Holly Herndon: Platform

Holly Herndon pravi, da se ljudje preveč ukvarjajo z razmejevanjem akademske in popularne glasbe, in sodeč po hvalospevih, ki jih je deležna njena glasba, očitno ve, kaj govori. Tik pred koncem študija kompozicije na kalifornijskem Stanfordu bi si ameriško glasbenico precej preprosto predstavljali zaprto v akademskem krogu, toda njena hitro rastoča priljubljenost govori, da je očitno našla pravo formulo za to, kako akademske glasbene premisleke namestiti v poljudnejši format. Da je Herndonovi očitno usojeno širše občinstvo, zdaj potrjuje tudi novi album, izdan pri založbi 4AD.

Njena kariera bi zlahka naredila drugačen ovinek, sploh potem ko se je v Berlinu nekaj let od blizu učila zakonitosti plesne klubske glasbe. Toda ko se je vrnila v ZDA, tokrat v San Francisco, je bilo le še vprašanje časa, kdaj ji bo tamkajšnje dejavno, razgibano, a hkrati precej specifično elektronsko glasbeno dogajanje razširilo obzorja.

Pri tem je presenetljivo, da zapisi o njej nikoli ne omenjajo vzporednic s sanfranciškim dvojcem Matmos, ki podobno križanje filozofije, znanosti, družbene kritike in popularne kulture že dve desetletji razvija v skoraj povsem svojo vejo umetniškega izraza. Morda je za to preprosto krivo to, da priljubljenost Herndonove že zdaj presega njuno, zato jo raje primerjajo z velikani eksperimentalne, minimalistične (ob)elektronske glasbe, kot sta Laurie Anderson in Terry Riley. Kakorkoli že, najdemo jo tudi na večjih, manj žanrsko profiliranih festivalih, še vedno pa jo najlažje ujamemo na odrih, rezerviranih za »čudake«.

Herndonova sodi tudi v novo generacijo umetnikov, ki si življenja brez sodobne tehnologije ne zna predstavljati, zato ni naključje, da je za primarni inštrument izbrala prenosni računalnik. Da ji ta pomeni precej več kot zgolj funkcionalno orodje, zdaj razkriva s ploščo Platform, na kateri prevprašuje aktualne teme sistemske neenakosti, množičnega nadzora, pa tudi bolj intimne življenjske izkušnje, v katerih prenosnik dobi obliko podaljška njenega telesa. Čeprav je album ustvarila v sodelovanju s številnimi umetniki iz razmeroma zaprtega kroga somišljenikov, Platform ni stereotipno akademsko glasbeno modrovanje, pač pa plošča, ki sicer res nagovarja posvečeno publiko, hkrati pa ji pop apil na stežaj odpira vrata v bolj množične medije.

Zdi se, da se Herndonova izogiba kakršnimkoli kompromisom. A čeprav njena glasba prinaša precej zanimivih, razmeroma svežih producentskih trikov in tehtnih vsebinskih premislekov, se ni mogoče povsem izogniti občutku, da smo kaj podobnega slišali že v preteklosti. Je pa hkrati res, da Herndonova, čeprav njen izraz morda še ni zrel za povsem svojo nišo, somišljenicam dokazuje, da je v polju elektronske glasbe, kjer sicer prevladujejo moški, prostor tudi za ženske. Björk naposled ni več tako osamljena ...