Dre Hočevar, bobnar in skladatelj

»Umetnost ni zgolj obvladovanje svojega inštrumenta,« je etika, ki močno zaznamuje ustvarjalno pot Andreja oziroma pragmatično amerikaniziranega Dreja Hočevarja.

Ne, umetnost je po njegovem veliko več. Skupek življenjskih nazorov, poznavanja (glasbenih) tradicij, interakcije s sošpilavci, »bendovske logike«, raziskovanja novih ustvarjalnih pristopov ter nenehnega učenja v teoriji in praksi. Bobne študira že štirinajst let, skoraj pol življenja, v vlogi bendovskega vodje pa se je z že dvema albumoma dokazal tudi kot skladatelj.

Za njegov dve leti star prvenec Motion in Time so pri jazzovskem mesečniku The New York City Jazz Record zapisali, da »z inštrumentalisti, skladatelji in vodji bendov, kot je Dre Hočevar, glasba ni le v dobrih rokah, pač pa ima tudi svetlo prihodnost«. Še večjo skladateljsko zrelost je pokazal z drugo ploščo Coding of Evidentiality, ki bo v teh dneh izšla pri cenjeni lizbonski, za jazz in sodobno klasiko specializirani založbi Clean Feed. Pri ustvarjanju skladb se je spraševal, kako se lahko v praksi in teoriji podkovan trio, ki ga ima skupaj z belgijskim pianistom Bramom De Loozem in ameriškim čelistom Lesterjem St. Louisom, pri improviziranju izogiba ponavljanju in hkrati ne zanemari strukture. S skladanjem in improvizacijo skuša tudi sicer vedno ustvariti okolje, v katerem se lahko razvija kot posameznik ali s svojim bendom.

Drejeva odprtost in radovednost hitro postavita na glavo predsodke o akademsko izobraženih glasbenikih. Ne mara hierarhične pozicije »mi vemo«, zato ni naključje, da je študij bobnov po zaključenem ljubljanskem konservatoriju za glasbo in balet nadaljeval v tujini. Ko so ga lovci na talente slišali na novomeškem festivalu Jazzinty, so ga najprej vabili v Gradec. Toda potem je spoznal legendarnega bobnarja in »bandleaderja« Ralpha Petersona, sicer rezidenčnega umetnika na groningenskem konservatoriju Prins Claus, in ta mu je odprl povsem nov vpogled v svet glasbe, zato je študij pod njegovim mentorstvom nadaljeval na Nizozemskem. Tam je izpopolnjeval različne tehnike bobnanja, dozoreval kot človek, se ukvarjal s povsem eksistencialnimi vprašanji ter leta 2010 diplomiral iz jazzovskega bobnanja.

Naslednja velika prelomnica se mu je zgodila leto pozneje, ko se je vpisal na newyorški konservatorij New School for Jazz and Contemporary Music, kjer je študiral pod mentorstvom enega najbolj cenjenih bobnarjev Michaela Carvina. Če kaj, ga je presenetil »preklop na ameriško mentaliteto«, ki je bila njegovemu impulzivnemu karakterju pisana na kožo. Stvari se tam dogajajo hitro, brez neskončnih ovinkarjenj. Odnos profesor-študent je dvostranski, znanje dostopno, glasbeniki, kot Joe Morris, ki je Dreju odprl nov pogled na improvizacijo, takoj zainteresirani za debato ali sodelovanje. Tudi sicer ga navdihujejo ljudje z neposrednimi, jasnimi pristopi, ki okoli svojega početja ne zganjajo »misticizma«.

Ker mu tamkajšnje okolje ponuja idealno platformo za ustvarjanje (in koncertiranje), ostaja tudi po lanskem zaključku študija razpet med New Yorkom in Slovenijo. Za slednjo pa ima, sploh po nedavnih nastopih/delavnicah na ljubljanskem in mariborskem konservatoriju, občutek, da se razmere za ustvarjalce vendarle popravljajo. Zlasti če se najde pot mimo uveljavljenih šolskih pravil. Pomembno se mu zdi tudi, da izkušenejši glasbeniki predajajo znanje mlajšim. Sam na neki način to že počne kot (so)ustanovitelj festivala sodobne improvizirane glasbe Boben in lajna, na katerem priložnost dobivajo še neuveljavljeni domači glasbeniki.

Čeprav je bil njegov ded predsednik Godbe Dobrepolje, ga nihče ni silil z glasbo. Pri petih letih je samoiniciativno začel igrati kitaro, potem pa je naključje hotelo, da je bila v njegovi grosupeljski osnovni šoli tudi glasbena šola, v kateri se je pri desetih začel učiti klasične kitare. Na bobne je pri štirinajstih presedlal na pobudo Braca Doblekarja, ki ga zelo ceni. Predvsem zato, ker ga je znal motivirati in je od njega zahteval maksimum.

Morda je na prvi pogled res videti, kot da je njegova dosedanja kariera v precejšni meri posledica spleta okoliščin, toda njegova angažiranost in zagon dokazujeta, da mu pri še ne osemindvajsetih vse, kar je dosegel, ne bi uspelo brez tehtnih premislekov in predanosti. V tem ne nazadnje vidi tudi ambicijo sebe kot glasbenika – dati somišljenikom priložnost, da bodo videli poti ven iz prostorov in mentalnih okvirjev, v katerih živijo.

S svojim triom je pravkar končal dvotedensko slovensko turnejo, 4. junija pa ga lahko ujamete v ljubljanskem Pritličju in v začetku julija z močno, novo zasedbo, kjer se mu bodo pridružili kitarist Joe Morris, trobentač Nate Wooley in kontrabasist Pascal Niggenkemper, premierno tudi na 56. Jazz festivalu Ljubljana.