Roman Jerala

»Nevednost zame ni blagoslov«

Dr. Roman Jerala je eden najuspešnejših in najuglednejših slovenskih znanstvenikov. Kot vodja laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu je tudi zelo iskan mentor med študenti, ki si želijo uspeti na področju biotehnoloških raziskav. Delo z njim je odlična referenca za nadaljnjo kariero. Pod njegovim vodstvom izdelujejo celična stikala, proteine origami in podobne biološke naprave, ki se kljub temu, da so že stvarnost, slišijo kot znanstvena fantastika. Znanost pač v današnjem času dohiteva domišljijo.

Je danes v znanosti težje ali lažje odkriti kaj novega? Na eni strani je dostopnost do tehnologije in predhodnega znanja večja, na drugi strani pa je večja tudi konkurenca.

Rekel bi, da je kljub vsemu danes nekoliko lažje. Še daleč smo od tega, da bi bila vsa odkritja le neke dodelave obstoječih konceptov. Na področju ved o življenju se dogajajo premiki, ki jih nihče ni pričakoval. Tudi v naši skupini se lahko pohvalimo že s kar nekaj fundamentalno novimi odkritji, nekaj pa jih imamo še na vidiku.

Čeprav količina znanja narašča eksponentno, pa je še vedno ogromno stvari, ki jih v delovanju organizma ne razumemo dovolj dobro. Za znanost so danes izjemno zanimivi časi.

Se pogosto zgodi, da imate dobro zamisel, pa ugotovite, da vas je že kdo prehitel?

Kar nekajkrat se je že zgodilo. Raje imam, da do tega pride na začetku raziskave, kot pa če smo v raziskavo že vložili veliko dela. Se pa to dogaja, če so ideje »v zraku in vroče« in temu se lahko popolnoma izogneš le, če delaš na področju, ki nikogar ne zanima. Nedavno so v odlični reviji objavili rezultate raziskave, ki so praktično identični tistim, ki jih je pripravila naša študentka za magisterij ob pomoči kolega iz laboratorija. Ocenil sem, da rezultati še niso zreli za objavo, ker nam ni uspelo rešiti neke težave, ki je niso odpravili niti konkurenti z ugledne univerze, ki so rezultate kljub temu objavili. Takšen razplet ti včasih vzame voljo za kakšen dan, potem pa hitro najdemo nove izzive ali poskusimo rešiti, kar se da. Včasih se tolažim s tem, da ideja morda ni bila tako izvirna, če so do nje prišli tudi drugi.

Koliko je v znanosti geografskega determinizma? Koliko laže je v znanosti uspeti komu iz na primer ZDA?

Ni dvoma, da ima pedigre, to je šolanje in zaposlitev na najuglednejših svetovnih univerzah, od katerih jih je največ v ZDA, velik vpliv na uspešnost. V najprestižnejših znanstvenih revijah je odločanje o objavi nekega članka stvar urednikov. Na mizo pa jih dobijo tako veliko, da lahko vsakega zgolj preletijo, morda zgolj pogledajo naslov in od kod so avtorji. In članki z manj uglednih ustanov mnogo hitreje romajo v »okrogli fascikel«. Pomen ugleda matične institucije postaja vedno pomembnejši in krepi sam sebe, tako se tudi v znanosti povečuje neenakost. Te razlike se ne kažejo samo v primerjavi z ZDA, ampak tudi znotraj Evrope, ko je iz uspešnosti kandidiranja za najprestižnejše projekte v okviru Evropskega raziskovalnega centra vidno, da recenzenti projekte raziskovalcev iz novejših članic EU, predvsem iz Vzhodne Evrope, ocenjujejo precej slabše ne glede na njihovo inovativnost.

Kako težko je za slovenskega znanstvenika priti do objave v revijah, kot sta Nature in Science?

Ni nemogoče, je pa izjemno težko. Ni problem samo v urednikih. Tudi recenzenti člankov so veliko bolj neizprosni, če ne prihajaš z najboljših univerz. Marsikdaj se mi zdi, da sploh nimaš možnosti za objavo, če te recenzenti osebno ne poznajo.

To deluje izjemno nepravično, zelo »neznanstveno«.

Lahko se strinjam. Ne trdim, da raziskave, ki jih objavijo v teh revijah, niso v veliki večini vrhunske. Uredniki pač izberejo najlažjo in najvarnejšo pot. Stavijo na »preizkušene znamke«. Dejstvo je, da se količina raziskav povečuje, s čimer se povečuje konkurenca med znanstveniki, hkrati pa je tudi pomen objav v najuglednejših revijah večji kot kdaj prej. Ena sama odlična objava lahko naredi kariero. In zato so uredniki do člankov z manj uglednih ustanov velikokrat sumničavi. Objavo članka o našem odkritju proteinov, ki se sestavijo v vnaprej določeno strukturo, so v Nature zavrnili, ko smo ga nato objavili v drugi reviji, pa so ga izpostavili in o njem napisali komentar.

Pri delu znanstvenika frustracijam ni konca. Gre za trdo delo od jutra do večera v konkurenci z vsem svetom. Ko ti uspe narediti nekaj, za kar meniš, da je izjemno pomembno, pa lahko samo upaš, da ti bo uspelo to objaviti v čim uglednejši reviji. Vpliv tvojega dela je napreč zelo odvisen od tega, kje je bilo objavljeno. Če je članek objavljen v manj ugledni reviji, bo članek lahko prezrt in bo tudi njegov učinek zagotovo manjši. Tudi znanstveniki imajo predsodke.

Žalostno je, da morajo mediji vsakič znova na začetku prispevka razložiti, kaj je to DNK. Ljudje iz dokumentarnih oddaj več vedo o kakšnih tasmanskih vragih kot pa o osnovnih biokemijskih in genskih procesih.

Ali pogosto do večera ostajate v laboratoriju?

V laboratoriju niti ne, ker že lep čas, razen z računalnikom, ne utegnem več sam izvajati eksperimentov. V službi sem po navadi do 18. ali 19. ure. Potem pa še doma do poznih ur sedim za računalnikom in kaj pišem ali berem. Dejstvo je, da je rezultat v znanosti sorazmeren z vloženim delom, in ne poznam uspešnih znanstvenikov, ki niso garači. Pa ne tarnam. Znanost je način življenja, ki mi veliko daje, in takega sem si izbral.

Kdaj se s sodelavci bolj veselite – ko vam uspe pomembno odkritje ali ko vam uspe dobiti denar za nov projekt?

Vsekakor so znanstveni rezultati še vedno tisti, ki so najpomembnejši in smo jih najbolj veseli. Pa tudi dobra objava teh rezultatov. Takrat odpremo tudi šampanjec.

V času druge Janševe in vlade sprejemanja ZUJF-a ste se postavili proti varčevalnim ukrepom, ki so zmanjšali izdatke za znanost. Uslišani niste bili. Kako se to pozna po nekaj letih? Je danes boljše ali slabše, kot ste pričakovali?

Financiranje slovenske znanosti se vsekakor zmanjšuje že več let, na srečo se trend rezultatov na osnovi preteklega dela še ni obrnil navzdol. Res pa je, da v naši raziskovalni skupini težav s financiranjem ne občutimo toliko, ker smo bili v zadnjem času precej uspešni pri pridobivanju sredstev tako na nacionalni kot tudi na evropski ravni. So bila pa tudi pri nas obdobja, ko sem mlajšim sodelavcem lahko le za en mesec, do objave rezultatov razpisov, podaljševal zaposlitev. K sreči naše raziskovalce predvsem v Leku z veseljem vzamejo v službo. Splošno gledano pa se razmere vztrajno slabšajo. V politiki ni posluha, bojim se, da ni resničnega prepričanja, da znanost lahko pomaga na poti iz krize. Problem je vsekakor v tem, da investicija v znanosti deluje na daljši rok, gospodarske kazalce pa želi politika izboljšati čim prej. Znanost v predvolilnih razpravah niti kasneje sploh ni bila omembe vredna tema.

Samo ko se je treba povezati z gospodarstvom.

Politika si večinoma želi neposrednih aplikacij, znanosti kot servisa za gospodarstvo, kar pa na dolgi rok ne zdrži in je celo škodljivo, saj potem čez nekaj let takšna znanost ne bo več sledila špici razvoja, kar bodo podjetja potrebovala bolj kot poceni podizvajalce. Razvoja neke prelomne tehnologije pa ne morete izvesti z nekaj deset tisoč evri.

Veliko se poudarja pomen znanosti za prihodnost države. Mene pa zanima, kakšen je bil po vašem pomen slovenske znanosti v dozdajšnjem razvoju države?

Vsaj za področje ved o življenju in kemije lahko trdim, da zagotovo ne bi imeli tako močnega farmacevtskega sektorja, kot ga imamo, če ne bi bilo v ozadju slovenske znanosti. To se dobro vidi v Leku, ki tudi pod tujim lastnikom samo raste. Novi lastniki so ugotovili, da imajo na voljo zelo kakovostne kadre. In te je zagotovila slovenska znanost.

Verjetno pa se strinjate, da je imela znanost doslej premalo vpliva?

Res je.

Kakšna bi bila Slovenija danes, če bi znanost imela vpliv, ki si ga po vašem mnenju zasluži?

Znanost je stanje duha. Znanstveni pristop je nedvomno nekaj pozitivnega. In če bi se ta pristop pogosteje uporabljal, bi bila družba po mojem mnenju urejena drugače. Mogoče bi pomagalo, če bi bilo na odločevalskih položajih več naravoslovcev in inženirjev, namesto da imamo popolno prevlado ekonomistov, pravnikov in na sploh družboslovcev. Kolega iz Švedske je za ilustracijo znanstvenega pristopa ponudil zelo dober nasvet: »Lahko spiš s svojo hipotezo, a nikoli se z njo ne poroči.« Treba je vztrajno potrjevati predpostavke, vendar če se izkaže, da so napačne, jih moraš brez usmiljenja zavreči in nadomestiti s pravilnimi. Tega je v politiki premalo. Večinoma se kot klopi držijo svojih prepričanj, tudi če dokazi kažejo v drugo smer.

Veliko ste v stiku s kolegi iz tujine. Vam tudi oni kdaj potožijo nad pomanjkanjem financiranja? Zagotovo ni denarja premalo samo v Sloveniji?

Vsekakor, je pa to zelo odvisno od države do države. Denarja načeloma res ni nikoli preveč, a v nekaterih državah so raziskovalci zelo zadovoljni s podporo države, vsaj na nekaterih področjih znanosti. Slišim veliko pritožb Iz Italije, da imajo denar skoraj samo za plače in elektriko, v Veliki Britaniji pa se je država odločila, da so na primer sintezna biologija in nekaj drugih znanstvenih vej perspektivne prioritete, zato so vanje prek različnih iniciativ, kot je npr. Catapult, investirali na stotine milijonov funtov. Presodili so, da finančna industrija ni dovolj močen temelj za dolgoročno uspešnost države in da spet potrebujejo razvoj močne industrije.

O kakšnih razlikah v sredstvih, ki so na voljo za znanost, govorimo?

Raziskovalni proračuni velikih univerz so več kot desetkrat večji od celotnega slovenskega proračuna za znanost, podobno pa seveda velja tudi za rezultate, zato je to popolnoma neprimerljivo. Najbolj se pomen pomanjkanja sredstev v Sloveniji pozna v tem, da marsikje ne morejo zadržati najboljših ljudi. Ali pa obetavni študenti zaradi pomanjkanja obetov za eksistenco obupajo in se usmerijo v drug poklic.

Tako se zapravljajo talenti, ki nam jih po mojem ne manjka. V marsikaterem pogledu smo povsem primerljivi z najboljšimi. Rekel bi, da nimamo nič slabših zamisli in nič slabše izvedbe, na nekaterih področjih nas ovira le opremljenost, zato moram projekte izbirati premišljeno. Zato v strategiji raziskav več stavim na inovativnost kot uporabo napredne tehnologije.

Osnove genske tehnologije, kot je določanje genskih zaporedij, so vse cenejše, naprave vse manjše. Si predstavljate prodor genetike v naše domove, podobno, kot se je zgodilo z računalniki?

Do tega sem skeptičen. Prva ovira za kaj takega je zagotovo trenutna regulacija področja. Ne smemo kar v garaži ustvarjati gensko spremenjenih organizmov, po drugi strani pa nisem videl niti enega inovativnega odkritja na področju genske tehnologije, ki bi ga pripravili amaterji v domačem laboratoriju. Vsekakor sem prepričan, da bodo ljudje deležni številnih koristi, ki jih bo prinesel napredek na področju genetike, predvsem v medicini in industriji, morda tudi v kmetijstvu, če se bo populistični odnos do gensko spremenjenih rastlin v Evropi spremenil, sicer bomo ostali na periferiji.

Politika si želi neposrednih aplikacij, znanosti kot servisa za gospodarstvo, kar pa na dolgi rok ne zdrži, saj čez nekaj let takšna znanost ne bo več sledila špici razvoja, kar bodo podjetja potrebovala bolj kot poceni podizvajalce.

Kaj vas trenutno najbolj navdušuje? Kaj bo v doglednem času spremenilo svet?

Najboljši so vsekakor obeti v medicini. Medicinska uporaba je tudi v javnosti najbolj sprejemljiva. Imunoterapija raka, programiranje človekovega imunskega sistema, da sam uniči rakave celice, na primer ponuja izjemne obete. Koncept je star že nekaj desetletij, a šele najnovejši pristopi kažejo res obetavne rezultate. Ne samo, da podaljšajo življenje, temveč velikokrat vodijo v popolno ozdravitev.

Obetavno je tudi področje regenerativne medicine. S tem, pa tudi z imunoterapijo raka, se ukvarjamo tudi sami. Sesalske celice nam je uspelo gensko spremeniti tako, ob ustreznem signalu iz okolja začnejo proizvajati rastne dejavnike, ki pospešijo regeneracijo. Z živalskimi poskusi nam je uspelo dokazati, da take celice, če jih vsadimo v tkivo, pomagajo pri hitrejšemu celjenju ran, obnavljanju žil ... Članka o tem še nismo objavili, smo pa že vložili vlogo za patent. To so področja kot nalašč za ustanovitev perspektivnih inovativnih podjetij.

Nova zdravila in nove oblike zdravljenja so praviloma izjemno dragi. To bi utegnilo privesti do dodatnega razslojevanja pri dostopu do medicinskih storitev.

Strinjam se, da je ta skrb upravičena. Cene nekaterih novih zdravil so grozljive in popolnoma neopravičljive. Stroški zdravil za nekatere kronične bolezni lahko dosegajo sto tisoče evrov na leto, česar si večina posameznikov in zdravstvenih zavarovanj ne more privoščiti. Upajmo, bodo z napredkom tehnologije sčasoma postala širše dostopna. Vsekakor je grozljivo, če veš, da te samo denar loči od zdravja ali preživetja.

Pred časom sem bral članek o znanstveniku, ki so mu odkrili tumor na možganih, nato pa je vse svoje raziskave usmeril v iskanje zdravila zanj. Bi se tudi vi lotili tega, če bi vas prizadela huda bolezen? Bi uporabili samega sebe za poskusnega zajčka?

Formalno seveda to ni mogoče, verjetno pa bi razmislil, če bi lahko z raziskavami odkril kakšno »čarobno palčko«. Zavedati pa se je treba, da je tako početje izjemno tvegano, možnost uspeha brez možnosti testiranja različnih načinov zdravljenja pa izjemno majhna. Zagotovo pa je takšna situacija dodatna motivacija.

Boljše kot iti k homeopatu.

Ko je moj pokojni oče zbolel za Alzheimerjevo boleznijo, sem preštudiral znanstveno literaturo in po posvetovanju z zdravniki Zavod za zdravstveno zavarovanje s posebno vlogo zaprosil za odobritev kombinacije zdravil, ki je obvezno zavarovanje v Sloveniji do takrat ni krilo. Upam, da smo mu s tem za nekaj mesecev podaljšali kakovostno življenje. Sicer pa mislim, da je priznavanje homeopatije kapitulacija pred neumnostjo in poraz znanstvenega pogleda na svet v imenu politične korektnosti.

Ste si že dali določiti svoj lastni genom?

Sem.

Ste ugotovili kaj zanimivega?

Ne zelo veliko. Ugotovil sem na primer, zakaj lahko tudi zvečer brez težav pijem kavo. Imam gensko zasnovo, ki omogoča zelo hitro presnovo kofeina. Prav tako sem ugotovil, da imam zaradi genske zasnove nekoliko drugačen okus za grenko. Nimam pa nikakršnih izrazitih predispozicij za hude dedne bolezni. Cene določanja genoma so že tako padle, da ne pomenijo več nesorazmerno velikega stroška in so lahko informacije, ki jih dobimo s pomočjo tega, zanimive za zdravljenje. V naši družini smo si vsi dali analizirati genom in z zanimanjem ugotovili, od kod izvirajo predniki in kakšen delež neandertalske DNK vsebuje naš genom. Tudi svoji nečakinji sem za 18. rojstni dan podaril analizo njene DNK.

Pa ima to že resno uporabno vrednost? Ali ni bolje, da kakšnih stvari ne vemo?

Do tega imam filozofsko diametralno nasproten odnos. Nevednost zame ni blagoslov. Genske informacije bodo počasi postale del vsake zdravniške obravnave. Zdravnikom bodo pomagale pri določitvi odmerka zdravila oz. izbrati najbolj učinkovito zdravilo, kar pri nekaterih oblikah raka že uporabljamo.

Ali se ni nesmiselno obremenjevati z nekoliko povečano možnostjo za določene bolezni, ki bi jih lahko pokazala analiza?

Meni se zdi, da bi lahko na podlagi zavedanja na primer spremenil življenjski slog in zmanjšal tveganje, če bi šlo za neizogibno bolezen, kot je na primer Huntingtonova bolezen, pa bi lahko vsaj pravočasno poskrbel za svoje otroke.

Bi začeli proizvajati metamfetamin, kot Walter White v seriji Kriva pota?

(Smeh) Najbrž so kakšne druge legalne spojine donosnejše.

Pa bi ga znali?

Moja organska kemija je že precej zarjavela, vendar bi kot vsak spodoben kemik znal hitro poiskati ustrezno literaturo.

Če vsi najboljši slovenski znanstveniki odidejo v tujino, ta kmalu ne bo želela nikogar novega, ker doma ne bo nikogar, ki bi ga izobrazil.

Kako to, da ste ostali v Sloveniji? Ne dvomim, da ste imeli ponudbe iz tujine.

Pretehtala je vpetost v socialno okolje. V tujini si tujec. Precej mojih kolegov, ki delajo v tujini, mi je povedalo, da zunaj laboratorija razen svoje družine dobesedno nimajo nobene socialne mreže. Ta pa je za kakovost življenja še kako pomembna. Ne nazadnje pa se mi zdi tudi prav, da se s svojim znanjem dokažem v domovini, pa čeprav je to morda nekoliko težje.

Bi lahko več dosegli, če bi odšli v tujino?

O tem ne dvomim. Ljudje na primer pogosto z zaničevanjem gledajo na ZDA in splošno razgledanost tamkajšnjih ljudi. A akademsko okolje je na dobrih ameriških univerzah izjemno bogato. Vsak dan je na voljo veliko predavanj. Ljudje sodelujejo med seboj. Potujejo naokrog. Ideje se krešejo. Tako okolje bi potrebovali v Sloveniji.

Je z vidika celotnega človeštva potem bolje, da najboljši slovenski raziskovalci odhajajo v tujino, kjer imajo več možnosti za pomembna odkritja?

Nekdo mora tudi v Sloveniji poskrbeti za nove generacije nadarjenih študentov, tako za izobraževanje kot za motivacijo. Če vsi odidejo v tujino, ta kmalu ne bo želela nikogar novega, ker doma ne bo nikogar, ki bi ga izobrazil.

Med znanstveniki v Sloveniji ste eden tistih, ki uživa največjo medijsko pozornost. Čemu to pripisujete?

Menim, da sta ključna dva dejavnika. Kot prvo so to večkratni zaporedni uspehi študentov pod mojim vodstvom na tekmovanjih iz sintezne biologije iGEM, na katerih smo premagovali najuglednejše svetovne univerze. Res pa je, da se tudi sam velikokrat oglasim, ko se mi zdi, da je treba kaj povedati, opozoriti na določene probleme predvsem na področju znanosti, še posebej, če se ne oglasi nihče drug. V javnosti sicer najraje predstavljam naše znanstvene rezultate.

Ste se zavestno odločili, da se boste bolj izpostavljali?

Vsekakor. V znanosti uživam in menim, da lahko navdušim tudi druge, če znanstvene dosežke ustrezno predstavim. Znanost je po mojem mnenju za ljudi izjemno zanimiva, ni pa vedno predstavljena na način, ki bi jih pritegnil. Če bi bili ljudje vsakodnevno izpostavljeni informacijam o znanosti, bi si lahko oblikovali določeno predznanje. Žalostno se mi zdi, da morajo mediji tako rekoč vsakič znova na začetku prispevka najprej razložiti, kaj je to DNK. Tega se otroci učijo že v osnovni šoli, a ker nato niso izpostavljeni novicam s tovrstno tematiko, se to znanje izgubi. Ljudje iz dokumentarnih oddaj več vedo o kakšnih tasmanskih vragih kot pa o osnovnih biokemijskih in genskih procesih, ki so za razumevanje vpliva na zdravje in okolje precej bolj pomembni. Menim, da bi osrednji Dnevnik na nacionalni televiziji brez težav vsak dan namenil vsaj dve minuti za zanimive znanstvene dosežke. Vsaj 20 odstotkov toliko časa, kot ga namenjajo kulturi. Zanimivih odkritij je več kot dovolj. Mediji poročajo o izidu skorajda vsake knjige, predstave ali koncerta, pogosto še preden se zgodijo! O znanstvenih dosežkih pa mnogo bolj poredko.

Kulturniki se velikokrat pritožujejo, da so njihovi uspehi v senci športnikov.

Mi pa smo še eno ali dve stopnji niže na lestvici pozornosti.

Ima slovenska znanost svojo Tino Maze?

Ne samo ene, po mojem mnenju jih imamo več. Ne mogoče v tem smislu, da bi imeli na nekem področju svetovno dominantnega znanstvenika, razen seveda Žižka, ki je svetovna superzvezda. A uspeh, kot je objava članka v najuglednejših znanstvenih revijah, lahko mirno primerjamo z naslovom svetovnega prvaka. In zaslužili bi si podobno pozornost in priznanje.

Ste kdaj užaljeni, če mediji vašim raziskavam, ki jih sami vidite kot velik uspeh, namenijo premalo pozornosti?

Ne bi rekel, da sem užaljen. Se pač sprijaznim s tem. Težko je napovedovati, kaj bo pritegnilo pozornost javnosti in medijev. Z leti sem sicer dobil boljši nos za to, da vem, kaj bi utegnili mediji pograbiti. Pred časom je kolega dr. Simon Horvat s poskusi na miših odkril gen za debelost. Ponudil sem se, da o tem odličnem dosežku napišem sporočilo za medije. To sem tudi storil, a odziva ni bilo nobenega. Čez nekaj tednov za tem sem nejevoljen, ker ni bilo odziva isto sporočilo, le nekoliko drugače napisano, poslal še enkrat, in vsul se je plaz odzivov. Vsekakor so najbolj atraktivne teme, ki se dotikajo zdravja, potencialnih medicinskih aplikacij. A po drugim strani poglejte fizike – iz CERN-a in Higgsovega bozona so naredili zgodbo za naslovnice, pa njegovo odkritje ne bo niti malo spremenilo našega življenja. Spremenilo pa bo naš pogled na svet in v tem pogledu je znanost pomemben del kulture.

Uspeh, kot je objava članka v najuglednejših znanstvenih revijah, lahko mirno primerjamo z naslovom svetovnega prvaka. In zaslužil bi si podobno pozornost in priznanje.

Morda bi lahko ljudi pritegnil znanstveno obarvan resničnostni šov? Laboratorij išče šefa?

Strinjam se, da je dinamika neke znanstvene ekipe lahko zelo zanimiva, tudi v znanosti imamo močna čustva in karakterje. Tekmovanja, kot je iGEM, so na primer zanimiva tudi zaradi tega, ker so tekmovalci pod časovnim pritiskom.

Se javite za člana žirije?

To pa nikakor ne. Resničnostni šovi so zame po domače povedano intelektualno dno, spodbujajo predvsem voajerstvo in ne aktivnega udejstvovanja. Dve minuti za znanost v TV-poročilih bi bil že velik korak naprej.

Se kdaj zamislite nad hitrostjo napredka na področju genetike? Vas kdaj zaskrbi?

Izjemno sem navdušen, kakšne možnosti se odpirajo. Se pa seveda večkrat zamislim o potencialnih zlorabah. Če lahko delovanje izbranega procesa prilagodite na točno določeno gensko zaporedje, kar je danes v principu že mogoče, in v to smer celo težimo z individualiziranim zdravljenjem, potem si na primer ni težko predstavljati izdelave toksina, ki bi deloval zgolj za točno določen genom. Tako rekoč personaliziran strup. Teoretično je to izvedljivo. Ne bom pa rekel, da je ali bo enostavno. Govori se, da DNK predsednika ZDA danes že varujejo, tako da vedno zabrišejo njegove biološke sledi.