Sanela Jahić, intermedijska umetnica

V svojih zadnjih dveh projektih, naslovljenih Tempo Tempo in I am spending my Capital, se je ukvarjala s spremembami v naravi dela, ki so se zgodile z robotizacijo proizvodnje. Tema ji je (p)osebno blizu, saj sta bila njen oče in mama vse življenje tovarniška delavca, in tudi zato, ker je v času študija med poletnimi počitnicami delala v proizvodnji.

V umetniških projektih je želela razgrniti rezultat procesov robotizacije proizvodnje, ki so se začeli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Izpostaviti je želela tudi napetost, ko ponekod roboti in sodobna tehnologija služijo ljudem, drugje, predvsem v proizvodnji, pa ljudje služijo robotom. Tisti, ki imajo kapital, namreč kopičijo bogastvo z robotizirano produkcijo. Tisti, ki ga nimajo, pa vse težje prodajajo svoje delovne sposobnosti. »Zato se moramo vprašati, kdaj je avtomatizacija prednost in kdaj je slabost. Zato je že danes treba misliti razvoj tehnologije onkraj interesov kapitalizma,« pravi.

Na razstavi I am spending my Capital, ki je bila lani na ogled v Novi Gorici, je predstavila Marxov Kapital in knjigo Chrisa Hedgesa The Death of the Liberal Class. Njune strani je prepletla, s posebnim mehanizmom ju je skušala razdvojiti, da bi pokazala na neuspeh liberalnega razreda, ki je bil nekoč zelo aktiven v boju za demokratične pravice, kasneje pa je zaradi kompromisov in sodelovanja z neoliberalizmom povsem odpovedal. Svoje teze o različnih vidikih avtomatizirane proizvodnje je podkrepila tudi z videom Tovarna. V njem prikazuje pogovor z lastnikom tovarne, ki svoj odnos do strojev poimenuje ljubezen, in delavko, ki izpričuje vdanost v usodo in tudi vse značilnosti odtujenega dela.

Delo Tempo Tempo, s katerim je kandidirala za nagrado skupine OHO, je nadaljevanje njenega raziskovanja razmerij med stroji in delavci. Le da je v njem kontrastirala sodobno proizvodnjo z raziskovanji Franka Bunkerja Gilbretha, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razvijal metode čim bolj učinkovitega dela za tekočim trakom. »Gilbreth je preko raziskovalnih študij gibanja in časa za povečevanje učinkovitosti delavca v proizvodnem obratu v resnici človeka obravnaval, kot da je stroj. Danes pa stroji in roboti v veliki meri že nadomeščajo delo človeka v proizvodnji.«

Večina tovarn, ki jih je obiskala, so v njeni rodni Škofji Loki. Tam živi še danes s svojim partnerjem, strojnim inženirjem, ki ji pomaga razvijati stroje in mehanizme za njene razstave. Odraščala je v muslimanski družini, kar jo je seveda zaznamovalo, in ni čudno, da je šla skozi proces razčiščevanja z ideologijo družine in drugače misleče okolice. Zagotovo se je tudi zato izoblikovala v umetnico z močno voljo in aktivno držo v življenju, ki ji je jasno, da mora vedno znova presegati (lastne) omejitve in stopati izven območja ugodja.

V osnovni šoli je bila odličnjakinja, potem pa se je vpisala na oblikovno šolo v Ljubljani, čeprav s tem področjem med svojim odraščanjem ni imela nobenega stika. In čeprav je vedela, da pot umetnika ni rožnata, je študij nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ki je bila po njenih opažanjih v tistem času dokaj zaprt prostor ali dokaj zaprt mehurček. S svojim diplomskim delom Socialni subjekt v kinetičnem objektu ga je hotela predreti.

Že v diplomskem delu je preizpraševala naravo dvodimenzionalnosti slike in vse tisto, kar so jo o pojmovanju slike naučili na akademiji, je hotela obrniti na glavo. Razmišljala je, kaj se zgodi s sliko, če ne miruje, če je izvzeta iz galerije in postavljena v temen prostor. To jo je slednjič pripeljalo k razvijanju mehanizmov za manipuliranje s podobo in hkrati za njihovo nastajanje.

Tako je v Dogmi 1 in Dogmi 2 razvila mehanizem, pred katerega je postavila pleksi steklo, na njem pa natisnila očetove in svoje roke, s čimer se je soočila z dogmami in absolutnimi pravili, ki so bili vanjo projicirani v okolju, kjer je odraščala. Hkrati pa je s temi projekti opozorila tudi, da stroji vedno ustvarjajo iluzijo in fantazme, v katere smo vsi vpeti. To je kasneje ugotavljala še v Scannerju in Sekalcu, kjer je s pomočjo podjetja za sodobno tehnologijo razvijala podobo, ki bi bila še bližje hologramu.

Projekte pripravlja študiozno. Tudi novega, v katerem bo predstavila, kakšno je danes vprašanje lastnine v odnosu do delavskega lastništva in digitalnih tehnologij. Primeri delavskih odkupov jo fascinirajo. Pravi, da zato, ker »ljudje ne čakajo na odločitve od zunaj ali od nekoga drugega, ne zapadejo v resignacijo, ampak se sami z dejanji odzovejo na razmere, v katerih so se znašli«.

Sicer pa bo 7. julija predstavila svoje mehanizme in video dela v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani v okviru projekta Prepih.