Žanrsko neulovljivi godbaši

Usoda festivala Druga godba je bila še pred nekaj leti negotova, danes pa je njegova prihodnost videti precej bolj svetla. Za letošnji festival je bilo v predprodaji menda prodano rekordno število vstopnic in zdi se, da si konca maja brez koncertov bolj in manj znanih ustvarjalcev, zbranih z različnih koncev sveta, v prestolnici tako rekoč ne da predstavljati.

Hkrati smo letos dobili vtis, da program spet sledi zgodnejši logiki festivala. V zadnjih letih smo se navadili na to, da na Drugi godbi lahko slišimo glasbenike, ki spadajo v kontekst »world music«, torej glasbe sveta, letošnji program pa je bil žanrsko bolj odprt. Ob bolj standardnem naboru (Hindi Zahra, Aziza Brahim, Silvia Perez Cruz ...) smo namreč lahko slišali tudi kopico glasbenikov, ki sicer uporabljajo etnične motive, a so obenem žanrsko manj ulovljivi (tUnE-yArDs, Yasmine Hamdan, Sons of Kemet ...).

Širše občinstvo se je za osrednji, petkov del festivala po pričakovanjih osredotočilo na koncerta Hindi Zahra in tUnE-yArDs v Kinu Šiška, glasbeni sladokusci pa so na svoj račun prišli z metelkovskim delom programa. Tam se je žal pokazalo, da ima množičen obisk tudi svojo pomankljivost, saj je predvsem koncert Yasmine Hamdan na letnem vrtu Gale hale občinstvo skoraj povsem preglasilo. Še dobro, da glasba Hamdanove v živo dobi nekoliko tršo, bolj rockovsko podobo, čeprav s tem po drugi strani izgubi precej mistike, ki smo je od libanonske glasbenice vajeni na studijskih posnetkih in tudi prek sodelovanja s priznanim filmskim režiserjem Jimom Jarmuschem. Njen uigrani bend se je pogosto znašel na sledi kakšnih manj epskih Pink Floydov, nepotešene apetite pa je pustil predvsem pevkin krhki, senzibilni glas, ki ob glasnem vsesplošnem pomenkovanju nikakor ni prišel do izraza.

Manj težav z glasnostjo je imel turški trojec Hayvanlar Alemi, ki je z eksotičnim psihedeličnim rockom slišati kot bend s kakšne kompilacije obskurnih posnetkov, nabranih v glasbeno skoraj povsem neznanih delih sveta. Zasedba, ki je preigravala lastne skladbe in priredbe (Mulatu Astatke), se je dokazala kot tako rekoč prototip klasičnega drugogodbaškega benda. Izrazno še bolj neoprijemljiv je bil nastop britanskega kvarteta Sons of Kemet. Ker v bendu paličice vrtita ta čas ena bolj dejavnih in cenjenih britanskih bobnarjev, je bilo vnaprej jasno le to, da bo glasba močno slonela na ritmiki. In če sta Seb Rochford in Tom Skinner s svojim mojstrskim bobnanjem pričarala nekašnega križanca med britanskim novim jazzom in karibsko karnevalskostjo, sta saksofonist in tubist, takrat, ko sta stopila v ospredje, glasbo spravila še na tirnice, ki smo jih vajeni iz neworleanskih uličnih muzik. Izvrsten drum’n’brass koncert, ki je upravičil mnenja, da bodo Sons of Kemet eden letošnjih vrhuncev.

Ja, Druga godba je tudi z letošnjim programom potrdila mnenja tistih poznavalcev, ki jo že nekaj let postavljajo v krog najboljših tovrstnih festivalov. Ne le zato, ker smo lahko slišali glasbenike, o katerih zunaj konteksta »world music« sicer ne slišimo veliko, pač pa tudi zato, ker je žanrska pisanost nastopajočih bržkone zadovoljila vsak okus.