Sindikati za socialno kapico

Sindikat športnikov je pred nekaj tedni predstavil zamisel, da bi za poklicne športnike uvedli socialno kapico, ki bi navzgor omejila naraščanje deleža, ki se od posameznikove bruto plače nameni za socialne prispevke.

Zamisel je presenetljiva, saj je sindikat športnikov vključen v Zvezo svobodnih sindikatov, ta pa vsakič, ko je treba, socialni kapici nasprotuje. Predsednik zveze Dušan Semolič jo je avgusta lani, ko je o njej razmišljala aktualna politika, opisal kot »socialno menedžersko kapico, saj naj bi imeli od nje koristi tisti, ki prejemajo več kot deset tisoč evrov plače«.

Športniki pa so v posebnem položaju, poudarja predsednik sindikata športnikov Dejan Stefanović. Imajo razmeroma kratko kariero in za zaslužek v tem obdobju plačajo veliko več davka, kot bi ga, če bi se zasluženi denar razporedil na 40 let. Stefanovič poudarja tudi posledice, ki jih prinašajo poškodbe, nestalnost pogodb, odškodnine pri menjavah delodajalcev ter izpostavljenost dopinškemu nadzoru, zaradi katerega naj bi imeli športniki manjšo kakovost življenja.

Pomembno je še, da je večina poklicnih športnikov samostojnih podjetnikov in tako plačujejo precej nižje prispevke, kot če bi enaka plačila dobivali na podlagi pogodbe o rednem delovnem razmerju. Sindikat se zdaj trudi, da bi vsi športniki s klubi sklenili pogodbe o zaposlitvi, saj bo kmalu začel veljati zakon o premostitvenem zavarovanju športnikov, ki so ga pripravili prav v sindikatu. Po tem zakonu bi vsi zaposleni športniki vplačevali v sklad, iz katerega bi bili poplačani po koncu športne kariere. Samozaposleni bi v ta sklad plačevali prostovoljno. Stefanović dodaja, da bo potreben »skupni trud vseh športnikov z zvezami ter olimpijskim komitejem« in ne samo podpora zveze sindikatov, ki naj bi jo sicer od predsednika že dobil.

A Semolič previden. »Podrobnosti ne poznam,« pravi, »treba je slišati argumente, ki jih napeljujejo k razmišljanju o socialni kapici.«

Za potrditev pravilnosti njihovega dosedanjega upora, ni treba pogledati drugam kot med športnike. Najbolj znani res zaslužijo takšne zneske, da bi jim socialna kapica zelo koristila, a mnogi so v drugačnem položaju. »Večina slovenskih športnikov so socialni primeri,« le nekoliko pretirava Stefanović. V nogometnem klubu Nova Gorica na primer nogometaši že več mesecev niso dobili plač, a ker so samostojni podjetniki, morajo vseeno vsak mesec plačevati prispevke. Namen progresivne obremenitve bruto plač je ravno solidarnost bogatih z revnejšimi. Socialna kapica je nasprotje tega.

Če bi se sindikati vseeno odločili, da pri predlogu vztrajajo, ne bi mogli računati na tradicionalnih zagovornikov socialne kapice. Tatjana Čerin z gospodarske zbornice, ki zadnja leta intenzivno zagovarja uvedbo socialne kapice za vse zaposlene, ki bi na leto zaslužili več kot 37 tisoč evrov, trdi, da ne bodo podpirali »parcialnih rešitev, ki bi favorizirale skupino zaposlenih ali posamezen poklic«.

Nasprotnikov socialne kapice v Sloveniji je veliko, najmočnejši med njimi pa so sindikati. Njena uveljavitev za zaposlene športnike ne bi bila samo korak v nasprotno smer, ampak bi dala zagon tistim, ki težijo k temu, da bi bili najbogatejši nasploh manj solidarni.