1001 izum in slovenska majhnost

V kratkem predstavitvenem filmu razstave 1001 izum: Odkritja zlate dobe islamske civilizacije muslimanski inženir Al Džazari iz 12. stoletja (igra ga oskarjevec Ben Kingsley) pozornost skupine namrgodenih najstnikov, ki so dobili nalogo, naj predstavijo izume iz »mračnega srednjega veka«, preusmeri z Zahoda na muslimansko civilizacijo v obdobju od 7. do 16. stoletja.

Učence preseneti s predstavitvijo izumov muslimanskih genijev, kot so camera obscura (prvi fotoaparat), algebra, trigonometrija, sistem arabskih številk in dovršeno kirurško orodje, pa tudi številni pripomočki iz vsakdanjega življenja, ki jih uporabljamo še danes. To so izumi muslimanske civilizacije, ki je bila na vrhuncu obstoja razširjena od Kitajske, Bagdada, Damaska do španske Cordobe, filozofske in druge ideje pa so nemoteno krožile po tem prostoru, saj sta ljudstva združevala isti knjižni jezik in pisava.

Razstavo 1001 izum je leta 2006 v Veliki Britaniji zasnovala skupinica tamkajšnjih naravoslovcev, ki je med vsakdanjim delom postala pozorna na imena islamskih izumiteljev, ki jih je uradna zahodna zgodovina, deloma pa tudi muslimanska pozabila. Zaradi teh spoznanj so najprej zasnovali manjšo potujočo razstavo in ta je potem gostovala po britanskih muzejih. Leta 2010 pa so jo, s finančno podporo britanske vlade in britanskih znanstvenih skladov, dopolnili in jo v novi izvedbi predstavili v London Science Museumu. Doživela je velik uspeh, saj si jo je ogledalo več kot 400 tisoč obiskovalcev. Tudi turški premier Erdogan – in še istega leta je razstava gostovala v Istanbulu, na trgu Sultanahmet, tik ob znameniti Hagiji Sofiji. Nato je potovala v muzeje Severne Amerike, države Bližnjega vzhoda, Azijo, Južno Ameriko in seveda po Evropi. Glavni govorci ob odprtjih so bili med drugim ameriška državna sekretarka Hillary Clinton, švedski princ Karl Filip, v Egiptu jo je odprl premier Ibrahim Mahlab, predgovor za knjigo, ki jo spremlja, pa je napisal velški princ Charles.

Politično korektna razstava 1001 izum je danes veliko podjetje, ki prireja predavanja, izdaja knjige, letos pa je razstava postala tudi partner Združenih narodov. Ti so leto 2015 razglasili za mednarodno leto svetlobe, v ospredje pa postavili arabskega znanstvenika ibn Al Hajtama, ki z razlagami svetlobe in vida velja za očeta optike in fotografije. Razstava seveda ves čas gostuje, in ker so izdelali še dve različici, je trenutno na ogled na treh različnih koncih sveta. V Bahrajnu, Maleziji in pri nas – na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kamor je prispela iz Rotterdama.

Potujoče razstave, ki jih gosti Gospodarsko razstavišče, so uspešnice. Lansko Možgani – zgodba od znotraj si je ogledalo 48 tisoč obiskovalcev, predlansko Genij – Da Vinci 68 tisoč, razstavo Razkrita telesa pa leta 2012 kar 80 tisoč obiskovalcev.

Trženje razstav

To, da je razstava 1001 izum prispela k nam, je pomembnejše, kot se zdi na prvi pogled, saj opozarja, da je muslimanska civilizacija pravzaprav tudi del naše, slovenske tradicije. Prav zato so razstave, kot je ta, dobrodošle v slovenskem prostoru, kjer se prepogosto vse vrti le okrog slovenstva. Muzeji in galerije bi morali obzorja širiti tudi z gostovanjem potujočih razstav, toda dejstvo je, da takšne razstave zadnja leta prireja skorajda le Gospodarsko razstavišče, ki je gospodarska družba v večinski lasti Mestne občine Ljubljana in ne javni zavod. Pri tem je zelo uspešno. Lansko razstavo Možgani – zgodba od znotraj si je ogledalo 48 tisoč obiskovalcev, predlansko Genij – Da Vinci 68 tisoč, razstavo Razkrita telesa pa leta 2012 kar 80 tisoč obiskovalcev.

Seveda so takšne razstave tudi za Gospodarsko razstavišče precejšen finančni zalogaj. 1001 izum je stal kar 280 tisoč evrov, v znesek pa niso všteti stroški trženja in najema dvorane. Špela Terpin, direktorica trženja, pri tem navaja študijo Komercialna razstava: analiza in inoviranje, ki jo je na podlagi analiz razstav Gospodarskega razstavišča pripravila Filozofska fakulteta v Ljubljani. Iz nje je razvidno, da se približno četrtina obiskovalcev odloči za obisk na podlagi reklame od »ust do ust«, saj tiskani in avdiovizualni mediji lahko ponudijo samo informacijo o razstavi, ne pa tudi pojasnil, kaj konkretno je mogoče videti na njej. Obisk se zato povečuje proti koncu gostovanja razstav in »naš največji izziv je v kratkem času prepričati ljudi, da pridejo,« pravi Terpinova. Po njenem je prav to njihova prednost pred muzeji in galerijami: »Smo sejemska hiša in smo navajeni komunicirati z obiskovalci. Ta del muzejem in galerijam manjka,« je prepričana. Opozarja še, da s temi razstavami ne ustvarjajo dobička, ampak jim gre predvsem za to, da se – to pričakujejo od njih lastniki – v njihovih dvoranah nekaj dogaja vseh 365 dni na leto, saj je zaradi majhnosti slovenskega gospodarstva klasičnih sejemskih dogodkov premalo.

Seveda so omejeni s proračunom, zato skrbno izbirajo razstave, ki so primerne za vse rodove. Spremljajo, katere razstave gostujejo v drugih državah, osredotočajo pa se le na naravoslovne, tehnične in zgodovinske, saj so z anketami, ki so jih na Filozofski fakultet opravili za raziskavo, ugotovili, kaj ljudi zanima. »Obstajajo seveda krasne razstave, toda za nas so čisto predrage. Kroži recimo čudovita razstava o Tutankamonu. Imeli smo Razkrita telesa, a obstaja še ena boljša in večja razstava s podobno tematiko. Najeti je mogoče denimo tudi razstavo o Darwinu, vendar je ta za nas že preveč specializirana,« pravi Terpinova.

Na tujem znajo

Gospodarsko razstavišče pripravlja seveda komercialne razstave, ki naj večinoma ne bi sodile recimo v klasične muzejske ustanove. Kljub temu se postavlja vprašanje, ali se ne bi morda naši muzeji in galerije, ki bi, ker so javni zavodi, morali seznanjati slovensko občinstvo z evropsko in svetovno kulturno dediščino in umetnostjo, zgledovali po njem, ne le skrbeli v glavnem za predstavitve del domačih znanstvenikov in naše stvarne ter nestvarne dediščine. Navsezadnje se kulturne ustanove v sosednjih državah tega poslanstva zavedajo.

Spomnimo se denimo, kako smo leta 2011 v graškem Kunsthausu, le streljaj od slovenske meje, lahko obiskali razstavo enega v svetu najprepoznavnejših umetnikov tega trenutka, kitajskega oporečnika Ai Weiweija. Lani si je bilo še celovitejšo predstavitev njegovega opusa mogoče ogledati v berlinskem Martin-Gropius-Bauu, ista ustanova pa je takrat gostila kar dve razstavi, ki sta zbudili izjemno pozornost, poleg Weiweijeve še multimedijsko razstavo David Bowie je (David Bowie is), na kateri je bilo mogoče izvedeti vse o eni največjih britanskih glasbenih zvezd. Ogledali smo si na roko spisana besedila, njegove razkošne kostume, vse skupaj pa je bilo zaokroženo s skorajda čisto pravim koncertom. Razstava je tja pripotovala iz Londona, kjer so jo leto prej premierno predstavili v Victoria & Albert Museumu, vse odtlej gostuje po svetu. Ta hip je na ogled v pariški filharmoniji, nato odhaja v Melbourne, od sredine decembra jo bo gostil nizozemski Groningen.

Glasbene superzvezde so tudi sicer redno na programu velikih tujih muzejskih ustanov. Blizu nas, v dunajskem Jüdisches Museumu, je lani gostovala recimo razstava o prezgodaj preminuli odlični britanski glasbenici Amy Winehouse. Toda Dunaj ne gosti le razstav, posvečenih največjim glasbenim zvezdam, že tradicionalno so tam na ogled razstave velikih, po vsem svetu prepoznavnih ustvarjalcev vizualne umetnosti. Nedavno smo si lahko ogledali prvo razstavo španskega slikarja Pabla Velázqueza v nemško govorečem svetu.

Seveda pa se nam ni treba ozirati le proti nemško govorečim sosedom. Tega, kako zelo pomembno je prebivalstvo seznanjati z evropsko in svetovno kulturno dediščino in umetnostjo, se dobro zavedajo tudi naši južni sosedje, o čemer pričajo številne razstave vrhunskih umetnikov na Hrvaškem. Pred nekaj dnevi so v zagrebškem Umetniškem paviljonu denimo odprli razstavo Rodin v Meštrovićevem Zagrebu, na kateri bo do septembra na ogled 70 del slavnega francoskega kiparja Augusta Rodina. Med njimi tudi njegova znamenita kipa Mislec in Poljub ter Vrata pekla.

Še precej več zanimanja je zbudila razstava Pabla Picassa v zagrebški galeriji Klovićevi dvori pred dvema letoma; na njej je bilo na ogled 56 slik in kipov tega izjemnega španskega umetnika iz zbirke pariškega Nacionalnega Picassovega muzeja. Razstavo, ki je stala 1,2 milijona evrov, je z 260 tisoč evri financiralo hrvaško ministrstvo za kulturo, 130 tisoč evrov je prispevala občina Zagreb, preostalo pa sponzorji. Vložek se je pravzaprav povrnil že s prodajo vstopnic, saj je 133.721 obiskovalcev razstave plačalo po deset evrov, galerija pa je precej zaslužila tudi s prodajo katalogov in spominkov. Razstavo so seveda množično oglaševali; po podatkih organizatorjev je v hrvaških, slovenskih in bosanskih medijih izšlo kar 500 člankov oziroma obvestil o njej.

Sicer pa to ni bila najbolj obiskana razstava na Hrvaškem. Razstavi Secesija in Art deco si je ogledalo po 200 tisoč obiskovalcev, najbolj obiskana pa je bila že pred leti razstava kitajske umetnosti s kar 500 tisoč obiskovalci.

»Smo sejemska hiša in smo navajeni komunicirati z obiskovalci. Ta del muzejem in galerijam manjka.« – Špela Terpin, direktorica trženja na Gospodarskem razstavišču

Zgovorne številke

Zakaj torej slovenskim muzejem in galerijam ne uspe privabiti zanimanje zbujajočih razstav svetovne dediščine ali vrhunskih umetnikov?

Po besedah mag. Velka Glanerja z ministrstva za kulturo je realizacija gostovanja potujočih razstav zahtevna naloga, kajti potrebni so dovolj velik razpoložljiv prostor in zadostni finančni viri za izposojo. Zavarovanje razstave tudi ni poceni, naložba v promocijo prav tako stane. »Oba pogoja sta tako zahtevna, da državni javni zavodi težko konkurirajo za izposojo večjih razstav na našem trgu,« pravi Glaner. Poudarja še, da je »izposoja privlačnejše razstave izjemno velik finančni zalogaj, ki praviloma presega možna proračunska sredstva, ki jih državni muzej prejme za celoletno dejavnost. Del sredstev bi sicer lahko krili iz vstopnine, vendar je takšen vir prihodka tvegan, saj nihče ne more zagotoviti, da bo razstava dejansko zbudila zanimanje in bo dobro obiskana.« Za primer navaja potujočo razstavo Orinoco, ki jo je leta 2011 gostil Slovenski etnografski muzej. »Ta razstava je bila v tujini deležna izjemne pozornosti, pri nas je bila sicer dobro obiskana, pa vendar kljub intenzivni promociji ni dosegla tako izjemnega obiska kot drugod,« pojasnjuje Glaner.

Po mnenju ministrstva je glavni vzrok pomanjkanje finančnih sredstev za promocijo, to naj bi ponazarjal podatek, da je bilo leta 2013 v desetih državnih muzejih za stroške oglaševanja skupno porabljenih nekaj manj kot 110 tisoč evrov, od tega največ, 33 tisoč evrov, v Narodnem muzeju Slovenije in 28 tisoč evrov v Narodni galeriji. »Zaradi premajhne osveščenosti družbe in odločevalcev v politiki o prispevku kulture k razvoju družbe, h gospodarski rasti in k novim delovnim mestom trpi kultura pomanjkanje finančnih sredstev, to pa vpliva na stagnacijo kulturnega turizma, ustvarjalni potencial družbe pa ostaja premalo izkoriščen,« pravi Glaner.

Sicer pa je deset državnih muzejev in galerij – Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije, Slovenski etnografski muzej, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Slovenski gledališki muzej, Tehnični muzej Slovenije, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Muzej krščanstva na Slovenskem, Narodna galerija in MG+MSUM (dvojna institucija Moderna galerija in Muzej sodobne umetnosti Metelkova) – leta 2013 porabilo 13,2 milijona evrov sredstev, ki jih je prejelo od ministrstva. Od tega je šlo za plače, prispevke in druge osebne prejemke zaposlenih 7,1 milijona evrov, za materialne stroške nekaj več kot 5,2 milijona, za investicijsko vzdrževanje nekaj več kot 800 tisoč evrov, za odkupe predmetov pa 109 tisoč evrov.

V navedenih muzejih in galerijah je 16 odstotkov ljudi zaposlenih v upravi, 20 odstotkov v tehničnih službah, 64 odstotkov pa v strokovnih službah, od tega je 33 odstotkov kustosov, 12 odstotkov konservatorjev-restavratorjev in 17 odstotkov drugih strokovnih delavcev. Iz starostne sestave je razvidno, da je največ zaposlenih v starostnem razredu od 50 do 59 let, sledi razred od 40 do 49 in nato od 30 do 39. Mlajših od 30 let je le nekaj odstotkov.

Seveda bi bilo prehudo trditi, da naši muzeji in galerije niso dejavni. Vsak izmed njih je leta 2013 pripravil enega ali več zanimivih mednarodnih projektov, vendar se s tem, da so bili deležni velikega zanimanja, ne morejo pohvaliti. Točneje, pripravili so 68 stalnih razstav in 44 lastnih občasnih. Zanimivi so tudi podatki o številu prodanih vstopnic v tem letu. Narodni muzej (brez izpostave na ljubljanski Metelkovi in gradu Snežnik) jih je prodal denimo 13.851, Prirodoslovni muzej 31.580, Slovenski etnografski muzej 8237, Narodna galerija 18.176, Moderna galerija pa 7026 (toda izdanih je bilo kar 42.285 vstopnic). Skupaj je bilo torej prodanih 149.356, izdanih pa bistveno več, kar 377.769 vstopnic.

In koliko so muzeji in galerije zaslužili s prihodki od prodaje blaga in storitev? Narodni muzej je z vstopnicami denimo zaslužil 257 tisoč evrov, s celotno prodajo blaga in storitev pa nekaj manj kot 700 tisoč evrov. Izstopa Tehnični muzej v Bistri, ki je z vstopnicami zaslužil 82 tisoč evrov, z vso prodajo pa 176 tisoč evrov. Toda Narodna galerija je z vstopnicami zaslužila le 61 tisoč evrov in z vso prodajo blaga nekaj manj kot 100 tisoč. Moderna galerija je z vstopnicami zaslužila 51 tisoč evrov, z vso prodajo blaga in storitev pa 287 tisoč evrov. Če potegnemo črto: vsi naši največji muzeji so s prodajo vstopnic zaslužili 569 tisoč evrov, s prodajo blaga in storitev pa nekaj več kot 1,6 milijona evrov.

Podatki so sami zase zgovorni in ne potrebujejo posebnega komentarja. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da so navedene številke, ki so jih dosegli vsi slovenski muzeji skupaj, daleč od številk z ene same, Picassove razstave v Zagrebu.

Redki veliki obiski

Pa vendar se tudi v naših galerijskih in muzejskih institucijah občasno zgodi kakšna razstava svetovno najprepoznavnejših vizualnih umetnikov. Cankarjev dom je leta 2011 denimo gostil razstavo »findesièclovskega« francoskega slikarja in grafika Henrija de Toulouse-Lautreca. Moderna galerija je leta 2001 recimo privabljala obiskovalce z razstavo o življenju in delu kralja pop arta Andyja Warhola.

Kot pravi pomočnik direktorice MG+MSUM Marko Rusjan, je Warholovo razstavo takrat obiskalo »nekaj deset tisoč ljudi« in s finančnega vidika je bila »uspešna«. Stroške postavitve razstave in tiska kataloga v višini 17 tisoč evrov so krili sami, ostale stroške prenosa razstave pa ZDA prek svojega veleposlaništva. Kot opozarja Rusjan, je šlo v tem primeru sicer za gostujočo razstavo, pripravljeno za vzhodnoevropske države, kar pomeni, da so bila vanjo vključena manj pomembna dela, zato so bile zavarovalne vsote nižje, koncept pa manj ambiciozen. V kompleksnejšem kontekstu so imeli Warhola (oziroma njegovo delo Portret Mao Cetunga) nazadnje razstavljenega leta 2011 v svoji drugi razstavni enoti, v MSUM. Brezplačno jim ga je posodila partnerska institucija Van Abbe muzej iz Eindhovna.

Rusjan ob tem dodaja, da je za delovanje javne institucije, kot je njihova, bistven drugačen tip razstav – avtorske razstave, ki niso zgolj »’blockbusterji’, ki privabljajo množice«, ampak prinašajo nekaj novega. Prepričani so, da si lahko le s takšnimi razstavami prislužijo »ugled strokovne institucije tako doma kot v tujini«, kar so podkrepili z vabili na ugledna tuja razstavišča; nazadnje se je to zgodilo februarja letos, ko je bil izbor del iz njihove zbirke Arteast 2000+ predstavljen v trenutno najuglednejšem razstavišču v Moskvi, v Muzeju sodobne umetnosti Garage. Ta je v celoti pokril stroške prenosa umetnin v višini 150 tisoč evrov, kar je skoraj toliko kot Moderna galerija na leto dobi od ministrstva za kulturo za ves svoj razstavni program v obeh institucijah. Gostovanja v Moskvi in Eindhovnu si obetajo tudi od pravkar odprte razstave NSK: Od Kapitala do kapitala, ki so jo tretjinsko financirali iz javnih sredstev. Preostanek od 72 tisočakov, kolikor je stala postavitev, so pridobili v tujini.

Stroške razstave Picassovih del v zagrebški galeriji Klovićevi dvori, ki je stala 1,2 milijona evrov, so pokrili že zgolj s prodajo vstopnic. Ogledalo si jo je 133.721 ljudi.

Ureditev, ki ne spodbuja

Ne glede na to, da razmere niso rožnate, so gostovanja zanimanja zbujajočih razstav svetovne dediščine ali vrhunskih umetnikov vendarle pomembna, saj se slovensko občinstvo tako seznanja tudi z evropsko in svetovno kulturno dediščino in umetnostjo.

Očitno bo potreben temeljit premislek o tem, kako razstavno dejavnost v Sloveniji zastaviti v prihodnosti, da bo omogočala tudi gostovanje zanimivih tujih potujočih razstav, seveda ob finančni pomoči države. Toda ministrstvo za kulturo se očitno ne vidi v vlogi spodbujevalca tega procesa, saj je mag. Velko Glaner sporočil le, da so »direktorji pri pripravi in izvajanju programskih vsebin, ki jih ministrstvo v okviru razpoložljivih proračunskih možnosti financira, avtonomni. Ministrstvo v okviru svojih pristojnosti in proračunskih možnosti podpira vsebine, ki so javnega interesa in prinašajo večjo prepoznavnost muzejev in omogočajo čim boljšo dostopnost do predstavljanja vsebin kulturne dediščine javnosti.«

Ni dvoma, da vzrok za sedanje razmere v kulturi tiči v pomanjkanju denarja, vendar je več kot očitno razlog tudi neambicioznost uprav in kustosov v muzejih in galerijah, prav tako politika ministrstva za kulturo, ki svojo vlogo dojema čisto preveč birokratsko.

Zakaj je tako? Kot so nam potrjevali poznavalci, so razlogi kompleksni, a mednje sodi tudi sistem dela v naših javnih zavodih, kjer ljudje preprosto zakrnijo in se ne trudijo več za dober program. V nespodbudnem okolju, kjer strokovni zagon vedno znova ustavijo sistemski in finančni primanjkljaji, to verjetno ni nič nenavadnega. Za dober mednarodni program, potrebuješ tudi kuratorje, ki potujejo po svetu in se povezujejo z mednarodnim svetom umetnosti, ne da zgolj sprejemajo razstavne pakete. Poleg tega je sistem zaposlovanja v javnih zavodih nepretočen. Ker novih delovnih mest ne odpiramo, v zadnjih 20 letih pa so se potrebe po kadru spremenile, znova ne sledimo razvojnim potrebam sveta umetnosti. Generacije se ne menjajo. Zadnje velike menjave so se zgodile v devetdesetih letih.

Vzrok za sedanje razmere seveda tiči v denarju, vendar več kot očitno tudi v neambicioznosti uprav in kustosov v muzejih in galerijah, prav tako v politiki ministrstva za kulturo.

Toda še največja težava je verjetno pomanjkanje kulture vizualne umetnosti v Sloveniji. Več bi se morali ukvarjati z izobraževanjem in usmerjanjem mladih v kulturo, saj nimamo primernega odnosa do vizualne umetnosti. Marsikdo nima sploh nikakršnega odnosa. Krivcev za to je več: vase zaprti svet umetnosti, izobraževalni sistem in država, ki premalo vlaga v to.

Seveda drži, da je Slovenija z vidika organizacije velikih razstav majhna, da so blizu Benetke, Gradec in Zagreb in da ti, če nameniš ves denar za gostovanje tujih velikih razstav, ne ostane dosti za druge galerijske in muzejske dejavnosti, ki so morda pomembnejše od tega, da imamo v Ljubljani Picassa. A to nikakor ne pomeni, da bi morali biti zgolj zato neambiciozni in bi se bali razmišljati zunaj postavljenih okvirov.

Razstava:
1001 izum: Odkritja zlate dobe islamske civilizacije
Kje: Gospodarsko razstavišče, Ljubljana
Kdaj: do 2. julija 2015

Razstava:
Rodin v Meštrovićevem Zagrebu
Kje: Umetniški paviljon, Zagreb, Hrvaška
Kdaj: do 20. septembra 2015