Raziskovalec klavirske glasbe

Nemški glasbenik in skladatelj Nils Frahm je pred dobrimi tremi leti pred polno dvorano ljubljanskega kluba Menza pri koritu sedel za tri klavirje in poskrbel za enega najbolj posebnih nastopov takratne pomladne sezone, za katerega smo še vedno veseli, da ga nismo zamudili, saj nas je mladi glasbenik povsem navdušil. Medtem je postal dodobra prepoznaven in priljubljen med širšimi množicami. Iz manjših klubov je našel pot do večjih prizorišč, ki jih z lahkoto povsem napolni, čeprav so med njimi tudi najprestižnejši odri klasične glasbe.

Igranja na klavir se je začel učiti že v otroštvu, vendar se je še kot najstnik naveličal nenehnega driblanja in zato klasično piljenje za klavirjem kmalu zamenjal z raziskovanjem jazzovske, funkovske in improvizirane glasbe. Že kot mladostnik pa je pokazal zanimanje tudi za elektroniko in o slednjem smo se lahko prepričali tudi v sredo zvečer, ko je našo prestolnico ponovno obiskal v okviru svoje tokratne evropske turneje. V slabih dveh urah je pred polno veliko dvorano Kina Šiške spretno spajal klasično in elektronsko glasbo.

Njegov bliskoviti preboj med velike zvezdnike pa, se zdi, ni nič kaj vplival na njegov ego. Povsem skromno je stopil na oder, ki se je kar šibil pod klaviaturami. Na eni polovici odra je bil postavljen koncertni klavir, nasproti njega pa pianino in dva sinta. Na drugi polovici so kraljevali njegovi mini orgelski izumi, s katerimi, kot pravi, skuša izboljšati klasičen klavirski zvok.

Nastop je začel dokaj klasično, z nekaj povsem minimalističnimi komadi s svojega aktualnega albuma Solo, in nam tako klavirsko glasbo sprva ponudil v bolj introspektivni, subtilni in lirični obliki. Potem je intenziteto nastopa stopnjeval in klavirski zvok oplajal z elektroniko, v zvok vključeval vedno več loopov in vse elemente vedno znova pripeljal do vrhunca, pri tem pa je ves čas skrbel tudi za dobro dozo improvizacije.

Dolge, počasne, srce parajoče kompozicije so se menjavale s tistimi bolj živahnimi, elektronsko obarvanimi. In bolj ko je stopnjeval tempo, bolj je tudi sam tekal od enega do drugega inštrumenta in pri obiskovalcih, od katerih jih je polovica sedela, druga polovica pa stala, izvabljal odobravanje. Le redki so bili razočarani nad njegovim veščim izvajanjem. Drugi smo se znova prepričali, da je pravi raziskovalec in klavirski virtuoz.