15. 5. 2015 | Mladina 20 | Kultura
»Ogromno ljudi je, ki imajo radi Svetlano Makarovič, pa jim rečem – kaj pa jaz? Kdo bo imel pa mene rad?«
Svetlana Makarovič
umetnica
Dobiva se v Bifeju pri Alzheimerju, kot ljubkovalno pravi kavarni doma starejših občanov, v katerem ima varovano stanovanje. Ob pol treh, da lahko v miru pogleda Sulejmana veličastnega, si obriše solze in popravi ličilo. Čeprav je dobro razpoložena, je nervozna. »Muce mi bodo pomrle od žalosti, kar naprej imam neke opravke,« reče in se zakolne, da jim bo na poti v Žabjo vas, kjer še vedno stoji njena rezidenca, kupila pol kile faširanega mesa, da se jim malo oddolži. Svetlana Makarovič, temna diva slovenske poezije, je pri svojih šestinsedemdesetih v polnem pogonu. Pred njo so trije projekti: nova knjiga, nova opera, koncert njenih šansonov. Premiere, tiskovne konference, recitali. Delo, ki ga ni nikdar dovolj, umetnost, ki hoče biti narejena, občinstvo, ki jo terja zase. Dokler še lahko daje, bo dajala. Mir in počitek, se zdi, bosta zagotovljena posthumno.
Ste praznovali dan zmage?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
