Nepozabni hipnotični nastop

Dana Deacona, baltimorskega raziskovalca elektroakustične glasbe, glasbenega in družbenega aktivista ter aktivnega udeleženca ameriške »naredi-sam« scene, smo v Ljubljani imeli priložnost poslušati že dvakrat. Prvič leta 2010, po izdaji kritiško hvaljenega albuma Bromst, in nato še leta 2013, po večjem preboju, ki ga je naredil z odličnim albumom America, izdanem pri znani neodvisni založbi Domino Records.

Kar nas je presenetilo ob prihodu na prizorišče njegovega tokratnega nastopa, ki so ga organizatorji napovedali dovolj zgodaj, takoj po izdaji novega albuma Gliss Riffer, je bilo to, da je bil obisk ljubiteljev sodobne hrupne elektronike precej podoben tistemu pred dvema letoma v ljubljanskem KUD France Prešeren oziroma nič večji. Zato je ljubljanski Kino Šiška Deaconu namenil svojo malo dvorano Komuna.

A tokrat je Deacon s seboj pripeljal še dve predskupini, natančneje Petra Edwardsa, ki sliši na umetniško ime Casperelectronics, in baltimorski elektronski dvojec Wume. Prvi je s plastenjem elektronskega hrupa, ki ga je ritmično povezoval, ustvarjal svojo vizijo sodobne eksperimentalne elektronike in njenih zgoščenih zvokov, Wume pa je predstavil svoje zvočne izlete, temelječe na sintetizatorjih in ponavljajočih se ritmih, ki so se močno spogledovali s preteklim izročilom elektronske glasbe, zlasti z nemškim krautrockom, pa tudi z elektronsko glasbeno zapuščino osemdesetih let.

Dober uvod v nastop Dana Deacona nam je skupaj z izjemnim bobnarjem predstavil dobršen del materialov z novega ploščka Gliss Riffer, hkrati pa dokazal, da so nastopi elektronskih glasbenikov lahko tudi izredno zabavni, ampak ne zgolj zaradi glasbe same, temveč zaradi njegove zabavljaške narave.

Deacon je ves čas animiral občinstvo, ki ga je sprva razdelil na dva tabora, in vsak je moral oponašati gibe dveh plesalcev, pri čemer se je ljudstvo iz občinstva dotikalo drug drugega in s tem aktivno sodelovalo v glasbeno-scenski predstavi, potem pa z energičnim zaletavanjem in ploskanjem rok nad glavami (high five) ustvarjalo še nekakšen zid ljubezni.

Odlična interakcija med Deaconom in občinstvom, podkrepljena z ustreznimi vizualnimi animacijami na odru, ter Deaconove elektronske manipulacije, podkrepljene z udarnimi, živimi ritmi, so se ob vsem tem zlile v zgoščeni, nepozabni hipnotični scensko-glasbeni nastop. Sicer ne zelo številno občinstvo se je pri tem še kako zabavalo. Poleg že omenjenih materialov z novega ploščka pa mu je Deacon serviral tudi skladbe z albuma America (USA), izostali nista niti skladbi Wham City in The Crystal Cat.

Priča smo bili izjemnemu večeru predstavnikov sodobne, »naredi-sam« elektronske glasbe, in imeli priložnost slišati in videti različne elektronske žanre, hkrati pa sodelovati v nepozabnem nastopu elektronskega bojevnika, ki sam sebi pravi državljan nove, pravičnejše Amerike.