Sweet Billy Pilgrim: Motorcade Amnesiacs

Britanski kvartet Sweet Billy Pilgrim, ki je začel glasbeno delovati pred desetimi leti kot trio, je posebnost na otoški glasbeni sceni: predvsem gre za skupino, ki je od začetnih minimalističnih glasbenih poskusov prehodila dokaj dolgo pot, njena glasba pa se je iz albuma v album spreminjala. Zasedba, ki ime dolguje ameriškemu pisatelju Kurtu Vonnegutu, je spretno mešala vplive folka z rockom, pri tem pa se je minimalistično igrala tudi z elektronskimi pripomočki, s katerimi je ustvarjala nenavadno zvočno sliko.

Ravno to jo je pripeljalo do sodelovanja z Davidom Sylvianom in leta 2009 je pri njegovi založbi Samadhisound izšel plošček Twice Born Men, za katerega je bila skupina nominirana za ugledno britansko glasbeno nagrado mercury. Twice Born Men je Sweet Billy Pilgrim predstavil kot zrelo skupino, ki samosvoj glasbeni izraz gradi na folk osnovah, ekspresivnih vokalih pevca in kitarista Tima Elsenburga, pomenljivih besedilih in eksperimentalnih zvočnih intervencah, ki so bile skorajda neopazno, a kljub temu učinkovito vključene v skladbe.

Uspeh te plošče je skupino kmalu odpeljal v varstvo multinacionalke EMI, pri kateri je, takrat že kvartet, izdala nekoliko dostopnejši album Crown and Treaty (2012). Čeprav so bili eksperimentalni prijemi precej zreducirani, je na ploščku prevladovala značilna poetika in še zmeraj so bili opazni tudi močni vplivi folka, ki pa jih je dovršena produkcija nekoliko omilila.

Evolucijo svojega glasbenega izraza Sweet Billy Pilgrim nadaljuje tudi na novem, četrtem ploščku. In večplastnost glasbe, ki je bila sicer značilna že za vse dosedanje albume, prihaja v novih skladbah le še bolj do izraza. Na prejšnjih albumih se je skupina igrala z zvočno sliko in uporabljala minimalistične pripomočke, kot sta prenosni računalnik in kitara, tokrat vpelje veliko več različnih instrumentov, to pa ustvari nekakšen nadžanrski občutek, ki se pogosto giblje nekje med rockom, folkom, elektroniko in včasih celo jazzom. Poleg tega je tokrat v ospredju vokal kitaristke Jane Carpenter, ki je bil na prejšnjem albumu nekoliko prezrt, sedaj pa v nekaterih komadih enakovredno parira glavnemu vokalistu Timu Elsenburgu.

Zdi se, da se je skupina Sweet Billy Pilgrim v preteklih letih močno poglobila v zgodovino folka in americane. Motorcade Amnesiacs namreč združuje natanko takšne glasbene vplive, a v precej sodobni preobleki, hkrati pa je poln lastnega angažmaja in izvirnosti – predvsem po produkcijski plati, zaradi katere album spet zveni nekoliko drugače od prejšnjega. In čeprav na njem ni minimalističnih posegov iz preteklosti, še zmeraj razkriva značilno senzibilnost in globino tega prezrtega kvarteta. Očarljivo.