Izkoriščanje v Nemčiji

Prejšnji četrtek so v Münchnu protestirali delavci iz Bosne in Hercegovine, ki so sodelovali pri gradnji luksuznih stanovanj, a od slovenskega delodajalca Pejgrad & partnerji niso dobili februarske in marčne plače, še več mesecev pa jim ni poravnal socialnovarstvenih prispevkov.

Eden od delavcev je za oddajo Tednik na Televiziji Slovenija povedal, da mu slovensko podjetje dolguje pet tisoč evrov, drugi, da ni dobil plačila za 290 ur dela. Skupno je 28 delavcev zahtevalo plačilo za 8278 delovnih ur oziroma nekaj deset tisoč evrov.

Podjetje Pejgrad & partnerji je bilo pri tem projektu gradnje stanovanj zadnje v verigi treh podizvajalcev. Direktor Mario Pejčić trdi, da se je zataknilo pri nemškem podjetju Logicbau, ki je bilo zgolj posrednik med Pejčićevim podjetjem in gradbenim podjetjem Leitner. »Ti posredniki si vzamejo preveliko provizijo oziroma denar nakazujejo z zamudo,« razlaga Pejčić.

Sebastian Kneževič iz podjetja Logicbau ponuja drugačna pojasnila. Po njegovem so se pogajali s tremi podjetji, izmed katerih so izbrali podjetje Pejgrad & Partnerji. »Podpisali smo dogovor za določeno ceno, za katero bi morali opraviti posel. Izkazalo se je, da Pejčić tega ni bil sposoben izvesti, porabili so preveč časa in s tem preveč denarja. Namesto za sto tisoč evrov so delali za 140, 150 tisoč evrov ur,« pravi Kneževič.

Iz tega je mogoče razbrati zgodbo, kakršnih so slovenski sindikati v zadnjih dveh letih spoznali na desetine. »Slovensko podjetje posel dobi z dampinško ceno. Tako pri projektu več podizvajalcev dobro zasluži, a tudi nosijo tveganje, da ne bodo mogli v celoti poplačati delavcev,« opisuje Marko Tanasić iz Svetovalnice za migrante pri Zvezi svobodnih sindikatov. V Nemčiji namreč velja verižna odgovornost podjetij do delavcev. Glavni izvajalec je dolžan poplačati opeharjene delavce podizvajalca, tudi če je temu za plače že dal denar. Delavcem podjetja Pejgrad & partnerji je na dan protesta Logicbau plačal februarsko in marčno plačo. »Bali smo se, da Pejčić tega ne bo storil,« pojasnjuje Knežević, a dodaja, da jim aprilske plače in prispevkov ne bo plačal, »saj bi potem bankrotirali«.

»Tveganje, ki ga prevzemajo podjetja, se splača, ker se vsi opeharjeni delavci niti ne oglasijo,« pove Tanasić. Gonilo teh zgodb je želja nemških podjetij po delovni sili, ki je čim cenejša in dela celo za manj od minimalne plače. Nekoč so to zahtevo izpolnjevali predvsem Romuni in Bolgari, od začetka krize in zrušitve slovenskega gradbeništva pa je v Nemčiji vse več delavcev iz Bosne in Hercegovine. Ker BiH ni del Evropske unije, njeni državljani v Nemčijo pridejo prek slovenskih podjetij in slovenska država bi morala nepoštenim delodajalcem postaviti višje ovire.

Prakso, po kateri so goljufivi podjetniki lahko na hitro zaprli podjetje in odprli ali kupili novo, je Slovenija že omejila in jo namerava še bolj, a pri napotenih delavcih bi lahko storila še več. Za napotitev na delo v tujino mora delavcu zavod za zdravstveno zavarovanje izdati obrazec A1, s katerim se dokazuje njegova vključenost v zdravstveno zavarovanje. Lani so izdali 103.370 takih obrazcev, kar je 17 tisoč več kot leta 2013. Obrazec brez težav dobi tudi delavec, ki mu delodajalec ne plačuje prispevkov, saj zavod tega pred izdajo obrazca ne preveri. Da bi to počel, naj bi potreboval več tehničnih in kadrovskih zmogljivosti ter jasnejšo opredelitev pristojnosti v zakonodaji.

Vlada napoveduje, da bo kmalu našla ustrezno rešitev. Verjetno bo ta takšna, da bo obrazec dobil le delavec podjetja, ki je v preteklosti plačevalo davke in dajatve. Pogoj za novoustanovljena podjetja pa bi lahko bil, da dokažejo, da sicer precejšen del dejavnosti opravljajo v Sloveniji.