vojnega zločinca).

Japonska se je pripravljala na vojno, urjenje se je stopnjevalo in 17. novembra je flota letalonosilk, ki naj bi ZDA prinesla pogubo, poletela na zbirno mesto.

V Washington je admiral Nomura 20. novembra predal noto, v kateri je ponudil manj, kot so se bili dogovorili na prejšnjih pogajanjih: Japonska ne bo več osvajala tujih ozemelj, razen v Indokini, ZDA bodo spet začele dobavljati vso nafto, ki jo potrebuje Japonska, in opustile vse, kar bi lahko ogrozilo japonska prizadevanja za mir na Kitajskem – torej ne bi smele ponuditi vojaške pomoči Kitajski.

Mar ni admiral Kimmel na Havajih razmišljal precej realistično, ko se je 23. novembra s petimi bojnimi ladjami, letalonosilko in 40 križarkami, rušilci in podmornicami premaknil na manevre v vodah severno od Oahuja, torej ravno tja, od koder je Japonska dva tedna pozneje začela napad?

A petnajst ur pred načrtovanim zaključkom je ministrstvo za pomorstvo v Washingtonu manever preklicalo z utemeljitvijo, da se je bati japonskega napada, zato flota ne sme narediti ničesar, kar bi lahko izzvalo Japonce.

Kimmel je poleg tega dobil ukaz, da mora letalonosilki in devetnajst drugih sodobnih bojnih ladij premakniti v ameriški oporišči Wake in Midway. Bojne ladje, ki so ostale v Pearl Harborju, so bile vse stare od 18 do 25 let.

Predsednik Roosevelt je 25. novembra v vojnem kabinetu postavil osrednje vprašanje: Kako bi lahko Japonsko spravili v položaj, da bo izstrelila prvi strel, ne da bi se izpostavili preveliki nevarnosti? Zunanji minister Hull je 26. novembra na japonsko noto izpred šestih dni odgovoril v približno enako ostrem tonu, kot je bila napisana: Nafta bo le, če se bo Japonska v celoti umaknila iz Kitajske in Indokine. Hull in Roosevelt sta se zavedala, da bi to v Tokiu lahko razumeli kot ultimat in se odločili za vojno. Kongresa in javnosti nista obvestila, pač pa so bili 27. novembra obveščeni poveljniki flote na Tihem oceanu in vojska na Havajih. Generalpodpolkovnik Short je od generala Marshalla dobil sporočilo o tem, da so kadarkoli mogoče sovražne dejavnosti. ZDA naj bi si želele, da bi prvo potezo naredila Japonska in naj Short ukrepa, kot se mu zdi nujno, pri čemer ne sme prestrašiti civilnega prebivalstva ali izdati, kaj se pripravlja. Obvestiti je smel le najpomembnejše oficirje.

V cesarski palači v Tokiu so 1. decembra sprejeli nedvoumno odločitev za vojno. Pogajanja so bila zaman, je komentiral premier Todžo, vojska in mornarica sta si želeli braniti domovino. Cesar ni spregovoril niti besede.

Admiral Jamamoto je 2. decembra svoji enoti dal dogovorjeni znak za napad. Letalonosilke so takrat že premagale več kot pol poti prek prostranega oceana. Šesti december: Admiral Jamamoto je svojim bojnim enotam posredoval cesarjevo sporočilo: Uničiti sovražnika!

Pred vhodom v Biserni zaliv so prežale japonske podmornice.

V Washingtonu je predsednik Roosevelt ob 21.30 na mizo dobil prevod prvih trinajstih točk prestrežene japonske note kot odgovor na Hullov ostri dopis s 26. novembra; uradno naj bi jo od veleposlanika dobili šele dan pozneje. Roosevelt je rekel: »To pomeni vojno.«

Takrat sta bila verjetno obveščena tudi vodja štabov vojske in mornarice, general Marshall, in admiral Harold R. Stark. A slednji je ravno gledal opereto, tako da ga je Roosevelt po telefonu dosegel šele tik pred polnočjo, Marshall pa sploh ni bil obveščen še istega dne. Polkovnik Rufus S. Bratton, vodja oddelka za Daljni vzhod v obveščevalni službi ameriške vojske, je namreč menil, da generala ne smejo motiti doma – saj gre tako ali tako samo za diplomatsko noto, ki poleg tega niti ni popolna. To je bila nedvomno napaka Washingtona.

Sedmega decembra 1941 je bila nedelja. Ob 3.30 po havajskem času – v Washington je bila ura že devet zjutraj – je poveljnik Bratton dobil dešifrirano celotno japonsko noto, s 14. točko vred.

V njej je jasno pisalo, da se japonski vladi zaradi vztrajanja ZDA pri njenih stališčih nadaljnja pogajanja ne zdijo več mogoča.

Brattona je razburila pripomba za japonskega veleposlanika: da mora noto posredovati v nedeljo ob 13. uri. Kajti določena točna ura predaje je bila vsaj tako nenavadna kot izbrani dan. Bratton je zato vseeno skušal najti generala Marshalla, vendar je bil na ježi in več ur nedosegljiv.

Na krovu šestih japonskih letalonosilk so vstali prvi od pilotov, ki naj bi dve uri in pol pozneje poleteli proti Pearl Harborju. Mnogi so napisali poslovilna pisma domačim, večina je slabo spala. Vse so podučili, da hočejo ZDA Japonski ukrasti njeno mesto na zemlji in da jih morajo zato ustaviti.

Ob 3.42: Le dvanajst minut po tistem, ko je poveljnik Bratton posumil, da bi diplomatska nota lahko nekaj pomenila, je tudi ameriška mornarica v Pearl Harborju odkrila razlog za alarm: ameriški minolovec Condor je slabe tri kilometre pred bojami, ki so označevale vhod v pristanišče, odkril periskop podmornice – torej na območju, kjer so ameriška plovila smela pluti le nad vodo. Kapitan Condorja je rušilcu Ward obalne straže javil, kaj so opazili, in ta je ob 3.57 začel z iskanjem.

Zdaj je bilo časa le še štiri ure, kolikor bi potrebovali, da bi pripravili vse lovce, nameščene v Oahuju, in polovico letal. Bojno letalo s hladnim motorjem lahko namreč vzleti šele po treh urah in pol ogrevanja.

A poveljnik Warda je po eni uri opustil iskanje, pomislil, da gre za napako, in nadrejenim ni javil ničesar – to je bila prva napaka, ki se je zgodila na samih Havajih.

Ob 5.00: Na letalonosilki Akagi si je 39-letni kapitan korvete Micuo Fučida, izbran, da bo vodil napad, čez rdeče spodnje perilo oblekel rdečo majico, da drugi piloti ne bi videli krvi, če bi bil ranjen, saj bi jim to zbilo moralo.

Ob 5.50: Šest letalonosilk 350 kilometrov severno od Oahuja se je obrnilo v smeri vetra in povečalo hitrost, da bi letalom olajšalo vzlet. Piloti so stali poleg letal in si okrog glave zavezali trak s simbolom zmage. Ukaz so že poznali: Če koga zadenejo, mora letalo usmeriti v vojaški cilj in strmoglaviti vanj. To je bila predstopnja kamikaz: v zadnjih devetih mesecih vojne so začeli uporabljati letala kot samomorilske bombe. Večina pilotov v Pearl Harborju ni bila opremljena s padalom.

Še dve uri sta manjkali do prvih bomb v Pearl Harborju. General Marshall, ki ga zjutraj niso mogli priklicati, ker je jezdil, je ob 5.55 (v Washington je bila ura 11.25) stopil v svojo pisarno.

Ob 6.00 po havajskem času: Poveljnik Bratton je prišel k Marshallu in ga razburjeno skušal prepričati, da 14. točka v japonski noti in neobičajni čas predaje namigujeta na napad; ta bi se verjetno začel tik po uradni predaji dopisa, ki naj bi se zgodila čez uro in pol.

Tuljenje bombnikov se je mešalo z eksplozijami, kriki in drdranjem mitraljezov.

Kar se je zgodilo potem, je spet mogoče pojasniti le z neprijetnimi ugibanji: Ali je Marshall zavestno in brezobzirno igral na čas, ker je vedel za Rooseveltovo spletko, ali pa se je pretvarjal, kajti naslednje pol ure je preučeval prvih 13 točk v diplomatski noti, ne da bi se pustil motiti zaradi vse bolj živčnega Brattona, ki ga je silil, naj takoj pogleda 14. točko.

Kaj naj bi to pomenilo, je nazadnje vprašal Marshall. Da bodo v slabi uri napadli Filipine, Havaje, Panamski prekop ali ameriško zahodno obalo, je odgovoril Bratton. General je nekaj napisal na listič in poklical admirala Starka, kolega iz mornarice.

Ta ga je pomiril, da so poveljnikom na Tihem oceanu že tako ali tako poslali preveč navodil in jih ne bi rad spet vznemirjal – je bila to spet napačna presoja ali del zvijačnega manevra?

Ob 6.20: Na japonskih letalonosilkah 350 kilometrov severno od Pearl Harborja se je začel vzlet. V četrt ure se je bobneče dvignilo 183 štuk, bombnikov, torpednih letal in lovcev – to je bil prvi val napada. Medtem ko je v Washington general Marshall še pisal, telefoniral in tuhtal, so se otoku Oahu približevali s hitrostjo štirih kilometrov na minuto.

Na Marshallovem lističu je bilo končno zapisano obvestilo poveljniku čet na Havajih: v kratkem naj bi prispela japonska nota, ki pomeni ultimat. Ni jasno, kaj sledi, vendar naj bo ustrezno bojno pripravljen.

A ameriške bojne sile so bile pripravljene že od 27. novembra, vendar ob izrecnem navodilu, da ne smejo zbujati pozornosti. Zakaj niso preklicali vsaj te zahteve? Ne bi bil moral Marshall ukazati alarma tretje stopnje in vseh mož poslati na položaje?

In kako to, da se vodju štaba ni pretirano mudilo? Na primer telefonirati ali sprejeti ponudbo admirala Starka in uporabiti hitri teleprinter mornarice? Marshall se je odločil za zasebno telegrafsko mrežo. Ko je sporočilo končno prispelo, je bila na Havajih ura 7.33, torej 18 minut pred napadom.

Sporočilo, ki ni bilo označeno kot nujno, so s številnimi drugimi odložili v košaro, kjer je nekaj časa čakalo, nato ga je kurir na motorju odnesel na poveljstvo, kjer so ga dešifrirali in ob 15. uri je generalpodpolkovnik Short na mizo končno dobil medlo Marshallovo opozorilo; skoraj devet ur po tistem, ko je zapustilo njegovo pisarno, in več kot sedem ur po tistem, ko so padle prve bombe. Napaka – burleska – cinična igra? Ko je admiral Kimmel dobil svoj izvod, ga je besno vrgel v smeti.

Ob 6.30: Pred Pearl Harborjem je imela ameriška mornarica še eno priložnost, da bi se pripravila za boj – in je spet ni izkoristila. Preskrbovalna ladja Antares je tik pred vhodom v pristanišče zagledala stolp podmornice, katere izdelave niso poznali, in je očitno imela težave pri potopu. Tudi z Antaresa so svoja opažanja posredovali rušilcu Wardu. Takrat je poveljnik vendarle ukazal, da morajo vsi možje na položaje in s polno močjo naprej. Petdeset metrov pred podmornico je rušilec izstrelil dva strela, prvi je zadel, stolp se je nagnil in plovilo se je potopilo. Ward je odvrgel še nekaj vodnih bomb.

Ob 6.53: Poveljnik Warda je Kimmlovemu štabu poročal o dogodku. Če bi zdaj tam končno vse delovalo, kot je treba, bi imeli še uro časa za razglasitev alarma, usposobitev protiletalske obrambe in ogrevanje lovcev.

A ko so admirala deset minut pozneje obvestili, kaj se je zgodilo, je odvrnil, da nikakor ne morejo vedeti, ali gre res za napad. Ker je bilo že veliko lažnih alarmov, bi bilo najbolje počakati. To je bila druga napaka, narejena na Havajih.

Ob 7.02: Prav tisto minuto, ko je admiral Kimmel zamahnil ob sporočilu, se je začel naslednji, najbolj groteskni polom ameriškega vojaškega aparata. Radiotelegrafist Joseph L. Lockard je na zaslonu premičnega radarja na severnem robu Oahuja odkril impulze, kakršnih ni še nikoli videl. Najprej je mislil, da se je naprava pokvarila, zato je vnovič preveril in tako je bil bolj ali manj prepričan, da se jim približuje več kot petdeset letal!

Ob 7.15: Na japonskih letalonosilkah so začela vzletati letala za drugi val napada: 78 štuk, 54 bombnikov in 36 lovcev. Na poti proti Pearl Harborju je bilo kar 351 letal s smrtonosnim tovorom; eno je kmalu po vzletu strmoglavilo.

Ob 7.20: Joseph Lockard je 18 minut po tistem, ko je prvič zaznal nenavadno dogajanje na radarju, končno na telefon dobil dežurnega oficirja v kontroli letenja; tam je bil od sedme ure sam s telefonistom, saj je bila navsezadnje nedelja. Lockard je javil približevanje številnih letal v smeri proti Oahuju, oddaljenost je bila 132 milj (212 kilometrov). Se je dežurni oficir, poročnik Tyler, takrat odločil sprožiti alarm ali zahteval dodatna pojasnila od Lockarda? Na pamet mu je padlo le to, da mu je prijatelj pilot govoril o enoti »letečih utrdb«, ki naj bi prihajale iz Kalifornije proti Havajem. Verjetno so bila to ta letala na radarju.

Tako so zapravili tudi zadnje pol ure – zadnjo priložnost, da bi zmanjšali svoje izgube in povečali sovražnikove. Na ladjah in kopnem je bilo razporejenih 993 protizračnih topov, a nobeden ni bil pripravljen za akcijo. Japonski napadalci so bili le še 120 kilometrov stran.

Ob 7.30 (13.00 v Washington): Ob tej uri naj bi ameriški zunanji minister uradno prejel Nomurovo noto, ki jo je v resnici že zdavnaj prebral. To uro so izbrali, da bi do prve bombe na Pearl Harbor moralo miniti še 21 minut – moralo bi, a v resnici je Nomura prišel uro in pet minut prepozno in prva skupina japonskih bombnikov se je že obračala nazaj proti letalonosilki. Veleposlanik se je opravičil, ker je dešifriranje trajalo tako dolgo. Kot kaže, se sploh ni zlagal.

Ob 7.49: Takrat je kapitan korvete Mitsuo Fučida pod seboj zagledal osem bojnih ladij, osem križark, 29 rušilcev in še 95 ladij, vsi so bili nepripravljeni za boj. Med njimi ni bilo letalonosilk, je opazil z obžalovanjem, a flota je bila vseeno velika. Po radiu in s signalno pištolo je ukazal napad.

Ob 7.51: Štuke so se z višine 3600 metrov pognale navzdol na štiri letališča, spustile bombe in v nizkem preletu streljale z mitraljezi v ameriška bojna letala. Leteli so s krili tesno skupaj, bili sta kar 402 letali.

V nekaj minutah so Japonci zavojevali nebo nad Oahujem. Ena od 250-kilogramskih bomb je zadela vojašnico, kjer so vojaki ravno zajtrkovali, in ubila 35 vojakov. Tuljenje bombnikov se je mešalo z eksplozijami, kriki in drdranjem mitraljezov.

Američanom se ni niti svitalo, kaj se dogaja.

Ob 7.55: Torpedna letala so začela napad na pristanišče, 15, 20 metrov nad vodno gladino, kajti zaliv je bil globok le dvanajst metrov, in ker torpedi potrebujejo 30 metrov vodne globine, bi bil napad uspešen le, če bi vstopili pod izjemno topim kotom. Letala so se ladjam približala tako tesno, da so vojaki prepoznali obraze pilotov. Nekateri so se smejali.

Ob 7.58: Udarili so prvi torpedi in dvignili so se stebri ognja. Povsod so vojaki, mornarji, glasbeniki, oficirji, bolničarji tekli k protiletalskemu orožju. A bilo je premalo streliva, granate so bile zaprte v škatlah ali pa shranjene predaleč.

Ob 8.00: Devet minut po prvi bombi je pri admiralu Kimmlu zazvonil telefon in glas je zakričal: »Sporočilo s signalnega stolpa – Japonci napadajo – to ni vaja!« Kimmel je stekel na trato pred sosedovo hišo, ker je imel od tam razgled na pristanišče, in pobledel. Torpedna letala so v elegantnih osmercih risala sled na nebu in prve ladje so že gorele.

Možem na rušilcu Breese je uspelo sestreliti eno od letal, da je padlo v morje, pilot je izskočil in čoln ga je hotel rešiti, a ga je ustrelil neki vojak.

Ob 8.05: Bojna ladja Nevada, ki jo je zadel torpedo, se je nagnila, in ker se je povsod razlivala goreča nafta, je kapitan ukazal izplutje. Kotli na njej – in to samo na tej ladji – so bili pod pritiskom in zato je za štart potrebovala le 40 minut. Ostalih sedem ladij je bilo obsojenih na to, da so pri miru čakale na svoj žalostni konec.

Kapitanu na West Virginii je izstrelek raztrgal trebuh in umirajoč je dajal še zadnja povelja, kako rešiti ladjo, ki jo je prerešetalo šest torpedov.

Ob 8.10: Prednjo palubo bojne ladje Arizona je razparala 800-kilogramska bomba in eksplodirala v skladišču s 450 tonami razstreliva. Ognjeni oblak se je dvignil 150 metrov visoko v nebo, pometal na desetine mornarjev čez krov, tudi s sosednjih ladij, in iz njega je škropila goreča nafta. Tako se je 35.000-tonska ladja dvignila pet metrov visoko, se prelomila na dva dela ter v ognju in dimu potonila. Od 1550 članov posadke jih je umrlo 1177.

Ob 8.25: Letala iz prvega vala napada so se obrnila in četrt ure v peklu ni bilo slišati novih detonacij. Admiral Kimmel je pogledal uničeno Arizono, gorečo Californio, potapljajočo se West Virginio, Oklahomo, ki se je grozeče nagibala. Biserni zaliv se je spremenil v ruševine, iz katerih sta se dvigovala oster dim in goreča nafta. V lazaret so pripeljali prve ranjence, stokajoče, prepojene s krvjo, na pol opečene, lepljive od nafte.

Vodji japonskih pomorskih sil je bilo že pozimi 1940/41 jasno, da je treba napasti Pearl Harbor, ki je bil od Tokia sicer oddaljen dobrih šest tisoč kilometrov.

Ob 8.30 (v Washingtonu je bila ura dve popoldne): Predsednik Roosevelt, ki so ga pred dvajsetimi minutami obvestili o Pearl Harborju, je poklical vojnega ministra Henryja Stimsona in vprašal: »Ste slišali? Bombardirajo Havaje!«

Stimson je o tem v dnevnik napisal: »Najprej sem občutil olajšanje, ker je bilo konec negotovosti in smo se zdaj znašli v krizi, ki bo povezala ves narod.« Olajšanje!

Ob 8.35: V Pearl Harborju se je poškodovana bojna ladja Oklahoma počasi zasukala okoli vzdolžne osi in se zarila v blato, na stotine mož je ostalo ujetih v njenem trupu in so z orodjem tolkli po rebrih, da bi priklicali pomoč. Reševalci so razparali gredelj in rešili 32 mož, zadnjega šele po 30 urah.

Ob 8.40: Predaha je bilo konec in približeval se je drugi val letal. Med prvimi cilji je bila bojna ladja Nevada, ki se je ob 8.45 začela dostojanstveno počasi premikati s plapolajočimi zastavami in se usmerila proti odprtemu morju. Torpedo je vanjo sicer izvrtal veliko luknjo, vendar so bili motorji celi.

Ko se je končno zganila ena od osmih bojnih ladij in ni tako kot vse druge nemočno občepela na mestu in čakala na uničenje, se je zasvetila luč upanja, možem za protiletalskim orožjem se je vrnila morala in začeli so se besno upirati.

Kapitan Fučida je po radiu ukazal, naj prav to ladjo bombardirajo toliko časa, dokler se ne bo potopila in tako blokirala vhod v pristanišče. Nevado je zadelo pet bomb, vendar je krmarju ranjeno velikanko uspelo ustaviti tako, da je vhod ostal prost. V zalivu je rušilec zadel v japonsko podmornico in jo potopil.

Ob 8.50: V Washington (tam je bila ura 14.20) je veleposlanik Nomura, ki so ga pustili čakati petnajst minut, zunanjemu ministru predal noto, ki bi jo bil moral izročiti dvajset minut pred napadom na Pearl Harbor.

Cordell Hull se je pretvarjal, kot da jo mora šele prebrati, nato pa je ostro odgovoril, da v vseh točkah izkrivlja resnico. Veleposlanik ni odgovoril ničesar in je odšel.

Ob 9.15: Na vrsti je bila tretja skupina letal z rdečim soncem – 27 štuk. Še enkrat so se spustile proti razbitinam ladij, letalom in ostankom hangarjev, gorečim vojašnicam in odmetavale bombe, streljale z mitraljezi na vse, kar se je premikalo.

Ob 9.45: Zadnji japonski bombniki so se obrnili nazaj proti letalonosilkam, ne da bi jih pri tem oviral kak ameriški lovec. Le kapitan Fučida je še krožil nad pristaniščem, da bi s fotoaparatom zabeležil uničevalno zmago. Japonci so potopili ali onesposobili enajst ameriških ladij, sami pa izgubili samo pet majhnih podmornic. Od osmih sovražnikovih bojnih ladij so tri potopili, eno prevrnili, eno prisilili, da je nasedla, tri pa poškodovali. Uničili so 188 ameriških letal in pri tem izgubili 29 svojih. Ubili so 2349 ameriških vojakov, od japonskih jih je življenje izgubilo le okoli sto. A letalonosilk ni bilo v izplenu – kar se jim je že pol leta pozneje kruto maščevalo.

Ob 10.30: V Tokiu so objavili, da je Japonska stopila v vojno z ZDA in Veliko Britanijo. V Londonu (tam je bila ura devet zvečer) je Winston Churchill po radiu slišal, kot je napisal v svoji Zgodovini druge svetovne vojne, nekaj stavkov o japonskem napadu na ameriške ladje na Havajih … Ni mogel verjeti ušesom in šele neki pomočnik mu je moral razložiti, da je slišal popolnoma prav.

Takoj je naročil, naj ga zvežejo z Belo hišo, in predsednik Roosevelt mu je pojasnil: »Da, drži. Napadli so nas v Pearl Harborju. Zdaj si delimo usodo.«

Zadnji stavek je zdramil Churchilla. »Zdaj bo vse preprosteje.« Pozneje je napisal, da se je veselil, ker so bile ZDA na njihovi strani. Zavedal se je, da bodo dejavno sodelovale v vojni in šle na življenje in smrt. S tem je bila zapečatena tudi Hitlerjeva usoda, Japonsko pa bodo zmleli kot med dvema mlinskima kamnoma. Zdelo se mu je, da je njegova domovina rešena.

Ob 11.00: Pred japonskim konzulatom v Honoluluju je stražilo več policistov, da bi diplomate zaščitili pred napadi ogorčenih Američanov. Začele so krožiti govorice, da so v hribih pristali japonski padalci, da naj bi Japonci zastrupili pitno vodo na Havajih in da naj bi japonski kmetje porezali sladkorni trst in s tem letalom nakazali smer proti Pearl Harborju.

Že 7. decembra popoldne je FBI začel zapirati »sumljive« Japonce. (Februarja 1942 je Franklin D. Roosevelt vojsko pooblastil, da so vse Japonce, tudi tiste z dolgoletnim ameriškim državljanstvom, preselili s tihomorske obale ZDA v koncentracijska taborišča v notranjosti države; tam se je tako znašlo 120.000 moških, žensk in otrok.)

Ob 14.30, skoraj sedem ur po japonskem napadu: V Beli hiši (tam je bila ura osem zvečer) se je v kabinetu začelo triurno zasedanje. Rooseveltov svetovalec Harry Hopkins je poročal o »ne preveč napetem vzdušju«. Tema zasedanja je bila predvsem, kako bo predsednik naslednji dan kongresu, svojemu narodu in svetu pojasnil, kaj se bo zgodilo po tem debaklu.

Februarja 1942 je Roosevelt vojsko pooblastil, da so vse Japonce preselili s tihomorske obale ZDA v koncentracijska taborišča v notranjosti države.

Naslednje jutro, torej 8. decembra, je po ZDA divjal orkan ogorčenja. Roosevelt je v kongresu govoril o dnevu nizkotnosti in okrog njega so se zdaj zbrali vsi, ki so bili dotlej zagovorniki izolacionizma in pacifizma.

Po koncu vojne so začeli iskati krivce za ameriško ponižanje: Kdo bi lahko prespal takšen napad? Od decembra 1941 do 1946 je bilo osem uradnih preiskav.

Prvo komisijo je še imenoval Roosevelt sam: ta je vso krivdo prevalila na Kimmla in Shorta, poveljnika na Havajih. Vojska in mornarica sta pooblastili več komisij, nazadnje pa še oba doma ameriškega kongresa.

Ta komisija je leta 1946 na 33.000 straneh zbrala vse izjave, pridobljene v vseh preiskavah. Admiral Kimmel in generalpodpolkovnik Short sta ostala grešna kozla: izgubila sta položaj in bila degradirana za dva čina.

Komisija ni našla dokazov za sume, ki so bili 1946 že dolgo javno znani, da so Roosevelt ali njegovi ministri ukanili Japonsko, jo spodbudili, usmerili ali celo prisilili k napadu na ZDA.

Nesporno je, da je Roosevelt čakal na japonski napad; v kongresu ne bi bil nikoli dobil večinske podpore za vstop ZDA v vojno, če ne bi bilo Pearl Harborja. Ostaja torej samo še vprašanje, ali je predsednik japonski napad pričakoval strahoma ali nestrpno. Je uničene ladje in smrtne žrtve vzel v zakup ali pa je razmeroma stare bojne ladje nastavil za vabo in poveljnike na Havajih namenoma pustil v negotovosti, da mu ne bi z vzorno čuječnostjo prekrižali načrtov?

Če se vprašamo še bolj provokativno: Bi mu bilo ljubše manj človeških žrtev in uničenih ladij – ali pa so te morale biti tako velike, da ameriški narod vojne, ki jo je želel Roosevelt, ni samo sprejemal, temveč je celo pozival k njej?

»To je bil grozen dan, a je imel zanj čudovite posledice!« je veliko let pozneje zmagoslavno razglašal McGeorge Bundy, varnostni svetovalec predsednika Kennedyja in Johnsona. Celo Japonska bi morala biti hvaležna, da se je tako rešila vojaške diktature in je danes del svobodnega sveta ter uživa blaginjo. Če pa so nekateri Američani menili, da vse to ni bilo vredne krvave cene 7. decembra 1941, je napisal McGeorge Bundy, naj pomislijo: na vsakega mrtvega v Pearl Harborju je bilo trideset mrtvih v Hirošimi.

Čudovite posledice, seveda: Japonska je bila premagana, Anglija rešena, pol Evrope osvobojene, pot k ameriški prevladi na svetu utrta! Če je bila to res takšna sreča, sploh smemo pomisliti, da Roosevelt ni bil zmožen ali voljan pripomoči k njej?

* Teza, da je Roosevelt vedel za skorajšnji napad Japonske, je med zgodovinarji še vedno sporna, čeprav kar nekaj znakov potrjuje to možnost.

Wolf Schneider je avtor 26 strokovnih knjig in že 61 let dela kot novinar. Ko so na Pearl Harbor padle bombe, je bil star šestnajst let – bil je začuden nad navidezno šibkostjo ZDA.