Delitev sveta

Voditelji zavezniške koalicije nasprotnikov Nemčije in Japonske so imeli skupen cilj: nikakor niso želeli ponoviti napak držav zmagovalk v prvi svetovni vojni. Leta 1919 so politični voditelji zahodnih zaveznic na pariški konferenci hoteli vzpostaviti ureditev, ki bi zagotovila dolgo obdobje miru in preprečila vnovično prelivanje krvi, kakršno je svet doživel med letoma 1914 in 1918. Toda v tridesetih letih je Japonska napadla Mandžurijo, Mussolinijeva Italija je začela v Afriki ustvarjati sodobni Imperium Romanum, nacionalsocialistična Nemčija pa se je oboroževala za svetovno prevlado na Vzhodu.

Skoraj natanko 20 let po podpisu versajske mirovne pogodbe je Adolf Hitler ukazal, naj nemške čete 1. septembra 1939 vkorakajo na Poljsko, s čimer se je začel že drugi svetovni spopad v 20. stoletju.

Da izgube v drugi svetovni vojni ne bi bile zaman, so bili britanski premier Winston Churchill, ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in generalni sekretar sovjetske komunistične partije Josif Visarionovič Stalin odločeni, da je treba poskrbeti, da Nemčija in Japonska nikdar več ne bosta mogli napasti sosed.

»Učimo se iz napak,« je že leta 1942 rekel Roosevelt. »Tokrat bomo zmago v celoti unovčili.«

Prvi ukrep zavezniških politikov je bil, da so drugače kot v prvi svetovni vojni tokrat zahtevali brezpogojno kapitulacijo napadalcev. Poraženci so morali priznati, da so dejansko poraženi. S tem so želeli preprečiti širjenje zgodb, kakršne so po letu 1919 vodile do tega, da so desničarski politiki v weimarskih časih nemoteno trdili, da je nemški rajh »na bojiščih ostal neporažen«.

Podobno je veljalo za Japonsko: ko se cesarska vlada kljub brezupnemu položaju na začetku avgusta 1945 ni bila pripravljena vdati, so Američani uresničili grožnjo o »takojšnjem in popolnem uničenju« ter odvrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki. Šele nato je cesar Hirohito 15. avgusta 1945 vendarle priznal poraz.

Toda načrti zaveznikov, da bodo kaznovali in oslabili premagane nasprotnike, so segali še dlje od zahteve po brezpogojni kapitulaciji: Japonsko so hoteli zasesti, uničiti njeno oborožitveno industrijo, razorožiti vojsko in obsoditi vojne zločince; poleg tega se je morala umakniti z vseh zasedenih območij.

Tudi glede Nemčije so zahodne sile razpravljale o različnih načrtih, med drugim o predlogu ameriškega finančnega ministra Henryja Morgenthaua: zahteval je, da mora Nemčija izgubiti velik del ozemlja, na primer Porurje ali severnomorsko obalo, ter naj jo razdelijo na dva dela. Zavzemali so se za demontažo industrije in uničenje rudnikov, s čimer bi eno izmed največjih gospodarskih sil spremenili v poljedelsko deželo.

Churchill in Roosevelt sta se po odločnem nasprotovanju drugih članov vlade in ameriške javnosti odpovedala tako skrajnim načrtom, kljub temu pa so hoteli vodilni v protihitlerjevskem taboru Nemčiji naložiti hude mirovne pogoje.

Na jaltski konferenci februarja 1945 so soglasno razglasili, da so »trdno odločeni, da uničijo nemški militarizem in nacionalsocializem«, to pomeni, da so hoteli razpustiti nemško vojsko ter uničiti ali nadzorovati industrijo, ki bi jo bilo mogoče uporabiti v vojaške namene. Vse vojne zločince so hoteli spraviti pred sodišče, prepovedati stranko NSDAP in – kakor je bilo zapisano v izjavi ameriške vojske – izkoreniniti »vladavino nacističnih funkcionarjev«. Prebivalstvo so želeli prevzgojiti v duhu demokracije, državo pa naj bi dolgoročno zasedle zavezniške sile.

Zaveznice so privolile tudi v Stalinovo zahtevo po visokih reparacijah kot odškodnini za opustošenje, ki ga je povzročila nemška vojska. Sovjetski zvezi, ki je bila poleg Poljske najbolj prizadeta, so že avgusta 1945 obljubili, da bo poleg reparacij iz svojega, vzhodnega zasedbenega območja prejela še nekaj demontiranih industrijskih obratov z območij zahodnih zaveznic.

Takrat pa so zahodne zaveznice že spoznale, da morajo spremeniti načrte, kajti ko so spomladi 1945 vzpostavile zasedbena območja, so vojaki in vladni predstavniki ugotovili, da je poražena Nemčija v ruševinah.

Državni sekretar na ameriškem obrambnem ministrstvu je poročal o »popolnem gospodarskem, socialnem in političnem zlomu«, kakršnega Evropa ni doživela že od propada rimskega cesarstva; angleški pisatelj Stephen Spender pa je zavezniški nadzorni komisiji poročal o »mrtvih mestih«, kakršno je bilo Köln, kjer je bilo porušenih več kot 90 odstotkov stavb.

Predvsem na zahodu in severu Nemčije so bile ceste neprevozne, železniške proge zbombardirane, prav tako večina industrije. Kmetijske površine na ameriškem in britanskem zasedbenem območju, kamor so se priselili milijoni pregnanih, še zdaleč niso zagotavljale dovolj hrane. Tradicionalne poljedelske pokrajine so ležale na vzhodu Nemčije, poleg tega so bila številna polja zaradi spopadov uničena. Hranilna vrednost živil, ki so jih denimo v Hamburgu vsak dan odmerili prebivalcem, je znašala le še 1014 kilokalorij.

Namestnik vojaškega guvernerja ameriškega zasedbenega območja Lucius D. Clay se je zbal vsesplošne lakote in je že poleti 1945 korenito spremenil politiko: namesto da bi zaviral gospodarski razvoj Nemčije, na primer z reparacijami in demontažo težke industrije, se je odločil, da bo pomagal nemškemu gospodarstvu, da si opomore. Maja 1946 je Clay ustavil tudi reparacije Sovjetski zvezi z ameriškega območja.

Američanov in Britancev pa od prvotnih načrtov obsežnega kaznovanja sovražnika ni odvrnila le huda lakota, temveč tudi to, da bi gospodarski zlom Nemčije zmagovalne sile poleg tega prisilil, da bi dolgoročno preskrbovale prebivalstvo na zasedbenih območjih. Neki ameriški izvedenec je ocenil, da bi moral vsak davkoplačevalec v ZDA in Veliki Britaniji samo v ta namen na leto plačati 600 dolarjev, to pa je bilo predvsem za obubožano Združeno kraljestvo skorajda neobvladljivo breme.

Korist od porajajoče se hladne vojne sta imela glavna krivca za drugo svetovno vojno: Japonska in Nemčija sta se iz izobčenk prelevili v zaželeni zaveznici.

Vrhu tega so bili ameriški vodilni politiki, ki so bili privrženci liberalne ideologije, prepričani, da lahko blaginjo, predvsem blaginjo ZDA, daleč najbogatejše gospodarske velesile ob koncu vojne, okrepi le prosta mednarodna trgovina. Uspešno gospodarstvo poleg tega zagotavlja mir. Z obubožano Nemčijo (in Japonsko) bi si svetovna trgovina le stežka opomogla. Zato je ameriški zunanji minister James F. Byrnes septembra 1946 dejal, da je obnova Nemčije prvi pogoj za obnovo Evrope.

Predvsem pa je bilo vse očitneje, da koalicija zmagovalnih sil druge svetovne vojne razpada. Zahodni zavezniki so zgroženo opazovali, kako surovo je Stalin uveljavljal oblast na svojem vplivnem območju v vzhodni Evropi in severni Aziji. Poljakom je prepovedal obljubljene svobodne volitve, razorožil pripadnike tamkajšnje protinemške uporniške vojske ter ukazal deportacijo kritikov Sovjetske zveze.

Nasprotno pa je bil sovjetski generalni sekretar Stalin zgrožen, ko ga je Rooseveltov naslednik Harry S. Truman poskušal posredno ustrahovati z atomsko bombo; Stalin je imel občutek, da ga želijo Američani s tem uničujočim orožjem izsiljevati. Vzpostavil se je nov antagonizem, tokrat med nekdanjima zaveznicama ZDA in Sovjetsko zvezo.

Zmagovalnim silam spet ni uspelo zagotoviti daljšega obdobja miru, saj je neposredno po drugi svetovni vojni izbruhnilo novo nesoglasje: med Vzhodom in Zahodom. Nasproti sta si stala sovjetsko in ameriško vplivno območje.

Med blokoma je vladalo premirje, toda na obrobjih so vedno znova potekali spopadi. V vojni, v katero so se leta 1950 zapletle komunistične severnokorejske sile, ki jih je odkrito podpirala Kitajska, prikrito pa tudi Sovjetska zveza, in južnokorejske sile, ki so bile deležne pomoči Združenih narodov pod vodstvom ZDA, je umrlo verjetno okrog štiri milijone ljudi.

Korist od porajajoče se hladne vojne pa sta imela glavna krivca za drugo svetovno vojno: Japonska in Nemčija sta se iz izobčenk prelevili v zaželeni zaveznici. Ameriška vlada je, da bi nekdanji sovražnici preprečila zbližanje s Sovjetsko zvezo, naslednja leta Japonski zagotavljala finančno pomoč približno 1,8 milijarde dolarjev (približno 17 milijard dolarjev po današnjem tečaju).

Nemcem je ameriški zunanji minister Byrnes septembra 1946 ponudil pomoč, da bi lahko ponovno zavzeli »častno mesto med svobodnimi in miroljubnimi narodi tega sveta«. Tudi njim je Washington zagotovil podporo skoraj tri milijarde dolarjev – vendar le zahodnim zasedbenim območjem. Vzhodno območje pa je moralo vse do leta 1953 plačevati reparacije Sovjetski zvezi v skupni višini več kot 16 milijard dolarjev, med drugim v obliki tovarn, lokomotiv ali železniških tirov.

Posojila, subvencije in pošiljke pomoči v naravi, vse to je zahodnim zasedbenim območjem omogočilo »gospodarski čudež«, s katerim sta Nemčija in Japonska sčasoma postali premožni državi, ki sta po bogastvu kmalu prekašali vse zmagovalne sile iz druge svetovne vojne (razen ZDA).

Dr. Frank Otto, zgodovinar, urednik na zgodovinskem oddelku založbe Geo Epoche.