Razkrivanje povelja

Izmed domnevnih kaznivih dejanj, povezanih z osamosvojitvijo Slovenije, jih le nekaj ni zastaralo. Med njimi je tudi sestrelitev helikopterja gazela v Ljubljani, je prepričana Emilija Mrlak, žena takrat ubitega pilota Antona Mrlaka. Njen zadnji poskus, da bi bili krivci kaznovani, so zahteve po preiskavi zoper nekdanjega poveljnika specialne brigade Moris Toneta Krkoviča in dva neznana strelca zaradi umora na grozovit in zahrbten način. Zahteve je na ljubljansko okrožno sodišče vložila v začetku aprila.

Helikopter je bil sestreljen 27. junija 1991 in v njem je bil poleg Mrlaka še Bojanče Sibinovski, ki je prav tako umrl. Leta 1992 je tožilstvo zadevo zaključilo s čudno odločitvijo, da helikopter sploh ni bil sestreljen, pač pa je »padel«. Ko je o tem ponovno odločalo leta 1997, je primer zavrglo, »ker je praktično nemogoče ugotoviti, kdo je helikopter sestrelil«. Vendar to ni nemogoče ugotoviti, poleg tega Krkovič sam priznava, da je bil on tisti, ki je sestrelitev ukazal.

Junija 2013 je Draga Potočnjak, sestra Emilije Mrlak, izdala knjigo Skrito povelje, v kateri je objavila veliko dokazov v podporo tezi, da so helikopter sestrelili zgolj v propagandne namene. Na podlagi teh podatkov je Emilija Mrlak vložila ovadbo, a jo je tožilstvo marca letos zavrglo. Če bi tožilka menila, da je bil umor storjen na zahrbten in grozovit način, bi kaznivo dejanje zastaralo 26. junija 2016, ker pa je presodila, da omenjena pogoja nista izpolnjena, je zastaralni rok potekel leta 2006, zato pregona ni nadaljevala. Dejstva, da helikopter ni bil oborožen, da je bilo jasno, da nikogar ne ogroža, in da se je Mrlak več mesecev dogovarjal za prelet nekaj helikopterjev na slovensko stran, po tožilkinem mnenju niso bila dovolj, med drugim zato, ker »prav iz nobene okoliščine ne izhaja, da je bilo strelcem in Krkoviču znano, da je v njem tudi pokojni Mrlak«.

Emilija Mrlak se s to odločitvijo in pojasnili ne strinja, zato bo pregon nadaljevala sama. Ena redkih pomembnih okoliščin, ki jih Dragi Potočnjak ni uspelo dokazati onkraj dvoma, je ravno Krkovičevo zavedanje, da strelja na helikopter in pilota, ki bi v nekaj dneh zagotovo postala del slovenske vojske. Emilija Mrlak je prepričana, da bi organi pregona te dokaze lahko pridobili, če bi opravili ustrezno preiskavo. Nekdo naj bi bil namreč malo pred sestrelitvijo opozoril takratnega sekretarja za obrambo Janeza Janšo in druge člane koordinacijske skupine republiških organov, da bo Mrlak v helikopterju letel v tistem času in po tisti poti. To naj bi bil sodelavec varnostnoobveščevalne službe, ki je bil v šentviški vojašnici. Javno je znan zgolj kot »VIS Šentvid«, njegova identiteta pa naj bi bila razvidna iz dokumentov ministrstva za obrambo.

Janša je v Premikih zapisal, da je Krkoviču namignil, naj sestreli helikopter, saj so se »sporočila o helikopterskih desantih vrstila, mi pa še nismo zadeli nobenega. Poklical sem Toneta Krkoviča in ga vprašal, kaj vendarle počno njegove posadke«. Leta 1992 je Janša v oddaji Žarišče povedal, da je bila sestrelitev helikopterja »psihološki preobrat, predvsem v smislu, da so moštva teritorialne obrambe in policije spoznala, da sovražnik v zraku ni neranljiv. S tem je bila presežena psihološka pregrada.«

Danes je povsem jasno, kaj je tisto, česar se je Janša veselil kot odstranitve psihološke pregrade: sestrelili so neoborožen in ob taki opremi neoborožljiv helikopter, katerega pilot je bil praktično slovenski vojak, nikogar ni ogrožal, niti ni nikoli imel tega namena, saj je zgolj peljal kruh na Vrhniko. Tisti, ki so za sestrelitev odgovorni, so vse to vedeli že takrat, so prepričani Emilija Mrlak, Draga Potočnjak in še marsikdo.

Krkovič to odločno zavrača. »To je tragična zgodba, ki jo obžalujem zaradi smrti dveh oseb in vseh kratkoročnih in dolgoročnih posledic,« pravi in vztraja, da »sem v takratnih okoliščinah deloval povsem profesionalno in korektno«. Po njegovem so tisti, ki ga preganjajo, »orodje politike, ki uničuje integriteto osamosvojiteljev in osamosvojitve«.

Teoriji zarote ne gre verjeti. Mrlakovi svojci so se najprej dolga leta borili proti neresnicam, da je helikopter pred sestrelitvijo »nevarno preletel stavbo predsedstva« in da se Mrlak »na žalost ni odločil, da bo prestopil«. Prepričani so, da te laži niso bile naključne, ampak so bile uporabljene za zakrivanje umora.