Okrogla obletnica z zvezdniki

»Zvezdnike« iz naslova je seveda treba vzeti z rezervo. Festival Jazz Cerkno se je namreč vedno izogibal mainstreamu, tudi mainstreamu jazzovske glasbe, a prav to je razlog, ki ga že ves čas dela drugačnega. Namenjen je specifičnim glasbenim sladokuscem in ustvarjalcem, izbor nastopajočih pa je vedno osredinjen na radikalne, robne muzike. Ko smo torej na letošnji, dvajseti ponovitvi v Cerknem prisluhnili zvezdniškim gostom, to niso bili kakšni pop zvezdniki, temveč zvezdniki glasbenih izrazov, ki jih festival promovira (vsaj) zadnjih petnajst let. Hkrati pa je bil tokratni festival posvečen letos preminulemu soustanovitelju Boštjanu Cveku, ki je z izjemnim programom sklenil poslanstvo prvega moža festivala.

Cvek je »jazz« pojmoval zelo široko in tako smo tudi letos ob standardnem in free jazzu lahko prisluhnili tudi improvizirani in klasični glasbi, poseben, rockovski pečat pa so festivalu dali ameriška zasedba Marc Ribot’s Ceramic Dog in nizozemski punkerji The Ex (tokrat v navezi s Kenom Vandermarkom in Natom Wooleyjem), ki v svetu in pri nas uživajo veliko simpatij. Sploh prvič pri nas smo lahko videli legendarnega japonskega freejazzovskega saksofonista Akiro Sakato, kot vsako leto pa so program zaokrožili domači glasbeniki, med drugim v posebej za to priložnost preimenovani zasedbi Cerkno Jubileum Orchestra pod vodstvom tolkalista Zlatka Kaučiča.

V četrtek nas je v Cerknem s priredbami Franka Zappe najprej pričakal domači Big Band GveriLLaz, v katerem, po navijaškem razpoloženju napolnjenega prizorišča sodeč, kilometrino nabirajo tudi mladi lokalni glasbeniki. Sledil je nastop trobentača Igorja Matkoviča z njegovim kvartetom in predstavil prihajajoči album Long Distance Journey, ki z lepo ukrojenimi skladbami ostaja v koraku z aktualnimi smernicami bolj standardnega jazza. Prvi zvezdniški nastop tokratnega festivala pa se je zgodil ob koncu večera, ko smo v Cerknem na odru prvič skupaj videli dva klavirja. Postavili so ju za skupni nastop legendarnih freejazzovskih/impro pianistov, Aki Takase in Alexandra von Schlippenbacha.

Dvojec je repertoar sestavil iz svojih skladb, pa tudi skladb Theloniousa Monka in Franka Zappe, boogie standardov iz prve polovice 20. stoletja, pa tudi improviziranih kosov. Ker sta tudi življenjska partnerja, se ob njunem dinamičnem, eklektičnem muziciranju ni dalo izogniti očitni prispodobi z njuno vsakodnevno intimo. S klavirjema sta se zapeljevala, kričala en mimo drugega, se zabavala, padala v rutino in impulzivno improvizirala, a vedno uglašeno, kot to pač pritiče paru, ki skupaj živi in ustvarja že skoraj štiri desetletja. Nastop, ki ga ne bi smel izpustiti noben klavirski navdušenec, pa čeprav nas je zaradi radikalnosti njunih izrazov (in pozne četrtkove ure) vztrajala le kakšna stotnija.

Dvajseti festival Jazz Cerkno je potrdil, da nedvomno sodi med najpomembnejše s tovrstno glasbo v regiji. Sodeč po odzivu svetovno uveljavljenih glasbenikov, ki ga radi dodajajo v svoje hektične urnike, pa se njegov odmev očitno sliši še mnogo dlje, zato nas njegova ponovitev prihodnje leto že zdaj navdaja z optimizmom.