Nov pogled Vatikana pod vodstvom papeža Frančiška na Evropsko unijo

Papež Frančišek namerava v soboto, šestega junija, obiskati Sarajevo. To bo njegov tretji obisk v Evropi zunaj Italije. Septembra lani je obiskal Tirano, novembra je bil v Evropskem parlamentu v Strasbourgu. Izbira teh krajev pomeni novo smer v odnosu Vatikana do EU.

Sveti sedež je ves čas od konca vojne imel velik interes za evropske integracije, ki jih je tudi podpiral. Podpis Rimske pogodbe so v Vatikanu pozdravili z zvonjenjem, papež Pij XII pa je njen podpis označil kot najbolj pomemben dogodek v sodobni zgodovini večnega mesta, piše Sébastien Maillard, dopisnik v Vatikanu za francoski katoliški časopis La Croix.

Kljub temu je bil kritičen do nove Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Dejal je, da je EGS manj uspešna kot njena predhodnica Skupnost za premog in jeklo, katere najvišja oblast je imela precejšnjo moč, ki razen v izjemnih primerih ni bila odvisna od nobenega sveta ministrov. Papež Pij XII, ki se je bolj kot kateri od predhodnikov vmešaval v delovanje evropskih institucij, je med drugim podpiral vzpostavitev evropske politične oblasti, ki bo imela dovolj odgovornosti.

Enake poglede so imeli tudi ustanovitelji EU, ki so kot politiki bili krščanski demokrati, pa tudi goreči katoliki, kot sta bila Robert Schuman in Alcide De Gasperi. Papež Pij XII je leta 1948 napovedal, da združene Evrope ni mogoče vzpostaviti na abstraktni ideji, ampak mora imeti podporo živih ljudi. Od tod mit o »vatikanski Evropi«, ki ga je okrepila hladna vojna s sumi o vzpostavitvi katoliške Evrope med protestantskimi ZDA in ateistično Sovjetsko zvezo.

Ne da bi postavil pod vprašaj funkcionalnost evropske zveze, ki so jo vzpostavili njeni ustanovitelji, si je papež Pavel VI nadvse želel, da bi se združevanje Evrope postopno premaknilo z materialne na duhovno raven, da se bodo duše lahko še bolj zbližale kot interesi in gospodarstva. Potem ko je Pij XII leta 1947 razglasil svetega Benedikta za »očeta Evrope«, ga je Pavel VI leta 1964 razglasil za patrona celotne Evrope. Ljudem, ki so takrat po njegovem prepričanju »živeli v zmoti« je Pavel VI skušal pomagati, da bi odkrili »izjemno kulturno dediščino in kulturo, ki jo je krščanstvo prineslo vsem državam na kontinentu«. To prepričanje je nato po vsej Evropi širil poljski papež Janez Pavel II.

Njegov namen po besedah Sébastiena Maillarda ni bil v državah vnovič vzpostaviti krščanstva ali vrnitev nekdanjih privilegijev, ampak je želel združiti zahodno in vzhodno Evropo, ki ju je ločevala železna zavesa. Leta 1980 je tako za sopatrona združene Evrope razglasil še slovanska svetnika Cirila in Metoda.

Sveti sedež se je takrat bal, da bo Evropa postala antikrščanska, zato se je boril, da bi ohranila »svoje krščanske korenine«. Janez Pavel II in njegovi predhodniki so bili prepričani, da se bo evropska enotnost zrušila, če se bo kultura ločila od religije, ob tem so poudarjali, da povezanost med kulturo in religijo ni v nasprotju z ločenostjo med cerkvijo in državo. Skrbi Vatikana, da bi se Evropa ločila od svojih krščanskih korenin, so najbolj prišle do izraza v času pisanja evropske ustave, ki pa ni bila uveljavljena, ker so jo Francozi in Nizozemci na referendumu zavrnili. Vatikan je zahteval, da mora v preambuli te ustave biti navedena krščanska dediščina Evrope.

Ker je Vatikanu pri tem spodletelo, se je spremenil njegov odnos do EU. Jasen dokaz za to je pesimistični nagovor nemškega papeža Benedikta XVI leta 2007 ob 50-letnici podpisa rimskih pogodb. Najprej je izpostavil »težko iskanje ustrezne institucionalne strukture za EU«. Obžaloval je malo solidarnosti na mednarodni in nacionalni ravni, kritiziral je, da vsi ne podpirajo združevanja Evrope, ker kaže, da več poglavij tega projekta ni bilo napisanih v skladu s pričakovanji ljudi. Največ pozornosti medijev pa so zbudile Benediktove besede, da je presenečen, da sodobna Evropa kot kaže postavlja pod vprašaj splošne vrednote, čeprav želi biti skupnost vrednot. Ali ta oblika verskega odpadništva ne vodi kontinenta v dvome o svoji lastni identiteti, še preden se postavi proti bogu, je vprašal.

Marca leta 2013 je papež Frančišek postal Argentinec Jorge Bergoglio. Njegova izvolitev je znak za konec »evrocentrizma« Vatikana, kakor je povedal tiskovni predstavnik svetega sedeža. Frančišek kot papež iz Latinske Amerike verjame, da »ne moremo zahtevati, da bodo ljudje z vseh kontinentov izražali katoliško vero na način, ki so ga evropski narodi razvili v določenem trenutku svoje zgodovine«. Medtem ko ima Evropa krščanske korenine, cerkev pod vodstvom Frančiška kaže, da nima samo evropskih korenin.

Ta papež Evrope ne zanemarja, a ji tudi ne namenja posebne pozornosti. Ko so ga za časopis Corriere della Sera vprašali, zakaj nikoli ne govori o Evropi, je odgovoril, da tudi o Aziji, Afriki in drugih kontinentih ne govori.

S predvidenim obiskom Sarajeva v soboto in lanskim obiskom Tirane je pokazal, da daje prednost majhnim nestabilnim državam na obrobju Evrope, kjer so katoliki manjšina. Z osredotočenjem na Balkan Evropejcem tudi sporoča, naj bodo manj »evrocentrični«. Novinarju, ki mu je povedal, da je Albanija pretežno muslimanska država, je dejal, da »ni muslimanska država, je evropska država«. Podpora »kulturi sobivanja« je bil namen njegovega obiska Tirane, to bo tudi namen obiska Sarajeva. Lani je v Strasbourgu Evropski parlament obravnaval enako kot Svet Evrope. S tem je pokazal, da EU ne predstavlja celotne Evrope, kar dokazuje tudi z obiskoma na Balkanu.