Yasmine Hamdan

»Ustvarjanje glasbe je politični statement«

Glasba

Pravijo ji pionirka bližnjevzhodnega popa ali pa moderni glas arabske glasbe. Izvira iz Bejruta, kamor se je vrnila, ko se je libanonska vojna končala, in zastartala zasedbo Soapkills, s katero so našli poti mimo arabskih glasbenih tradicij in poskrbeli za »razširjanje mentalnih okvirjev«. Pred dobrim desetletjem se je zaradi študija psihologije preselila v Pariz, kjer živi danes, in skupaj z Marcom Collinom (Nouvelle Vague) posnela solistični prvenec Ya Nass. Potem je spoznala kultnega filmarja Jima Jarmuscha in ga tako prevzela, da jo je povabil k sodelovanju v njegovem zadnjem filmu Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013) ...
Pronicljivost in kritičnost sta jo z različnimi projekti pripeljali do filmskih festivalov v Cannesu in Sydneyju ter celo do ožjega izbora za oskarja. Njen nastop, v katerem spaja čutnost, izzivalnost, zapeljivost in misticizem, pa na dan izida Mladine (v petek, 29. maja) lahko ujamete v sklopu letošnjega festivala Druga godba.

Jim Jarmusch je pred leti v filmu Strti cvetovi (Broken Flowers) uporabil glasbo očeta ethiojazza Mulatuja Astatkeja in mu s tem obudil kariero. Vi pa ste bili pred sodelovanjem z njim na vrhuncu kariere. Vam je to sodelovanje vseeno omogočilo korak naprej?

Seveda. Ko poješ v arabščini, lahko včasih postaneš getoiziran, po Jarmuschevi zaslugi pa je moja glasba našla pot do širšega občinstva. Res mi je bilo v čast, da me je povabil k sodelovanju. Videl je enega mojih nastopov, spoprijateljila sva se in predlagal je, da kaj narediva skupaj. Začelo se je torej čisto po naključju. Mi je pa njegova potrditev dala veliko samozavesti. Tudi zato, ker me je s svojim delom že od nekdaj navdihoval.

V Ljubljani boste nastopili v AKC Metelkova, kjer je po osamosvojitvi Slovenije iz nekdanje vojašnice zrasel center alternativne kulture. Tukaj bi lahko povlekli kakšno vzporednico s koncem libanonske državljanske vojne; ta se je končala skoraj sočasno z našo osamosvojitvijo. Je bil tudi Libanon takrat navdihujoče okolje za mlade (alternativne) umetnike in sploh ustvarjalne ljudi?

Mislim, da so med povojnimi generacijami vedno vzporednice. Vse gredo skozi nemir in obup, pa tudi skozi veliko upanja in razmislekov o stvareh, ki se morajo spremeniti. Meni so se, ko sem bila najstnica, odraščajoča v napol porušenem mestu, odpirala vprašanja o življenju, človeštvu, vojnah in sebi ... A pripadniki povojne generacije nismo nikoli zares dobili prave razlage za vse, kar se je zgodilo. Čutila sem torej veliko hrepenenja in imela veliko vprašanj, a nikogar, ki bi mi odgovoril nanje. Medtem sem živela v toliko različnih državah, da Libanona sploh nisem več čutila kot domovine. Vse bolj sem se spraševala, od kod v resnici izviram. Prav zato sem začela peti v arabščini. Ker sem v glasbi videla priložnost, da si odgovorim na nekaj vprašanj. Kot ženska pa sem se hotela upreti tudi pravilom, po katerih nisem hotela živeti.

To vam v konservativnem arabskem svetu verjetno ni bilo lahko?

Zame je bilo ustvarjanje glasbe vedno politični statement. S tem, ko sem postala glasbenica v arabskem svetu, sem sama sebi dokazala, da sem svobodna ženska, in v luči nazadnjaške drže, ki vlada v tem delu sveta, to čutim kot veliko odgovornost. Seveda so bili tudi pritiski, a tem se že vseskozi upiram. Če sem hotela živeti, kot sem želela sama, in ne, kot so pričakovali drugi, sem morala najti načine za to, da se distanciram od ustaljenih pravil. Nekaterim je to, kar počnem, všeč. Konservativneži pa do mene čutijo odpor in zaradi nastopov, na katerih si kdaj dovolim kaj bolj divjega, so me celo cenzurirali. Ampak to je del paketa.

Ko se je preveč politično angažiral glasbenik Fela Kuti, so mu mnogi očitali, da glasbe in politike ne bi smel mešati. A za vas, vidne ustvarjalce z Bližnjega vzhoda, se zdi že skoraj samoumevno, da boste glasniki razmer v svojih domovinah.

Zame je to stvar preživetja. Mislim, da ne moreš biti umetnik, ne da bi bil pri tem političen. Lahko se sicer odločiš, da ne boš mešal glasbe in politike, ampak v arabskem svetu je to danes nemogoče. Toda ne ukvarjam se s politiko niti se nimam za politično osebo. Po navadi sem nad politiko le močno razočarana. Na neki način pa svoje delo vseeno vidim kot politično. Zlasti skozi namige, ovite v ironijo in poezijo.

Odzivi pa so burni, kajne?

O, seveda. Veliko ljudi je mislilo, da se mi je zmešalo. Ženskam ni vedno dovoljeno, da smo glasne ali da imamo močan značaj.

Mnogi vas prepričujejo, da bi se še širšemu občinstvu lažje približali z angleščino, vi pa ostajate pri arabščini, čeprav Libanona ne čutite več kot domovine. Je to paradoks?

Ker imam rada izzive in novosti, zdaj pogosteje pojem tudi v drugih jezikih. Toda arabščina je del moje kulture, moj jezik, gradnik moje identitete ... Sicer pa ne verjamem v mejnike in meje. Pa tudi udobja in mirovanja ne maram. Najrazburljiveje je biti glasbeni nomad. (smeh)

Glasbeni festival:
Druga godba
Kdo: Hindi Zahra, tUnE-yArDs, Aziza Brahim, Yasmine Hamdan in drugi
Kje: Cankarjev dom, Kino Šiška, AKC Metelkova mesto in Pritličje, Ljubljana
Kdaj: do 30. maja 2015