Makučev Kras

Delo grafika je težaško, obdelava plošč za tisk je dolgotrajna, sledijo poskusni odtisi, številni, šele nato dokončni odtis. Tako delajo tisti, ki so zahtevni do sebe in do materiala, vztrajajo, vse dokler ne dosežejo želenega učinka. Mednje sodi tudi Vladimir Makuc, doajen ljubljanske grafične šole, ki je slavo slovenskih grafikov ponesla v svet. Tiskanje grafik zahteva veliko časa in dolga leta je vse delal sam, brez pomoči tiskarjev. Danes ni več tako, a še vedno se vsako jutro odpravi v svoj atelje in ustvarja akvarele. Makuc je briljantni grafik, risar, ki je svoj umetniški izraz uspešno prelil v slikarstvo in tudi v kiparstvo.

Dan pred izidom te številke Mladine, na predvečer devetdesetega rojstnega dne Vladimirja Makuca, so v galeriji Kresija v Ljubljani odprli njegovo razstavo Pokrajina s slikarjem, ki jo je pripravila kustosinja Breda Ilich Klančnik. Le dan prej so v Cankarjevem domu, v preddverju na steni, ki je namenjena izboru likovnih kritikov, tokrat po izboru dr. Milčka Komelja, predstavili nekaj Makučevih slik. Takšno pozornost si častitljivi devetdesetletnik še kako zasluži, četudi bi bil pravi poklon njegovemu delu in 60 let dolgi karieri pregledna razstava – na primer v ljubljanski Moderni galeriji. Njegova zadnja večja razstava je bila leta 2002 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), številne druge razstave pa so kronološko zbrane v izčrpni dokumentaciji v publikaciji, ki je izšla leta 2010 ob priložnosti, ko je Makuc Goriškemu muzeju predal veliko donacijo svojih del.

Vladimir Makuc se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu pri Novi Gorici, se šolal na Šoli za umetno obrt v Ljubljani, leta 1954 diplomiral iz slikarstva na ALU in tam zaključil tudi specialko za restavratorstvo. Vse do leta 1963 je opravljal delo kopista in restavratorja. Restavriral je naše najpomembnejše srednjeveške freske v Hrastovljah, v Mačah, na Križni gori nad Škofjo Loko, v Bodeščah, na Bregu pri Kranju, v Žirovnici itd. In freske so pustile sledi v njegovi umetnosti. Njegova značilna pokrajina, ki jo riše, jedka in slika, nosi v sebi sledi Bržanije, pokrajine pod Kraškim robom, kjer stoji srednjeveška cerkvica sv. Trojice v Hrastovljah. »Po svoje so vse moje pokrajine povezane s Hrastovljami, kjer sem prebil kar nekaj časa. Ta pokrajina me je impresionirala, tedaj je bil ta kraj še zelo odmaknjen od sveta, zelo specifičen, prvinski, arhaičen ambient – tako arhitektura kot narava in ljudje. /.../ Če poudarjam Hrastovlje, seveda mislim, da so moji motivi tako ozko lokalno pogojeni, širši okvir zanje je ves Kras. /.../ Zame je to simbol za ves svet,« je povedal za katalog razstave v MGLC. Njegove grafike so pritegnile pozornost poznavalcev in že leta 1959 je dobil prvo priznanje, prvo nagrado na 3. sredozemskem bienalu v Aleksandriji, leta 1979 je prejel Prešernovo nagrado, leta 1987 najvišjo stanovsko nagrado Riharda Jakopiča, 1997 nagrado na 22. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani …

Makuc je eden naših najsubtilnejših mojstrov grafične umetnosti. Zanj je bilo pomembno, da je leta 1960 dobil možnost, da se je nekaj mesecev izpopolnjeval v pariškem ateljeju znamenitega grafika Johnnyja Friedlaenderja. Ta pariški atelje je bil nekakšna iniciacijska točka v karieri številnih slovenskih grafikov, ki so sestavljali neformalno skupino, poimenovano ljubljanska grafična šola. V Parizu so izpopolnili svoja znanja grafičnih tehnik, spoznali skrivnosti barvne jedkanice v kombinaciji z akvatinto, si pridobili občutek za strukturo grafičnega lista, skratka umetnost grafike so spoznali do obisti. Vse to in Pogačnikov izum reliefnega tiska sta bila pomembna za Makučevo ustvarjalnost, prav reliefni tisk je postal ključen pri njegovih kraških pokrajinah, da je podoba kraškega zidu postala otipljivejša. V grafiko je vnašal grafizme, skrivnostna znamenja, ko je tudi črta dobila svoj pomen, zobato kolo svojo simbolno vrednost, tako kot ptič ali kuščar, človek ali avtoportret. Tudi v slikarstvu je ohranil reliefno površino, ki jo je prinesel iz grafične tehnike in jo nadgradil z naravnimi materiali, nanesenimi na platno, poleg barvnega pigmenta tudi pesek in steklene črepinje.

V Kresiji je predstavljen ožji izbor, ki pa pokaže mojstra v vsem sijaju in vseh tehnikah – od grafike, slike in akvarela z barvno kredo ali risbo s svinčnikom do skulpture. Tokrat je protagonist v makučevski krajini avtor sam, postavljen v večnost kraškega sveta, in tako ga lahko vidimo, kako hudomušno zleknjen, z rokami podpirajoč glavo, opazuje nebesni svod ali pa pokrajino z jato ptic, ki pripovedujejo njemu tako ljube sredozemske zgodbe.

Razstava:
Vladimir Makuc: Pokrajina s slikarjem
Kje: Galerija Kresija, Ljubljana
Kdaj: do 10. junija 2015

Razstava:
Likovni kritiki izbirajo: Vladimir Makuc
Kje: Prvo preddverje, Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: do 31. maja 2015