Otvoritev Kinodvorišča z rusko poetično miniaturo

Letni kino Kinodvora bodo danes, 8. junija ob 21.30 odprli s premiero poetične miniature Poštarjeve bele noči v režiji Andreja Končalovskega. Gre za dokumentarističen portret življenja v odročni ruski vasi, v kateri je edina povezava z zunanjim svetom poštar, ki s čolnom prečka velikansko jezero. Film, v katerem se na prvi pogled ne zgodi nič dramatičnega, v vsakem trenutku gradijo humor in čustva–realistični in mestoma nadrealni koščki življenja. Po projekciji bo sledil pogovor s soscenaristko filma Jeleno Kiseljovo, ki ga bo vodila Varja Močnik.

Presunljiva, umirjena in nežno humorna mešanica dokumentarca prikazuje prebivalce odročnih vasic ob jezeru Kenozero na ruskem severu, ki še vedno živijo tako, kot so stoletja živeli njihovi predniki. Njihova edina vez z zunanjim svetom je podeželski poštar, ki z malim motornim čolnom premošča prepad med industrijskim, urbanim svetom in svetom magične folklore. Ko mu nekdo ukrade motor čolna in se ženska, ki jo na skrivaj ljubi, odseli v mesto, se tudi poštar, željan pustolovščine, poda na pot samospoznanja.

"Zadnja leta se mi zdi, da skuša sodobni film gledalcu prihraniti še tako neznaten napor, ki ga zahteva kontemplacija. Že nekaj let me muči občutek negotovosti, ali zares razumem, kaj je bistvo filma. Film predstavlja moj poskus, da bi odkril nove možnosti, ki jih nudijo gibljive slike, pospremljene z zvokom. Poskus, da bi videl svet, ki nas obdaja, skozi oči "novorojenčka." Poskus opazovati življenje brez vsakršne naglice. Kontemplacija je stanje, v katerem se človek dodobra zaveda svoje enosti z vesoljem. Morda je ta film poskus, da bi izostril svoj sluh in poskusil prisluhniti tihemu šepetu tega vesolja," je zapisal režiser.

Andrej Končalovski je leta 1965 posnel celovečerni prvenec Moj prvi učitelj, s katerim se je prvič uvrstil v tekmovalni program beneškega festivala. Po dvajset let prepovedanem Primeru Asje Kljačine, ki je ljubila, a se ni omožila (1967) in adaptaciji Strička Vanje (1971), mu je štiridelni portret sibirskega življenja Sibiriada (1979) prinesel veliko nagrado žirije v Cannesu ter pozornost mednarodne javnosti in tujih producentov. Leta 1980 je zapustil Sovjetsko zvezo in odpotoval v Hollywood, kjer je med drugim posnel filme Marijini ljubimci  (1984), Ponoreli vlak (1985) in Tango in Cash (1989). Čeprav se je v začetku devetdesetih vrnil v Moskvo, se je kasneje še vračal v ZDA, kjer je režiral tudi nagrajeno TV-serijo Odiseja (1997) in televizijsko kostumsko dramo Lev pozimi (2003). Leta 2002 je prejel veliko nagrado žirije beneškega festivala za film Dom durakov, satirično dramo o pacientih psihiatrične bolnišnice med prvo čečensko vojno.