Dvojna doza rock’n’rolla

Vodstvo ljubljanskega kluba Cvetličarna, ki že dolga leta organizira koncerte najvidnejših ostankov kakovostnega ex-jugoslovanskega rock’n’rolla, ima navado, da tovrstne dogodke vedno pospremi s kakšno obletnico. Ko je beograjska zasedba Partibrejkers nazadnje gostovala pri njih (skupaj z vinkovškimi Majkami), so organizatorji nastop napovedali denimo kot trideseto obletnico delovanja skupine, čeprav ta v resnici ni nastala natanko tri desetletja prej.

No, tokrat so se držali natančnejših datumov in Partibrejkersi so ob svojem vnovičnem obisku v Cvetličarni dejansko »praznovali« trideseto obletnico svojega prvega albuma. Ta je leta 1985 je izšel pri legendarni zagrebški (jugoslovanski) založbi Jugoton, poimenovali pa so ga kar po njih samih.

A da tokrat ne bi šlo zgolj za Partibrejkerse, ki so v naših logih precej redni gostje, so se organizatorji odločili večer popestriti s še enim bendom, ki je zaznamoval jugoslovanski rock’n’roll tik pred razpadom nekdanje skupne države, puljsko skupino Messerschmitt, in seveda s še eno obletnico, in sicer 25. obletnico izdaje njihovega legendarnega albuma Foxxin’.

Messerschmitt so, v sicer popolnoma spremenjeni zasedbi, v kateri je glavni akter pevec in kitarist Miro Kusačić, v celoti predstavili gradivo s svojega znamenitega albuma, pri čemer so delovali kot odlično uigran, garažni rock’n’roll bend z močnimi bluesovskimi vplivi. S tem skupina, katere delovanje je bilo prekinjeno predvsem zaradi razpada nekdanje skupne države in začetka vojne, morda napoveduje vrnitev tudi v diskografskem smislu, saj dokazujejo, da so še vedno izjemno nadarjeni in uigrani predstavniki tega glasbenega žanra.

Po nekaj več kot štiridesetminutnem nastopu Messerschmittov so na oder končno prišli še težko pričakovani Partibrejkersi, ki imajo v Ljubljani status ene izmed bolj priljubljenih rock’n’roll zasedb z območja bivše Juge, predvsem zaradi odrskega nastopa karizmatičnega frontmana Zorana Kostića - Caneta, pa tudi ostrih in dinamičnih, brezkompromisnih koncertov, s katerimi močno parirajo marsikaterim mlajšim rockovskim konkurentom.

To so dokazali tudi tokrat, saj je Cane v družbi vedno odličnega kitarista Nebojše Antonijevića - Antona in preostalih kolegov od samega začetka stopnjeval izrazito zgoščen in udaren nastop, na katerem so poleg komadov s prve plošče predstavili številne hite iz svoje dolgoletne kariere (tudi denimo Hipnotisana gomila, Put, Zemljotres, Lobotomija in Sirotinjsko carstvo), ki poleg udarnega rockovskega naboja vsebujejo tudi globoko, skorajda brezčasno sporočilnost Canetovih enostavnih, a vedno odličnih besedil. Seveda ni šlo tudi brez pikrih Canetovih pripomb (»Kako opstajete u ovom kretenskom vremenu?«), a te je tokrat precej omejil in se bolj posvetil samemu nastopu.

Dvojni koncert, ki ga je zaznamoval bazični in brezkompromisni rock’n’roll, nas je znova opomnil, da je bil nekdanji jugoslovanski rock’n’roll v vrhu tega žanra, ne samo pri nas, ampak tudi v svetovnem merilu. In tam je očitno še zmeraj.