Kako je Janša izbiral davčne oaze

Kako je bilo 110 tisoč državljanov leta 2007 opeharjenih pri privatizaciji Nove KBM? To je mnogim še predobro znano. Za nakup delnic, katerih prodajo je tedaj propagirala in za njo stala prva vlada Janeza Janše, so prebivalci namenili 145 milijonov evrov. Velika večina je v letih zatem denar izgubila, kdor je vztrajal do konca, pa je bil konec leta 2013 razlaščen. Češ da je moral kot solastnik prevzeti odgovornost za kapitalsko ustreznost banke.

Kaj pa se je zgodilo velikim, dobro poučenim? T. i. dobro poučeni investicijski vlagatelji, predvsem tuji skladi tveganega kapitala, ki so leta 2007 lahko kupili 93 milijonov evrov delnic NKBM, so jo odnesli mnogo, mnogo bolje. Čeprav je vlada tedaj zagotavljala, da je tuje investitorje treba izbrati zaradi zagotavljanja »stabilne lastniške strukture« NKBM, je večina tujih investicijskih vlagateljev že v prvih dneh, ko je cena delnic poskočila s 27 na 40 evrov, svojo investicijo prodala in s tem zaslužila milijone.

Seznam teh srečnih investitorjev je bil ob vrhuncu privatizacije poslovna skrivnost. Mediji in del politike smo se tedaj zgražali predvsem nad dvema izbranima podjetjema, nad podjetjem Everest Capital in skladom HBK Investment, registriranima v davčni oazi na Bermudih, ki sta med največjimi upravljavci t. i. hedge skladov, znanih po svojih špekulativnih naložbah. Oba sta lahko kupila po 9,3 milijona evrov delnic, ki sta jih že po nekaj dneh z velikim dobičkom prodala. A nista bila edina. Na finančnem ministrstvu danes pravijo, da je da je bil seznam teh investitorjev določen na vladni seji 4. decembra 2007 brez posebne utemeljitve. Spisek pa je bila tajen do končnega poročila, maja 2008.

Kdo je torej še zaslužil pri privatizaciji NKBM? Nekateri izmed skladov na seznamu, ki je danes dostopen, niti ne skrivajo svojih oaznih korenin. Recimo sklad OCH ali Offshore Companies House, ki je dobil pravico do nakupa 1,3 milijona evrov delnic NKBM. Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev, v katerem sodeluje Blaž Zgaga, je pred letom dni odkril, da je med najbogatejšimi ustanovitelji podjetij v davčnih oazah tudi Zoltan Varga iz Zreč, ki je partner sklada OCH. Ta posluje tudi prek Britanskih Deviških otokov, ima okrog 110 milijonov evrov osebnega premoženja, zaradi česar ga je revija Manager lani uvrstila na peto mesto najbogatejših Slovenk in Slovencev.

Na seznamu 31 skladov, ki so leta 2007 kupila za 93 milijonov evrov delnic banke, lahko najdemo podjetja iz praktično vseh davčnih oaz. Pravico do nakupa največjega, 9,3 milijona evrov vrednega svežnja sta dobila že omenjeni sklad HBK in Everest Capital z Bermudov, ki na svoji spletni strani še posebej poudarja, da je specializiran za t. i. off-shore posle. Na tretjem mestu je ruski »East Capital International« s skladi na Kajmanskih otokih, ki mu je vlada podelila pravico do nakupa delnic v višini 9,1 milijona evrov. Na Kajmanskih otokih sta s preprodajo delnic NKBM zaslužila še sklad Julius Baer, ki je kupil za 7,1 milijona evrov delnic, in sklad Rab Capital, ki je kupil za 2,4 milijona delnic.

Poleg več skladov iz Švice, z Bermudov, Britanskih Deviških otokov, Kajmanskih otokov so tukaj še skladi iz Guernseyja, recimo Blue Crest Capital Management, ki je kupil za 4,3 milijona evrov delnic, skladi iz Belizeja, recimo »Fidelity«, ki je kupil za 3,2 milijona evrov delnic. Vsi omenjeni so delnice razmeroma hitro prodali in s tem ogromno zaslužili. Sklad East Capital pa je leta 2008 NKBM podelil celo nagrado za najuspešnejšo prvo ponudbo delnic javnosti (IPO) v Vzhodni Evropi. Kar je tedaj Matjaž Kovačič, predsednik uprave NKBM, označil za »potrditev, da smo na pravi poti«.

Podjetja, ki jim je Janševa vlada dovolila na debelo služiti pri prvi privatizaciji NKBM, so določili politični veljaki, predsednik vlade Janez Janša pa je bil o vsem podrobno, skoraj vsakodnevno obveščen.

Kdo in zakaj se je odločil, da skorajda enak delež banke, kot so ga kupili državljani, proda v davčne oaze? Uradna zgodba je sicer romantična. Država se je odločila, da bo na demokratični in transparenten način prodala 49 odstotkov Nove KBM. Zato je maja leta 2007 prva vlada Janeza Janše ustanovila privatizacijsko komisijo, ki je morala v sodelovanju s svetovalci iz ameriškega Citigroupa in še s tistimi iz »Nomura International PLC« kot t. i. »co-lead managerjem«, do 4. decembra 2007 določiti ceno delnic ter seznam domačih in tujih t. i. dobro poučenih finančnih investitorjev.

Te bi naj vlada zbrala na podlagi resnih, strokovnih meril. Funkcionarji so tedaj citirali merila, določena v slovenskem zakonu o trgu finančnih instrumentov, in še bolj zamotan ameriški predpis »144A« v skladu z »ameriškim zakonom o vrednostnih papirjih iz leta 1933 (»Securities Act«)«. A kot razkrivajo minuli teden v Dnevniku objavljena elektronska sporočila, je bil v resnici postopek veliko bolj enostaven. Podjetja, ki jim je država dovolila na debelo služiti pri prvi privatizaciji NKBM, so določili politični veljaki, predsednik vlade Janez Janša pa je bil o vsem podrobno, skoraj vsakodnevno obveščen.

Janša, kaže korespondenca, je bil v času privatizacije NKBM v rednih stikih s tedanjim predsednikom uprave NKBM Matjažem Kovačičem. Bodisi osebno bodisi prek svojega tajnika Boruta Petka. V ključnem obdobju med oktobrom in decembrom 2007 je Kovačič elektronska pisma o privatizaciji Janši ali Petku pisal skoraj vsak drugi dan. Uvodoma, oktobra 2007, je Kovačič Janši sporočil, da lahko projekt privatizacije NKBM »izpeljemo kot velik politični in poslovni uspeh, v kolikor ga bomo pravilno izvajali. (...) Vlada bo lahko pokazala uspešno izveden projekt, ki ga je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami tudi napovedala«. Temu je sledila intenzivna komunikacija o tem, kdo in kako naj pri privatizaciji sodeluje in kako se naj stvar »formalizira«.

»Gre za odločitve, ki menim, da jih morate sprejeti vi in formalizirati skozi privatizacijsko komisijo in vlado RS, saj brez njih procesa ni mogoče izpeljati,« je recimo Kovačič oktobra 2007 pisal Janši (citirano po Dnevniku). Prosil ga je tudi za sestanek, za »nujen razgovor o dilemah glede privatizacije NKBM in odločitve, ki jih je potrebno sprejeti« – do katerega je potem tudi prišlo. Kovačič je z Janšo koordiniral, katera domača podjetja ne smejo ali lahko sodelujejo pri privatizaciji, češ, »nekateri se zelo trudijo, da bi Probanko spravili v alokacijo (delnic; op. a.), a to bi bila popolna neumnost«, Probanka pa je konkurentka NKBM.

Politični »odtis« je bil na seznamu domačih investitorjev, pripuščenih k privatizaciji NKBM, očiten. Tako je recimo vlada dovolila, da je pri nakupu delnic NKBM s skoraj tremi milijoni evrov sodelovalo pet skladov iz družbe Perspektiva v lasti Darija Južne, sicer kolega tedanjega gospodarskega ministra Andreja Vizjaka. V času prve Janševe vlade je sicer Južna doživel gospodarski razcvet – postal je tudi pomemben, skoraj desetodstotni lastnik Petrola, danes pa je po zadnji Managerjevi lestvici 24. najpremožnejši Slovenec in ima 35,8 milijona osebnega premoženja.

Način, kako se je država leta 2007 opekla pri privatizaciji NKBM, ni zgodovina. Mnoge od špekulantskih družb se zdaj vračajo v obliki privatizacijskih svetovalcev.

A poleg tega je Kovačič z Janšo oziroma Borutom Petkom komuniciral tudi o seznamu tujih skladov, ki jim je vlada hotela podeliti pravico do nakupa delnice NKBM. Dva dni pred dokončno odločitvijo je recimo Petek Kovačiču poslal sporočilo, v katerem ga je prosil za pomoč pri preoblikovanju seznama, kot ga je sestavila privatizacijska komisija pod vodstvom tedanjega sekretarja Žige Andoljška s finančnega ministrstva. »Matjaž, do 17.30 urgentno potrebujem kritiko in nov predlog glede na navedeno. To, kar predlaga Andoljšek, je popolni fiasko. Prosim, ne kliči nikogar in nobenemu ne razlagaj, da to imaš,« je zapisal Petek. Nekaj ur pred sejo vlade 4. decembra 2007 je nato Petek Kovačiču še zadnjič poslal seznam tujih vlagateljev, večinoma iz davčnih oaz – ki ga je dobil od Janše.

Kovačič pravi, da se je tedaj upiral, da bi skladom špekulativnega kapitala dovolili vstop v lastništvo NKBM. Toda če se je res, učinka ni bilo. Glavno, operativno vlogo pri določanju davčnih oaz je, kot kaže korespondenca, tedaj odigral državni sekretar na finančnem ministrstvu Žiga Andoljšek. Ki pa je odločitve sprejemal v soglasju s predsednikom vlade Janezom Janšo. Mimogrede – Andoljšek je bil še do nedavna direktor republiškega stanovanjskega sklada, je tudi član društva Evropska Slovenija, ki je zadnje leto soorganiziralo shode v podporo Janezu Janši. Proti njemu danes poteka več kazenskih postopkov. V Slovenj Gradcu zato, ker je nekega lokalnega veljaka SDS imenoval na položaj direktorja Stanovanjskega podjetja Ravne na Koroškem, pred dvema mesecema pa je bil obsojen na pogojno zaporno kazen, ker je kot nekdanji finančnik družbe Sportina zlorabil svoj položaj, ko je neki družbi na Karibe pošiljal denar podjetja.

Način, kako se je država leta 2007 opekla pri privatizaciji NKBM, ni zgodovina. Mnoge od omenjenih špekulantskih družb se danes vračajo. Citygroup, ki je tedaj Sloveniji svetoval pri prodaji, danes svetuje pri privatizaciji Telekoma. East Capital je pred nekaj meseci lobiral na finančnem ministrstvu, kjer so opravili »razgovor o investicijskem okolju v centralni in vzhodni Evropi s specifičnim pogledom na interes finančnih vlagateljev za privatizacijo bank v državni lasti«. Očitno se spet začenja nov cikel.