Ivan Ribnikar

»V tujini se nič ne ponuja na pladnju in je vseeno, ali je država še naprej lastnica bank in podjetij«

Dr. Ivan Ribnikar je upokojeni profesor monetarne ekonomije in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Ko gre za vprašanje reševanja bančnega sektorja in tega, ali naj država ohrani lastništvo v ključnih domačih bankah ali pa naj se iz njega v celoti umakne, ima Ribnikarjevo mnenje težo. Kajti kar osemnajst let je bil član sveta Banke Slovenije, tudi med uspešno sanacijo slovenskega bančnega sistema v začetku devetdesetih let.

Ekonomist Velimir Bole opozarja, da smo v Sloveniji priča drastičnemu zmanjševanju aktivnost bank, predvsem bank v državni lasti. Po drugi strani pa finančni minister Dušan Mramor trdi, da očiščenje bančnih bilanc počasi prinaša rezultate, saj naj bi pri kreditiranju gospodarstva dno dosegli še letos, medtem ko se kreditiranje prebivalstva postopoma že povečuje. Komu gre verjeti?

Napovedim, ko gre za gospodarstvo, na splošno ne gre kar tako verjeti, tudi če prihajajo od ministrov. Ker je mrtvilo v slovenskem gospodarstvu trajalo tako dolgo, se mora prej ali slej končati samo od sebe. Verjetno smo prišli tako daleč. In ko prideš tako daleč, oživitev gospodarstva navadno ni zasluga vlade, čeprav si jo vlade vedno pripisujejo. Podatki o posojilih bank in gospodarski aktivnosti niso videti konsistentni, vendar moramo upoštevati, da niso samo banke v Sloveniji tiste, pri katerih se lahko dobi denar. Sicer pa gre verjetno še za kaj drugega. Trditev, kako je zasluga očiščenja bank tista, ki prinaša rezultate, ne drži vode. Ne vem, zakaj bi bila banka na boljšem že zato, če slabo posojilo, ki ga je že ustrezno razvrednotila – namesto s 100 ga je vrednotila s 70 –, prenese na koga drugega in dobi zanj na primer 40. Pomembno je, kaj se naredi s podjetjem, ki je zašlo v težave in ne more servisirati svojega bančnega dolga. Ni pomembno, da je šla terjatev do tega podjetja iz banke. S takšnimi trditvami o učinkih očiščenja bank se želi samo dokazovati, kako modra je bila odločitev, da je bila ustanovljena slaba banka.

V Slovenijo se vrača gospodarska rast, kljub temu pa bo bilančna vsota slovenskih bank letos kar za deset odstotkov manjša glede na lani. Kako naj si razlagamo ta paradoks?

Med rastjo velikosti bilančne vsote bank in gospodarsko rastjo ni trdne povezave, in to ne samo zaradi tega, ker se denar dobi kje drugje in ne samo pri domačih bankah. Pred zadnjo krizo se je na primer na Irskem povečala bilančna vsota bank na 800 odstotkov bruto domačega proizvoda. Ta velika rast ni imela nobene zveze z rastjo BDP-ja. Podobno veliko krčenje te vsote pozneje ni imelo nobene zveze z zmanjševanjem BDP-ja. Bilančna vsota bank ni samo stanje odobrenih posojil, ampak še precej drugega. In to drugo se je bohotilo do leta 2008, zatem pa usahnilo. Tako imenovana sanacija bank naj bi privedla do razcveta, to je do rasti bančnih posojil in gospodarske aktivnosti. Potrebno je verjetno še kaj drugega. Na primer zaupanje v banke, ki pa se je sistematično rušilo in se še ruši.

Konec leta 2013, v času vlade Alenke Bratušek, se je Slovenija v zameno za to, da ji je evropska komisija dovolila državno dokapitalizacijo bank, zavezala, da bosta NLB in NKBM do konca leta 2017 močno omejili kreditiranje gospodarstva, in sicer tako, da jim je določila visoko obvezno donosnost vsakega posla, s čimer ju je naredila nekonkurenčni. Je normalno, da EU bankam, in to celo sistemskim bankam v lasti suverene države, omejuje kreditiranje?

Ker gre za tajni sporazum, o njem ne vem nič. Če kdo daje miloščino tako, da si prejemnik lahko sam sebi pomaga, ali lahko dobrotnik postavlja pogoje? Zahtevana visoka donosnost vsakega posla je že nekaj neverjetnega. Zato ne verjamem, da bodo preverjali, ali se te zahteve izpolnjujejo, če so res takšni pogoji, kot pravite. Ne vem za noben takšen sporazum.

NLB in NKBM sta se po naših informacijah pri evropski komisiji obvezali, da bosta nove kredite gospodarstvu podeljevali samo, če bosta pri kreditih dosegli določen donos na kapital (ROE). Tako je moral biti v 2014 donos višji od sedem odstotkov, letos mora biti vsaj osem odstotkov, leta 2016 devet odstotkov, leta 2017 pa deset odstotkov. Ali sploh katera banka lahko dosega takšne rigorozne pogoje in na trgu ostane konkurenčna?

Povprečna letna donosnost lastniškega kapitala na dolgi rok je v ZDA med osmimi in devetimi odstotki. V Veliki Britaniji naj bi bila nekaj nižja. V povprečni donosnosti lastniškega kapitala na dolgi rok se skrivata izguba ali negativna donosnost v kriznih časih in visoka donosnost v obdobjih visoke konjunkture. Že nekaj let ni bilo visoke konjunkture. Obrestne mere so na dnu in zato tudi tako imenovana obrestna marža, to je razlika med obrestno mero, po kateri banke dajejo posojila, in obrestno mero, po kateri se same zadolžujejo, ne more biti prav visoka. Zato tudi ne more biti veliko dobička od komercialnega bančništva, kakršno je naše skoraj v celoti. Če je to kje zapisano, ne more pomeniti nič.

Ali ni privolitev vlade in centralne banke v te zaveze v nasprotju z interesi države, saj pomeni zavestno oškodovanje z namenom pridobitve koristi za kupce obeh bank?

Če so s številkami, o katerih govorite, res soglašale naše finančne oblasti in tudi vlada – v kar sicer ne verjamem, bi bilo to gotovo v nasprotju z interesi države. Če seveda niso številke morda zapisane kar tako.

Bi si drznili reči, da gre tu za narodno izdajo, da sta vlada in centralna banka ravnali kot izdajalki, ker sta privolili v tako rigorozne pogoje, ki za NLB in NKBM pomenijo smrt, saj ju dobesedno silijo v to, da se spremenita v hranilnici?

Ne bi šel tako daleč. Lahko pa rečemo, da je narodno izdajstvo sprejetje zakona o sanaciji bank. Pri tem zakonu sploh ne gre za sanacijo bank. To je bila samo pretveza za vse tisto, kar se dogaja. Nimamo namreč opraviti s sanacijo bank, če država kot lastnica ne poveča kapitala svojih bank, ko je to nujno, in spravi banke ali banki na kolena in si potem izmisli slabo banko. V tem času pa zamudi rok, do katerega je veljal precej liberalen režim državne pomoči bankam. V našem primeru seveda ekonomsko ni šlo za pomoč, ampak za kapitalsko okrepitev bank s strani njunega lastnika, to je države.

Kolikšno kapitalsko donosnost pa danes v povprečju dosegajo evropske banke? Je res, da kredite podeljujejo po obrestnih merah, ki so v povprečju nižje od dveh odstotkov?

O tem nimam zadnjih podatkov. Vem pa na primer, da je bila tržna vrednost največjih ameriških bank pred časom od 40 do 60 odstotkov knjižne vrednosti. Praviloma je tržna vrednost nekajkrat višja od knjigovodske vrednosti. Ta padec cen delnic gotovo ni posledica visokih dobičkov, ampak velikih izgub in ne prav optimističnih pričakovanj. Zaradi zelo nizke obrestne mere Evropske centralne banke ji morajo komercialne banke celo plačevati 0,3-odstotno letno obrestno mere za presežne rezerve, ki jih imajo pri ECB. Prav tako se lahko banke zadolžujejo pri ECB po obrestni meri, ki je blizu nič. V takšnih razmerah so tudi bančne aktivne obrestne mere – po teh obrestnih merah banke dajejo posojila – zelo nizke. Letna obrestna mera za bančna posojila okrog dveh odstotkov je prej visoka kot nizka.

Predsednik uprave NLB Janko Medja se je pred kratkim umaknil iz vseh kreditnih odborov v banki, ki jo vodi. Ali ne kaže prav ta odločitev na to, da je kreditno poslovanje za NLB postalo postranskega pomena in da banka le še čaka na novega lastnika?

Ne vem, da je bil v kreditnih odborih, in tudi ne, da ni več. To seveda ne pomeni, da ni odgovoren za dana posojila. Ker so naše banke skoraj v celoti komercialne, namreč sprejemajo vloge in dajejo posojila, bi to pomenilo, da skoraj nič ne delajo. Gotovo čakajo na novega lastnika, vendar preden pride ali pridejo – upam namreč, da ne bo samo eden –, morajo banke delati tisto, kar znajo in za kar so bile ustanovljene.

Če bosta NLB in NKMB privatizirani, kot razume privatizacijo oblast, bodo strategijo slovenskega bančništva določali v Parizu, Milanu in ne vem kje še vse.

Medja pravi, da je NLB pripravljena na prodajo. Morda pa je tako zagret za prodajo zato, ker člani uprav za uspešno izpeljano prodajo dobijo premijo ...

Navadno uprave podjetij niso vesele, da se zamenja lastnik. To namreč pomeni, da se zamenja tudi uprava. Ne vem, ali imajo člani uprave NLB obljubljena in zagotovljena »zlata padala«. Zanimivo je, da je nedavno predsednik uprave NLB rekel, da računajo na razpršeno lastništvo, čeprav ne vem, ali je to izvedljivo. Kajti samo v tem primeru namreč lahko govorimo o privatizaciji. Pri takšni prodaji ni pomembno, ali ima država 25 odstotkov delnic in še eno zraven. Tega nisem slišal pri članih vlade. Ko namreč govorijo o privatizaciji, je videti, da mislijo na precej več. Mislijo na prevzem podjetja ali banke, na primer NLB, s strani nekega tujega podjetja ali neke tuje banke, ki spremeni našo banko ali naše podjetje v svojo hčer. S tem pa banka ali podjetje izgubi samostojnost.

Slovenske banke v državni lasti se zadnje čase tako rekoč otepajo depozitov, strankam svetujejo, naj denar raje odnesejo v katero od podružnic tujih bank, ki ponujajo boljše pogoje. Je to mogoče pripisati tajnim sporazumom z evropsko komisijo ali gre bolj za posledico dejstva, da ECB s svojo denarno politiko že nekaj časa znižuje zahtevane donose na bančne depozite, s čimer želi Evropejce spodbuditi k trošenju?

Kolikor vem, imajo banke velike presežne rezerve pri ECB, to pomeni odvečni denar, ki bi ga lahko posodile. Raje plačujejo ECB-ju 0,3 odstotka na leto za te presežne rezerve. Zato ne potrebujejo dodatnih vlog, da bi lahko dajale dodatna posojila, če bi se slučajno odločile, da to napravijo. Ne vem, ali deponente napotijo k drugim bankam, vsekakor pa ponujajo zelo nizke obrestne mere za bančne vloge.

Tajni dogovori, ki jih je Slovenija sklenila z evropsko komisijo, so oblikovani tako, da naša država ne more ostati večinska lastnica domačih sistemskih bank. Lahko pa je njihova lastnica katerakoli tuja banka, četudi je v lasti tuje države. Je to glavni cilj bruseljskih politikov – da državo prisilijo v privatizacijo bank?

Ne vem, zakaj se Bruselj tako zanima za lastništvo bank pri nas. Morda zaradi tega, ker ve, da ko bodo nagnali državo iz lastništva bank, 25 odstotkov in še ena delnica v rokah države ne bo pomenila nič, če bo vse drugo v rokah enega – neke tuje banke, in bodo banke ponujene na pladnju, da jih prevzamejo tuje banke in da slovenska podjetja prevzamejo tuja podjetja. V velikih gospodarstvih privatizacija ali umik države iz lastništva praviloma ne pomeni, da bo tisto, kar se privatizira, postalo hčer nekega tujega lastnika in bo prenehalo biti samostojno podjetje. V tujini se nič ne ponuja na pladnju in je vseeno, ali je država še naprej lastnica bank in podjetij.

Naj se ponižno podredimo Bruslju? Naj se država v celoti umakne iz lastništva bank?

Glede na dosedanje izkušnje naših odnosov z Brusljem ne moremo pričakovati, da ne bi bilo več ponižnosti. Vendar pa ne glede na Bruselj, ko gre za lastništvo podjetij in bank, so stvari pri nas precej zapletene. Zapletati se je začelo že z načinom odprave družbene lastnine nefinančnih podjetij, vendar pa ni problem samo v tem. Problem je v majhnosti gospodarstva, ki bi bilo majhno tudi sicer, če z družbeno lastnino ne bi naredili tako, kakor smo.

Glede na to, da NLB in NKBM izgubljata tržni delež in da postajata vse manj relevantni za podjetja, ali ju sploh še lahko obravnavamo kot sistemski banki? In pa: če se obe banki prodata tujim lastnikom, ali bi morala država v tem primeru okrepiti SID banko in iz nje narediti novo sistemsko banko? Kajti verjetno mora imeti vsaka država vsaj eno sistemsko pomembno banko, ali pa se motim?

Ne vem, kaj se načrtuje in kakšna je strategija – če uporabim to grozno besedo. Če bosta NLB in NKMB privatizirani, kot razume privatizacijo oblast, bodo strategijo slovenskega bančništva določali v Parizu, Milanu in ne vem kje še vse. Podobno bo verjetno z drugimi finančnimi institucijami. SID banka je gotovo pomembna, vendar vsaj doslej ni bila običajna komercialna banka. Pomembno je seveda, da ostane, in upam, da tudi nje ne bodo privatizirali. Ne vem, ali se strategija začne in konča s privatizacijo, to je s prevzemom bank s strani ene od tujih bank.

V klasifikaciji državnih naložb je predvideno, da bo država v NLB obdržala 25-odstotni lastniški delež plus eno delnico. Se vam zdi takšna lastniška formula smiselna? Ali v upravljavskem smislu tak lastniški delež sploh kaj pomeni?

Petindvajset odstotkov delnic in še ena zraven je nesmisel, če bo vse drugo v rokah enega. Če se NLB prodaja enemu kupcu, potem se mora od njega zahtevati, da kupi vse. Ker je razpršeno lastništvo, ki bi zagotavljalo samostojnost banke ali podjetja, na daljše obdobje težko dosegljivo, prideta v poštev samo večinski delež države ali nikakršen delež države. Kontrolni delež, o katerem tako radi govorijo, je demagogija, saj ne bi šlo za nikakršno kontrolo oz. nikakršen nadzor. Če pa bi lahko bilo lastništvo razpršeno in bi zagotavljalo samostojnost podjetja, banke ali druge finančne institucije, bi bilo vseeno, ali ima in kolikšen delež v lastništvu ima država. Vendar ne vem, ali je to dosegljivo drugače, kot v kakšnem posebnem primeru.

Ameriški sklad Apollo naj bi za NKBM ponudil dvesto milijonov. Je to primerna cena glede na to, da realno premoženje banke presega njene finančne obveznosti za več kot milijardo evrov? Je to še prodaja banke ali je razprodaja?

Ne vem, ali je ta cena prava. Omenil sem že, kolikšna je bila pred časom cena delnic največjih ameriških in s tem svetovnih bank, vendar to ni bila takšna strahota. Nihče od pametnih, in če res ni bil v hudi stiski, ni prodajal. Problem je lahko to, da je kupec sklad, to je preprodajalec in ne lastnik v pravem pomenu besede. Teh skladov se namreč upravičeno drži slabo ime. Če se prav spominjam, je bila pred časom v nemškem parlamentu žolčna razprava o tem, kaj počnejo ti skladi v Nemčiji. Zato bi seveda bilo bolje ne prodati banke takšnemu kupcu.

Yuri Sidorovich, vodja Deloitte Slovenija, trdi, da v Sloveniji nikoli ne bomo vzpostavili učinkovitega upravljanja državnih podjetij, ker smo za to preprosto premajhni. »Najti nadzornika, ki nima svojih interesov, je danes nemogoče,« pravi. Edino rešitev za uspešno poslovanje podjetij, ki so danes v državni lasti, zato vidi v privatizaciji. Smo res premajhni za to, da bi imeli državno lastnino? Ali pa gre tu za spretno manipulacijo tistih, ki si od privatizacije slovenskega državnega premoženja obetajo mastne zaslužke?

Strinjam se s Sidorovichem, da težko najdete nepovezane osebe ali osebe, ki niso medsebojni prijatelji ali tudi sovražniki. Glede sovraštva je dovolj, če pogledamo kak televizijski prenos seje iz parlamenta. Vidimo namreč, da si poslanci iz različnih strank niso samo nasprotniki, ampak kar sovražniki. Majhnost se pokaže kot nekaj slabega, ko gre za lastništvo, in sicer predvsem, ko gre za lastništvo bank. Večinski lastniki, ki naj bi tvorili trdno jedro, morajo biti po pravilu finančne institucije. Kako dobiti znotraj Slovenije finančne institucije, ki bi bile lastnice bank, ki bi bile sicer samostojne banke? Zato zasebno lastništvo bank, ki naj bi bile samostojne, ni mogoče, ne da bi bile med lastniki tudi finančne institucije iz tujine. Navadno celo kot večinske lastnice. Nekaj podobnega velja tudi za nefinančna podjetja, pri katerih pa so zahteve glede lastnikov manj omejujoče. Glede lastništva se je treba zavedati še nečesa. Pri nas državne lastnine ni, čeprav se o njej toliko govori. Imamo partijsko ali strankarsko lastništvo. Ko se namreč zamenja vlada, pride do pojava, ki ima značilnosti sovražnega prevzema podjetij in bank, kjer je država pomembna lastnica. Staro vodstvo podjetij naženejo in postavijo novo. Kolikor vem, pride do sovražnega prevzema, ko se zamenja lastnik, kar pomeni, da to ni država, saj ostaja ista. Zamenjala se je stranka.

Na Hrvaškem država stoji ob strani nakupom podjetij s strani hrvaških korporacij. Kot kupec oziroma podpornik nastopa državni pokojninski sklad, na primer pri Mercatorju in tudi pri Žitu. Mar ni to neprimerno bolj normalno, ne nazadnje tudi naša podjetja kupujejo pokojninski skladi iz tujine? Zakaj tega naša država ne počne na primer prek Modre zavarovalnice?

Vlada stoji za njimi, to je po naše za »tajkuni«, in jim gre na roke, kolikor more, da prevzemajo slovenska podjetja. Angažirala je celo pokojninski sklad, kar je po mojem mnenju ne le ekonomsko škodljivo za sklad, ampak tudi nezakonito. Škodljivo je zato, ker mora pokojninski sklad svoje premoženje razpršiti. V posameznem podjetju naj ima samo kak odstotek njegovih delnic. Poleg tega naj bo to premoženje tudi tako razpršeno, da bo v njem zelo malo delnic domačih podjetij. Samo tako zagotavlja kombinacijo med donosnostjo in tveganjem, ki bo v dobro tistih, po katerih se sklad imenuje. Nezakonitost pa je v tem, ker je pokojninski sklad dejansko državni sklad ali kar holding.

Leta 2012 ste bili med ekonomisti, ki so odločno nasprotovali prenosu slabih terjatev na zunanjo institucijo, češ da bo to močno zavleklo čiščenje bančnih bilanc in da je to za državo dražja rešitev. Ali danes še vedno mislite, da je bila ustanovitev slabe banke slaba ideja?

Ustanovitev slabe banke je ena od napak, ki je bila javnosti prodana kot rešitev. Kolikor vem, so podjetja, vsaj okrog gospodarske zbornice, in tudi obrtniki, komaj čakali, da se zgodi. Oni so jo zahtevali, so jo dobili in jo imajo.

Ker je mrtvilo v slovenskem gospodarstvu trajalo tako dolgo, se mora prej ali slej končati samo od sebe. Verjetno smo prišli tako daleč. In ko prideš tako daleč, oživitev gospodarstva navadno ni zasluga vlade.

Vam DUTB deluje kot kredibilna institucija, ki posluje dovolj pregledno?

Je predvsem škodljiva za Slovenijo. Ali posluje pregledno ali ne, me ne zanima. Gre za zaporedje medsebojno sicer logičnih, vendar perverznih aktivnosti. Napihnjena bančna luknja, pet milijard evrov denarja davkoplačevalcev – mimogrede, pred časom sem prosil, da finančne oblasti povedo, kako so prišle do teh petih milijard, to je, da povedo štiri številke, vendar se to še ni zgodilo – in prenos premoženja bank na slabo banko tako, kot je bil izpeljan, naj bi spametovali Slovence, da je privatizacija nujna. Ker drugače verjetno ne bi vedeli, da je v kapitalizmu prevladujoča zasebna lastnina ali kaj? Pri tem seveda ne gre za privatizacijo, ampak za to, da se vzame bankam in podjetjem samostojnost tudi v primerih, ko to ne bi bilo dobro in tudi ne bi bilo potrebno.

Se vam zdi, da vodstvo DUTB sprejema prave odločitve, takšne, ki ne bodo v škodo, ampak v korist davkoplačevalcev?

DUTB napenja mišice v zvezi s hoteli in bo gotovo porabila velike denarje za advokate iz tujine, da bi dokazala, da je naredila prav, ko je zaplenila delnice Savi.

No, Cimos je slabi banki vendarle uspelo rešiti pred propadom, ohranjenih je bilo nekaj tisoč delovnih mest in jedro proizvodnje z visoko dodano vrednostjo.

Če končno naredi nekaj, kar bi sicer naredil vsakdo, to ni dokaz, da slabo banko potrebujemo.

Slovenija je v zadnjem letu občutno zmanjšala proračunski primanjkljaj. Vendar pa evropska komisija še kar pritiska. Pričakuje nadaljnje zmanjšanje primanjkljaja, obregnila pa se je tudi ob minimalno plačo. Bi morali evropski komisiji sporočiti, da ne bomo več tako hiteli z razdolžitvijo države, ali pa se tudi vam, tako kot ministru Mramorju, zdi, da bremen sedanje večje potrošnje ne smemo prelagati na prihodnje generacije?

Zmanjšanje proračunskega primanjkljaja je gotovo dobro, že zato, ker sem s tem potešil Bruselj. Zmanjšujemo namreč predvsem socialnost države. Minimalna plača je zgodba zase. Celo »znanstveno« se dokazuje, da je pri nas premajhna razlika med njo in plačo takoj nad njo ali povprečno plačo. Verjetno ne vedo, da so plače, ki niso minimalne, tako nizke, da dosti nižja ne sme biti. Razlika bi bila lahko večja, če bi bile plače takoj nad minimalno ali povprečne plače precej višje.

Še bolj kot na nas pritiskajo na Grke. Bolj ko si Grčija prizadeva za to, da bi ostala v Evropi, bolj jo Evropa skuša odgnati. Bi morala grška vlada preprosto prekiniti začarani krog pogajanj, razglasiti bankrot in izstopiti iz območja evra?

Videti je, da vsaka stran govori svoj jezik. Glede na velikost zadolžitve države, in to predvsem do tujine, ne bi smeli govoriti o odplačilu glavnice ali dolga, ampak kako omogočiti, da bo Grčija lahko plačevala obresti. Vse drugo je mlatenje prazne slame. Grški finančni minister naj ne govori, kako bodo vse vrnili, ampak kako bodo za dolg, ki ostaja, plačevali obresti.

Predpostaviva, da Grčija res izstopi. Kakšne bodo posledice, ne le za Grčijo, ampak za vso EU? Bi lahko prišlo do domino učinka, bi grški izstop sprožil val izstopov drugih članic?

Če se res zgodi, da Grčija zapusti območje evra, se bodo pojavile špekulacije, katera država bo naslednja. Zaradi tega se bo kmalu pojavila naslednja država, ki ji izstop sicer ne bi prišel na misel, če bi Grčija obdržala evro. Evropa se igra z mnogimi stvarmi in Grčija je ena izmed njih. Dovolj je, da pogledate omizje, zbrano na Bavarskem, in hitro ugotovite, da igric ne bo konec.

Grška država je dejansko že bankrotirala, saj nima denarja, da bi do konca junija odplačala del dolga do Mednarodnega denarnega sklada. Ali ni dvolično, da se MDS po eni strani zavzema za bolj postopno razdolžitev držav, po drugi pa ne privoli v odpustek Grčiji oziroma govori samo o delnem odpisu dolgov?

Verjetno vsi vedo, za kaj gre, vendar za zdaj še ni nikogar, ki bi javno povedal, kako je. Tisto, kar vedo povedati, je konsolidacija javnih financ, strukturne reforme in reforma trga dela. To verjetno ve vsak Evropejec že na pamet.

Nas že oktobra letos čaka XXL verzija Lehman Brothers, kot napoveduje vse več ekonomistov? In ali je sploh mogoče vnaprej predvideti finančno krizo ali gre tu bolj za 'šloganje'?

Centralne banke zalivajo banke z likvidnostjo in banke ne vedo, kam z denarjem. Očitno imamo tako imenovano likvidnostno past. Denar ne gre v kroženje v gospodarske dejavnosti, ampak na finančne trge in cene delnic se višajo. Ali se napihuje balon, ki bo počil, ali ne, je odvisno od tega, ali kupci delnic in tudi drugih vrednostnih papirjev, upoštevajo to, kaj se bo zgodilo, ko bodo začele centralne banke višati obrestne mere. Če tega ne upoštevajo, če neumno mislijo, da tega ne bo, bomo imeli veliki pok.

Tako imenovana sanacija bank naj bi privedla do razcveta, to je do rasti bančnih posojil in gospodarske aktivnosti. Potrebno je verjetno še kaj drugega. Na primer zaupanje v banke, ki pa se je sistematično rušilo in se še ruši.

Kako močno bi morebitna nova kriza prizadela Slovenijo? Kako odporne so naše banke in kako odporno je na sploh slovensko gospodarstvo?

Prizadela bi nas podobno, vendar manj. Ne bi bilo namreč mogoče, da bi sprejeli zakon, ki bi prepovedoval obnavljanje tako imenovanih revolving posojil. Banke imajo zdaj še manj vrednostnih papirjev, ki bi se spremenili v toksične, in imajo precej odvečnega kapitala. Zmanjšanje proizvodnje v Evropi in drugod bi seveda privedlo do zmanjšanja gospodarske dejavnosti pri nas.

Smo se sploh česa naučili iz sedanje krize? Kajti zdi se, da se nismo ničesar. Finančne institucije še naprej izvajajo tvegane finančne operacije, politiki pa niso pripravljeni zares omejiti bančništva v senci.

Nekaj smo se naučili, vendar bo to znanje počasi izginilo. Naslednja generacija, ki tega ni čutila na svoji koži, bo mislila, da je to, kar se je zgodilo, nemogoče. Pred leti je R. Lucas ob podelitvi Nobelove nagrade rekel, da je zdaj znanje o makro ekonomiji tolikšno, da se nekaj podobnega krizi iz tridesetih let ne more ponoviti.