Nauk o mački in miši

Srećko Horvat, Hrvaški filozof, aktivist in ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive

15. 5. 2015  |  Mladina 20  |  Komentar

»Oh,« je rekla miš, »svet je z vsakim dnem ožji. Najprej je bil tako širok, da sem se bala, kar tekla sem in bila vesela, ko sem v daljavi končno na levi in na desni zagledala zidove, ampak ti dolgi zidovi tako hitro tečejo drug proti drugemu, da sem zdajle že v zadnji sobi in tamle v kotu je past, v katero bom stopila.«

»Samo smer gibanja moraš spremeniti,« je rekla mačka in jo požrla.*

Se vam zdi znano? Moralo bi se vam že.

Današnji svet spominja na večjo različico Kafkove Male basni. Kamorkoli se obrnemo, se nam zdi, da nas čaka past. Druga smer gibanja preprosto pomeni le to, da se bomo ujeli v drugo past.

Nauk Kafkove zgodbe bi morda najbolje razumeli takole: resnična nevarnost ne preži v pasti, temveč v mački z na prvi pogled nedolžnim nasvetom.

Zdaj pa si predstavljajte, da imamo na eni strani past kapitalizma, z njegovo napeto vzmetjo, ki samo čaka, da bi nas stisnila. Če upoštevamo nauk o miši in mački, mar se ne skriva hujša nevarnost na drugi strani, v prijateljskem nasvetu in namigu o rahli spremembi smeri, manjši nadgraditvi kapitalizma, popravku sistema?

Prav tukaj tiči resnična past. Kaj torej lahko ukrenemo v zvezi z njo? In ali obstaja možnost, da se izognemo obema pastema?

Naš svet, ki se krči

Ko je julija 2013 letalo bolivijskega predsednika Eva Moralesa moralo pristati na Dunaju, je bilo to jasno znamenje, da je svet res vsak dan manjši in da njegovi zidovi hitro tečejo drug proti drugemu. Morales, ki se je vračal s konference držav izvoznic plina v Rusiji, ni dobil dovoljenja za vstop v španski, francoski in italijanski zračni prostor, zato je bil prisiljen pristati v Avstriji. Razlog za njegovo nezaželenost so bile govorice, da je na krovu njegovega letala morda Edward Snowden. Bolivija takrat ni zavračala možnosti, da bi mu ponudila zatočišče, on pa se je med vsem tem dogajanjem v resnici skrival na tranzitnem območju ruskega letališča Šeremetjevo.

Predstavljajmo si, da letalu Baracka Obame, Benjamina Netanjahuja ali Angele Merkel kje ne bi dovolili vstopiti v zračni prostor in bi zato moralo pristati v drugi državi. To bi bil v najboljšem primeru hud diplomatski škandal. A če gre za predsednika s svetovnega Juga: eh, kaj pa je to takšnega.

Največja ironija tega dogodka pa se je razkrila pred kratkim, ko je v dokumentarnem filmu Terminal F Julian Assange priznal, da je prav on namenoma razširil lažni podatek o Snowdnu, ki naj bi bil na letalu z Moralesom, njegov namen pa je bil zmesti ameriško državno varnostno agencijo NSA. Pokazalo se je, da se tisti, ki so Moralesu nastavili past, niso zavedali, da so tudi sami stopili vanjo.

Levica zdaj med drugim potrebuje gibanje neuvrščenih, sicer nima možnosti, da bi ubežala temu, kar filozof Alain Badiou imenuje »naša sodobna impotenca«.

Ta subverzija seveda ne bi smela zbujati optimizma, pravzaprav je ravno nasprotno. Čeprav so Assangeu v Ekvadorju ponudili politično zatočišče, se je zadnja tri leta skrival v 50 kvadratnih metrov velikem stanovanju ekvadorskega veleposlaništva v Londonu. Snowdnu so stalno zatočišče ponudile štiri države – Ekvador, Nikaragva, Bolivija in Venezuela –, a vseeno nima druge možnosti, kot da se še naprej skriva v Rusiji, državi, ki ne slovi ravno po demokratičnosti in v kateri ne manjka mehanizmov nadzora. In spet smo na istem: ko se skušate izogniti eni pasti, zlahka padete v drugo.

Ti primeri razkrivajo, da si resne alternative kapitalizmu v resnici ni mogoče predstavljati, ne da bi na novo oblikovali tudi alternativno geopolitiko, v kateri ne bi bilo potrebe po subverzivnih dejanjih, da bi zmedli agencijo NSA. Za to niso potrebni veliki domiselni podvigi, saj je takšen geopolitični blok že obstajal. Imenoval se je gibanje neuvrščenih.

Enkraten zgodovinski dosežek

Aprila je skoraj neopazno minila 60. obletnica konference v Bandungu leta 1955. Gostitelj, indonezijski predsednik Sukarno, je na srečanju pozdravil azijske in afriške države, ki so jih tja pripeljali voditelji, kot so bili Josip Broz Tito, Džavaharlal Nehru in Indira Gandi iz Indije, Gamal Abdel Naser iz Egipta, Ho Ši Minh iz Vietnama in Čuenlaj iz Kitajske. Glavni sklep srečanja, o katerem so si bili vsi edini, je bil, da bodo med hladno vojno njihove države ostale nevtralne.

Šest let pozneje je Tito dal pobudo za vnovično srečanje; pripravili so ga septembra 1961 v Beogradu in je pripomoglo k ustanovitvi gibanja neuvrščenih.

Pet načel, na katerih je temeljilo gibanje, je že leta 1954 v govoru na Šrilanki opisal Nehru:

1. vzajemno spoštovanje ozemeljske celovitosti in suverenosti držav,

2. medsebojno nenapadanje,

3. medsebojno nevmešavanje v notranje zadeve,

4. enakost in vzajemne koristi,

5. mirno sožitje.

Seveda ob opisanem obstajajo tudi razlogi za pomisleke. Ko gibanje ali ustanova razglasi svoja načela, jih navadno začne tudi teptati ali vsaj zanemarjati. Vzemimo za primer dejstvo, da je bila Kuba med hladno vojno zaveznica Sovjetske zveze, Indija pa je bila v koaliciji s Sovjeti v njihovem boju proti Kitajski.

Odločilni trenutek je prišel leta 1979 med sovjetskim vdorom v Afganistan, ko je pol gibanja neuvrščenih podprlo sovjetski poseg, druga polovica pa mu je nasprotovala. Na srečanju gibanja v Havani istega leta je razlike strnjeno povzel jamajški premier Michael Manley, ki je poudaril naravno zavezništvo med gibanjem neuvrščenih in Sovjetsko zvezo.

»Vsi nasprotniki imperializma vedo, da se je ravnovesje moči na svetu nepovratno spremenilo leta 1917, z oktobrsko revolucijo, s takratnim gibanjem in z možem po imenu Lenin,« je rekel.

Kljub medsebojnim razlikam je bilo gibanje neuvrščenih poseben zgodovinski dosežek, sploh če nanj pogledamo v kontekstu hladne vojne.

Od razpada Jugoslavije se zdi, da se gibanje, ki uradno še obstaja, s svojimi 120 članicami in 17 opazovalkami kar ne more prilagoditi novim razmeram in postati pomemben dejavnik na mednarodnem prizorišču.

Čeprav se države na obrobju Evropske unije – kot so na primer Španija, Grčija, Portugalska, Hrvaška in preostali Balkan – bolj približujejo svetovnemu Jugu kot razvitemu Zahodu, je Belorusija za zdaj edina evropska članica gibanja neuvrščenih. Poleg tega gibanje v preteklih treh desetletjih ni naredilo nič pomembnega in konkretnega v zvezi z mednarodno pomembnimi vprašanji, čeprav države članice ohranjajo nekaj skupnih načel.

Trenutni položaj gibanja – od kritike ameriške politike do podpore trajnostnemu razvoju in sodelovanju na Jugu – bi lahko primerjali s katerimkoli sedanjim levičarskim gibanjem (od mednarodnih »zasedb« do španskega Podemosa). A ti novinci so naredili več oprijemljivega kot celotno neuvrščeno gibanje skupaj.

Mednarodna skupnost levice

Težaven položaj gibanja neuvrščenih v nekem pogledu spominja na počasno razpadanje Svetovnega socialnega foruma, ki je bil ustanovljen leta 2001 v brazilskem mestu Porto Alegre. Forum je bil desetletje najpomembnejše letno protiglobalizacijsko srečanje na svetu, a se mu zaradi nenehnih logističnih težav, teženj, da bi postal nekakšna nevladna organizacija, in notranjih ideoloških nesoglasij ni uspelo uveljaviti kot pomembni politični sili, zmožni neposredno vplivati na svetovna vprašanja.

Na zasedanju Svetovnega socialnega foruma leta 2011 v Dakarju v Senegalu, ko je bila arabska pomlad v polnem razcvetu in se je forum odločil zgolj simbolično podpreti ljudi, ki so sodelovali v vseh številnih uporih, je postalo jasno, da mu ni do zavzemanja neodvisnih in morda celo tveganih stališč.

Po letu 2011 – letu, ki mu misleci, kot so Alain Badiou, Slavoj Žižek in Kostas Duzinas, pripisujejo, da si zasluži tako zveneče oznake, kot so vnovično rojstvo zgodovine, leto nevarnih sanj oziroma doba upora – smo bili priča spremembi paradigme: večina novih političnih gibanj ni povezana niti z neuvrščenimi niti s Svetovnim socialnim forumom.

Čeprav so nekateri aktivisti, ki so sodelovali pri rojstvu novih levih strank, na primer Sirize v Grčiji in Podemosa v Španiji, sodelovali tudi v nekakšni mednarodni skupnosti levice, to očitno ni igralo velike vloge v njihovem političnem razvoju.

Levičarji vseh dežel, združite se!

Zdaj, ko smo priča posledicam varčevanja po Evropi in ko vidimo, kako se nova grška vlada bojuje proti ultimatom evrske skupine, bi se morali spet začeti zavedati, da je nujno vnovič vzpostaviti te mednarodne odnose.

Glede na strategijo Sirize so spremembe znotraj Evrope mogoče – in Grčija bi morala biti katalizator teh sprememb. A kot smo že lahko videli, bo tako imenovana trojka – Mednarodni denarni sklad, evropska komisija in Evropska centralna banka – naredila vse, kar je v njeni moči, da bi jih preprečila. Posledica je, da celo še več nekdanjih zagovornikov »dolgega pohoda skozi institucije« zagovarja mnenje, naj Grčija vsaj razmisli o odhodu iz evropske denarne unije.

In če se to res zgodi? Nismo še vedno vsi skupaj ujeti v Kafkovo malo basen? Spreminjamo smer, da bi se izognili pasti varčevanja in evrskega območja, a nato spoznamo, da smo se ujeli v past umika v nacionalno državo in morebitno osamo in v past desničarskih nagnjenj, ki jih lahko vključujeta.

Največja ovira, s katero se med pogajanji z evrsko skupino spoprijema nova grška vlada, je odsotnost gibanja neuvrščenih. Pravzaprav sta Španija in Portugalska skupaj z Nemčijo in s Francijo nasprotovali reformam, ki jih je predlagala Grčija, namesto da bi podprli tovariško državo, opešano na obrobju unije in upognjeno pod enakimi bremeni množične brezposelnosti in deindustrializacije.

Seveda se kapital zelo dobro zaveda, da bi nas še ena zmaga leve stranke v Evropi – morda španskega Podemosa – utegnila pripeljati veliko bliže zavezništvom, ki so bila doslej v domeni konservativnih varčevalnih vlad in ki koristijo le zasebnim bankam.

V filmu Kapital Costa Gavrasa iz leta 2012 je čudovit prizor, ki ponazarja to trditev. Med družinsko večerjo se direktor velike francoske banke zaplete v prepir s stricem, levičarjem, ki nečaka obtoži, da evropske državljane peha v dolgove in uničuje države, kot je Grčija.

Mladi bančnik odgovori, da bi moral biti tega vesel.

Začudenega strica zanima, zakaj.

Nečak mu odgovori, da zato, ker mu izpolnjuje sanje iz otroštva.

»Sanje iz otroštva?« vpraša stric.

»Levičarji ste želeli internacionalizem, in ste ga dobili. Denar ne pozna meja,« je sklenil bančnik.

Levica zdaj med drugim potrebuje gibanje neuvrščenih, sicer nima možnosti, da bi ubežala temu, kar filozof Alain Badiou imenuje »naša sodobna impotenca«.

A to na novo zagnano gibanje v nasprotju z dosedanjim ne bi bilo sestavljeno le iz uradnih institucij države. Zajelo bi tudi ljudska gibanja, celo če obstajajo v državah, kjer so na oblasti levičarji.

In ne bi bili le neuvrščeni z vplivnimi navezami moči v obliki držav, temveč tudi neuvrščeni z vplivnimi navezami kapitala v obliki družb in velikih bank. To bi bile dejansko naveze proti samemu kapitalizmu.

V nasprotju s Svetovnim socialnim forumom se to novo gibanje ne bi omejilo na letna srečanja, mreženje in deklaracije. Pripravljalo bi konkretne in celo subverzivne akcije in bi v svojih vrstah pozdravilo tudi žvižgače, kot sta Assange in Snowden.

Skratka, povezalo bi največje pretekle dosežke levice z vizijo za svojo prihodnost, kajti levica ima prihodnost le, če se bo spet internacionalizirala.

Trenutno smo v zadnji sobi Kafkove male basni in rešitev ni izbira ene pasti namesto druge. Odgovor je mogoče najti v stari komunistični šali, v kateri poslušalec pokliče radio Erevan in vpraša: »Kateri čaj je boljši, kitajski ali ruski?« Odgovor: »Ne zapletajte se v spore med velesilami. Pijte kavo.«

Novo neuvrščeno gibanje bi lahko bilo tista skodelica močne kave, ki jo potrebujemo, da si potešimo žejo v tej neoliberalni puščavi.

* Kafka, Franz, Majhna basen, prev. Štefan Vevar, v: Kafka, Franz, Opis nekega boja in druge zgodbe: skice, črtice, novele II, Študentska založba, Ljubljana 2009, str. 177.

Srećko Horvat v Ljubljani: O ljubezni in revoluciji

Hrvaški filozof prihaja na pogovorni večer v sredo 20. maja v kulturni center Pritličje

Ljubezen in revolucija? Kaj imata skupnega? Eno je v domeni absolutne zasebnosti. In navadno predstavlja pot dveh partnerjev k izolaciji od sveta. Drugo, revolucija, je absolutna politika, je življenje javnosti same.Hrvaški filozof Srećko Horvat se je v svoji zadnji, še neizdani knjigi z naslovom Radikalnost ljubezni lotil tvegane teme. Interpretacije revolucij skozi prizmo ljubezni – in obratno. Vse revolucije in vsi režimi se nekako dotikajo ljubezni, strasti. Kako?Ljubezen je, piše Horvat, »falling… in love«, je tveganje. Je pretres. In to je tudi revolucija. Kar imamo danes, pa je svetovno gibanje proti vsakemu tveganju, od zahodnih, permisivnih družb do islamskih fundamentalistov, »združenih v boju proti strasti«. Ali ni to tudi gibanje proti ljubezni?Če je zato potrebna revolucija, ali potem ni potrebna tudi redefinicija ljubezni? Horvat piše, da smo ob vseh zadnjih prevratih spregledali »libidinalno naravo« novih politik. Kjer mislimo, da je politike najmanj – v ljubezni, je je zato morda največ.O svoji novi knjigi, pa tudi drugih vprašanjih, vse do svojega odnosa do sedanjega grškega finančnega ministra Varufakisa, bo Horvat govoril prihodnji teden, v sredo, 20. maja, ob 20. uri v kulturnem centru Pritličje, Mestni trg 2, v Ljubljani. Z njim se bo pogovarjal novinar Mladine Borut Mekina. Vabljeni!