Oživljeni čilimi

Nedavno se je na Kickstarterju, spletni platformi za množično financiranje, pojavil zanimiv in zanj neznačilen projekt. Z njim so se pobudniki namenili zbrati denar za prednaročila čilimov, znamenitih ročno tkanih preprog, ki so v nekdanji Jugoslaviji krasile marsikatera tla, stene, sedežne garniture, postelje, v nekoliko manjši različici pa so (bili) čilimi tudi obvezen del pri muslimanski molitvi. Spletna stran ponuja tri povsem nove, moderne vzorce čilimov, ki so simpatično poimenovani po ljudeh ali družinah, eden izmed njih pa se navezuje na tradicijo vzorcev čilimov v Bosni in Hercegovini.

Avtorici projekta Kobeiagi Kilims, oblikovalka in ilustratorka Nina Mršnik ter arhitektka Ivana Blaž, ki sta izdelali nove vzorce in jih poimenovali po svojih prijateljih, sta se o obujanju te stare veščine tkanja preprog pogovarjali že dlje časa, zamisel za projekt pa je dozorela, ko sta se po študiju v tujini, obe sta študirali v Italiji, kjer sta se tudi spoznali, preselili v Slovenijo. Ivana je prijateljici iz Slovenije pogosto pripovedovala o čilimih, sečijah in serdžadih v hiši njene babice v Bosni in porodila se je ideja za oživitev te stare obrti, ki je v zadnjih desetletjih skorajda povsem izumrla.

V Bosni so imeli že v 19. stoletju za proizvodnjo čilimov velike manufakture in še do nedavna so ženske obvladale to starodavno obrt. Zanimivo je, da se vsak geometrijski vzorec čilima povezuje z nekim dogodkom v življenju ljudi. Čilime so podarjali ob porokah, spet druge ob rojstvu otroka itd. Bili so prestižno družinsko darilo, kasneje so jih tudi jugoslovanski funkcionarji podarjali pomembnim gostom. V zadnjih desetletjih, predvsem pa po vojni, pa je to začelo izginjati. Danes jih v Bosni izdelujejo samo še za protokolarne namene. »Statve so se porazgubile, čilimi so postajali staromodni. Pred zadnjo vojno so čilime izdelovali po vseh BiH, zdaj pa jih izdelujejo le nekatere muslimanske ženske … Ko prijateljem v Bosni pravim, da me zanimajo čilimi, me samo debelo gledajo. Prav zato sva z Nino prišli na idejo, da bi jih posodobili z novimi vzorci, ki bi pritegnili tudi mlade,« pravi Ivana, po rodu Hrvatica iz BiH.

A vendar je Ivano presenetilo spoznanje, da je danes v Bosni težko najti ženske, ki še znajo izdelovati čilime. Tiste, ki znajo, niso verjele, da bi lahko živele od te obrti. Z Nino sta se odpravili v BiH, da bi našle ženske, ki še izdelujejo te preproge. V Visokem sta se seznanili s prodajalko, ki ju je povezala s krajevnim Društvom muslimanskih žensk, ki izdeluje čilime. V društvu sta redno zaposleni dve ženski, ki jih izdelujeta, druge pa pokličejo po potrebi. Vodi jih Lejla, sodobna ženska, dojemljiva za nove ideje. Z njo sta Nina in Ivana vzpostavili nekakšno poslovno sodelovanje in se dogovorili za ceno posameznega čilima. Cene niso ravno nizke, saj najmanjši stane 243 evrov, največji, ki obsega 200 krat 300 centimetrov, pa kar 2266 evrov. Toda za njegovo izdelavo, kar zahteva desetletja izkušenj, je potrebno kar šest tednov dela. Ivana, ki je po rodu iz vasi blizu Visokega, pravi, da je bilo to mesto nekoč pomembno središče tekstilne industrije, ki še danes ni povsem zamrla, saj v mesto prihajajo ljudje, ki si želijo dobre obleke, narejene po meri, le za tri evre. Snovalki projekta se nadejata, da bosta prek Kickstarterja dobili dovolj sredstev za zagon izdelave čilimov v večjem obsegu (v prvih nekaj dneh sta zbrali okoli 6500 evrov, v naslednjih 30 pa želita preseči znesek 9000 evrov), delo pa bi dobilo kar lepo število žensk. Prvi odzivi so dobri.

Ivano veseli udejanjanje tega projekta v rodni Bosni. »Ljudje težko živijo. Še nikoli ni bilo huje. Ženske, ki sodelujejo pri našem projektu, imajo 75 evrov pokojnine, s čimer ni mogoče preživeti,« pravi Ivana. »Imam pa dovolj govorjenja o ubogi Bosni in njeni vojni. Zato v našem projektu tega ne poudarjava. Ni fer prodajati na to finto. Ko sva se lotili projekta, niti nisva vedeli, da jih v Bosni več ne izdelujejo, kaj šele, da bi računali na zaposlitev žensk. Zanimal naju je predvsem kakovosten izdelek,« dodaja Ivana, ki je navdušena nad prvimi rezultati.

Material, tradicija, trajnost so atributi čilimov. Njihova življenjska doba je sto let in več. Dedujejo se iz generacije v generacijo. »Počasi ljudje spoznavajo, da je bolje kupiti eno stvar, a to kvalitetno. Malo smo že utrujeni od produktov s kratko življenjsko dobo,« še pravita Ivana in Nina, ki smo ju obiskali v njuni majhni pisarni na Tržaški cesti v Ljubljani. Na steni visi čilim, portret finskega arhitekta Alvarja Aalta iz prve polovice prejšnjega stoletja. Izdelale so ga tkalke iz Visokega. Narejen je seveda na stari način. Nina in Ivana bi žlahtnost tega starodavnega načina izdelave radi ohranili, a vendarle vnesli vanj tudi nove vzorce in pristope, ki bi jih potrdil sodoben trg. Morda jima bo uspelo čilime rešiti pred izginotjem in seveda s projektom tudi zaslužiti. Zase in za sodelavke v BiH.