Cin – ven?

Nekoč je bila Slovenija informacijska velesila. Spomnimo se Iskre, ki je še leta 1987 na mednarodnem javnem razpisu premagala Američane in Japonce ter dobila projekt semaforizacije Pekinga, razvila celo svoj računalnik ali vrhunsko oblikovan telefon. Iz te dediščine izhaja cela vrsta manjših podjetij, večji del avtomobilske industrije, ki danes izvažajo električne komponente, vse tja do Fotone, ki proizvaja vrhunske elektrooptične sisteme. Lani smo jo prodali domnevno strateškemu lastniku s sedežem na Kajmanskih otokih, ki zdaj od tam črpa dobičke. In ne obratno, kot je bilo obljubljeno.

„Škoda je, da ste po osamosvojitvi to tehnološko dokaj razvito in mednarodno uveljavljeno industrijo razdrli,“ je pred leti dejal bivši ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli. Seveda ne samo Iskro, ampak tudi druge velike sisteme, s katerimi v devetdesetih letih, v času ekonomskega pragmatizma in prepričanja v samoregulativo trgov, država ni vedela kaj storiti. Po krizi, ko je vendarle začela rasti potreba po nekakšni viziji – kam naprej po vstopu v EU –, pa smo tudi v Sloveniji začeli razmišljati o bolj strateškem pristopu. Po vzoru Nemčije smo dobili prve osnutke državne industrijske politike. In v enem od teh dokumentov iz leta 2011 je bil, logično, poleg npr. farmacevtskega sektorja, zaradi dediščine, fakultet, omenjen tudi telekomunikacijski.

Če država delež v Krki zadržuje zaradi strateških razlogov, da bi ohranila farmacevtsko znanje, se isto vprašanje postavlja tudi pri Telekomu – še zadnjem od velikih informacijskih mastodontov. Vprašanje umestnosti prodaje Telekoma ni vprašanje, ali so boljši državni, tuji ali zasebni lastniki. To ni pravo vprašanje, ker velike države danes zagovarjajo zasebno lastništvo in ideologijo liberalizma zato, ker imajo dovolj domačega, privatnega kapitala. Francoske in nemške banke niso državne, so pa v pretežni domači lasti, kar v majhni Sloveniji nikoli ne bo mogoče – tukaj bo velik domači lastnik lahko le država.

Vprašanje Telekoma tudi ni vprašanje deficita ali dolga, je pa vprašanje naše prihodnosti – kaj bomo sploh še lahko počeli. Zdi se, da javno mnenje, ki v 72 odstotkih nasprotuje privatizaciji Telekoma, to razume.

Kaj pa politiki? Finančni minister Dušan Mramor se je izkazal za izredno kratkovidnega. Zdaj, ko se je „strateški“ Cinven začasno umaknil iz boja za Telekom, in sicer zato, ker ga očitno po novem še bolj zanima nov lukrativni cilj – kupovanje trgovinskih prostorov v 14 italijanskih železniških postajah –, Mramor pravi, da so „vrata še naprej odprta“. Kar je lahko najslabša popotnica za Telekom, ki ga utegne dolgotrajno nedoločeno stanje izčrpati, podobno, kot je izčrpalo Mercator.

Predsednik vlade Miro Cerar, očitno druga violina v koaliciji, pa je v debati še največkrat zašel na polje NSi ali SDS, ko je ponavljal, da nasprotnike prodaje Telekoma „skrbijo pridobljeni položaji“, in razlagal o pijavkah.

Če ne veš, kaj bi, je seveda najlažje preusmeriti debato nazaj, k starim vzorcem, na leve in desne, na te in one, na partizane in domobrance. A informacijska tehnologija pač ni vprašanje starih delitev, temveč vprašanje prihodnosti.