V. d. Cerar

Novi švedski premier, socialdemokrat Stefan Löfven, je v začetku oktobra napovedal, da bo Švedska, »kot prva med pomembnejšimi« večjimi članicami EU, priznala Palestino. »Ustanovitev dveh držav je edina mogoča rešitev spora med Palestinci in Izraelci,« je dejal. Nekaj tednov pozneje, 30. oktobra, je obljubo uresničil. Švedska je priznala Palestino. Na očitek, da je do priznanja prišlo prehitro, je švedska zunanja ministrica Margot Wallström odgovorila, da do priznanja ni prišlo prehitro, ampak »prepozno«.

Zaradi Švedske je novembra 2014 debata o priznanju Palestine vzniknila tudi v Sloveniji. Palestina je med prvimi priznala Slovenijo, a Slovenija zaradi strahu pred zamero Izraela in ZDA tega koraka kljub načelni podpori samoodločbi palestinskega naroda zadnjih 24 let ni bila zmožna storiti.

SMC je molčala. Nato je priznanje zahtevala ZL. Sledila je razprava na odboru za zunanjo politiko, kjer je stranka SMC nasprotovala takojšnjemu priznanju, a dejala, da naj »ob upoštevanju vseh vidikov in učinkov vlada predlaga sklep o priznanju Palestine«. Minil je en mesec. Pa še en mesec. Po jeseni je prišla zima in po zimi pomlad. Zdaj je tukaj že poletje. Pa še vedno nič.

Domnevno so se pojavile ovire. Volitve v Izraelu. Iskanje evropskega partnerja, da bi bilo priznanje »bolj odmevno«. Pa čakanje na aktivacijo novega bližnjevzhodnega mirovnega procesa, kjer bi Slovenija s priznanjem ali nepriznanjem lahko nekako vplivala. »Slovenija podpira samoodločbo Palestincev, saj smo na tej podlagi vzpostavili svojo državnost tudi sami,« je dejal predsednik vlade Miro Cerar, a ko se je odločila Švedska, so do uradnega priznanja minili trije tedni, v Sloveniji pa se po osmih mesecih vlada šele pripravlja na »analizo« posledic.

Minuli teden so zato poslanci ZL in ZaAB, ob podpori poslancev SD, sami sprožili uradni postopek. Zunanje ministrstvo pa še vedno nekako upa na novo debato v parlamentu, po kateri bi priznanje premaknili za mesec ali dva …

Kje je tukaj agilnost stranke SMC, ki vodi Slovenijo? Odpis dolgov najrevnejšim je Hrvaška sprejela že konec leta 2014, v ZL so podobno idejo predstavili aprila letos, nato pa jo je vlada zavrnila z obljubo, da bo predstavila svoj paket ukrepov. Minili so meseci, zadnja odločitev vlade pa je, da mora Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve do konca junija vladi poročati o pripravah na ukrepe. Poročati! Legalizacija konoplje, vsaj legalizacija gojenja industrijske konoplje, je še ena izmed res novih pobud – a je znova prišla s strani ZL, kateri se je nato priključila SD. Vprašanja izenačenja pravic istospolnih partnerjev SMC ni hotela odpirati. Da ne govorimo o privatizaciji, pri kateri se je stranka skrivala za pravniškimi floskulami in kjer je vso iniciativo za politične odločitve in odgovornost raje prepustila finančnemu ministru …

Smo kaj spregledali? Je morda delo vladajoče stranke in predsednika vlade izpolnjevanje protokolarnih obveznosti, zato česa drugega od Mira Cerarja sploh ne bi smeli pričakovati? Če so se v SMC res trdno odločili biti zgolj povprečna stranka, ki se bori za obstoječi status quo in v tem vidi stabilnost in svojo odgovornost, naj se primerjajo z drugimi. Naj pogledajo, kaj je povprečje. Naj pogledajo, s kakšnimi ukrepi se je hrvaški premier Zoran Milanović nedavno zavzel za tiste državljane, ki so jih banke naplahtale pri kreditih v švicarskih frankih. Naj pogledajo, kaj o grški krizi govori avstrijski premier. In, seveda, kaj glede priznanja Palestine počne švedski premier. Ali pa konservativna Velika Britanija.