Migracije so dejanje obupa, ne kriminalno dejanje

Zaradi vojn in revščine se po svetu selijo milijoni ljudi, ki tvegajo življenje, da bi pobegnili pred obupnimi razmerami. Odgovor elite na te selitve je očitno, da jih polovijo, spravijo v zapore, tihotapce kriminalizirajo, morske poti, po katerih potujejo, pa militarizirajo.

Norveški svet za begunce (Norwegian Refugee Council - NRC) je v začetku maja objavil poročilo, v katerem navaja, da je bilo na svetu lani v domačih državah razseljenih 38 milijonov ljudi, kar je skoraj pet milijonov več kot leta 2013. Med njimi je tudi 11 milijonov beguncev na Bližnjem vzhodu in Afriki, vključno s tistimi iz Sirije, Južnega Sudana, Nigerije in Demokratične republike Kongo. Generalni sekretar NRC Jan Egeland je dejal, da so to najhujše številke za prisilne razselitve v eni generaciji, kar kaže, da smo povsem odpovedali pri zaščiti nedolžnih civilistov.

Evropska komisija je na podlagi sklepov, ki so jih voditelji držav članic aprila sprejeli na izrednem vrhu EU o migracijah, predstavila agendo o migracijah. Po poročanju STA je namen predloga zagotoviti solidarnost pri soočanju s perečim pritokom beguncev, zlasti Sircev, Eritrejcev, Nigerijcev in Somalcev, ki poskušajo čez Sredozemlje ubežati nasilju in revščini. Samo letos je morje terjalo več kot 1800 življenj. Gre za dva ukrepa: prerazporeditev prosilcev za azil, ki potrebujejo mednarodno zaščito in so že v članicah unije, ter preselitev beguncev iz tretjih držav po članicah unije.

Poleg kvot komisija v strategiji izpostavlja še tri prednostna področja ukrepanja: boj proti tihotapcem z ljudmi, krepitev iskanja in reševanja v Sredozemlju v okviru agencije za zunanje meje Frontex in spodbujanje zakonitih migracij visokokvalificirane sile. V sklopu prizadevanj za uničenje poslovnega modela tihotapcev z ljudmi EU načrtuje vzpostavitev vojaške operacije, podobne pomorski operaciji za boj proti piratom ob somalijski obali, ki bi delovala na temelju resolucije ZN. EU načrtuje tudi krepitev misije v Nigru, ključni državi tranzita za begunce na poti v Evropo, in nov urad v Agadezu, ki je glavno stičišče mrež tihotapcev z ljudmi. 90 odstotkov prosilcev za azil iz Zahodne Afrike potuje čez Niger v Libijo, glavno izstopno točko.

Neverjetno, pravi Sonali Kolhatkar, namesto, da bi vzpostavili urejene in varne poti za priseljevanje in naturalizacijo, napovedujejo vojaške napade na območja v Libiji, kjer tihotapci čakajo na migrante. S kriminaliziranjem tihotapcev in militarizacijo morskih poti, evropski voditelji napačno mislijo, da ti na tisoče Libijcev, Sirijcev in drugih prebežnikov silijo v čolne s pištolami in jih proti njihovi volji mečejo v evropsko morje in na obale. Dejansko pa lovijo ljudi, ki so obupani. Kaže, da smrt teh ljudi Evrope ne briga, če ne umirajo pred njenimi očmi.

Revščina, vojne, nasilje in represija so vsakdan za milijone ljudi po svetu. V veliki večini zaradi neoliberalnih gospodarskih vojn in neokolonialnih vojaških spopadov, ki jih povzročata ZDA in Evropa, piše Sonali Kolhatkar, ki je tudi sama migrantka. Čeprav je med srečneži, ki jim je uspelo preživeti preselitev, se lahko poistoveti z obupnimi razmerami, zaradi katerih so prisiljeni bežati sodobni migranti. »Če je naš odgovor človeškemu hrepenenju po pobegu represija in nasilje, smo zelo del problema,« zaključuje.