Mrakobna edicija

Prejšnji teden smo jo le dočakali, težko pričakovano letošnjo edicijo Beneškega bienala, najpomembnejše prireditve sodobne umetnosti, ki se vsaki dve leti ugnezdi v enem od turistično najprepoznavnejših mest na svetu. Sreča za nas, da je od Ljubljane oddaljeno le približno tri ure vožnje.

Benetke imajo kljub zasoljenim cenam, ki se jim domačini znajo izogniti, turisti pa niti ne, vedno poseben čar in mesto je tudi tokrat izpolnilo pričakovanja. Teže pa to rečemo za sicer z zanimanjem pričakovani bienale, ki ga je postavil kurator Okwui Enwezor in z njim pritegnil mednarodno množico umetnikov, kustosov, umetnostnih kritikov, zbirateljev, galeristov in producentov.

Rdeča nit prakse v Afriki rojenega kustosa, ki je bil doslej najbolj znan po tem, da je postavil prelomno razstavo Documenta 11 v Kasslu, je boj za vidnost tiste umetnosti, ki prihaja z umetnostno nevidnih zemljepisnih območij. S tem bojem je viden postal tudi kustos sam in se lani znova umestil na lestvico najvplivnejše stoterice v svetu umetnosti, in sicer na 24. mesto. Zdaj je v roke dobil Beneški bienale in ga naslovil Vse prihodnosti sveta (All the World’s Futures), pri čemer se sklicuje na znamenito sliko Paula Kleeja Angelus Novus, ki je slavna postala, ko jo je kupil znani teoretik frankfurtske šole Walter Benjamin in v njej videl več, kot je umetnik naslikal. Delo danes poznamo kot angela zgodovine, ki bdi nad ruševinami sodobnega uničenja.

Enwezor se je pri pripravi Beneškega bienala skliceval na prihod postindustrijske modernosti, digitalne modernosti, množične mobilnosti, okoljskih katastrof in genocidov, obljub in kaosa, ki so našli mesto v delih izbranih 136 umetnikov iz 53 držav. Njihova dela skušajo odgovarjati na vprašanje, »kako naj umetniki, misleci, pisci, skladatelji, koreografi, pevci in glasbeniki s podobami, predmeti, besedami, gibanjem, akcijo, besedili in zvokom združijo občinstvo v gledanju, poslušanju, odgovarjanju, angažiranju, govorjenju, ki bi pojasnilo družbeni preobrat sodobnosti«. Enwezorjev bienale je torej moreč odgovor na krizo sodobnega časa.

A čeprav si je izbral še dodatne premise, 120-letno zgodovino bienala, njegovo epsko trajanje, zanimanje za okoljske teme in branje celotnega Marxovega Kapitala, končni videz bienala ne prepriča. Odgovor na ekonomsko, politično in socialno krizo se prične z neonskim napisom »blues blood bruise« ameriškega konceptualnega umetnika Glenna Ligona in nekakšnim žalnim zastorom v Kolumbiji rojenega slikarja Oscarja Murilla, ki prekrijeta fasado paviljona v enem od razstavnih prizorišč Beneškega bienala, v Giardinih, in napovesta mračni ton razstave. Ta se nelagodno usidra med dela velikih, ostarelih mojstrov z Zahoda (takšen je gotovo nemški slikar Baselitz, ki pri 77 letih slika mojstrska dela na orjaška platna) in celo rajdo brezimnih umetnikov iz nevidnih delov sveta. Njihova dela so sicer blizu surovi stvarnosti, iz katere prihajajo in na katero nas želi Enwezor opozoriti, a s počasno turobnostjo, temačnostjo in nemogočo zahtevo po daljši gledalčevi pozornosti ne pritegnejo zanimanja. Le malo je del, ki bi gledalca vsrkala vase in mu ponudila odlično vidno, tipno ali zvočno izkušnjo. Presežki so redki in mednje gotovo sodi videoinstalacija belgijske umetnice Chantal Akerman, ki s surovimi posnetki puščave, združenimi z zvoki nemira, kričanja in strelov, obiskovalca resnično postavi v sedanjik sveta na robu preživetja.

Tudi na osrednjem prizorišču bienala, v Arsenalu, najbolj prepriča ženska. Ameriška umetnica Adrian Piper je obiskovalce povabila, naj s seboj sklenejo pogodbo, ki jo bodo hranili v posebnem arhivu. Gledalec se sam pred sabo zaveže, da bo denimo govoril le tisto, kar v resnici misli. Na dan, ko smo praznovali osvoboditev Ljubljane, je Piperjeva v Benetkah prejela zlatega leva za najboljšo umetnico tokratnega bienala.

Nagrado za najboljši paviljon pa so prejeli Armenci, umetniki iz diaspore, ki so se na skupinski razstavi v nacionalnem paviljonu ukvarjali z vprašanjem, kaj pomeni biti Armenec. Nasploh so bili tudi nacionalni projekti umetnikov posvečeni težkim temam sveta v krizi, ki so se jih lotevali bolj ali manj prepričljivo. Poleg armenskega paviljona si gotovo velja ogledati postavitev Damirja Očka v hrvaškem paviljonu, obiskati pa je vredno še kanadski, nemški in poljski razstavni prostor ter seveda slovenskega.

Tega je s projektom Zaklop/nasilna nuja za utelešeno prisotnost upanja zasnoval Jaša, ki ga je v Benetke poslala država Slovenija. Tako je bilo odločeno sredi lanskega decembra, veliko kasneje kot v večini drugih držav, strokovna komisija za vizualne umetnosti na ministrstvu za kulturo pa se je zanj odločila zaradi izvirnosti, dinamičnosti in inovativnosti projekta ter predvsem zato, ker je projekt »izrazito usmerjen v animacijo bienalskega občinstva iz mednarodnega prostora«.

No, posebnost našega pavilijona, v katerem se je Jaša dokončno odločil za hladno-vroči esteticizem, ki ga le še tu in tam naseli v preteklosti zanj tako zelo značilno rock & roll divjaštvo, je kar 28 tednov trajajoč performans. Kot kurator bienala Enwesor se je tudi Jaša odločil, da ne bo popustil zahtevam sodobnosti po čim več v čim manjšem časovnem razponu. Pri tem mu je uspelo ukrotiti lastno pogoltnost do sveta in jo usmeriti v eno samo točko – trajanje. Tako bo Jaša, drugače od umetnikov, ki se bienala udeležijo le prve dni, skupaj s kustosom Michelom Drasckom in ustvarjalcem Janezom Vidrihom vse do sredine novembra, dokler bo bienale odprt, v paviljonu izvajal performans. Pri tem ga podpirajo glasbenik Tine Grgurevič, arhitekt Kuno Mayr, umetnica Meta Grgurevič, pisec Etan Nechin, koreografinja Lisa Josephine Vereertbrugghen in študentje beneške akademije, na kateri je tudi sam študiral. Glede na videno je mogoče zatrditi, da nas Jaša z ekipo na bienalu predstavlja solidno, s kakovostnim umetniškim projektom.

Po dobro obiskanem četrtkovem odprtju se je slovenski paviljon potopil v tok drugih umetnin v Arsenalu, osrednjem razstavišču bienala, kjer letos domuje prvič. Da je lahko tam, so na ministrstvu za kulturo namenili 80 tisoč evrov in se v zameno odrekli razstavišču v odročnejši slovenski Galeriji A + A. Ta je sprva delovala v Madridu, v Benetke so jo preselili kasneje, v času Beneškega bienala pa je vedno rabila tudi kot razstavni paviljon, za kar ji je ministrstvo namenjalo 55 tisoč evrov na leto. Z opustitvijo galerije se je vidnost slovenskega paviljona na bienalu bistveno povečala. Navsezandje ključni razstavišči bienala Arsenale in Giardine obišče okoli 370 tisoč obiskovalcev. V razstavni dvorani se zdaj sicer tlačimo skupaj z Albanijo, a njen paviljon britanski časnik The Guardian umešča med najboljših pet tokratnega bienala, zato nam nova lokacija le še bolj koristi. Vse to je dobro za Jašo, ki na strani na Facebooku že objavlja prve mednarodne odzive na svoje delo.

Zanimivo je, da je prav okrog njegovega projekta v Arsenalu umeščenih še kar nekaj drugih umetniških del, ki v postavitev vključujejo bivalno arhitekturo. Tako je mogoče reči, da je Jaša postavil tretjo hišo v vrsti štirih »hišnih« instalacij, ki jih zaključuje odličen latvijski paviljon, nekakšna reminiscenca na garaže iz sovjetskih časov.

Postaviti projekt v Benetkah je logistično izjemno zahteven in stresen proces, zato ne preseneča, da je osrednja ekipa slovenskega paviljona po odprtju počivala na vročem beneškem soncu pred paviljonom. A šele, ko so se vrata zapirala in se je lahko ločila od projekta. Nato se je odpravila tudi na sprejeme in poslovne zabave na drugih lokacijah, kjer je dominiral Jaša, ki je v zadnjih letih prevzel hipsterski videz brkatega in dolgolasega umetnostnega preroka z veliko karizme. Ob njem so bili energična producentka Rosa Lux ter umirjena in elegantna Meta Grgurevič, nekdanji galerist Primož Nemec in tako rekoč neopazni, a ključni člen ekipe, kustos Michele Drascek. Jašo je v Benetke peljala Umetnostna galerija Maribor in člane institucionalnega dela ekipe je bilo po dolgih govorih, ki so si jih privoščili, poleg ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar videti v bienalski menzi, kako so zadovoljnih obrazov malicali vsak svojo osemevrsko solato.

Seveda pa naši predstavniki vendarle niso bili najzanimivejši obiskovalci bienala. Isti večer se je bilo mogoče zaleteti v tudi od blizu še vedno odlično ohranjeno Marino Abramović, prvo na lestvici najvplivnejših žensk v svetu umetnosti, ki je s kolegom, umetnikom Bracom Dimitrijevićem, iskala primerno osterio, da bi se v njej okrepčala po napornem dnevu. Že drugo jutro je znova krožila po razstavnih prostorih in si natančno ogledovala nove produkcije. Tudi sloviti nekdanji kustos Francesco Bonami se je sprehajal sem ter tja po Arzenalu, igralka Cate Blanchett pa je odprla 7,5 milijona vredni avstralski projekt. V Benetkah je bilo toplo in sončno, Jadransko morje je lizalo ostarele zidove palač, v katerih so se ob večerih vrstile otvoritvene zabave, na njih pa so se sklepali poslovni dogovori in pletla nova umetniška sodelovanja.

V soboto, 9. maja, ko je Evropa praznovala dan zmage, je karavana umetnikov, kustosov, kupcev, piscev, sponzorjev in producentov večinoma zapustila mesto na vodi in ga za prihodnjih sedem mesecev prepustila občinstvu. Sami se bodo 18. maja znova srečali na umetnostnem sejmu v Baslu in nadaljevali po letnem urniku globalnih selitev sveta umetnosti. V tej verigi je Beneški bienale vsaki dve leti nekaj posebnega, pa čeprav tu in tam res le zato, ker je doma v Benetkah.

Razstava:
56. beneški bienale
Kje: Arsenale, Giardini in številna druga prizorišča, Benetke, Italija
Kdaj: do 22. novembra 2015