Slovenska koma

Pacientka ima bolečo menstruacijo. Bolečina je vse hujša, vse travmatičnejša. Potem izgubi zavest. Nazadnje pade v komo, iz katere se ne zbudi več. Ni prva ne zadnja, ki v tej bolnišnici – na oddelku za intenzivno nego – pade v komo, iz katere se nikoli več ne zbudi. Povsem rutinske, na videz nedolžne operacije številnih pacientov se končajo s komo. Študentki medicine, praktikantki v tej bolnišnici, se zdi vse to skrajno čudno in sumljivo, zato začne skrivnostne kome na lastno pest raziskovati, nazadnje pa v grozi ugotovi, da je ta ugledna bolnišnica v resnici le tajna banka človeških organov: zdravniki paciente spravljajo v komo, in sicer tako, da jim med operacijo in anestezijo namesto kisika dovajajo ogljikov monoksid, potem pa jih po delih frankenštajnovsko prodajajo na črnem trgu, jasno, najboljšim ponudnikom – družbeni eliti, sodobnim drakulam, ki si lahko privoščijo najboljše meso in najdražje srce.

Študentka medicine – sicer tipična gotska junakinja, ob kakršni bi šlo Jane Austen na smeh – dahne: »To ni navadna bolnišnica.« Prav res, to ni navadna bolnišnica, ampak bolnišnica, ki se ponaša s tem, da je stroške poslovanja znižala, potemtakem s tem, da je zdravstveni blagajni, zavarovalnicam in pacientom ogromno privarčevala. Bolnišnica, ki življenj ne rešuje, ampak jih jemlje, je zgled učinkovite bolnišnice – zgled bolnišnice, v kateri je zdravstvena reforma uspela.

Tako se je odvrtel roman Koma, orjaški bestseller, ki ga je leta 1977 objavil Robin Cook, sicer zdravnik, in ki so ga leto pozneje – z Geneviève Bujold v vlogi nič hudega sluteče radovednice – tudi ekranizirali. Bestsellerje à la Koma – senzacionalistične, histerične, ekspozejske, konspirološke, moraste – so tedaj, v sedemdesetih letih, ko so od mrtvih ponovno vstajale neoliberalne ideje o prostem in nezmotljivem trgu, ki da je nad vsem (Friedrich Hayek in Milton Friedman sta drug za drugim dobila Nobelovo nagrado za ekonomijo), oglaševali s sloganom: Preberite, dokler je to samo fikcija! Ja, preberite, preden vse skupaj ne postane fakt!

Šoker Koma je bil hudičev odvetnik vseh zdravstvenih vprašanj in dilem, ki so tedaj škandalizirali Ameriko: ali zdravniki sami povzročajo bolezni, ali zdrave spreminjajo v bolnike, sem res ozdravljen, ko se vrnem iz bolnišnice, zakaj so stroški zdravljenja tako visoki, kaj imajo z vsem tem lobiji, bi bilo treba vse nacionalne zdravstvene programe privatizirati, zakaj je v bolnišnicah toliko slabih praks in napak, so presaditve organov etične, kdaj naj umirajočega odklopijo?

Bi radi umrli dostojanstveno?

Afera Radan – romaneskna, morasta, ekspozejska, histerična, konspirološka – je kakopak slovenska verzija Kome. Ali bolje rečeno, Ivan Radan je nastopil kot hudičev odvetnik vseh tistih mučnih zdravstvenih vprašanj in dilem, ki smo jih premlevali zadnja leta: ali naše zdravstvo deluje, je dovolj strokovno in hipokratsko, bi ga bilo treba reformirati, zakaj po njem lomastijo lobiji, kakšna je stopnja korupcije, zakaj ni dovolj denarja za zdravstvo, bi ga bilo treba privatizirati, zakaj je premalo zdravnikov, postelj in aparatur, bi potrebovali novo mrežo nujne medicinske pomoči, zakaj so vrste tako dolge, kdo ima prednost, katera življenja je vredno reševati in katerih ne, kdaj je življenje še življenje, smo v bolnišnici varni, ali potrebujemo hospic, zakaj se imajo zdravniki za nezmotljive?

Študentka medicine v Komi v grozi ugotovi: v bolnišnici ljudje umirajo! In natanko to je zdaj v grozi ugotovila tudi slovenska javnost: v bolnišnicah ljudje umirajo! Je to čudno? Kje pa naj umirajo, če ne v bolnišnicah? Ne pozabite: umirajočih noče nihče več gledati doma. Vsi se jih skušajo znebiti. V resnici je še huje: ne le da noče umirajočih nihče več gledati doma, ampak jih nihče sploh noče več gledati. Nikjer. V vidnem polju sodobne družbe in sodobne kulture, obsedene s čistočo in higieniko, ki meji na kulturno evtanazijo, so umirajoči nezaželeni in moteči. Umirajoči se ne podajo niti neoliberalnemu pogledu na življenje, ker so nekonkurenčni in ker nimajo dodane vrednosti, niti dandanašnji peterpanovski kulturi, ki po božje slavi vse adiktivnejšo večno mladost, čarobne pomlajevalne napoje, liftinge, pilinge, botoks, hilaform, restilan, magične kreme, čudežne eliksirje, biomedicinske terapije proti staranju, resveratrol. Družba, v kateri matere izgledajo mlajše od hčera, očetje pa mlajši od sinov, je prepričana, da je končno izumila nesmrtnost. In umirajoči so taki družbi le v napoto. Zato dela vse, da bi se jih znebila. Družba, ki slavi le še večno mladost, hoče, da umirajoči preprosto izginejo.

Mar ni tudi Ivan Radan le simptom kome, v katero se pogrezata slovenska socialna država in sistem javnega zdravstva? Mar tudi pri nas javno zdravstvo ne živi le še v koščkih?

Če bodo Radanu sodili za vse tiste umore, ki naj bi jih bil zagrešil na nevrološki kliniki, se bo lahko skliceval na to, da je le izpolnjeval skrivne želje in skrivne fantazije slovenske družbe, da je torej to, kar naj bi bil počel (smrtonosne infuzije), počel tako rekoč konsenzualno. Navsezadnje, kaj pa rečejo Slovenci, ko njihov bližnji, ki je bil hudo, fatalno bolan, končno umre? Tole: »Samo da se je odrešil!«

Nekateri so Radana razglašali za »slovenskega Jacka Kevorkiana«. Kevorkian je bil, kot veste, ameriški patolog armenskega rodu, ki so ga klicali Dr. Smrt ali pa Kralj medicida, ker je leta in leta asistiral pri samomorih neozdravljivo bolnih, umirajočih. Asistiranje pri samomoru trpečih, na smrt bolnih ljudi je imel za nekaj moralnega in nujnega. In asistiral je mnogim, rekoč: »Čas je, da začne družba, ki je obsedena z načrtovanjem rojstev, načrtovati tudi smrt.«

V svojem razvpitem belem, zarustanem, morbidnem kombiju je umirajočim pomagal, da so skozi plastično masko vdihnili smrtonosni odmerek ogljikovega monoksida. Pred tem je uporabljal Thanatron, alias »stroj smrti« (alias »vrhunec humanosti«), ki ga je zdizajniral tako, da je samomorilec sam pritisnil na sprožilec, s čimer je dobil najprej šus solne raztopine, potem še šus tiopentala, ki ga je pahnil v komo, in nazadnje še šus kalijevega klorida, ki mu je ustavil srce. Bilo je tako, kot da je v spanju doživel infarkt – in se odrešil. Toda ker so Kevorkiana povsod razglašali za sadista in serijskega morilca, ker so ga povsod sodno preganjali in stalno šikanirali, mu tudi kalija niso hoteli nikjer več prodati, zato je presedlal na ogljikov monoksid. »Če bi Jezus umrl v mojem kombiju, bi umrl bolj dostojanstveno.«

Jack Kevorkian – samozvani »svetovalec za smrt«, asket, nutricionist, slikar, Bachov fen, rezident hiše, v kateri je bil nekoč pogrebni zavod – se je oglaševal takole: »Bi radi umrli, pa ne veste, kako? Bi radi umrli dostojanstveno? Pokličite nas!« Svojih asistenc ni zaračunaval (in ja, to je počel konsenzualno), toda vedno je bil tam, kjer je bil tabu. Ko je bil mlad praktikant, je oftalmoskop vztrajno nastavljal pred paciente, ki so bili na tem, da izdihnejo, in s fotoaparatom čakal na trenutek, ko bodo umrli. Hotel je videti, kako se človeku spremenijo oči, ko umre. Na detroitski urgenci je delal le ponoči, ker je tedaj umiralo največ ljudi. Čakal je in čakal, dokler mu ni uspelo ujeti in ovekovečiti tega fatalnega trenutka. Ko se človeške oči spremenijo. In ko kri švigne iz roženice. Hotel je izolirati trenutek smrti. Če izoliramo trenutek smrti, je rekel, potem bodo zdravniki točno vedeli, kdaj ima koga še smisel oživljati in kdaj ne, kdaj gre za smrt in kdaj le za komo.

Nič ga ni ustavilo: niti to, da so mu po ameriških zveznih državah serijsko jemali zdravniško licenco, niti to, da so sprejemali zakone, ki so prepovedovali takšne asistence, niti to, da nekoč menda ni prisluhnil človeku, ki je zahteval, da postopek ustavi, niti to, da so mu očitali industrializacijo smrti, niti to, da se je tako rekoč po vsakem samomoru znašel pred sodiščem in da so ga nenehno tožili, preganjali, izganjali in celo zapirali.

V vidnem polju sodobne družbe in sodobne kulture, obsedene s čistočo in higieniko, ki meji na kulturno evtanazijo, so umirajoči nezaželeni in moteči.

Odrešitev

Ne, ni se ustavil – drugače od socialne države, ki se je v Ameriki ustavila. In Jack Kevorkian je bil natanko to: nadomestek socialne države. »Odreševal« je tiste, ki jih je socialna država zapustila, tiste s socialnega dna, deklasirane, brezpravne in izključene, tiste, ki so bili brez zdravstvenega zavarovanja, tiste, ki si zdravstvenega zavarovanja niso mogli privoščiti, tiste, ki so agonično in fatalno bolehali za multiplo sklerozo, siringomelijo, rakom, tumorji in hudimi poškodbami hrbtenjače, pa si drage zdravstvene nege, dragih zdravil in hospica niso mogli privoščiti, tiste, ki so bili prerevni, da bi si paliativo lahko privoščili, potemtakem tiste, ki so jih neoliberalizem, vitka država in privatizacijski evangelij prepustili trgu.

Dr. Smrt – čudaški profi, ki se prelevi v Odrešenika – je mogoč prav v deželah, v katerih socialna država razpada in v katerih so od sistema javnega zdravstva ostali le koščki. Kevorkian je bil simptom kome, v katero sta padla socialna država in javno zdravstvo. In mar ni tudi Ivan Radan – v obeh primerih, najsi bo kriv ali nedolžen – le simptom kome, v katero se pogrezata slovenska socialna država in sistem javnega zdravstva? Mar tudi pri nas javno zdravstvo ne živi le še v koščkih, ki jih počasi, drugega za drugim, odklapljajo? Mar ni tudi pri nas vse več ljudi, ki so tako revni, da si paliative ne morejo privoščiti? In mar ni tudi pri nas vse več ljudi, ki so v očeh socialne države in financ »pogrešljivi«?

Vidite, pri nas vse kliče k »odrešitvi« umirajočih, neozdravljivo bolnih. In če boste kje zagledali oglas, ki vas bo spraševal, ali bi radi umrli dostojanstveno, ne sprašujte, komu zvoni.

In že lahko slišite neoliberalne zvonove, ki zaradi afere Radan bijejo, da je treba javno zdravstvo zdaj pa res privatizirati. Ne, ravno nasprotno: afera Radan bi morala biti razlog za krepitev socialne države in javnega zdravstva. Ne torej razlog za reformo javnega zdravstva, ampak za revolucijo javnega zdravstva. Revolucijo javnega zdravstva bodo pacienti preživeli – reforme morda ne bodo.