Uroš Potočnik, slikar

Jakopičevo priznanje, najvišja stanovska nagrada za mlade slikarje, se podeljuje za obdobje zadnjih petih let, med njegovimi najbolj opaženimi deli pa je bila monumentalna slika z naslovom Delavca. Ustvaril jo je po motivu slike Lomilca kamenja francoskega slikarja Gustava Courbeta in z njo leta 1849, leto dni po izdaji Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta, na umetniški način opozoril na težek položaj delavstva v tedanji Evropi.

Courbetova slika, ki je bila uničena, ostale pa so njene reprodukcije, prikazuje dva delavca, starega in mladega, ki lomita kamenje, in opozarja na zaprt krog nenehnega izkoriščanja delavstva. Jakopičev nagrajenec pa je – kot to stori vedno – originalni motiv nekoliko spremenil, saj je za ozadje izbral newyorški ground zero, enega delavca oblekel v uniformo, čelado in rokavice, drugega pa izvzel iz Courbetovega originala in ga nadomestil z možakarjem s kladivom, ki opravlja nesmiselno, Sizifovo, delo, saj s kladivom tolče po armiranem betonu.

S sliko Delavca ponazarja položaj delavstva, ki je vse bolj vpeto v prekarna razmerja, kar velja tudi za ustvarjalce v umetniški sferi. V razstavnem kontekstu pa njegova dela dobijo dodatna sporočila. Tako je Delavca lani predstavil v ljubljanskih Centru in galeriji P74 skupaj z dvanajstimi podobami zaščitenih slovenskih jedi, prekmurske gibanice, nanoškega sira, zgornjesavinjskega želodca itd., da bi pokazal na absurdnost razmerja, ko so proizvodi bolj zaščiteni, kot je delavstvo.

Podobno je storil tudi na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), kjer je nasproti monumentalne slike trgovine z oblačili postavil tri podobe afriških prebežnikov v čolnih, ki so se odpravili čez Sredozemlje. »Samostojne slike mogoče delujejo precej banalno. V pravem kontekstu pa spregovorijo na nov način,« pravi slikar.

Njegova življenjska pot je zanimiva. Rodil se je pred enainštiridesetimi leti v Slovenj Gradcu. V mladosti ga je zanimala predvsem znanstvena ilustracija, saj je prek nje spoznaval, kako predstaviti vsebino, in utrjeval spoznanje, da je umetnost vedno tudi komunikacija. Najprej je v Rogaški Slatini končal srednjo šolo za steklopihalca, obrtniško pa se je s tem ukvarjal nekaj časa v Prekmurju. Zatem se je vpisal na mariborsko Pedagoško fakulteto, a ga je ljubezen do umetnosti gnala na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je leta 2008 diplomiral in leta 2012 tudi magistriral. Po končani akademiji se je zaposlil v idilični šaleški vasici Bele Vode, kjer poučuje likovno vzgojo, v stari zapuščeni šoli pa si je ustvaril atelje.

Njegov opus ni obsežen. Tudi zato ne, ker zmeraj skrbno premisli, ali je neki motiv vreden njegove obdelave. Včasih ideje, ki jih dobiva tudi na spletu, obtičijo v predalu tudi po več mesecev. Če se mu zdi motiv po tolikšnem času še vedno zanimiv, se loti njegove obdelave. Sicer pa je v ospredju njegovega zanimanja podoba. Tudi ko je med študijem ustvarjal abstraktne slike, je bila podoba, recimo proporci človeka, prepoznavna. No, s serijo »fotoslik«, kjer je fotografijam dodajal nepredmetne poteze, je dokončno opustil abstraktno slikarstvo.

Potem se je lotil serije slik, ki so nastale na podlagi fotokopij različnih motivov s spleta, po njegovi obdelavi pa spominjajo na sublimno slikarstvo Marka Rothka. Sledilo je obdobje realizma in ustvaril je svojo morda najbolj prepoznavno sliko: Verando. Ta monumentalna slika, odkupila jo je Umetnostna galerija Maribor, je nastajala več mesecev, saj je slikar vanjo vslikaval predmete iz vsakdanjega življenja. Na ta način je pravzaprav predstavil svoje življenje, pa tudi kraj, kjer se stikata zasebno in javno. »Hotel sem stlačiti čas v neki trenutek,« pravi slikar.

V zadnjih letih je njegovo ustvarjanje zaznamovano z angažiranim slikarstvom, zanima ga predvsem dogajanje, ki prihaja z globalizacijo od zunaj. Zamisli ima veliko. Med njimi tudi upodobitev spreminjanja političnih barv naših politikov. »Vse to obračanje, lovljenje vetra, je tudi za slikarja zanimiv pojav,« pripoveduje.

Pred tem obdobjem je naredil tudi serijo kolažev, v postopek je vključil tudi svojega najmlajšega, šestletnega sina, ki mu je prerisoval nekatere »že stokrat videne« motive iz knjige o Velenju, sam pa je na podlagi sinovih skic naredil kolaže. Hotel je »na nov, svež način prikazati lokalne vedute Šaleške doline in izločiti svojo čustveno vpletenost«.

Sam zase pravi, da je predvsem opazovalec, njegovo umetnost pa določa življenje samo. Ima tudi premore v ustvarjanju. Takrat le živi. »Če hočeš kaj narediti, moraš živeti. Ne smeš ostati pri reproduciranju ene in iste finte. Puščam življenju, da me polni z informacijami. V tem imajo pomembno vlogo tudi mediji. In v tem procesu prej ali slej naletiš na čer, ki je vredna umetniške obdelave,« pravi slikar, ki se že veseli skorajšnje vloge dedka.