Dan D

6. junija 1944
Izkrcanje v Normandiji

Prizor, ki so ga številni zagledali tik pred smrtjo: obala v obliki polmeseca, peščeno in kamnito nabrežje pod visoko pečino, trava, ki valovi v vetru, zvonik normandijske cerkve, siv kot jutranje nebo. Lep prizor.

Grozljiv prizor.

Obala bi morala biti tako zbombardirana, da na njej ne bi bilo nič več živega. Pečina nad njo je bila namreč utrdba, v kateri so bili skriti nemški vojaki, strojnična gnezda, topovi in betonski bunkerji.

Kmalu so priletele krogle, hitrejše so bile od zvoka. Večinoma so tisti, ki so jih zadele, umrli, še preden so zaslišali regljanje strojnic.

»Obala Omaha«, Normandija, 6. junija 1944, okoli 6.00. Nebo je bilo polno koprenastih oblakov, pihal je močan vzhodnik; proti obali, do katere je bilo še več sto metrov, so se valili dvometrski valovi. Trideset do zob oboroženih ameriških vojakov se je stiskalo na čolnu, ki je komaj še plul.

Dvanajst metrov dolg, tri metre širok in komaj 1,8 metra visok desantni čoln so premetavali valovi, čez stranice in vrata na premcu je vanj vdirala hladna morska voda.

V njem so se vojaki že dobri dve uri hkrati potili in zmrzovali v uniformah, prepojenih s posebnimi kemikalijami, zaradi katerih naj bi jih ščitile pred vodo in plinom, ovešeni s 30, 40 kilogrami opreme; orožje je bilo pred vodo zaščiteno s plastično folijo. Veliko mož je imelo morsko bolezen, ostanki zajtrka so jim na dnu čolna plavali med nogami.

Na želodce sta vplivala še strah in domotožje. Težave je imel tudi 24-letni Ray Stevens, vodnik čete A 116. polka, ki kot večina na krovu ni bil poklicni vojak, ampak kmečki sin iz Bedforda, virginijskega mesteca s 3000 prebivalci. Stevens je bil otrok svetovne gospodarske krize tridesetih let 20. stoletja – s 13 brati in sestrami je odraščal med najhujšo gospodarsko krizo v zgodovini ZDA.

Odkar je Ray vedel zase, je vse trenutke v življenju preživel z bratom dvojčkom Royem. Ko sta bila najstnika, sta boksala na bencinski črpalki, da sta od gledalcev dobila kakšen cent. Skupaj sta kupila kmetijo za le 3700 dolarjev, saj se je zaradi krize zelo pocenila tudi zemlja. Oba sta se prostovoljno pridružila Nacionalni gardi, od koder so ju nato poslali v četo A 116. pehotnega polka. Skupaj sta opravila vojaško urjenje v utesnjenih vojašnicah.

Toda Ray in Roy Stevens sta bila zdaj ločena, pravzaprav prvič v življenju: dvojčka sta bila v različnih desantnih čolnih.

Ray se je nekaj ur pred tem hotel z bratom rokovati v slovo. Vraževerni Roy mu je dejal, da si bosta segla v roke šele v pozdrav, ko bosta že oba zapustila desantni čoln in stala na francoskih tleh.

To se ni nikoli zgodilo.

Tega hladnega zgodnjepoletnega jutra se je obali Normandije približevala največja desantna armada v zgodovini. V njej je bilo 175 tisoč ameriških, britanskih in kanadskih vojakov, pa tudi 200 Francozov. Opremljeni so bili z več kot 30-tonskimi tanki in topovi; s puškami, strojnicami, pištolami, bajoneti. S plamenometi in minometi, cevnimi minami in ročnimi granatami, razstrelivom in minami.

V čolnih smrti je zaudarjalo po impregnacijskih sredstvih za uniforme, po masti, ki ščiti tanke in džipe pred vlago, po potu in bruhanju.

Njihova naloga: osvojiti celino.

Velik del Evrope je bil v petem letu druge svetovne vojne še vedno pod nadzorom Berlina. Nacisti so vladali od Nordkappa do Črnega morja; nemške armade so nadzirale Francijo, Belgijo, Nizozemsko in Luksemburg, Dansko, Norveško, severno Italijo, Balkan, Vzhodno Evropo in del Sovjetske zveze. Na obalah od Norveške do Pirenejev so bili nemški vojaki vkopani za sistemi bunkerjev in minskih polj, ki naj bi preprečili morebitno izkrcanje.

Ko se je Ray Stevens tisti trenutek obrnil, je zagledal svet, poln sivine. V jutranji zarji pod nizkimi koprenastimi oblaki se je morje lesketalo kot zmečkana aluminijasta folija, zrak je bil poln vodnega pršca.

Po Rokavskem prelivu je plulo najbolj nenavadno ladjevje v zgodovini: 2727 ladij iz ZDA, Velike Britanije, Kanade, Avstralije, Nove Zelandije, Južne Afrike, Francije, Belgije, Poljske, Norveške, Grčije in Nizozemske.

Stevens je na obzorju za sabo videl šest bojnih ladij, pravih plavajočih trdnjav, kakršna je bila denimo 175-metrska ladja USS Texas. Cevi njenih topov so bile obrnjene proti obali.

Dvajset križark, 68 rušilcev in na desetine drugih bojnih ladij, pa na stotine patruljnih čolnov in minolovcev, trajektov, tovornih in predelanih potniških ladij je ustvarilo neverjetno kuliso.

Pred tem mogočnim ladjevjem se je francoski obali približevalo desantno ladjevje kakšnih 2000 desantnih čolnov, ki so pluli proti 90-kilometrskemu obalnemu območju okoli Caena.

Krmarji so imeli na 15-kilometrski poti veliko težav zaradi močnega vetra in valov, iz smeri jih je nosil tudi močan tok. Večina čolnov je prevažala po 30 vojakov, nekateri tudi amfibijske tanke tipa Sherman, ki so lahko z dodatno eliso pluli tudi po vodi, in okorne amfibijske tovornjake.

Nekaj minut pred tem je proti celini poletelo več kot tisoč bombnikov v tako gosti formaciji, da je njihova senca na tleh ustvarila temo. Med oblaki so švigala zavezniška lovska letala.

Večja izkrcevalna plovila so na dolgih vrveh vlekla zaporne balone, ki so Nemcem preprečevali uporabo bombnikov strmoglavcev. Hkrati pa so zaradi močnega vetra vrvi balonov ogrožale posadke plovil, zato so jih nekateri kapitani ukazali presekati in baloni so izginili na sivem nebu.

Bojne ladje so začele obstreljevati obalo s približno 17-kilometrske razdalje. Vsaka salva iz 356-milimetrskih topov je kolose, težke 27 tisoč ton, potisnila prečno po vodi, pri čemer so nastajali veliki valovi. Druge ladje so na obalo izstreljevale smrtonosne salve iz raketometov.

Izstrelki so leteli le nekaj metrov nad desantnimi plovili, ki so se kobalila po večmetrskih valovih. V čolnih smrti je zaudarjalo po impregnacijskih sredstvih za uniforme, po masti, ki ščiti tanke in džipe pred vlago, po potu in bruhanju.

Nenadoma je na morju zavladala tišina: bojne ladje in križarke so nehale streljati, kajti prvi čolni so se že približali obrežju.

Zavezniški vojaški načrtovalci so ta 18-kilometrski del obale poimenovali obala Omaha. Spredaj je 200-metrska plaža, ki je ob plimi skoraj popolnoma poplavljena, za njo naslednjih 200 metrov široko nizko peščeno nabrežje, ki se konča s skoraj 30-metrskimi strmimi pečinami.

To je osrednji, pa tudi najteže dostopni odsek 90-kilometrske obale, ki so jo napadli tistega dne. Samo ta odsek je v več valovih napadlo 40 tisoč vojakov. Desno od Stevensa, zunaj njegovega vidnega polja, je ležala obala Utah. Tudi ta del so napadli ameriški vojaki.

Levo od njega, vse do Caena, so zavezniki razdelili obalo na odseke Gold, Juno in Sword, ki naj bi jih zavzeli britanski in kanadski vojaki.

Tega 6. junija naj bi zavezniški vojaki zavzeli vseh pet odsekov in prodrli več kilometrov v notranjost celine. Zavzeli naj bi tudi Caen in tam postavili mostišče ter prvo zavezniško oporišče v Franciji.

Nemška vojska je obalo spremenila v del svojega Atlantskega zidu. Pred njo je v morsko dno zabila tramove in tankovske ovire iz razrezanih železniških tirov – pošastne kovinske ovire, na katerih naj bi nasedla izkrcevalna plovila. Obala je bila polna v pesek zakopanih min in prepredena s pregradami iz bodeče žice, tankovskimi jarki in betonskimi bloki.

V pečinah so bili z armiranim betonom učvrščeni bunkerji, v njih pa nameščeni strojnična gnezda, lahko topništvo in minometi. Bunkerji so bili med seboj povezani z rovi in predori. Vse dostope do morja so varovali strelska gnezda, protitankovski jarki in minska polja. Nemci so imeli iz zakritih položajev nad obalo popoln pregled. Na vrhu pečin so se dvigali velikanski bunkerji. Do dva metra debeli zidovi iz armiranega betona so bili prekriti z zeleno-rjavimi maskirnimi ponjavami. V nekaterih od teh utrdb so bili nameščeni sodobni 88-milimetrski protitankovski topovi, v drugih zaseženo težko orožje iz vse Evrope.

Ameriški častniki so domnevali, da bodo ti položaji uničeni, preden bodo obalo dosegli vojaki. Kar 480 težkih bombnikov B-24 naj bi tik pred izkrcanjem na obalo Omaha odvrglo 1300 ton rušilnih bomb, ladje naj bi nanje izstrelile na stotine granat.

Med plovbo je Stevens videl sence bombnikov in čutil pritisk težkih granat, ki so mu letele nad glavo. Upal je, da bo zagledal kup ruševin: uničene kovinske pregrade, razdejane bunkerje in mrtve Nemce.

Kmalu so priletele krogle, hitrejše so bile od zvoka. Večinoma so tisti, ki so jih zadele, umrli, še preden so zaslišali regljanje strojnic.

A v trenutku, ko se je pred njim spustil mostiček desantnega čolna, sta ga, skupaj z vsemi drugimi vojaki, prevzela zmedenost in strah: zagledal je popolnoma nedotaknjeno obalo.

Nemški položaji so bili nepoškodovani, ograje iz bodeče žice in kovinske ovire so bile nedotaknjene. Cerkveni zvonik vasice Vierville-sur-Mer tik ob obali Omaha je stal, kot da sem ni padla niti ena bomba.

Nekaj je šlo narobe …

»Pred bitko pomeni načrt vse, med bitko nič,« je dejal general Dwight D. Eisenhower; 53-letni general je prevzel poveljstvo nad »operacijo Overlord« decembra 1943. Njen namen: prenesti vojno v osrčje nemškega rajha in ga prisiliti h kapitulaciji.

Eisenhower – bistroumen, prijazen, previden – je bil med prvo svetovno vojno in v medvojnem času štabni častnik brez izkušenj z bojišč, slovel pa je kot odličen organizator in poveljnik, ki pri podrejenih zbuja lojalnost. Neki njegov nadrejeni je leta 1934 zapisal: »To je najboljši častnik ameriške vojske. Med naslednjo vojno se bo prebil na sam vrh.«

Ko so ZDA konec leta 1941 napovedale vojno Nemčiji, so imele na Atlantiku sprva obilico težav: nemške podmornice so ob vzhodni ameriški obali potopile številne tovorne ladje in tankerje, ameriški rušilci so se morali bojevati z nevidnim sovražnikom.

Leta 1942 so v Veliko Britanijo prispeli prvi ameriški bombniki. Še isto leto so se ameriški vojaki izkrcali v Severni Afriki. Sledilo je izkrcanje na Siciliji, nato še na kopenskem delu Italije. Vsa tri izkrcanja je vodil Eisenhower.

Britanci in Američani so v Italiji napredovali zelo počasi, poleg tega je sovjetski voditelj Josif Visarionovič Stalin nestrpno pozival k odprtju druge zahodne fronte. Tudi ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in britanski premier Winston Churchill sta se zavedala, da si morajo zavezniki izbojevati pot neposredno v Nemčijo.

Napad bi se moral začeti v zasedeni Franciji: njena obala leži tako blizu Velike Britanije, da bi jo bombniki in desantna plovila z angleških letališč in iz pristanišč hitro dosegli in tako skrajšali čas, v katerem bi nemška vojska odkrila in napadla počasna transportna plovila.

Poleg tega je obala tako dolga, da je Nemci ne bi mogli povsod zanesljivo braniti. Če bi se zavezniškim silam uspelo prebiti v Francijo, bi lahko razmeroma hitro napredovale proti vzhodu, proti Renu.

Zavezniki so morali čakati poldrugo leto, da je ameriški industriji uspelo proizvesti dovolj za invazijo potrebnih desantnih čolnov, oklepnih vozil, letal, orožja, medicinske opreme, uniform, čelad, škornjev, šotorov in radiev.

V začetku poletja 1944 je bilo v pristaniščih na jugu Anglije na prvi dan operacije Overlord pripravljenih 50 tisoč vozil: tankov, tovornjakov, džipov in motornih koles. Pred obalo je bilo zasidranih šest bojnih ladij, pred francosko obalo so nenehno križarile izvidniške minipodmornice, iz katerih so si ogledovali, kakšna je nemška obramba.

V hangarjih in na letališčih je bilo pripravljenih skoraj 11 tisoč letal: bombnikov in lovskih letal, transportnih in jadralnih letal, ki so jih vlečna letala povlekla na veliko višino, od koder so nato neslišno prepeljala vojake za sovražnikove položaje.

Eisenhower je imel veliko premoč nad nasprotniki tako rekoč na vseh področjih. Njegova armada je štela 175 tisoč vojakov. Razen nekaj poklicnih častnikov so bili to sami prostovoljci in mladi naborniki.

Možje, kot sta bila Ray in Roy Stevens. Ali pa 29-letni poročnik Ray Nance, someščan dvojčkov iz Bedforda. Ali pa Earl Parker, ki je doma pustil nosečo ženo in še ni videl hčere, ki se je rodila po njegovem odhodu. Tudi on je bil iz Bedforda.

Zaradi ameriškega naborniškega sistema, po katerem so bili možje iz istih krajev razporejeni v iste enote, se je na normandijskih obalah znašlo veliko mož iz tega virginijskega mesta. V četah 116. pehotnega polka, ki naj bi prvi pristal na obali Omaha, je bilo kar 34 fantov iz Bedforda.

Dve tretjini jih nista nikoli več videli rojstnega mesta. Takrat je bil 116. polk že skoraj dve leti nameščen v Veliki Britaniji. Več mesecev so vojaki preživeli v oporišču pri Salisburyju, ki so ga na »čast« njegovega poveljnika preimenovali v »Koncentracijsko taborišče polkovnika Canhama«. Vojaki so se tu naučili streljati in se do potankosti izurili v uporabi orožja. V odmaknjenih britanskih zalivih so se urili tudi v izkrcevanju iz desantnih plovil in zavzemanju obale.

Ameriški vojaki so se spogledovali z britanskimi dekleti, se posmehovali britanskim soborcem, ki so imeli več kot polovico nižje plače od njih, in se pritoževali nad obupno vojaško hrano. Vojaki z juga ZDA so redkim črnskim vojakom prepovedali vstop v častniške klube.

Zapostavljali pa so tudi nekatere bele rojake: spomladi 1944 so v 116. polk prišli novi rekruti, jenkiji s severa, kot je bil George Roach iz New Yorka. Večkrat se je moral zagovarjati pred častniki, ki so govorili v njemu skoraj nerazumljivem virginijskem narečju.

Med urjenjem vojakov so britanski in ameriški strategi pripravili operacijo Fortitude, najbrž največji slepilni manever v zgodovini vojaških spopadov: starejše častnike so namestili na Škotskem, od koder so pošiljali radijska sporočila, šifrirana s preprosto kodo, na številna letališča so namestili lesene makete letal. Nemške obveščevalce in izvidnike so hoteli prepričati, da se na severu Britanskega otočja zbira velika armada.

Pri Dovru so vojaki prestavljali tanke iz kartona in gume, da bi Nemce prepričali, da invazije ne bodo izpeljali v Normandiji, ampak pri Calaisu. Tudi pripadniki britanske obveščevalne službe, ki so delovali kot dvojni agenti, so Nemcem poročali o lažnih premikih enot.

Desetnik Harry Parley je skočil z rampe v vodo – in nemudoma potonil. Kot številni drugi vojaki je podcenil, kako globoka je voda. Poleg opreme je nosil še 40-kilogramski plamenomet, ki ga je povlekel na dno.

Nemško vojaško vodstvo je bilo popolnoma zmedeno. Bodo zavezniki pristali pri Pas-de-Calaisu? To bi bilo idealno mesto za invazijo, saj je najbliže Veliki Britaniji. Bodo morda krenili na Norveško? Zakaj bi bilo sicer na Škotskem toliko sumljivih vojaških dejavnosti?

Nemški generali so vedeli, da hočejo zavezniki izpeljati invazijo poleti 1944 (tolikšnega števila vojakov, letal in ladij preprosto ni bilo mogoče skriti); niso pa vedeli, kdaj in kje se bo to zgodilo. Zato so se znašli pred težavno nalogo: razmeroma šibke nemške enote (večina vojakov se je bojevala na vzhodni fronti) so morali razporediti po več tisoč kilometrih obale.

Tudi na zavezniški strani je le malo častnikov vedelo, da so strategi že junija 1943 za kraj izkrcanja določili normandijsko obalo.

Niti približno idealen kraj za invazijo.

Ta del Francije loči od Anglije približno 150 kilometrov morja, kar je skoraj štirikrat večja razdalja kot tista med Dovrom in Calaisom. Zavezniško ladjevje bi tako plulo precej dlje, Nemci pa bi bili prej opozorjeni na nevarnost.

Poleg tega bi morali napadalci, potem ko bi osvojili obalo pri Caenu, prečkati Seno, če bi hoteli prodirati proti Nemčiji – reka pa je naravna ovira, ki bi jo Nemci lahko dobro branili.

A zavezniški načrtovalci so sklenili, da prednosti kljub vsemu prevladujejo nad slabostmi: prav zaradi neugodne lege je bila obala Normandije veliko slabše branjena. Na obali Omaha naj bi bilo po poročanju zavezniških agentov nameščenih le 800 vojakov 716. pehotne divizije, večinoma starejših mož z malo bojnimi izkušnjami, ki ne bi mogli biti kos odlično izurjenim in pripravljenim ameriškim vojakom.

Eisenhower je 28. maja izdal ukaz: dan D, dan invazije, je 5. junij (angloameriški strategi že vse od prve svetovne vojne dan napada označujejo kot »dan D«).

Toda zavezniki niso vedeli, da so Nemci dva meseca pred tem na območju obale Omaha namestili tri bataljone 352. pehotne divizije – skoraj 1500 prekaljenih vojakov.

Nedelja, 4. junija 1944, pristanišče Weymouth, zgodnje jutro.

Vojaki 116. polka, med katerimi so bili tudi fantje iz Bedforda, so se vkrcali na transport-

ni ladji SS Empire Javelin in USS Thomas Jefferson. Newyorčan George Roach je molil z rožnim vencem. Vedel je, da bo njegova enota sodelovala pri prvem valu izkrcanja.

V vlažnem podkrovju je vladala velika napetost. Vodnik Harry Parley si je prižgal cigareto s plamenometom – ko je vžgal orožje, so soborci panično poskakali v kritje.

4.15. Meteorološki sestanek vrhovnega poveljstva zaveznikov v Southwick Housu, dvorcu v južni Angliji. Severnoatlantska fronta je prinašala nizko oblačnost, dež in nevihte.

Še huje je bilo, da so se ameriški in britanski meteorologi že več dni prerekali. Oboji so imeli enake podatke na podlagi meritev, njihove napovedi pa so se zelo razlikovale. Naj bi bil morski tok v naslednjih dneh res tako močan, da desantni čolni ne bi mogli izpluti? In oblaki tako gosti, da bombniki ne bi našli cilja? Britanci so bili pesimisti, Američani optimisti.

General Eisenhower je po daljšem premisleku odločil: invazija se preloži za 24 ur.

Vojaki čete A 116. polka so za to izvedeli, ko je ladja SS Empire Javelin opoldne spremenila smer vožnje. Roy Stevens se je skušal sprostiti z brušenjem bajoneta. Nato se je odpravil v ladijsko kuhinjo po piškote in jih pojedel skupaj z bratom Rayem in Earlom Parkerjem.

Ko so stali pri ograji in zrli v morje, je Earl dvojčkoma pokazal sliko 16-mesečne hčere, ki mu jo je poslala žena. »Ko bi jo le enkrat videl, bi lahko miren umrl.« Ladja se je vrnila v pristanišče. Pred vojaki je bila viharna, nemirna noč na krovu.

Nedelja, 4. junija 1944, 21.30.

Vremenska napoved je bila nekoliko ugodnejša, a še vedno ne dobra: veter, dež in nizka gosta oblačnost, ki pa naj bi minila ob zori, sledilo naj bi 36 ur brez oblakov.

Eisenhower se je zavedal, da vojakov ne more več dolgo pustiti čakati na ladjah.

Izdal je novo povelje: invazija bo 6. junija. »Ura H« – čas izkrcanja – 6.30, pol ure po sončnem vzhodu.

Eisenhower je še pred izkrcanjem napisal sporočilo za primer, če invazija ne bi uspela: vsi zavezniški vojaki so se bojevali junaško, a storjene so bile napake, za katere prevzema osebno odgovornost.

Preostalo mu je le še čakanje na to, kako bodo potekali dogodki. Na dan D vrhovni poveljnik zavezniških sil ni izdal niti enega povelja.

0.16. Prva žrtev. Zavezniški padalci so pristali nekaj kilometrov globoko v zaledju normandijske obale. Na enem od mostov čez prekop, ki povezuje Caen z morjem, je britanski častnik ubil nemškega stražarja; kmalu zatem so ga ustrelili.

3.09. Nemški radar je zaznal invazijsko ladjevje. Nemci so bili prepričani, da zaradi slabega vremena izkrcanje ni mogoče. Veliko poveljnikov je bilo zato tiste dni na poti na vojaške vaje v Bretanji ali na krajšem dopustu v Parizu.

Zaradi zavezniških slepilnih manevrov številni preprosto niso hoteli verjeti, da je bil napad tik pred vrati. Je morda to le nova ukana, s katero si želijo zavezniki olajšati izkrcanje pri Calaisu?

Kljub vsemu pa so bili branilci posvarjeni (poročila o bojih s padalci so precej zamujala). Vojaki v bunkerjih so pripravili vse razpoložljivo orožje. Morali so le še počakati.

4.00. Na krovu ladje SS Empire Javelin in drugih transportnih ladij so se vojaki pripravljali na vkrcanje v desantne čolne, ki so viseli na ladijskih bokih. Najprej so v vodo spustili čolne, vojaki pa so se nato po mrežah, obešenih na bokih, spustili vanje. Nekateri možje so se med spustom poškodovali, trije so celo umrli. Najmanj deset izkrcevalnih čolnov se je prevrnilo zaradi preobremenjenosti in visokih valov.

Ray Stevens je po zvočniku zaslišal Eisenhowerjev nagovor: »Vojaki, mornarji in piloti zavezniške invazijske armade! Začenjate veliki križarski pohod, na katerega smo se pripravljali dolge mesece. Uničili boste nemški vojaški stroj, končali nacistično tiranijo nad evropskimi narodi in nam zagotovili varnost v svobodnem svetu.«

Vojaki čete A so se vkrcali v sedem čolnov: šest plovil naj bi po 30 mož izkrcalo na obali Omaha ob 6.30. Sedmo naj bi doseglo obalo 19 minut za njimi: poročnik Ray Nance bi se moral izkrcati s 16 radiotelegrafisti, opremljenimi z okornimi prenosnimi radii.

Roy Stevens je bil dodeljen v čoln LCA 911. Na SS Empire Javelin se je rokovalo veliko vojakov. Tudi Royu je Ray ponudil desnico, ta pa ga je zavrnil: »Rokovala se bova v Vierville-sur-Meru, na križišču nad obalo, čez nekaj ur.«

»Ne bo mi uspelo,« je odvrnil Ray, s še vedno iztegnjeno roko.

Roy je ni sprejel. Nato se je spustil v LCA 911.

4.30. Vsi izkrcevalni čolni so pluli proti obali. Valovi so udarjali vanje kot kladiva.

5.30. Drugi desantni čolni bi morali pet kilometrov pred obalo v vodo spustiti amfibijske tanke Sherman, ki naj bi prvi dosegli kopno. Morje pa je bilo za velikanske oklepnike premočno razburkano. V nekaj minutah se je potopilo kar 27 od 32 tankov, ki bi se morali izkrcati na levem krilu.

Z njimi so potonile tudi posadke.

Desnemu krilu je poveljeval poročnik bojne ladje Dean Rockwell, nekdanji nogometni trener, ki se je pridružil mornarici. Ko je videl, da so tanki potonili, je kljub ukazom prekinil radijsko tišino. Osmim transporterjem, v vsakem od njih so bili štirje oklepniki, je ukazal, naj zaplujejo bliže obali in šele tam izpustijo tanke v vodo.

6.00. Eisenhowerjev načrt za obalo Omaha je propadel. Piloti bombnikov zaradi oblakov niso videli obale in so jo preleteli – nanjo ni padla niti ena bomba.

Topovi bojnih ladij so povzročili komaj kaj škode, rakete s transportnih ladij so popadale v vodo pred obalo.

6.05. Poročnik Ray Nance je odprl lino na vratih izkrcevalnega čolna. Nad obalo Omaha je visel gost dim, verjetno zaradi topniškega obstreljevanja z ladij. Ni videl nabrežja, zato je lino zaprl. Valovi so čoln premetavali tako močno, da se je njegovemu podrejenemu zlomila antena radijskega sprejemnika – aparat je bil neuporaben. Nance mu je kljub temu ukazal, naj ga odnese na obalo. Morda ga bodo tam lahko popravili.

6.15. Dizelski motor čolna LCA 911, na katerem je bil Roy Stevens, je zarohnel, ko je krmar odprl plin do konca.

»Potopili se bomo!« je zakričal nekdo. Roy je začel moliti. Nenadoma jih je zalil mogočen curek vode: topniški ogenj z obale.

»Potapljamo se!« je zakričal nekdo na čolnu in še isti trenutek je premec izginil v valovih. Roy Stevens se je znašel v vodi, slab kilometer pred obalo. Potegnil je vrvico mehanizma, ki naj bi napihnil rešilni jopič, toda oprema in uniforma, polna streliva in ročnih granat, sta bili tako težki, da se je komaj držal na gladini.

»Utonil bom!« je zaslišal nekega tovariša. Večina od 30 vojakov na čolnu ni znala plavati. Potonil je prvi …

Drugi izkrcevalni čoln je z največjo hitrostjo nadaljeval vožnjo proti obali. Krmarjem so ukazali, da se med napadom ne smejo ustavljati, da bi pobrali brodolomce. To bi bilo prenevarno.

Zavezniški vojaški načrtovalci so 18-kilometrski del obale poimenovali obala Omaha. Spredaj je 200-metrska plaža, ki je ob plimi skoraj popolnoma poplavljena.

6.29. Ura H minus ena minuta. Prvi desantni čoln, LCT 535, je dosegel obalo, v njem je bil Dean Rockwell. Amfibijski tanki so po mostu odropotali v meter globoko vodo.

6.30. Ura H. Četa A 116. polka je bila na obali med prvimi, in to približno tam, kjer bi se tudi morala izkrcati. Številni drugi čolni pa so cilj zgrešili. Več sto metrov obale je bilo nepokritih, drugod pa je bilo vojakov veliko preveč.

»Ko bomo odprli vrata, bom prestavil v vzvratno vožnjo. Bodite pripravljeni!« je zavpil krmar čolna, v katerem je bil George Roach.

Poročnik njihove enote se je pognal po rampi prvi, Roach in drugi so se opotekali za njim.

Sovražnik jih je začel takoj obstreljevati z vseh strani. Slišati je bilo kratke, ostre poke pušk in regljanje strojnic; krogle so ropotale po pločevini kot toča. Oglasilo se je tuljenje min, minometov in topovskih granat. Nato so glasno odjeknile eksplozije čolnov in tankov, vmes so se slišali obupani kriki ranjenih – peklenski trušč, v katerem se je možem zdelo, da so oglušeli.

Roachu in tovarišem – tistim, ki so preživeli prve sekunde – se je zdelo, da so se znašli v morastih sanjah, v zmedeni naglici in hkrati upočasnjenem času; vse skupaj je bilo zmešnjava prizorov brez rdeče niti: krogle strojnic, ki so v pesku risale dolge črte peščenih izbruhov; vojak, ki mu je nenadoma razneslo glavo; mornar, ki je v visokem loku letel po zraku, potem ko je njegov čoln naletel na mino in eksplodiral; odstreljene roke in noge na obali so bile videti kot odvrženi kosi bojne opreme; vojak, ki je stekel po rampi, je zabredel v vodo in nenadoma izginil v globokem jarku.

Roach, ovešen z več kot 50 kilogrami opreme, se je opotekal po plitvi vodi, v kateri so že plavala trupla. Ko je dosegel kopno, se je vrgel na tla, naslonil puško k rami in začel streljati.

»Na koga streljaš?« je zavpil njegov vodnik.

»Nimam pojma,« je odvrnil.

Ležal je na odprtem sredi blago vzpenjajoče se obale, nekaj deset metrov pred peščenimi sipinami. Za njimi so se vzpenjale skalnate pečine, ki so ovirale razgled na obzorje. Krogle so letele iz vseh smeri, toda nemški položaji so bili tako dobro prikriti, da ni bilo videti ognja iz cevi.

Roach ni vedel, kaj bi storil. Njegov poročnik je bil mrtev – preživeli so pozneje povedali, da ga je rafal iz strojnice najverjetneje presekal na pol. Takoj za njim je padel tudi vodnik.

Kmalu je bil poleg Roacha živ le še en tovariš iz čolna, ki pa je izgubil očala, brez katerih je bil skoraj slep.

»Znaš plavati?« je vprašal Raoch.

»Ne.«

Kljub temu sta se odplazila nazaj v vodo in poiskala zavetje za uničenim tankom. Tam sta naletela na tri može s hudimi opeklinami na obrazu – bili so preživeli člani posadke. Za kupolo tanka je čepel njegov poveljnik. Levo nogo mu je odtrgalo pod kolenom, bela kost se je namakala v vodi.

Skoraj slepi vojak se je splazil v razbitino tanka in poiskal medicinski paket, v katerem je bila tudi injekcija morfija. Razdelil jo je med ranjence.

Tankovski poveljnik, ki je bil očitno v šoku, je sklenil, da bo odplaval na kopno. Poklical je posadko, da mu je pomagala v vodo, nato pa so skupaj odplavali.

Roach ni nikoli več videl nobenega od članov tankovske posadke. S kratkovidnim tovarišem sta ostala skrita za tankom. Morska gladina se je začela dvigati, prihajala je plima. Kmalu sta se morala povzpeti na tank. Nato na njegovo kupolo, nazadnje pa se je vodna gladina dvignila tudi nadnjo.

Roy Stevens, ki zaradi brodoloma na dan D ni dosegel obale Omaha, se je tam izkrcal šele 11. junija. Na tamkajšnjem pokopališču zavezniških vojakov je odkril identifikacijsko ploščico svojega brata dvojčka Raya.

Desetnik Harry Parley je skočil z rampe v vodo – in nemudoma potonil. Kot številni drugi vojaki je podcenil, kako globoka je voda. Poleg opreme je nosi še 40-kilogramski plamenomet, ki ga je povlekel na dno. Vojak, ki ga je zgrabil za nahrbtnik, ga je povlekel nad gladino in mu rešil življenje. Medtem ko se je opotekal proti obrežju, je izkašljeval vodo. Edini primeren zaklon na njem je bila dvometrska vzpetina na začetku peščenega pasu. Opotekal se je proti njej, medtem ko so vojaki povsod okoli njega cepali kot muhe. Topovi nemških branilcev in redkih neuničenih tankov so rohneli. Zrak je bil poln ostrega dima.

Parleyju se je uspelo prebiti do zavetja za peščeno sipino. Tam je bilo že vse polno vojakov, veliko ranjenih. Plazili so se po vseh štirih in kričali, da bi jih kdo slišal v silovitem hrupu. Kje so?

Večina častnikov je bila mrtva; neki poročnik z napol odstreljeno roko je skušal spraviti v red svojo enoto – a je kmalu tudi njega zadel smrtni strel.

Parley se je skušal vkopati na nabrežju – neuspešno. Zgrabil je odvrženo puško, da bi streljal na Nemce, vendar ni nič videl. Nato je z nabrežja zvlekel nekaj nemočnih vojakov, da ne bi utonili zaradi plime.

Zmeda je bila popolna. Nihče ni vedel, kje so, kje bi morali biti in kaj naj storijo. Parley je molil.

Posadka rušilca USS McCook je bila prva, ki se je na lastno pobudo povsem približala obali in začela obstreljevati nemške položaje. Velikih bunkerjev s svojimi topovi ni mogla uničiti, toda obstreljevanje je bilo za Nemce, ki so se skrivali v rovih na vrhu pečin, uničujoče in je zelo omejilo njihovo ognjeno moč.

9.00. Vrh pečin je doseglo približno 600 vojakov iz ostankov 116. polka in drugih enot. Prvi Američani so dosegli ogromen bunker, v katerem je bilo nameščeno nemško težko topništvo. Pred vhod so zapeljali voz, poln TNT-ja, in ga razstrelili. Ko so nato vdrli v bunker, so bili vsi nemški vojaki na videz nepoškodovani – le iz ust in nosov jim je tekla kri. Vse je v trenutku ubil silovit udarni val.

General Cota je zgrabil strojnico in začel streljati. Njegovi možje so se vrgli po tleh. »Zdaj bomo videli, iz kakšnega testa ste!« je zaklical in stekel proti vasi. Vojaki, ki so se pognali za njim, so med tekom streljali na žive meje in hiše na poti proti vasi Vierville-sur-Mer. Tekli so mimo pokošenih Nemcev; nekemu ubitemu branilcu je v ustih še vedno tlela napol pokajena cigareta.

Naslednja skupina vojakov, ki se je prebila do vasi, je na vrhu pečine naletela na generala Coto, ki je vrtel revolver na prstu kot revolveraši z Divjega zahoda in vprašal: »Kje ste se obirali, fantje?«

Skupaj so napadli Vierville-sur-Mer in naleteli na prvo skupino ljudi, ki so jih prišli osvobodit: nekaj vaščanov je v trgovini pilo mleko. Francozi so jim povedali, da je vas zasedlo okoli 400 Nemcev, a so pobegnili, ko so obalo začele bombardirati ladje.

12.30. Siloviti jutranji boji so se spremenili v le občasne spopade. Izkrcanje je uspelo.

General Cota je osebno popeljal patruljo iz Vierville-sur-Mera nazaj na obalo Omaha, kjer se je med uničenimi tanki in sipinami še vedno skrivalo na stotine izmučenih in pretresenih mož brez poveljnikov. General je, da bi se zaščitil pred minami, ukazal zajetemu nemškemu vojaku, naj hodi pred njim, in stopal točno po njegovih stopinjah. Nepoškodovan je dosegel obalo in poslal malodušne vojake proti vasi. Enemu je celo naročil, naj odpelje zapuščen, a nepoškodovan tank proti naselju. To je bil prvi oklepnik, ki je dosegel vrh pečin.

Vojaki so medtem plažo očistili razbitin in minskih polj, prišel pa je že naslednji val vojakov: izkrcalo se je že 18.722 Američanov.

Vojaki so zasedli Vierville-sur-Mer, naprej pa jim ni uspelo priti, predvsem zaradi zahtevnega terena: polja, prepredena z gostimi živimi mejami, so bila idealna za postavljanje zased, ostrostrelce in utrjene nemške položaje.

Poleg tega sta može ovirali telesna in duševna izčrpanost. Veliko vojakov je sklenilo, da je bilo preživetje pekla na obali dovolj za en dan. »Osvobodil sem veliko steklenico vina, vsak si je privoščil velik požirek,« se je pozneje spominjal neki podčastnik.

13.50. Neki živčni vojak je z obale Omaha signaliziral rušilcu USS Harding sporočilo: »Sovražnikovi usmerjevalci ognja na zvoniku.«

Govoril je o zvoniku cerkve v Vierville-sur-Meru. Nihče na obali ali na rušilcu USS Harding ni vedel, da je bila vas že nekaj ur v ameriških rokah. Rušilec je proti njej izstrelil 40 topovskih granat, ki niso uničile le cerkve, ampak tudi županovo hišo in pekarno. Umrlo je več ameriških vojakov in pekova devetmesečna hči.

V tem času se je Harry Parley bojeval nekje v okolici vasi. »Premikali smo se kot razbojniške tolpe; večino časa nismo vedeli, kje smo. Srečevali smo druge skupine, podobne naši, s katerimi smo se združevali in se pozneje spet razšli. Vsi smo spraševali po morebitnih informacijah o naših četah ali bataljonih.«

Nenadoma je zaslišal zvok gosenic in pok nemškega topa, a videl ni ničesar. Parley se je obrnil in skočil v obcestni jarek, v katerem se je že skrival starejši podčastnik.

»Tank je! Kaj bova storila?« je zakričal.

Moški ga je mirno pogledal. »Pomiri se, mladenič. Morda bo odpeljal.« Veteran je imel prav.

Večer. Američani so zavzeli obalo Omaha, Vierville-sur-Mer in nekaj sosesk v St. Laurentu.

Colleville-sur-Mer, ki leži malo južneje, so še vedno zagrizeno branili nemški vojaki.

Na tej obali bi moralo pristati 40 tisoč vojakov, doseglo jo je le 35 tisoč borcev. Poročali so o več kot 2000 mrtvih, ranjenih in pogrešanih – predvsem med vojaki iz prvega vala. Čete A 116. pehotnega polka tako rekoč ni bilo več, od dobrih 200 vojakov jih je preživelo le nekaj deset, pa še ti so bili skoraj vsi ranjeni.

Na Dan D na obali Omaha niso bili doseženi vsi Eisenhowerjevi cilji. Tudi druge ameriške, britanske in kanadske enote, ki so naletele na veliko šibkejši odpor, niso osvojile vseh načrtovanih ozemelj.

Kljub temu je bilo v dolgoletni vojni le malo dni, ki bi imeli tolikšen vojaški, pa tudi politični in psihološki učinek: veliko prebivalcev zasedenih držav, pa tudi veliko Nemcev je prepričanih, da je bilo izkrcanje v Normandiji začetek konca diktature Adolfa Hitlerja.

Veliko Nemcev je prepričanih, da je bilo izkrcanje v Normandiji začetek konca diktature Adolfa Hitlerja.

»To je dan D, so opoldne povedali na angleškem radiu,« je v skrivališču v Amsterdamu v dnevnik zapisala Ana Frank. »Mar to pomeni, da se končno bliža tako dolgo pričakovana osvoboditev? Tega še ne vemo, toda upanje nas oživlja in opogumlja, daje nam novih moči.«

Nekaj kvadratnih kilometrov Normandije, osvojenih na dan D, je bilo kritična razpoka v Atlantskem zidu: tega dne so zavezniki v Francijo začeli dovažati okrepitve. Iz 146 plavajočih betonskih pomolov, ki so tehtali tudi po 6000 ton, so začeli dan po izkrcanju graditi umetno pristanišče, v katerem so kmalu lahko raztovarjali ladje. Konec julija so po pontonskih mostovih na kopno prepeljali že več kot 14 tisoč ton tovora na dan, do takrat se je izkrcalo že 850 tisoč zavezniških vojakov.

Boji za Normandijo so potekali še dva meseca, nato je Eisenhowerjevim vojakom uspelo zlomiti nemški odpor in začel se je prodor v Nemčijo.

Enaindvajsetega oktobra 1944, 137 dni po dnevu D, so Američani zasedli prvo večje nemško mesto – Aachen. Konec marca 1945 so Britanci in Američani dosegli Ren, 7. maja 1945 pa je nemška vojska v Eisenhowerjevem štabu v francoskem Reimsu podpisala kapitulacijo. Vojne v Evropi je bilo 11 mesecev po izkrcanju v Normandiji konec.

Od 34 bedfordskih fantov se takrat že dolgo ni bojeval nobeden več; 19 jih je padlo na dan D, še trije med poznejšimi boji za Normandijo. Enajstega julija so bili vsi bedfordski fantje iz 116. pehotnega polka mrtvi ali ranjeni – noben drug ameriški kraj med drugo svetovno vojno ni plačal višjega krvnega davka.

Poročnik Ray Nance, ki je med izkrcanjem izgubil nogo, se je konec leta 1944 vrnil v Bedford. Hodil je od vrat do vrat sosedov in prijateljev, za katerih sinove je bil odgovoren kot častnik – in ki se niso nikoli vrnili. Še 50 let pozneje so ga zaradi tega mučile more.

Earl Parker ni nikoli videl hčere, ona pa ni nikoli obiskala očetovega groba. Nihče ni videl, kako je Parker umrl na obali Omaha, njegovega trupla niso nikoli našli. Najverjetneje je izginil v morju.

Roy Stevens, ki zaradi brodoloma na dan D ni dosegel obale Omaha, se je tam izkrcal šele 11. junija. Na tamkajšnjem pokopališču zavezniških vojakov je odkril identifikacijsko ploščico svojega brata dvojčka Raya.

Po tem se je kot prostovoljec pridružil komandosom, ki so opravljali najnevarnejše naloge med vsemi vojaki; 30. junija 1944 je bil hudo ranjen v eksploziji mine, a je preživel.

Iz bolnišnice v Angliji je materi v pismu poslal pesem: »Bratu sem dejal zbogom. Nisem pomislil, da bo to dokončno slovo. Molil sem za najino prihodnost, za najino vrnitev v prelepi kraj, ki se imenuje domovina, toda molitev grešnika ni bila uslišana. Sam se bom moral vrniti tja.«

Cay Rademacher, zgodovinar in publicist, študiral je v ZDA.