Novo vrijeme, isto sranje!*

V sedemdesetih letih, ko je bila Slovenija najsevernejši in najzahodnejši del Jugoslavije, še ni bilo interneta. Ali pametnih telefonov. Ali računalnikov. Pa še marsičesa drugega ni bilo. Tehnološki napredek, kot ga poznamo danes, je bil še v povojih. Tako imenovana železna zavesa je bojda preprečevala vdor informacij z Zahoda, tuji filmi so se v kinematografih prikazovali z enoletno zamudo, enako se je godilo licenčnim glasbenim izdajam, saj so tudi te imele več kot enoletno zamudo.

Takrat so slovensko (in jugoslovansko) glasbeno estrado večinoma vodili glavni republiški radiotelevizijski centri, ki so forsirali popevkarstvo. A ravno v tistem času se je v Ljubljani pojavil Buldožer, rock skupina, nastala iz ostankov superskupine Sedem svetlobnih let, ki se ji je pridružil še ekscentrični kantavtor Marko Brecelj. Bili so popolno nasprotje tedanji jugoslovanski glasbeni estradi, saj so z nekonvencionalnimi prijemi, mešanjem progresivnega rocka, teatra in satire najprej prisolili klofuto estradi, nato pa so se lotili še medijev, napredne socialistične družbe in socialističnega slehernika.

Fotografska razstava Prepovedano plakatiranje: zgodba o Buldožerju, ki je na ogled v Centru za sodobno fotografijo Photon in Kinu Šiška v Ljubljani, s kakovostnimi fotografijami, pa tudi z izrezki iz časopisov in videozapisi lepo povzame desetletno zgodbo in poznejše poskuse vnovičnih združitev benda. In zdi se, da smo jo dočakali ravno v pravem trenutku.

Letos mineva štirideset let od izdaje prvega albuma skupine Buldožer Pljuni istini u oči, ki je v takratnem jugoslovanskem glasbenem prostoru sprožil pravo revolucijo. Razlogov je bilo več. »Tedanja estrada se je v glavnem dogajala pod okriljem jugoslovanskih RTV-centrov in takratni mainstream estradniki so hodili na RTV, kot da je to njihova služba. Drugi pa smo imeli možnost ’priti zraven’ le pod pogojem, da se podredimo njihovemu okusu in sprejmemo njihova pravila igre. To je bilo za nas, dolgolase, bradate mladeniče, ki smo bili že po videzu popolnoma drugačni, povsem nesprejemljivo!« se spomni dolgoletni klaviaturist zasedbe Borut Činč. Njihov prvenec in poznejša glasba sta bila zato upor proti temu. In proti ustaljenim normam in ukalupljenemu življenju. Pa proti odklanjanju vsega, kar je bilo drugačno. Ne le v glasbi, tudi v družbi. Buldožerjev prispevek k razvoju alternativne kulture, ki se je v Ljubljani takrat prebujala v krogu Radia Študent, eksperimentalnega gledališča Glej in Študentskega kulturno-umetniškega centra (ŠKUC), je zato neprecenljiv. Hkrati pa v njegovem delovanju že vidimo tudi zametke punka in civilnodružbenih gibanj, prav tistih, ki so konec osemdesetih let pripomogla k razkroju nekdanje skupne države.

A še en razlog je, zakaj je razstava o Buldožerju prišla kot naročena. Ministrstvo za kulturo je nedavno presenetilo z novo, samosvojo razlago tega, kaj sploh je slovenska glasba; instrumentalne skladbe in sklade glasbenikov, ki ne prepevajo v slovenskem jeziku, želi izključiti iz obveznih kvot za slovensko glasbo na radijskih postajah, pa čeprav so tudi te avtorsko delo domačih glasbenikov.

Buldožer, katerega besedila so bila večinoma v srbohrvaščini, je identične pritiske doživljal že sredi sedemdesetih let. »Že konec leta 1975, ko je revija Stop objavila pregled vsega, kar se je tistega leta dogajalo na slovenski glasbeni sceni, je bila na koncu še kratka notica: ’Letos je svoj prvi album izdala tudi skupina Buldožer, v kolikor jo sploh lahko štejemo za slovensko skupino, ker ima besedila v srbohrvaščini.’ Pa je bil to prvi slovenski bendovski album z avtorsko glasbo! In še nekaj let za tem so bili slovenski mediji v zagati, ali je Buldožer sploh slovenski bend. Šele leta 1979, ko smo dobili, edini Slovenci na filmskem festivalu v Pulju, zlato areno, nagrado za najboljšo filmsko glasbo tistega leta, je revija Stop objavila obširen članek ’Kdo od Slovencev je dobil zlato areno?’. Takrat smo končno postali slovenska skupina! In zdaj, z novo klasifikacijo domače glasbe, kar naenkrat spet nismo več slovenska skupina in naša glasba ni več slovenska glasba! Res, slovenska zafrustriranost ne pozna meja!« je ogorčen Činč.

Ali kot pravi verz Buldožerjevega komada Novo vrijeme: »Novo vrijeme, staro stanje, novo vrijeme, isto sranje!«

Prav zato je treba Buldožer v čas in prostor umestiti tako, kot si zasluži. Čeprav je imel ves čas opozicijsko držo, je izjemno vplival ne le na razvoj alternativne kulture, temveč tudi na razvoj slovenske in jugoslovanske popularne glasbe. S svojo glasbo je pripravljal teren za razvoj civilnodružbenih gibanj, hkrati pa z zdravim, kritičnim humorjem in satiro olepšaval sivi vsakdanjik socialističnega slehernika.

Vprašanje je, ali danes obstaja kakšna glasbena skupina, ki bi za mladega slehernika v še bolj sivem neoliberalnem kapitalizmu lahko bila vse to.

* Novi časi, isto sranje!

Razstava:
Prepovedano plakatiranje: zgodba o Buldožerju
Kje: Center za sodobno fotografijo Photon in Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: do 17. julija (Photon) in do 12. junija 2015 (Kino Šiška)