Gas!

Za letošnjo pomlad načrtovani domači resničnostni šov s prostovoljnimi gasilci z naslovom Gasilci: Enota 14 je zaradi številnih pomislekov in nestrinjanja gasilcev padel v vodo, zato je POP TV programsko praznino zapolnil z odkupom licence za preverjeno tekmovalno kuharijo Masterchef, ki so jo doslej servirali že gledalcem v petdesetih državah in v katere grafičnih vmesnikih je veliko ognjenih eksplozij.

Časovni pritisk, ki ga pomeni kuhanje na kronometer, je vsekakor zagotovilo za to, da se bodo v kuhinji vnemala čustva, to pa razvname tudi gledalce. Hitrostno kuhanje je šport, ki od tekmovalcev poleg znanja in spretnosti zahteva veliko iznajdljivosti in ustvarjalnosti, vse skupaj pa je gotovo izziv tudi za izbrane sodnike, ki imajo v tej oddaji vlogo voditeljev.

Sveta trojica, ki odloča o usodi petdeset tisoč evrov, kolikor jih bo pristalo v rokah zmagovalca ali zmagovalke, so kuharski filozof z diplomo znamenite šole Le Cordon Bleu, mednarodna kulinarična sodnica in član najbolj znane slovenske kuharske družine. Žal je Gordon Ramsay, edini v teh krajih znan voditelj šovov Masterchef, postavil standarde, ki jim naši ne sežejo niti do popka. Pa ne zaradi (ne)uporabe kletvic ali koleričnih izbruhov, saj inteligentni, izkušeni in karizmatični Ramsay pogosto nastopa tudi v vlogi terapevta in pravičneža.

Odgovorni na POP TV res niso imeli lahke naloge, a izbira pravih oseb za žirije, komisije in komentatorje ni njihova močnejša plat. V oddaji Masterchef so vsi sodniki poklicni kuharji, tako da je vsaj njihova strokovna avtoriteta neizpodbitna. Vsi trije pa so si nadeli masko strogosti, ki jo izražajo z dvignjeno obrvjo, nemoduliranim glasom in rokami, prekrižanimi na prsih.

Sodnica Alma Rekić je bila sicer ožigosana za največjo tečko, a pod svojo trdo skorjico skriva sredico, mehko kot kremšnite, po katerih slovi njena slaščičarna na Bledu. To je dokazala že večkrat, na primer, ko je s poličke rešila nekaj raztreščene pite ali ko je tekmovalcu, ki se je urezal v prst in ga je obšla slabost, dovolila, da se malo usede.

Sodnik Karim Merdjadi nas v vsaki oddaji razsvetljuje s filozofskimi razodetji tipa »spomin je eden najmočnejših čutov«. Pri pripravi jedi je po njegovem pomembno, »da daš noter nekaj sebe, sicer je energetsko prazno«, pri čemer ne misli odrezanih prstov. Sodnik Luka Jezeršek je sicer bolj brez barve, vonja in okusa, a to ni mišljeno kot kompliment.

Vsi trije tudi poosebljajo nočno moro lektoric in slavistk, saj si te v obupu tlačijo sir in krekerje v ušesa ob besedah, kot je »vizuelno«, ter nenehnem spodbujanju tekmovalcev z »Gas!«, »Dejmo zdej gasa!«, »Ajde, gas!« in »Stisn’te po gasu!«.

Izbrani sodniki so ponekod najmočnejši, pri nas pa najšibkejši člen šova Masterchef. Naši imajo sicer strokovno znanje, a so brez posebne televizijske karizme, delujejo togo in niso ravno najboljši govorci. Več sreče prihodnjič.