Zadnja bomba

Zdelo se je, da bo 9. avgust 1945 enako vroč kot prejšnji dan. Jutranje nebo je bilo brez oblačka, škržati so že peli. Na hodnikih bolnišnice Daj Iči na severu mesta pa je bilo prijetno hladno. Čeprav so zatulile sirene, ki so svarile pred bombnim napadom, je 29-letni zdravnik Tacuičiro Akizuki ob 8.30 sprejel prvega pacienta. Siren je bil že vajen: ameriška letala so v zadnjih nekaj mesecih Nagasaki bombardirala že petkrat, vendar je mesto napade preživelo brez hujših posledic.

Medtem je nekaj sto metrov stran 59-letna Macu Moriuči sedela v zaklonišču osnovne šole Jamasato. Ob njej so bili otroci njene nečakinje: osemletni Isamu, petletna Fudžija in dveletna Kimijo. Njihova noseča mati je ostala doma, da bi pazila na hišo; oče, pripadnik protiletalskih enot, pa je bil na položaju. Ob desetih so zaslišali znak za konec preplaha. Nagasaki je preletelo le eno ameriško letalo. Olajšani prebivalci so zapustili zaklonišča.

To jutro je v tisoč kilometrov oddaljenem Tokiu cesarjev tajnik premierja Kanataruja Suzukija obvestil, da želi cesar Hirohito z zavezniki skleniti premirje.

Takoj ko je to izvedel, je Suzuki sklical sestanek vrhovnega vojnega sveta. Uradno je o vojni ali miru odločal cesar, v resnici pa je bila glede usode Japonske odločilna vélika šesterica, skupina vplivnih častnikov in politikov. Javnosti odtujeni Hirohito je le potrjeval njihove odločitve in jim zagotavljal legitimnost.

Ob pol enajstih se je šesterica zbrala v kleti cesarske palače: premier, zunanji minister, mornariški minister, vojaški minister, poveljnik generalštaba in admiral mornarice.

Premier je začel sestanek z besedami: »Nadaljevanje vojne je postalo skoraj nemogoče.« Zavladala je tišina. Možje so morali razmisliti o najbolj nepredstavljivem: o zasedbi njihove domovine.

To se v 1500-letni zgodovini japonskega cesarstva še ni zgodilo.

Vojni minister Korečika Anami se je hotel bojevati naprej, vsi drugi pa so se strinjali, da bo morala Japonska kapitulirati. Ali res brezpogojno, kot zahtevajo zavezniki, ali pa bi si lahko izposlovali ugodnejše pogoje?

Možje v palači so še vedno razpravljali, ko je Macu Moriuči v Nagasakiju zaslišala novo letalo. Z otroki je stekla nazaj v zaklonišče. Ko se je ozrla proti vhodu, je zagledala zaslepljujoč modrikast blisk. Na vhodu je videla moškega, ki se ji je zdel kakor »čudovit kip«, kot se je spominjala pozneje. V istem trenutku jo je podrl udarni val eksplozije in izgubila je zavest.

V bolnišnici se je doktor Akizuki še ravno pravi čas skril za posteljo svojega bolnika.

Ura je bila 11.02. Ameriška atomska bomba Debeluh je eksplodirala 500 metrov nad Nagasakijem.

V pristaniškem mestu je živelo okoli 240 tisoč ljudi. Nagasaki leži v zalivu na jugozahodu otoka Kjušu, ob dveh večjih rekah, po katerih se imenujeta njegova glavna predela: upravno in trgovsko središče Nakašima na vzhodu in industrijski predel Urakami na severu. V slednjem je bila tudi večina orožarskih tovarn.

Blizu vojaškega kompleksa so bile še bolnišnica Daj Iči, medicinska fakulteta, univerzitetna klinika in več šol.

Rečni dolini so ločevali manjši griči, kar je odločilo o usodi več deset tisoč ljudi.

Na območju mesta je bilo nameščenih 900 tisoč vojakov – vlada v Tokiu je bila prepričana, da bodo Američani začeli invazijo na Japonsko na jugu Kjušuja.

Cesarjevi generali so že od začetka aprila pripravljali »kecu go«, »odločilno operacijo« za obrambo Japonske. Zavezniki so že dolgo zavzemali ozemlja, ki so jih na začetku vojne zasedle cesarjeve sile. Američani so malo pred tem zasedli manjša japonska otoka.

Cesarska mornarica je prvi hud poraz doživela sredi leta 1942 pri atolu Midway, 2000 kilometrov severozahodno od Havajev: zavezniki so presenetili Japonce, ki so takrat med drugim izgubili štiri letalonosilke in večino bombniških posadk, s čimer so se dokončno poslovili od premoči na morju in v zraku.

Že čez nekaj tednov je Amerika prešla v ofenzivo: njena vojska se je izkrcala na Guadalcanalu v Salomonovem otočju in zavzemala otok za otokom. Avgusta 1944 so Američani osvojili Marijansko otočje. Na njem so zgradili letališča za bombnike, s katerimi so začeli bombardirati tovarne, pa tudi stanovanjska naselja na 2000 kilometrov oddaljenem Japonskem.

Cesarska vojska se je branila vse krčeviteje: medtem ko so se Američani pripravljali na invazijo na Filipine, ki jih je zasedala Japonska, so ameriške ladje prvič napadli samomorilski piloti kamikaze. Američani so Japoncem prizadejali nove hude izgube: potopili so skoraj sto vojaških in oskrbovalnih ladij, med njimi tudi zadnje štiri japonske letalonosilke. Japonska je tako dokončno ostala brez možnosti za zmago v vojni.

Malo več kot tri metre dolga, štiri tone težka bomba Debeluh, v kateri je bilo 6,2 kilograma plutonija, je bila drugo in do zdaj zadnje atomsko orožje, uporabljeno v vojni.

Marca 1945 je letalstvo ZDA bombardiralo Tokio. V velikanskem požaru je umrlo 80.000 ljudi. Skoraj hkrati so ameriški marinci osvojili otoka Iwo Jima in Okinava, s čimer so ZDA dobile idealen strateški položaj za zasedbo Japonske.

Kecu-go je bil zadnji obupan poskus generalov in politikov, ki so spoznali, da je vojna izgubljena. Upali so, da bi jim z »odločilno operacijo« uspelo Američanom prizadejati tako hude izgube, da bi bil ameriški predsednik prisiljen japonskemu cesarju ponuditi »častni« mir.

Vojska je zato izvedla množični vpoklic civilistov – moške med 15. in 60. letom in ženske med 17. in 45. letom so organizirali v »prostovoljne enote«. Dali so jim enake ukaze kot vojakom: pobijte čim več ameriških vojakov, zlomite njihovo bojno moralo. Toda Japoncem je primanjkovalo orožja in streliva. Neka šolarka je svojemu učitelju za boj od blizu dala kar šilo: »Tudi s tem lahko ubijete Američana. Ciljajte v njegov trebuh.«

Osnovnošolci od šestega razreda naprej in njihovi učitelji so morali delati v tovarnah streliva, kljub temu pa vojnega pomanjkanja niso mogli odpraviti. Tega so se zavedali tudi politiki in častniki, ki pa se do konca niso zmenili za grožnje Američanov, da bodo razdejali Japonsko, če cesarska vojska ne bo kapitulirala.

6. avgusta 1945 pa je ena sama bomba vse spremenila. V Hirošimi je v bombni eksploziji, ki je bila tako rušilna, kot če bi Američani uporabili 2500 letal z navadnimi bombami, umrlo več deset tisoč ljudi. Novi ameriški predsednik Harry S. Truman se je dal pregovoriti generalom: med invazijo na Japonsko bi umrlo ali bilo ranjenih milijon ameriških vojakov, nova bomba pa bi pobila »le« nekaj deset tisoč Japoncev.

Truman je sprejel razlago, da bo uporaba atomske bombe rešila življenja. Ameriška vojska je hotela bombo preizkusiti na še ne poškodovanem področju, zato so za prvi cilj izbrali Hirošimo.

Redki angleško govoreči Japonci so šele iz Trumanovega radijskega govora dan po napadu izvedeli, kaj se je zgodilo. Iz zvočnikov so slišali tudi novo grožnjo: če vodstvo ne bo takoj kapituliralo, naj Japonci »pričakujejo ognjen dež, kakršnega svet še ni videl«.

Toda politiki in poveljniki v Tokiu so omahovali: dokler ne bi bilo popolnoma jasno, da je ameriška vojska resnično uporabila atomsko bombo, večina ni bila pripravljena ukrepati.

V noči na 9. avgust so sovjetske sile kljub dogovoru o nevtralnosti med Moskvo in Tokiom napadle japonsko marionetno državo Mandžukuo v Mandžuriji. To je še poslabšalo brezizhodni položaj cesarstva.

Kljub vsemu pa se je vélika šesterica 9. avgusta zjutraj pogovarjala o štirih pogojih za vdajo: cesarstvo se mora obdržati, Japonci bodo sami sodili svojim vojnim zločincem in se sami razorožili, zavezniki pa ne smejo zasesti japonskega otočja.

Vsi člani vojnega sveta so se strinjali le s prvim pogojem. Nekateri politiki so hoteli zaveznikom postaviti še druge zahteve, vojni minister Anarni pa je še vedno odločno nasprotoval kapitulaciji – trdil je, da so razmere v Mandžuriji nejasne, poleg tega pa naj ne bi nihče vedel, ali imajo Američani res še kakšno jedrsko orožje.

Ob 11.30 je služabnik prinesel listek z obvestilom, da so Američani uporabili še drugo bombo.

Dobre tri metre dolg, štiri tone težak Debeluh je eksplodiral nad teniškim igriščem nekega tovarnarja v dolini Urakami, približno 500 metrov od osnovne šole Jamasato. Posadka bombnika je predvideni cilj – mestno jeklarno in tovarne orožja – zgrešila za več kot kilometer.

Debeluh je bil plutonijeva bomba s še večjo rušilno močjo od hirošimske. V milijoninki sekunde se je spremenil v ognjeno kroglo, široko 15 metrov, s temperaturo 300 tisoč stopinj Celzija.

Iz središča eksplozije se je udarni val širil v vse smeri s hitrostjo 1500 kilometrov na uro. Na razdalji 800 metrov od eksplozije so bile uničene vse stavbe, do dveh kilometrov pa je odpihnilo skoraj vse lesene zgradbe, medtem ko so bile kamnite močno poškodovane. Vsa drevesa so bila polomljena, njihova debla so kot napere kolesa kazala stran od eksplozije. Do 15 kilometrov od ničelne točke so popokala vsa okna. Skoraj hkrati z eksplozijo se je razširil silovit požar.

Le griči med rečnima dolinama so preprečili, da ni bil uničen ves Nagasaki. Hiše so pogorele tudi v poslovnem središču Nakašima, polno udarno moč Debeluha pa je občutila le dolina Urakami.

Na tleh pod bombo se je zrak segrel na več kot 3000 stopinj Celzija. Ljudje, ki so stali tam, so v trenutku izpareli. Dva kilometra stran so jim zgorela oblačila, hudo opečeni so bili vse do štiri kilometre stran.

16-letnega poštarja Sumiteruja Tanigučija, ki je v trenutku eksplozije sedel na svojem kolesu, je vrglo več deset metrov stran. Ko se je zavedel, je videl, da mu je kožo na desnici posnelo do kosti. Hrbet je imel ožgan do črnega.

Opeke so bile razžarjene, jekleni tramovi stopljeni, le tu in tam je še stal kakšen dimnik, telegrafski drog ali vrata templja. Od večine tovarn je ostala le zverižena pločevina.

Katedrala v Urakamiju je bila porušena, 220 vernikov in njihov duhovnik so umrli med spovedjo. V šoli, 500 metrov od epicentra, je bomba ubila 1300 otrok in učiteljev, prav tako v osnovni šoli Jamasato. Na medicinski fakulteti in na univerzitetni kliniki je umrlo 1000 zdravnikov, študentov, medicinskih sester in bolnikov.

V nekaj minutah po eksploziji je bilo mrtvih 30.000 ljudi – nekateri so preprosto izpareli, druge je zmečkal udarni val ali pa so podlegli opeklinam. Umiranje pa še ni bilo končano. Toplotno sevanje bombe je povzročilo požare v krogu treh kilometrov od kraja eksplozije. Kmalu je nebo zakril gost dim, ki ga je sonce komaj prediralo. Tudi bolnišnico Daj Iči, poldrugi kilometer stran od mesta detonacije, je zajel ogenj.

Udarni val je razbil vsa okna bolnišnice, ki je bila zidana iz opek in je zato še vedno stala. Nihče v njej se ni zdel hudo ranjen. Doktor Akizuki in njegovi kolegi so paciente odpeljali ven. Uspelo jim je rešiti vse, zmanjkalo pa jim je časa, da bi izpraznili tudi shrambo z zdravili.

Ko je plutonijeva bomba Debeluh eksplodirala 500 metrov nad Nagasakijem, se je zrak pod njo tako zelo segrel, da so ljudje v trenutku izpareli.

K bolnišnici so začeli prihajati prvi ranjenci, znanilci na stotine žrtev bombe, ki so se zdaj mukoma vzpenjali po hribu. Delavci, prodajalci, ženske, moški – vsi na pol ali popolnoma goli, z osmojenimi lasmi in hudo opečeno kožo, ki je v kosmih visela z njihovih teles.

Nekateri so imeli okoli trebuha še vedno usnjene pasove ali vrvice hlač okoli gležnjev, druga oblačila so jim zgorela. Premikali so se zelo počasi, kot da so na smrt utrujeni. Vsi so stokali: »Ranjen sem, ranjen sem … Vode!«

Nekemu moškemu je še uspelo vprašati mladega zdravnika: »Je to bolnišnica?«, nato pa je omedlel. Drugi ranjenci so obležali na cesti pred kliniko, na krompirjevih poljih na griču ali na bregovih potoka.

Na dvorišče majhne, pogorele bolnišnice so še ves dan prihajali ranjenci. Doktor Akizuki kmalu ni več imel povojev ali česar koli drugega, s čimer bi lahko oskrbel hude opekline. S kaligrafskim peresom je nanašal cinkov oksid in jod na zoglenele hrbte, roke, noge.

Neki študent medicine je v naročju prinesel otročička. Materi, ki je izdihnila med ruševinami doma, je obljubil, da bo poskrbel za njenega sina.

Študent je opisal svojo pot skozi Urakami: bilo je, kot bi hodil skozi pekel. V plitvi vodi reke ob porušeni katedrali so bila nakopičena gola trupla. Opečeni ljudje so nagonsko iskali vodo. Videl je mater in otroka, trdno objeta v smrti. In žensko, ki je očitno umrla takoj po porodu – z mrtvim novorojenčkom je bila še vedno povezana s popkovino.

Macu Moriuči je popoldne še vedno sedela v zaklonišču. Pri padcu si je poškodovala levo ramo. Otroci njene nečakinje niso bili poškodovani, tudi njihovi noseči materi se je iz pogorele hiše uspelo prebiti do njih. Manjkal je le oče.

Otroško igrišče pred zakloniščem je bilo polno trupel. Ranjenci so se privlekli do vhoda zaklonišča. Stokali so in prosili za vodo. Tudi mala Kimijo je bila žejna. Mati ji je ponudila dojko, a je deklica glavo obrnila stran. Macu Moriuči je med prsti vrtela rožni venec in molila – za preživele in za umrle.

Nenadoma je nečakinja Hacue zakričala: »Kaj je s Kimijo?« Dveletna deklica se je krčevito stresla in nato umrla.

V naslednjih dneh so Nagasaki pogosto preletavala letala. Ko so prebivalci zaslišali letalske motorje, so se panično razbežali, se skrivali med ruševinami, skakali v jame ali se metali na tla.

Macu Moriuči je odtavala nazaj v svojo uničeno sosesko. Videla je preživele, ki so med belim pepelom domov iskali zoglenele ostanke otrok, staršev, bratov in sester. Slišala je zgodbo znanca, ki je na poti do sosedove hiše našel do neprepoznavnosti ožgano truplo soproge, celo njen poročni prstan je bil staljen. Sosed pa je bil prepričan, da je to njegova žena, zato sta se goreče prepirala za truplo.

Vse več ljudi, za katere se je zdelo, da so rešeni, je obolevalo zaradi nevidnega učinka atomske bombe, ki je bil poguben prav tako kot ognjena krogla ali udarni val: radioaktivno sevanje uničuje telesne celice.

Veliko pacientov v bolnišnici Daj Iči je kazalo simptome, ki jih mladi zdravnik ni poznal. Najprej jih je obšla slabost. Nato so dobili drisko, krvavele so jim dlesni, na koži so se jim naredili rožnati izpuščaji, ki so se nato pojavili še v njihovih ustih. Doktor Akizuki jim ni mogel pomagati.

Tudi sorodnika Macu Moriuči, noseča Hacue in njen prvorojenec Isamu, sta oslabela. Oba sta imela drisko.

Novice iz Nagasakija pa skorajda niso vplivale na pogovore vojnega sveta v cesarski palači. Dva udeleženca pozneje v svojih avtobiografijah nista niti omenila, da so jih med zasedanjem obvestili o eksploziji druge bombe.

Le vojni minister Anami si je premislil: tudi njega je začelo skrbeti, da bi Američani z novim orožjem uničili še več mest, zato se je pridružil skupini, ki se je zavzemala za pogajanja z Američani o štirih japonskih zahtevah. Vojni svet pa glede tega še vedno ni bil enoten.

Ponoči so se politiki odpravili k cesarju Hirohitu v bunker globoko pod palačo. Premier Suzuki je cesarja obvestil, da vojni svet ni uspel priti do soglasne odločitve. »Želimo, da odloči njihovo cesarsko visočanstvo.« Hirohito je določil le eno zahtevo: Japonska mora ostati cesarstvo.

Anami je bil ogorčen, vendar cesarju ni oporekal.

Ameriški predsednik Truman je hotel z atomskimi bombami napasti predvsem vojake – toda v Nagasakiju je bilo med 70.000 ljudmi, kolikor jih je zaradi posledic atomske bombe umrlo do konca leta 1945, le malo več kot tristo vojakov in vojaških uslužbencev.

Radijski operater je mirovno ponudbo kmalu sporočil zaveznikom. 12. avgusta je Tokio prejel odgovor ameriškega zunanjega ministra: po koncu spopadov bo Japonski vladal zavezniški upravitelj, pozneje pa bodo Japonci lahko glasovali o tem, ali naj se Hirohito vrne na čelo države. Tako so zmagovalci pomagali japonskim voditeljem – ljudstvo je namreč brezpogojno podpiralo cesarja.

Vojni hujskači so izrabili sporočilo za izpodbijanje cesarjeve avtoritete. Naslednji dan je vrhovni vojaški svet znova glasoval: trije možje so bili za brezpogojno kapitulacijo, trije proti.

Medtem so se nekateri, predvsem mlajši častniki, pripravljali na državni udar. Ministre, ki so želeli premirje, so nameravali zamenjati, postaviti vojnega ministra Anamija za diktatorja in nadaljevati boj proti zaveznikom.

14. avgusta zjutraj je cesar znova sklical sestanek vrhovnega sveta. Ponovil je, da želi takojšnje končanje vojne, in storil še korak dlje: po radiu je hotel nagovoriti Japonce, ki še nikoli niso slišali njegovega glasu. Končno mu je nehal nasprotovati tudi Anami, ki je odrekel podporo prevratnikom. Ko so častniki ponoči vseeno izvedli državni udar, je ta propadel že po nekaj urah.

Medtem ko je vlada v Tokiu 14. avgusta popoldne pripravljala cesarjev govor, je Hacue med ruševinami Urakamija začela stokati: otrok je bil na poti.

Ponoči pa se je otrok v njenem trebuhu nehal premikati. Čez nekaj ur se je rodil mrtev. Zjutraj sta umrla tudi Hacue in njen osemletni sin.

15. avgust. Debeluh je eksplodiral nad Nagasakijem šest dni prej. V zadnjih treh dneh je umiralo vse več ljudi, za katere se je zdelo, da so bombni napad preživeli le z lažjimi poškodbami ali celo nepoškodovani. Tisti, ki so bili 9. avgusta 1944 izpostavljeni sevanju, so še več desetletij umirali zaradi radiacijske bolezni.

Jutro po smrti nečakinje in njenih otrok je Macu Moriuči med ruševinami mesta nabrala les za grmado, na kateri je zažgala njihova trupla. Ko je ogenj dogorel, je zaslišala hrup iz osnovne šole. Zvenelo je kot hlipanje. Sosed je šel pogledat, kaj se dogaja. Vrnil se je objokan: Japonska je kapitulirala. Brezpogojno.

Odkar je država decembra 1941 z napadom na Pearl Harbor začela vojno proti ZDA, je umrlo 3,1 milijona Japoncev, med njimi 800 tisoč civilistov.

2. septembra 1945 so predstavniki japonske vlade na krovu ladje USS Missouri v Tokijskem zalivu podpisali listino o kapitulaciji.

Šest let po nemškem napadu na Poljsko se je druga svetovna vojna končala.

Ko je julija 1945 ukazal uporabo atomske bombe, je ameriški predsednik Harry Truman v svoj dnevnik zapisal: »Vojnemu ministru sem dejal, da naj bombo uporabi proti vojaškim ciljem, vojakom in mornarjem, ne proti ženskam in otrokom.«

V Nagasakiju je v štirih mesecih po napadu umrlo več kot 70.000 ljudi, med njimi je bilo le okoli 330 vojakov in vojaških uslužbencev.

Učinke bombe je bilo čutiti še veliko dlje. Številni otroci so se rojevali s premajhnimi glavami in drugimi deformacijami. Tudi pozneje so se razvijali veliko počasneje od vrstnikov v drugih krajih.

Fotografije uničenja so Japonci prvič videli šele leta 1952 v tedniku „Asahi Gurafu“. Ameriške okupacijske oblasti vse do takrat niso dovolile njihove objave.

Dolga leta po vojni je bilo na tem območju izjemno veliko obolelih za levkemijo in drugimi vrstami raka. Ljudje, ki niso podlegli opeklinam in drugim poškodbam, so do smrti nosili vidne brazgotine usodnega dne, večinoma na obrazih.

Macu Moriuči in njena pranečakinja Fudžija sta bili edini preživeli članici družine. Oče petletne Fudžije je bil med prvimi žrtvami atomske bombe.

Preselili sta se nekaj kilometrov južneje, k izlivu reke Urakami, kjer ju je Macu preživljala z nabiranjem školjk, čeprav po 9. decembru desnice ni mogla premikati brez bolečin.

Nekaj kilometrov severneje je doktor Akizuki še naprej delal v svoji bolnišnici. Pozneje je britanskemu novinarju povedal, da ne goji nobene zamere do Američanov: za uničenje svojega rojstnega mesta krivi državne voditelje iz Tokia. Vedeli so, da bo Japonska v vojni poražena, pa kljub temu niso storili ničesar, da bi jo končali.

Gesa Gosschalk, pisateljica iz Hamburga. Šele med raziskovanjem in pisanjem tega članka je doumela, kako zelo so 9. avgusta 1945 naključja in osebne odločitve zaznamovali usodo sveta.