Večer brezsramne nostalgije

V Ljubljani so se v torek še zadnjič ustavili kubanski ultra zvezdniki Buena Vista Social Club. Cankarjev dom je bil namreč ena od postojank na njihovi poslovilni turneji, na kateri se predstavljajo v različici, ki je še najbližje originalni postavi te slovite zasedbe.

Zaživela je konec devetdesetih, in kot je pred nastopom spomnil alfa in omega programa za jazz, glasbe sveta in popularno glasbo v Cankarjevem domu Bogdan Benigar, je bila Slovenija ena izmed prvih držav v Evropi, ki je sploh izvedela zanjo. Ko je vodja zasedbe Juan de Marcos González leta 1997 s svojo skupino Sierra Maestra nastopal v naši prestolnici, je Sonji Porle v intervjuju za Delo namreč povedal, da se pripravlja ta veličastni projekt.

Skupino sta leta 1996 ustanovila skupaj z ameriškim kitaristom Ryom Cooderjem. Leto kasneje pa je album Buena Vista Social Club spodbudil svetovno zanimanje za tradicionalno kubansko glasbo. Njeno delovanje je leta 1999 v glasbeni dokumentarec ujel tudi nemški režiser Wim Wenders.

Zasedba Buena Vista Social Club nas je prvič obiskala že pred sedemnajstimi leti, ko je nastopila v srednjeveškem ambientu ljubljanskih Križank. In potem še večkrat. In vsakič je z lahkoto razprodala svoje nastope. Tako je bilo tudi tokrat, ko je predstavila šele svoj drugi album Lost and Found, na katerem je zbranih tudi nekaj neizdanih posnetkov, ki so nastali že med snemanjem prvega albuma leta 1997.

Vodji orkestra in pozavnistu Jesusu Aguajeju Ramosi se je na odru tokrat pridružilo tudi nekaj prvotnih članov orkestra. Denimo pevec in kitarist s kavbojskim klobukom Eliades Ochoa, trobentač Guajiro Mirabal in mojster pesmi lauda Barbarito Torres. Ta tudi tokrat ni pozabil izvesti svojega norčavega trika z igranjem z rokami za hrbtom, pri čemer mu je strunsko glasbilo pridržal Carlos Calungo – pevec kubanskega sloga son iz Havane, ki mu na odru družbo dela dolgonoga »gazela« Idania Valdéz.

A oba je povsem zasenčila diva Omara Portuondo, ki je ob preostalih legendah poskrbela, da zasedba ni izpadla kot kašen tribute bend. Ob prihodu na oder je celotno dvorano nemudoma spravila na noge in k plesu, s pesmijo, polno čustev, Veinte años pa številne, tudi pisko, ganila do solz. Več kot očitno ima dama izjemno voljo do življenja. In kljub temu da se danes več kot očitno le s težavo giblje, še vedno rada tudi pomiga, kot je to storila s Papijem Oviedo, ki se je orkestru pridružil pred leti in med nastopi sicer ves čas frajersko brenka na tres.

Več kot dveurni večer brezsramne nostalgije je s komadom Como Siento Yo uvedel mlad zvezdniški pianist iz Havane Rolando Luna. Nad njim so na velikem platnu predvajali posnetke originalnega pianista zasedbe, pokojnega Rubéna Gonzáleza, temu pa so sledili še arhivski materiali drugih preminulih članov originalne zasedbe, denimo kontrabasista Cachaita Lópeza in pevca Ibrahima Ferrerja, ki se ga je prijel vzdevek Nat King Cole kubanske glasbe, ter kitarista in pevca Compaya Segunde, s katerimi se je cela zgodba zasedbe tudi začela. No, zdaj je prišel trenutek, ko vsem skupaj lahko zakličemo: »Adios.«