Katalena, glasbena skupina

Tokrat so se lotili muzike za otroke in mladino ter s tem bojda uresničili svojo dolgoletno željo. Nič čudnega, ko pa že imajo tudi sami nekaj potomcev. Nagovorile so jih izštevanke, zbrane v knjigi Enci benci na kamenci. Te so bile izhodišče za njihov šesti studijski album z naslovom Enci benci Katalenci. Izštevanke, ritmične pesmi, polne skrivnostnih besed, s katerimi si otroci običajno razdelijo vloge za začetek igre, so jim bile zgolj besedilna osnova, ki pa je seveda doživela korenite spremembe.

Kot pravijo sami, so se, potem ko so zarisali meje igrišča in določili pravila igre, preprosto začeli igrati. In prvotni dvom, ali lahko izštevanke, polne besednih obratov, »igrarij z besedami«, držijo pokonci cel album, se je kmalu razblinil. Izkazalo se je, da so več kot dovolj močna podlaga za ploščo, ki ne bo nagovorila le otrok, temveč tudi odrasle.

Za pravi nabor šaljivih idej, ki jih najdemo na albumu, so znova poskrbeli vsi člani in članice zasedbe. In nas tako popeljali na domišljijsko popotovanje, na katerem nadaljujejo tradicijo raziskovanja zgodovine. Nastala pa ni le igriva plošča, ampak tudi istoimenska glasbeno-gledališka predstava za otroke, ki so jo na oder Linhartove dvorane Cankarjevega doma spravili na pobudo režiserke Ivane Djilas. S tem so najmlajšim ponudili res izjemno srečanje s svojo glasbo, ki pa, kot pravijo, kljub temu da je »otroška«, ni »otročja«.

Pred štirinajstimi letih nihče ni mogel niti slutiti, da bo iz glasbene delavnice, na katero je Boštjan Narat, filozof in glasbenik, zbobnal pet glasbenikov, Vesno Zornik, Polono Janežič, Boštjana Gombača, Tiborja Miheliča Syeda in Roberta Rebolja, nastala nepozabna avantura. Da bodo te izrazito močne glasbene osebnosti v idilični belokranjski vasici Črmošnjice postavile temelje nadaljnjega skupnega početja, pri katerem še danes trmasto vztrajajo. Da se bo, kar je bilo mišljeno kot enkratni eksperiment, preobrazilo v stalno glasbeno postavo, ki nam iz albuma v album odkriva nove in nove zgodbe. Denimo tiste o poroki na svoji prvi bolj konceptualni plošči Kmečka ohcet, ali pa o Reziji na plošči Cvik Cvak. Ali pa nas na izrazito avtorski način sooča ne samo s slovensko ljudsko muziko, pač pa tudi s poezijo, denimo z uglasbenimi pesmimi Svetlane Makarovič, Gregorja Strniše in Daneta Zajca na plošči Noč čarovnic.

Kot skupina torej ne le, da čistijo prah iz zaprašenih glasbenih arhivov, temveč nam na sproščen in neobremenjen način ponudijo tudi izrazito avtorski pogled na to, kako slovenska ljudska glasba lahko zveni v sodobnejši preobleki. Vedno znova nam odkrijejo in povedo kaj novega. In to že od vsega začetka zelo uspešno. Tako ni čudno, da so že zelo kmalu obveljali za enega naših najvidnejših in najizvirnejših bendov in še danes sodijo v sam vrh domače glasbene produkcije.

Niso klasična zasedba, ki bi se na vajah dobivala iz tedna v teden in potem skozi improvizacije stvari fiksirala. Raje imajo intenzivna srečanja, na katerih zelo dobro vedo, kaj bodo počeli, ali pa celo krajše skupinske pobege iz prestolnice, ki jim dovoljujejo, da se posvetijo samo glasbi.

Vsi so namreč zaposleni pri številnih projektih, tako zelo, da se jim v zadnjih letih komaj uspe dobiti za »kafe«, kaj šele na skupnih vajah. To, da so aktivni pri toliko različnih projektih, pa je tudi ena od izrazito pozitivnih plati in menda eden glavnih razlogov, zakaj so še vedno skupaj in zakaj se niso niti približno naveličali drug drugega, niti po človeški niti po ustvarjalni plati. In dokler imajo vedno nove ideje, ne bodo videli svojega konca.

V bendu so se namreč znašli glasbeniki in glasbenice iz zelo raznolikih glasbenih okolij. To se odraža v slogu in zvoku zasedbe, saj so zaradi različnih backgroundov ogromno raziskovali vsak v svojo smer in se izražali na nekonvencionalne načine, potem pa vse te izkušnje vedno znova pripeljali nazaj v Kataleno. Delček tega so nam predstavili pred dvema letoma, ko so na oder ljubljanskega Kina Šiška postavili celovečerni presek samostojnih avtorskih projektov vseh šestih članov in članic, ki rastejo vzporedno z njihovo skupno zgodbo.

Doslej so menda igrali po domala vseh večjih domačih festivalskih, dvoranskih in klubskih odrih in se preizkusili tudi v tujini, vse od New Yorka do Tel Aviva. Na koncertih, kjer njihove skladbe zaživijo neko svoje življenje, pa jih bomo lahko ujeli tudi to poletje. Še prej pa na predzadnji majski večer, v okviru festivala Druga godba, kjer nam bodo predstavili svež album, a nam ponudili tudi starejše skladbe. Morda tudi Zrelo je žito, brez katerega menda ne mine noben njihov koncert.