Jure Godler

»Tako kot sem se našel tukaj, se v življenju še nisem.«

Satira, ki nam ponuja obliž na rano politične realnosti, je ubežala šibki gravitaciji nacionalne televizijske hiše in se naselila na Planetu TV. Tako kot Jure Godler, ki pravi, da ni on zapustil nacionalke, ampak ona njega. Po številnih imitacijah in televizijskih inkarnacijah prejemnik viktorja za najobetavnejšo medijsko osebnost leta 2006 ugotavlja, da je končno našel svojo pravo vlogo. Kot pisec in voditelj se je tokrat prvič podal na polje politične satire, ki ga od marca obdeluje s soustvarjalci oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem. Za format, ki po zgledu ameriških poznovečernih šovov izkorišča satirični naboj novic, je suveren, inteligenten in karizmatičen voditelj ključnega pomena. Godler je vse našteto in glede na to, da je komaj prestopil prag tridesetih, se veselimo njegovega odraščanja za voditeljskim pultom in pisanja za kamerami. Med pogovorom za nekoga, ki zbuja vtis angleške uglajenosti, presenetljivo veliko preklinja. A očitno si strast, ki prežema vse njegovo delovanje, na ta način utre pot tudi v govor.

Prihajate s snemanja oddaje, ki bo na sporedu danes zvečer, zato za začetek klasično športno vprašanje: kakšni so občutki?

Utrujeni. Po vsakem snemanju imam v glavi, kaj po moji presoji ni bilo dobro. To začne pritiskati name in to me preganja do prvih odzivov, ki jih dobim od ljudi, ki oddajo gledajo. Je bilo tisto dovolj dobro, to dovolj na nož, sem dovolj namočil tega, je bil ritem, tempo pravi ...

Vsakič?

Vsakič, vedno znova. Po deveti oddaji sem prišel do zaključka oziroma spoznanja, da je to, ali bo oddaja dobra, odvisno od veliko dejavnikov, ki te preganjajo, ko je snemanja konec; je bil dovolj zanimiv teden, smo naredili dobro dramaturgijo, so bile šale dobre ... Radi bi bili vsak teden boljši, a pridejo tedni, ki so suhi, kar se tiče dogajanja, ko se stvari ne ponujajo same od sebe in se je treba česa spomniti. To človeka potem preganja. Tudi to, kakšna je bila publika, kakšen je bil odziv, so bili posnetki v redu ... V dveh besedah: utrujen sem in s preganjavico.

Je pri nas vsak teden dovolj gradiva za satirično zrcalo tedna?

Včasih ja, včasih ne. Narava naše oddaje je takšna, da ne želimo le spravljati v smeh, včasih želimo biti tudi kritični, včasih želimo samo komentirati, kar je dejansko kritika, oblečena v drugo obliko. In včasih je več materiala, da spraviš ljudi v smeh, včasih več za to, da si kritičen. Ko je teden idealen, je oboje. Zgodi pa se, da je glavna tema tedna privatizacija, kjer so skriti interesi, za katere itak vsi vedo, in biti tu kritičen, to še enkrat poudariti ... hitro se spustiš na raven komentatorja na netu in nisi naredil nič. Taki tedni so bolj stresni in je preganjavica večja.

Na razpolago imate dvajset minut. Je to kdaj premalo, je materiala kdaj več in bi lahko naredili daljšo oddajo?

Zelo je dobrodošlo, če je materiala več. Takrat ga spravimo za naslednji teden. Mi ne mečemo stran. (smeh) Hočemo seveda biti ažurni, a so teme, ki se vlečejo dalj časa, recimo privatizacija, zadeve v zdravstvu ...

Svoj solo poznovečerni šov ste dobili pri tridesetih. S tem ste za eno leto premagali celo kolega Jona Stewarta, ki je legendarni The Jon Stewart show na MTV-ju začel voditi pri enaintridesetih.

Nisem ga. Ko sem dobil šov, sem bil star trideset, ko je šla ven prva oddaja, sem bil star enaintrideset. Tukaj-tukaj sva.

Nedavno je z zadnjo oddajo Late showa kariero končal veteran David Letterman, ki pri 68 letih odhaja v pokoj in žezlo prepušča Stephenu Colbertu. Si predstavljate, da bi to, kar počnete zdaj, počeli do upokojitve?

Ja. Tako kot sem se našel tukaj, se v življenju še nisem. Mogoče bi si želel še kakšnega gosta, ko odrastem in se še malo privadim. Tudi Jon Stewart v prvi oddaji ni bil tako dober kot v pettisoči.

On si je na MTV-ju lahko veliko privoščil. Imel je glasbene goste, gostil je zvezde, šel je med ljudi ... Se že pogovarjate o drugi sezoni, razmišljate o novostih, ki bi jih lahko uvedli? O gostih v studiu, hišnem bendu, glasbenih gostih?

Vsak voditelj potrebuje nekaj časa, da se uteče. Sčasoma bi lahko imel kakšne goste, čeprav se mi zdi, da je to v Sloveniji nemogoče. Ko greš gledat Jaya Lena, namreč pride Brad Pitt, pride Britney Spears, Shakira in je to praznik, dogodek. Ne le za voditelja, tudi za gledalce doma. Pri nas se še v studio težko dobi publika, da bi prišla gledat talk show, kjer bo gost Jan Plestenjak pa Vili Resnik, ki ga lahko srečaš v Šparu. Tu ni bogatih zvezdnikov, pri nas talk show ne bo nikoli funkcioniral tako kot v Ameriki, kjer je to biznis.

Mogoče je pri nas priložnost v tem, da je zvezdnik voditelj, ki postavlja drugačna vprašanja kot v drugih oddajah.

To je res, ampak v tem primeru bi bilo treba za lokalne potrebe korenito spremeniti format oddaje. Edino, kjer pride to v poštev, je v politiki. To pa gledamo vsak dan, debate, goste v Odmevih, dnevniku ... In še pri politikih je odvisno, koliko imajo masla na glavi, koliko so samozavestni, retorično sposobni. Biti gost v oddaji samo zato, ker si estradnik, slovenski pevec, pa ni zanimivo.

Ampak javne osebe so zaradi te oddaje še bolj pod drobnogledom?

Ja. (smeh) Zadnjič, ko je Pahor gostil turkmenistanskega predsednika, sem videl, da je smrtno resen, in se mi je zdelo, da ga je moral kdo opozoriti, da ga obdelujemo, naj bo malo na izi. Ampak kasneje je bil spet čisto divji, tako da verjetno ni šlo za to, ampak se ga je samo bal.

Kako se je sploh začelo sodelovanje s Planetom TV? Je bilo težko zapustiti nacionalko?

Nacionalke ni bilo težko zapustiti, ker je ona zapustila mene. (smeh) Oddaja Poldnevnik se je končala in je bilo konec. Potem smo se srečali z Gorazdom Slakom in Martinom Senico in se začeli pogovarjati o formatu, ki ga pri nas še ni, čeprav ljudje že leta govorijo, kako manjka ena taka stvar. V tem sem se videl in imel sem ekipo, prijatelje, s katerimi delam, pisce. Napisali smo otvoritveni monolog, v katerem smo naredili apologijo za oddajo, podobno, kot je Jon Stewart po napadu na New York satirično pozicioniral svojo oddajo in zaključil z »jebite se teroristi, zdaj imam razgled in vidim Kip svobode«. Pri nas sta bila takrat na tapeti učiteljica in ravnatelj iz Maribora. Gorazdu je bilo to, kar smo naredili, zelo všeč, in začeli smo postavljati format.

Kje je meja, iz česa se lahko norčujemo in iz česa ne?

Ni je. Absolutno ni nobenih mej. Dokler mi nekdo ne nastavi noža na vrat.

Če smo prav obveščeni, so v ekipi poleg vas še štirje pisci. Kdo?

Neznani.

Bi Ljerka Bizilj brcnila Tilna Artača z nacionalke, če bi vaju zalotila in flagranti v Stegnah?

Mislim, da ne, ker je preveč dragocen član javne ustanove. Saj ima Ježkovo nagrado, for fuck’s sake. Kakšne nagrade ima pa ona?

Je težje biti pisec oddaje ali njen voditelj?

Težje je biti pisec, voditi je užitek. Takrat se sprostiš, oddajo imaš pripravljeno, veš, da je treba samo krmiliti po besedilu in čim bolj uživati.

Pišete na skupnih seansah ali vsak sam?

Tudi slednje, ampak tako ali tako smo dvanajst ur na dan skupaj v pisarni, kjer imamo dostop do vseh videov, ki jih nenehno gledamo. Imamo tudi dostop do novinarjev, tako da kadar česa ne vemo, gremo do njih in nam razložijo.

Ste vedno zadovoljni z oddajo? Jo sploh gledate?

Vsako oddajo analiziramo. Povemo si, kaj je funkcioniralo in kaj ne. Recimo, novice iz tujine, kar se tiče gledanosti, ne delujejo. Gledanost Kim Džong Una in NSA pred tedni (z roko pokaže kretnjo strmo navzdol), slovenski poslanci in premoženje (z roko pokaže kretnjo strmo navzgor). Zdaj se ne dotikamo več tujih tem, razen kadar so neposredno vezane na Slovenijo. Temu se čudim, saj sem govoril o smešnih stvareh, ne na primer o pokojninski reformi v Nemčiji. Slovencev se ne dotakne nič drugega kot slovenski politiki; ta je pizda, ta krade ...

Kakšna je gledanost?

Zmanjša se tam, kjer nismo dovolj ostri ali dovolj smešni. Ljudje hočejo, da je na nož ali da je smešno, to je recept za slovensko televizijo.

Ta teden je vaša prva oddaja s pregledom domačih in tujih novic na satiričen način, ki je brez skečev. Jih pogrešate?

Zabavno je iti na teren za en dan ali vse popoldne, skakati po travniku in se metati v morje, to je zakon. Seveda pogrešam, a za to tu ni prostora. Tudi z manipulacijo v smislu nadsinhronizacije posnetkov smo zelo varčni. Še vedno poročamo, a lahko povemo to, česar v informativnem programu ne morejo. To je naš princip.

Kdo je bil vaš največji učitelj? Imate kakšne vzornike, domače, tuje?

To ločim, vzornike in tiste, ki so bili moji mentorji.

»Nikoli nisem gledal na to, kar delam, v smislu, da bi rad kaj dosegel. Pomembno je bilo, da se imam fajn pri tem, kar počnem.«

Vzorniki so tuji, mentorji pa domači?

Ja. Sašo Hribar in Jonas Žnidaršič sta imela največji vpliv name. Sašo na začetku, ko sem še začenjal, ko sem bil popoln bebec, totalni bedak, Jonas pa kasneje. Ko sem ga spoznal, je ravno bral knjige o naravi komedije, o pisanju komedije, in mi jih je posodil. Prej o tem nisem kaj dosti vedel, bil sem bolj fen Andyja Kaufmana. Kar zmrazilo me je, da to so resne zadeve, da komedija ni zajebancija. Delati skeče in TV-komedijo so resne zadeve, do besede natančne, ki jih je treba napisati, in če ne bo funkcioniralo na papirju, sploh ne bo funkcioniralo. Takrat, leta 2006, 2007, sem se začel resno ukvarjati s tem, brati knjige o komediji.

Se pravi, da ste šli iz prakse v teorijo in potem nazaj.

Ja, do takrat sem se zajebaval. Pri osemnajstih sem dobil za delat Radio Ga-ga, pa na televiziji, človek takrat tega ne jemlje resno. Kasneje pa vidiš, da je v eni uri improvizacije devetdeset odstotkov pofla. Razen če je vodena, kot je oddaja Ustreli!. Drugače pa nisem oboževalec improvizacije, sem ziheraš.

Kaj pa vzorniki?

Monty Python so bili prvi, Benny Hill, Charlie Chaplin, Peter Sellers, najbolj od vseh pa Ricky Gervais. On je zame največji genialec. Vsak večer, preden grem spat, gledam nadaljevanko Pisarna (The Office). Angleško, jasno. Stavim, da bo Ricky Gervais čez sto let to, kar je danes Chaplin.

Zaradi politične nekorektnosti?

Ne, zaradi preobrata v komediji, ki ga je naredil. Po Pisarni je nastalo ogromno serij, ki so bile kot resničnostni šovi, ampak igrane. Lik Davida Brenta, ki ga igra v Pisarni, je najbolj genialna stvaritev v zgodovini po Chaplinovem potepuhu.

Nekateri gledalci so nad vami navdušeni, seveda pa se tudi kritikam ni mogoče izogniti. Dežurnemu gledalcu v oddaji Bognedaj, da bi crknu televizor, ki je tudi na sporedu na Planetu TV, ste se zdeli slaba karikatura britanskega TV-satirika Johna Oliverja.

Ne trudim se nikogar oponašati, daleč od tega. Johna Oliverja rad pogledam, ko imam čas, da pa bi imel vpliv name ... Ne vem točno, kaj pomeni slaba karikatura, se mi pa ne sliši slabo. (smeh) Dokler je karikatura, je ok.

Ena od gledalk v isti oddaji vas je označila za hipsterja. Se vam zdi, da ste hipster?

Po tem, kar jaz razumem, da so hipsterji, nisem hipster. Ne vem, zakaj hipster ...

Mogoče zaradi očal?

Mogoče zaradi očal. Na svoja očala sem zelo ponosen, ampak nimajo zveze s hipsterstvom. To so očala, kakršna je imel Peter Sellers v filmu Casino Royal, in mi jih je naredil pravnuk Oliverja Goldsmitha, ki je naredil očala Petru Sellersu. Teh očal trenutno nima nihče drug na svetu. Nehali so jih izdelovati leta 1959, ne dobijo se nikjer. Bila so mi všeč, poiskal sem kontakt in so mi jih naredili v Londonu. So moj ponos, in če me naredijo hipsterja, sem pa hipster.

Kakšna pa je primerjava med delovanjem na Televiziji Slovenija in na Planetu TV? Bi bila oddaja Ta teden na nacionalni televiziji sploh mogoča?

Mislim, da ne. Deset let sem bil na RTV Slovenija, v osmih različnih oddajah. Če se ni kaj drastično spremenilo, ne bi bilo mogoče. Preden bi informativni program razvedrilnemu blagovolil dati kakšen posnetek ... No ja, saj posnetke so dajali za sinhroniziranje ... Bi šlo, ampak bi bilo delo oteženo. Medredakcijski odnosi na RTV niso vedno gladki, včasih je zelo težko kaj dobiti iz drugega uredništva, tam funkcionirajo na naročilnice.

Kako je z ustvarjalno svobodo, s cenzuro in samocenzuro na nacionalki in komercialki?

Na nacionalki sem bil v oddaji čisto drugačne narave. Tam smo po zgledu Monty Pythonov snemali skeče. Bojan Krajnc je delal politično satiro. Kar se tiče tega, nisem bil nič aktiven, samo skeče sem delal. Zdaj pa delam točno to. Cenzure nimamo, s samocenzuro je pa tako, da sem šel na neko raven, na kateri moram funkcionirati, in ta raven je malo na nož. Saj se pojavi: »Joj, pa ne morem tega reči ... Ja, pa lahko!« In potem to rečem.

Ali kdaj s kakšnim odvetnikom preverjate, kaj lahko izjavite?

Samo enkrat doslej.

Ljudi vseeno zmerjate s tepci, bebci, budalami ...

Ja. Slogan naše oddaje je »Tako se je v resnici zgodilo ...«.

Vpijete tudi pizda in podobne besede, resda po deseti uri, ampak zakaj ta vulgarnost?

V svojo vlogo se potopim stoodstotno in čustveni naboj prevlada. Včasih poročamo o takšnih neumnostih, da so barviti medmeti refleks.

Ste imeli kakšne težave, kakšne pritožbe na oddajo?

Ne, to pa ne. Pa bi jih lahko imeli. (smeh)

Se že pogovarjate o drugi sezoni?

Se, za jeseni. Ampak nič še ni zakoličeno.

Se vam zdi Slovenija kdaj premajhna za vse vaše talente oziroma za vse, kar bi radi počeli?

Nikoli nisem gledal na to, kar delam, v smislu, da bi rad kaj dosegel. Zato se mi Slovenija nikoli ni zdela premajhna. Pomembno je bilo, da se imam fajn pri tem, kar počnem. Tako še zdaj delam. Je pa res, da bi bilo mogoče fino, če bi imeli večji trg.

Lahko pa računate na nagrado viktor.

Enega že imam, hvala. Nočem biti kot Jonas, pridem k njemu in jih ima, da lahko z njimi podstavlja mizo.

Bi si upali voditi podelitev viktorjev?

Ne trezen.

Če bi bil Jure Godler gost v oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem, kakšno vprašanje bi si postavil?

Kaj ti bliska, stari? (smeh) Kaj tebi bliska v glavi?

In kaj bi si odgovoril?

Lajf.

Televizijska oddaja:
Ta teden z Juretom Godlerjem
Kje: Planet TV
Kdaj: ob četrtkih po 22. uri, ponovitev ob nedeljah ob 16.30