Zapori so molzna krava za premožne

Nebrzdana privatizacija v družbi v ZDA povzroča kaos. Pred nekaj desetletji so zaporniki lahko prek zaporniškega telefona klicali svoje družinske člane za štiri dolarje na uro. Ti klici so se močno podražili, ko so zvezne države za zagotavljanje telefonskih povezav v zaporih začele sklepati pogodbe z zasebnimi družbami, kot je AT&T.

Za 15 minut pogovora so zaporniki naenkrat morali odšteti 17 dolarjev, kar je za ljudi v zaporih, ki so pogosto brez prihodkov in prihajajo iz revnih družin, ogromno. Ni čudno, da so danes podjetja, ki ponujajo telefonske klice iz zaporov, med najbolj premožnimi, saj imajo na leto okrog 1,2 milijarde dolarjev prihodkov.

Klici iz zaporov niso molzna krava samo za podjetja, ti klici so postali pomemben vir prihodkov tudi za zvezno in lokalne vlade, saj je 94 odstotkov cene za klice  provizije. Kot v številnih drugih primerih privatizacije javnih služb pogodbe z zasebnimi podjetji za zagotavljanje telefonskih povezav iz zaporov nimajo nič skupnega z »učinkovitostjo« in »izboljšanjem kakovosti storitev«, kar je glavni argument zagovornikov privatizacije, ampak za hitre zaslužke ozke skupine kapitalistov.

To je tudi razlog za privatizacijo samih zaporov. Privatizacija je glavna spodbuda, da so zapori v ZDA čim bolj polni, ne glede na to, kakšne stroške ima zaradi tega družba kot celota. Ko je z zlorabo zapornikov mogoče na hitro služiti velike zneske denarja, ki se opran vrača k politikom prek financiranja njihovih volilnih kampanj, je od izvoljenih predstavnikov oblasti težko pričakovati, da bodo sprejeli reformo »kriminaliziranega pravnega sistema«.

Kljub opozorilom o zlorabah v ZDA so pred kratkim prvi zasebni zapor odprli tudi na Novi Zelandiji. Ta zapor bo upravljalo britansko podjetje Serco. Zgradili so ga po sistemu javno-zasebnega partnerstva. Ta sistem velja za enega ključnih spodbud za povečanje investicij, ki naj bi pomagale zagnati gospodarsko rast, tudi v Evropski uniji. Javno-zasebno partnerstvo, ki v bistvu pomeni koristi za zasebne partnerje, stroške pa za javni sektor, ko je treba pokrivati izgube, je tudi model za izvedbo Junckerjevega 315 milijard evrov vrednega investicijskega načrta.