Richard Seymour

»Britanski laburisti so oblika institucionaliziranega poraza«

Richard Seymour, britanski sociolog z univerze London School of Economics, velja za enega najboljših analitikov političnega dogajanja v Veliki Britaniji. Kot doktorand raziskuje nova leva gibanja in stranke v Evropi. Piše za britanski Guardian, je avtor odmevnega bloga Lenin's Tomb, nedavno pa je soustanovil spletni portal Salvage, katerega namen je rešiti britansko levico. Je pisec knjig The Liberal Defence of Murder, v kateri je skozi politično filozofijo razgalil liberalne zagovornike vojne, in Unhitched: the Trial of Christopher Hitchens, ki je nekakšen kritični življenjepis tega v Britaniji zelo znanega novinarja, literarnega kritika in pisca.
Z Richardom Seymourjem, ki je prejšnji teden v Ljubljani predaval na povabilo Delavsko-punkerske univerze, smo analizirali izide nedavnih britanskih parlamentarnih volitev in se pogovarjali o britanski in evropski levici, strategijah grške Sirize, evropski ksenofobiji do Afričanov in beguncih, ki prihajajo k nam čez Sredozemsko morje.

V časniku Guardian in na odmevnem blogu Lenin's Tomb (Leninova grobnica) objavljate analize političnega dogajanja v Veliki Britaniji. V enem od člankov pojasnjujete svojo obsesijo z Applovimi izdelki. Iz njega veje slaba vest, kot da je za klenega levičarja nespodobno, da si želi lepih stvari, ker se zaveda spornih razmer, v katerih proizvajajo Applove izdelke.

Članek je bil po svoje šala. Je pa v njem tudi nekaj resnega. Živimo v družbi, kakršna pač je. Vsak deluje v njej po svojih močeh. Poblagovljenja življenja v Marxovem smislu, ko postane vse blago in je namenjeno prodaji na trgu, ne moraliziram. Poblagovljenje je zapleten odnos. Vzemite za primer le delo žensk. Njihovo delo doma ni poblagovljeno, a so celo bolj izkoriščane in zatirane kot na delovnem mestu. Applovi izdelki so dobri, nastajajo pa v hudo izkoriščevalskem odnosu. V svetu, v kakršnem živimo, pač ni lepih duš.

Tudi sicer ste nenavaden britanski levičar. Zapustili ste stranko Socialist Workers Party (Stranka socialističnih delavcev) in ustanovili spletni portal Salvage ('proces reševanja nečesa'), kjer ponujate drugačno razumevanje sodobnega levičarstva.

Kriza Stranke socialističnih delavcev (SWP) se je začela leta 2013, ko je vodstvo stranke hotelo zatajiti kar nekaj posilstev in primerov spolnega nadlegovanja v stranki. Ko smo začeli razpravo o tem škandalu, se je pokazala še cela vrsta drugih težav v njej, povezanih predvsem z demokratičnostjo njenega delovanja. Povsem naravno je sledilo vprašanje, ali stranka ponuja prave odgovore, potrebne za prebroditev velike krize, ki se je začela leta 2008. Ni jih ponujala, zato so bili potrebno novi premisleki o tem. Ker se nisem več videl v njej, smo s sodelavci ustanovili spletni portal Salvage. Projekt ni moj, je delo kolektiva, pri njem sodelujejo med drugimi romanopisec China Mieville, ki je urednik za kulturo, Rosie Warren je glavna urednica, dela pa tudi v znani založbi Verso. Jamie Allison je zgodovinar z alterlevičarskimi nazori. Nismo torej ideološko kohezivna skupina, imamo pa skupen cilj – družbene spremembe za večjo blaginjo vseh. Za to pot pa je treba najprej ugotoviti, zakaj in kje je odpovedala britanska levica, da ni pravilno ovrednotila družbenih in političnih razmer, v katerih se je Velika Britanija znašla v času krize.

Vaše geslo je: Upanje je dragoceno, treba ga je pravilno odmeriti. Zakaj?

Ker je v Veliki Britaniji veliko plehkega govorjenja o upanju, v retoriki britanske levice pa ogromno praznega optimizma. Pripovedujejo denimo, da bo naslednji veliki protest ali naslednja velika stavka zagotovo vse obrnila na glavo. Gre za napačen, v najboljšem primeru naiven način razmišljanja, ki temelji na napačni analizi porazov britanske levice v drugi polovici prejšnjega stoletja. Ne mislim le na poraze v velikih družbenih bojih na makroravni, ampak še zlasti na pohod neoliberalizma in njegove ideologije, ki se je zažrla v vsakdanje življenje ljudi, saj življenje vse bolj določajo težnja po konkurenčnosti za vsako ceno in razmerja na trgu. V tem kontekstu je težko vzpostaviti kolektivni levičarski projekt, kaj šele sprožiti revolucijo. In ko pravimo, da je upanje dragoceno in ga moramo ustrezno odmerjati, ne gre samo za to, da si je treba pridobiti samozavest za družbene boje. Ne. Z upanjem mislimo na to, da je treba postaviti temelje za družbeni boj, kar je težaško delo, šele potem pa ugotoviti, ali je ostalo še kaj upanja.

Kako vidite socialne in politične razmere v Veliki Britaniji?

Zelo žalostno. Gre za imperialistično družbo, ki v sebi še nosi idejne ostanke nekdanjega imperija, a se že nekaj časa naslanja na moč ameriškega imperializma. V tem smislu je Velika Britanija vključena v distribucijo svetovnega bogastva in razvojno dinamiko sveta, kar delu srednjega razreda omogoča dobro življenje. Zato bo vedno glasoval za konservativce – ne glede na to, kaj počnejo –, računajoč, da bodo branili njegove interese. Je pa seveda tudi britanski imperializem v zatonu, saj danes temelji le na krhki uniji med Škotsko, Anglijo in Walesom. Škotska ne mara biti več del britanskega imperializma. Noče sodelovati v vojnah, ki jih tudi v imenu Britanije vodijo ZDA. Škoti hočejo ven. Če bo spet referendum o neodvisnosti Škotske, stavim, da bodo večinsko za izstop iz Velike Britanije. Dobili bomo zelo zmanjšano Veliko Britanijo. Seveda bo takoj sledilo vprašanje, kako oslabljeni bodo v njej tradicionalni bankirji, državne ustanove in britanski industrijski kapital, ki jim ta kraljevska unija koristi. Če bodo krepko oslabljeni zaradi odcepitve Škotske, bomo dobili priložnost, da jih postavimo tja, kamor glede na nove okoliščine sodijo. Težko bo, kajti v Angliji imamo opraviti z refleksnim nacionalizmom, ki je v bistvu zamerljivi nacionalizem, temelječ na šovinizmu. Tu ni mogoče artikulirati zdravega nacionalizma, ki ne bi bil v sporu s škotskim, saj je pomemben dejavnik imperializma.

Applovi izdelki so dobri, nastajajo pa v hudo izkoriščevalskem odnosu. V svetu, v kakršnem živimo, pač ni lepih duš.

Gospodarsko pa Velika Britanija vendarle ni bolnik?

Velika Britanija je gospodarsko razsuta. Na površini je vse videti bolje, kot je v resnici. Toda gospodarstvo doživlja pomanjkanje naložb v raziskave in razvoj, imamo velike infrastrukturne težave, hkrati pa večina podjetij ne vlaga v nove projekte. Vse je skrajno prekarno. Edino, kar potiska gospodarstvo naprej, je londonski City, finančno središče Velike Britanije in sveta. Takšne razmere pa so priložnost za nevarne scenariste v obliki nacionalistične stranke UKIP (UK Indipendence Party) in skrajne desnice. Kajpak so sedanje razmere lahko priložnost tudi za britansko levico, da kaj spremeni.

Toda za levičarsko stranko TUSC (Trade Unionist and Socialist Coalition) je na minulih parlamentarnih volitvah glasovalo le 36 tisoč Britancev in še manj, le nekaj tisoč ljudi, je volilo Združeno levico (Left Unity)?

O stranki TUSC ne gre izgubljati besed, saj temelji na tradicionalni organizaciji delavcev. V njej je cel kup sindikalnih birokratov, ki zase pravijo, da so pravi predstavniki delavskega razreda. Toda ta danes ni več to, kar mislijo v stranki, da je. Sam sem privrženec stranke Left Unity. Združena levica je mlada stranka, vendar se še ni povsem znebila pogledov trdega jedra, ki ga sestavljajo ljudje, starejši od 40 let, večinoma belci in nekdanji trockisti. To so ljudje, ki imajo zastarele poglede na to, kako se dela politika. Ne skrbijo za širitev baze z vključevanjem mlajših, radikalnejših, temnopoltih in drugih, ki se borijo proti rasizmu in za pravice hendikepiranih, v strankino delovanje. Premalo se povezujejo tudi s študentsko levico. Če bo Združeni levici uspelo premostiti te težave, bomo dobili stranko radikalne levice v pravem pomenu besede.

Na parlamentarnih volitvah so s 36,9 odstotka glasov zmagali torijci, laburisti pa so s 30,4 odstotka glasov pravzaprav ponovili slab izid iz leta 2010, ki je bil eden najslabših po letu 1918. Vi ste jim slab izid napovedovali. Zakaj ne prepričajo več volivcev? Je to povezano s propadom Blairove in Giddensove »tretje poti«, ki je bila v resnici neoliberalni zasuk v laburistični politiki?

To je bil poraz institucionalizirane politike »tretje poti«. Če pogledate deleže volivcev, ki so volili laburiste, vidite, da so večino glasov izgubili že v prvem mandatu 1997–2001, ko je Tony Blair začel implementirati »tretjo pot«. Takrat so izgubili tri milijone volivcev. Morda je bil ta podatek manj viden tudi zato, ker so konservativci prav tako doživljali krizo, in izguba glasov laburistov je bila prekrita s plaščem drugega dogajanja. Na volitvah leta 2005 so laburisti izgubili še milijon volivcev. Dejansko so dobili manj glasov, kot so jih dobili torijci Davida Camerona, vendar jih je na oblasti obvaroval volilni sistem. Potem ko so leta 2010 izgubili še milijon volivcev, je novi voditelj Ed Miliband »odkril«, da so izgubili pet milijonov volivcev, zdaj pa je njihova naloga, da jih spet pridobijo, a volivci so jih bili že siti in so na volilni dan ostali doma. Številni pa so glasovali za alternativne reformistične stranke, kot je Škotska nacionalistična stranka (SNP), in za Liberalne demokrate. No, zdaj so se odvrnili tudi od liberalcev, a leta 2010 so ti zmagovali v okrožjih, ki so veljala za trdnjave laburistov. Tem ni uspelo ponovno pridobiti volivcev, saj so bili prepričani, da laburistična stranka ne zastopa njihovih interesov. Hoteli so drugačno, nekdanjo laburistično stranko, utemeljeno na socialnodemokratskih načelih, ki bi ponovno redistribuirala bogastvo in z nacionalizacijo odpravila zagate v britanskem gospodarstvu in družbi. Teh volivcev ne zanima politični projekt, ki je namenjen le srednjemu razredu, na katerega so se osredotočili laburisti od Blaira naprej. Delavstvu pa ne ponuja nič. Ameriška politologinja Frances Fox Piven je zapisala, da revni pridejo na volišča, če jim ponudiš kaj, za kar hočejo glasovati. Toda sedanje etablirane politične stranke in ves parlamentarni sistem ne vabijo na volitve obubožanih pripadnikov delavskega razreda, zato ti v njem nimajo predstavnikov. Izključeni so iz sistema.

Laburisti so v letih 2012/13, ko so zagovarjali zmernejšo politiko glede varčevalnih ukrepov, po anketah dobivali tudi po 40 odstotkov glasov. Zakaj se niso držali te strategije?

Ker so mislili, da ni realistična. Realizem v kapitalističnem smislu pa v splošnem pomeni favoriziranje tega, kar podpirajo kapital, kapitalistični mediji in banke. Laburisti so pravzaprav oblika institucionaliziranega poraza. S tem mislim na celotno institucijo stranke, na to, kako je vodena, kako izključuje revne in kako nasprotuje radikalizmu. Pri tem imajo njeni voditelji še skrivne sestanke, na katerih odločajo o usmeritvi stranke mimo članov. Takoj ko se pojavi spor zaradi njihove politike znotraj stranke, se pomaknejo proti desnici. Tako kompromitirajo celo svojo omejeno politično agendo. V stranki so mislili, tako so trdili Tony Blair in zagovorniki »tretje poti«, da izgubljajo podporo, ker niso prepričali volivcev v srednjem razredu. Pa ni res. Dejansko jim ni uspelo prepričati svojih dotedanjih volivcev.

Pravo katastrofo so na volitvah doživeli tudi liberalci. S 23 odstotkov, doseženih na volitvah leta 2010, so zdrsnili na 7,8 odstotka.

Liberalci so leta 2010 doživeli svoj trenutek, ker sta takrat kolabirali največji stranki, torijci in laburisti. Njihova kredibilnost se je močno zmanjšala v času kreditnega krča in finančne krize. Ljudem so se ponudili kot iskreni posredniki v družbi, opozarjali so, da so potrebne težke odločitve, vendar hkrati zatrjevali, da bodo varovali nekatere pridobitve. Ljudje so hoteli v času krize iskren program srednje poti. Hoteli so, da se nekdo spopada s krizo na pravičen in socialno vzdržen način in hkrati izvaja tudi nujne reforme. In kaj so dobili? Liberalni demokrati so arogantno podprli konservativno vlado pri uvajanju in zvišanju šolnin, javnosti pa mirno priznali, da so pred volitvami govorili drugače, ker niso vedeli, da bodo v vladi. Seveda so jim tokrat, pričakovano, volivci obrnili hrbet. Še nekaj se je zgodilo: ko je vlada začela izvajati varčevalne ukrepe, je takšna politika razdelila ljudi, saj so bili pripadniki srednjega razreda malo na boljšem, delavski razred pa na slabšem. Stisnilo je sredino in začela se je razslojevati.

Poseben fenomen parlamentarnih volitev je Škotska nacionalna stranka (SNP), ki je dobila 4,7 odstotka glasov in bo imela v parlamentu 58 sedežev, šest več kot leta 2010. Škoti so prej volili tudi laburiste. Je njen uspeh povezan s sicer neuspelim referendumom za neodvisnost Škotske?

Po svoje res. SNP je prehodila dolgo pot utrjevanja, preden je leta 2011 dobila večino v škotskem parlamentu. Zgodilo se je le leto po zmagi torijcev na volitvah za britanski parlament in oblikovanju vlade z liberalci. Laburist Miliband je takrat prevzel vodstvo stranke, Škoti pa so podelili zaupanje SNP, ki je močno poudarjala socialno politiko in solidarnost. Uvedla je denimo zastonj oskrbo za ostarele, odpravila šolnine za višješolsko izobraževanje, preprečila privatizacijo javnih storitev na Škotskem. Uveljavljala je program laburistov, ki so ga ti v Angliji opustili. Laburizem umira. Na Škotskem je njegov razkroj v najnaprednejši fazi. Tam ga nadomešča SNP s svojo politiko.

V retoriki britanske levice je ogromno praznega optimizma. Pripovedujejo denimo, da bo naslednji veliki protest ali naslednja velika stavka zagotovo vse obrnila na glavo.

Vse etablirane politične stranke doživljajo krizo. Tako imenovane leve še najbolj. Bi lahko bila družbena gibanja, ki jih proučujete, vzvod za obnovitev političnosti v družbi?

Družbena gibanja se bodo zgodila. Vprašanje pa je, kakšno institucionalno zasnovo bodo ubrala. Če pogledate uspešna družbena gibanja, recimo civilnodružbena gibanja v ZDA, vidite, da temeljijo na gosti mreži civilnodružbenih organizacij, cerkva, sindikatov in študentskih organizacij. Vse te organizacije so množične in z veliko finančno močjo. Številne so neposredno povezane z državnimi ustanovami in elitami, čeprav imajo korenine v srednjem razredu. Prepričan sem, da se levičarska gibanja v ZDA in Evropi v prihodnje ne bodo trdo postavila po robu le državi in kapitalističnemu razredu, ampak bo potekal tudi obračun s silami organizirane desnice v civilni družbi. UKIP, ki se zavzema za izstop Velike Britanije iz EU in omejitev priseljevanja vanjo, je tipičen primer desnih civilnodružbenih gibanj, ki so hkrati politične stranke, temelječe na tradicionalnih konservativnih družbenih institucijah in desnem aktivizmu. Levica mora najti način, kako onemogočiti in izolirati njihovo jedro ter jih izpostaviti, norce, kakršni so, javnemu mnenju. Tega pa ne bo mogoče narediti, če levičarska gibanja ne bodo oblikovala svojih institucij. Žal gre to počasi. Ne moreš kar razglasiti obstoja gibanja, čeprav se včasih zdi, da je mogoče s protesti in zborovanji, ki pritegnejo veliko pozornosti, ubrati bližnjice. Toda v resnici so protesti le majhen korak v političnem boju, ki hitro zbledi, če ne vzpostaviš svojih institucij.

Siriza in Podemos koreninita v družbenih gibanjih, pri čemer ima Siriza v temelju ideologijo evrokomunizma, Podemos pa se bolj navdihuje pri Laclauovi analizi populizma v knjigi On populist Reason. So to gibanja/stranke, ki lahko spremenijo Evropo?

Tako je. Toda Siriza se danes na oblasti spoprijema s hudimi težavami, saj nima nikakršne podpore od drugod. Ne moraliziram o tem odnosu, ker mi je jasno, da je raven mednarodnega sodelovanja nizka, da imajo tudi evropski sindikati različne politike, predvsem doživljamo erozijo solidarnosti. Siriza seveda ni kriva zanjo, ampak za to, da ni pravočasno oblikovala strategije za pomoč od zunaj. Tako se je morala ob sprejemanju groznega sporazuma z Brusljem in mednarodnimi finančnimi dejavniki odpovedati delu svojega programa v zameno za denarno pomoč, a ni videla niti centa, podpore pa – razen od nemške Die Linke – ni dobila od nikoder. Mislim, da so v Sirizi zmotno mislili, da bo EU njihov zaveznik v reševanju grškega vozla. Finančni minister Janis Varufakis je celo govoril, da želi Siriza rešiti evropski kapitalizem. Ko pa so začeli pogajanja, niso imeli niti enega zaveznika pri svojih zahtevah, prostor za pogajanja je bil zelo omejen. Grke so zrušili. Ponižali. Obravnavali so jih kot smeti. Prepričan sem, da hoče Angela Merkel uničiti Sirizo, ne želi je le ponižati. Zdi se mi, da je za Sirizo že vsega konec, izgubila je iniciativo.

Vse nove stranke levice poudarjajo solidarnost kot prvino svoje politike. Lahko v evropsko politiko vendarle vnesejo nov diskurz, ko gre za vprašanja priseljencev, ki že živijo v Evropi, in tistih, ki prihajajo čez za številne usodno Sredozemsko morje?

Tudi evropska levica je zaznamovana s šovinizmom, predvsem pa s pomanjkanjem zanimanja za usodo priseljencev. Najprej se je treba vprašati, kje in v kakšnem svetu živimo, kajti v številnih evropskih družbah živi veliko priseljencev. V Britaniji jih je pet milijonov, kar ni zanemarljiv del prebivalstva. Zavedati se moramo, da imamo svobodni trg, ki temelji na prostem pretoku kapitala in delavcev, migracije pa so posledica teh procesov in dejstvo. Zato mora biti politika strpna in ne ksenofobična do delavcev priseljencev. Bojim se, da tudi pri tem levica ni kos svojemu zgodovinskemu poslanstvu. Naj ponazorim s primerom pokola v uredništvu francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo. Nihče seveda ne bo rekel, da je bilo to dejanje dobro. Toda razumeti moramo, zakaj francoski muslimani v znak solidarnosti niso hoteli ponavljati Je suis Charlie (Jaz sem Charlie), kar so počeli po vsem svetu. Tega niso hoteli, ker mislijo, da jih revija sovraži. Imajo razlog, saj revija objavlja zelo vulgarne stereotipe o muslimanih. Da so leni in živijo samo od socialne podpore itd. Da bo enkrat hudo počilo, bi morali vedeti že od trenutka objave karikatur preroka Mohameda v danskem časniku Jyllands-Posten leta 2005, saj se je takrat na protestu pred uredništvom zbralo več kot sedem tisoč muslimanov, ki so nasprotovali objavi karikatur. Mislim, da bi morala biti levica na strani francoskih muslimanov. Seveda ne v zanikanju nevarnosti politike džihada. Žal pa je treba tudi ugotoviti, da je Francija dejansko hierarhično rasistična družba. Zgovoren je že podatek, da je tam kar 65 odstotkov zapornikov muslimanov. Proporcionalno je to večji delež, kot je v ameriških zaporih Afroameričanov. Vsi govorijo le o rasističnem ameriškem zaporniškem sistemu, a v Franciji je še huje. Ne smemo niti mimo nasilja francoskih policistov nad muslimani in znane diskriminacije pri zaposlovanju. Vse te dejavnike je treba upoštevati v razmislekih o ustreznem kulturnem in političnem odzivu v primeru Charlieja Hebdoja. Pa ne storijo tega, ampak francoska vlada in nacionalni mediji skušajo ustvariti lažni konsenz s parolo, da smo vsi Charlie Hebdo. Levica je bila tiho. Velik del levice se ne odziva ustrezno na zapuščino kolonializma in z njim povezani nacionalni šovinizem. So evrocentrični in belocentrični.

Grke so zrušili. Ponižali. Prepričan sem, da hoče Angela Merkel uničiti Sirizo, noče je le ponižati. Zdi se mi, da je za Sirizo že vsega konec, izgubila je iniciativo.

Ali tudi zato Evropa ni sposobna odgovoriti na prihode ljudi čez Sredozemsko morje v EU?

Evropski mediji so obsedeni z ljudmi, ki prihajajo s čolni. Toda večina migrantov ne prihaja s čolni, temveč legalno, z letali. Tudi delajo legalno. Ti postanejo ilegalci, če jim poteče vizum. Razlog, zakaj prihajajo migranti, ni v tradicionalni liberalni zgodbi, da so revni ali da se umikajo iz kriznih žarišč. Tudi to je del resnice. A večina jih prihaja v EU delat, ker Evropa doživlja pomanjkanje delovne sile. Toda priseljencem ne bi radi priznali, da opravljajo koristno delo za družbo. Očitno jih je treba obravnavati kot kriminalce ali pa kot žrtve, ki naj bi nam bile le v breme. Seveda je to povezano tudi z ideologijo kolonializma, vendar smo v povojnem času priče premiku od globalne nadvlade belcev k obrambnemu nacionalizmu belih. V Veliki Britaniji pravijo: glejte, ne bomo več vodili sveta, zaprimo meje in ohranimo to državo belo. Če že ne moremo imeti sveta, potem imejmo zase vsaj svoj mali otoček. To se danes dogaja tudi v Evropi. Gre za ideologijo trdnjave Evrope, za postimperialni obrambni refleks. Toda to ni funkcionalno niti z vidika interesov evropskih gospodarstev. Hočejo delavce iz Afrike. Zato ti prihajajo. Zdaj pa nam nizajo podatke, prav rekordne, o prihajajočih iz Afrike v Evropo prek Sredozemlja. Na tisoče jih umre, vendar zaradi zaostrovanja režima na mejah EU, ne zaradi tihotapcev ljudi. Tihotapci so podleži, vedno so bili in bodo, ki izkoriščajo ljudi. Ali to pomaga komu v Evropi? Ne. Varuje delovna mesta? Ne. Priseljenci opravljajo dela, ki jih drugače ne bi nihče drug. To je realnost. Poleg tega je cena dela, ki ga opravljajo, precej nižja kot sicer. Britanska podjetja odpirajo za delavce iz Poljske nova delovna mesta, ki jih za britanske delavce ne bi mogla, ker ti ne delajo za takšno plačilo kot Poljaki. Takšen je pač današnji evropski kapitalizem. Vse kričanje o priseljencih je v bistvu protimigrantski refleks, ki temelji na kolonialistični in imperialni ideologiji, vendar je kontraproduktiven.

Britanski premier Cameron je že napovedal referendum o članstvu Velike Britanije v EU. Zanima me, ali lahko takšen referendum uspe in kakšen je vaš pogled na članstvo Britanije v EU, ki je bilo vedno težavno, saj si je Britanija izborila veliko izvzetij iz zakonodaje EU.

Ambivalentnost v odnosu med Veliko Britaniji in EU, ki jo opisujete, je izraz različnih interesov v britanski družbi. Referendumu se ne moremo izogniti. Zdi se, da bo večina Britancev glasovala za odhod iz EU. Ampak ne verjamem, da se bo to zares zgodilo, kajti temu nasprotujejo veliki biznis in sindikati. Ti so se ob sprejemanju zakonov, ki urejajo razmerja z delavci, vedno sklicevali na EU, saj po evropski agendi dobijo več, kot bi dobili s pogajanji v Britaniji. Konfederacija britanskih industrialcev, velike politične stranke, večina mainstreamovskih medijev in sindikati bodo podprli članstvo v EU. Edino vprašanje bo, ali bo mogoče kaj na novo dobiti. Kakšno izvzetje. Veliko pompa bo ob referendumu, nazadnje pa bo Britanija oziroma tisto, kar bo od nje po odcepitvi Škotske ostalo, še vedno v EU. In še naprej bo veliko stokanja zaradi njenega članstva.