Siddharta: Infra

Zdi se, da je letošnje leto rezervirano za najpriljubljenejše in najprepoznavnejše domače glasbene skupine, ki so se odločile izdati ne le en, temveč kar dva albuma ali več. Dan D so spomladi izdali album in še enega napovedali za jesen. Zdaj se jim pri tem početju po daljši pavzi pridružuje še Siddharta, ki je ravnokar izdala sedmo studijsko ploščo, imenovano Infra, in za konec leta napoveduje še en album, s čimer naj bi proslavili svojo dvajsetletnico.

Ljubljanska skupina je ob ustanovitvi verjetno v polno zadela že z izbiro imena. Tega si je nadela po naslovu znanega romana Hermanna Hesseja in izraz v prevodu pomeni tistega, ki je našel smisel (življenja). Siddharta je svoj smisel našla razmeroma hitro – populacija, ki jo je nagovarjala, je (bila) predvsem najstniška ali pa mlajša, tej pa so všeč razumljiva, slovenska besedila, pa čeprav jih Tomi Meglič včasih namenoma odpoje nerazumljivo, a to je le še dodatno prispevalo k njeni mističnosti, hkrati pa so bila v besedilih vedno skrita tudi univerzalna življenjska spoznanja. In če k temu dodamo še tipične rockovske rife, skrbno dodelan videz skupine in mašinerijo iz ozadja, dobimo zmagovalno kombinacijo – izjemno uspešno mainstream rock skupino, ki glasbeno črpa iz različnih virov, njena glasba pa je dovolj prijazna za predvajanje na komercialnih in tudi malo manj komercialnih radijskih postajah. Tako ne preseneča, da je ravno Siddharta postala domači bend, ki je na svoj koncert pritegnil rekordno število obiskovalcev. Skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija so na bežigrajskem stadionu nastopili pred kar trideset tisoč obiskovalci. Nekoliko manj jih je bilo na njihovem nastopu na novem ljubljanskem stadionu Stožice, ki so ga ovekovečili na ploščku VI.

Siddharta se zdaj na glasbeno sceno vrača z desetimi novimi komadi, ki naj bi se jim jih proti koncu leta verjetno pridružilo še enkrat toliko. A ob poslušanju pravkar izdanih smo morali začudeno ugotoviti, da je skupina z novim albumom po glasbeni plati naredila nenavaden premik v preteklost. Kot da bi se premaknila s točke svojega zadnjega studijskega albuma na sam začetek kariere.

Že drži, da Siddharta še zmeraj nagovarja isto občinstvo, kot ga je pred dvajsetimi leti, vendar plošček kljub vrhunski produkciji, dobro narejenih aranžmajih in zavedanju, da poslušamo veliki mainstream bend, zveni nekoliko prazno. Tematika besedil je že tisočkrat prežvečena, zvočna podoba je pričakovana, glasbeni prijemi preverjeni in že uporabljeni. Od takšnega benda bi pričakovali, da se skupaj s svojo glasbo stara in zori. Vendar ne, Siddharta ostaja tisto, kar je zmeraj bila: najstniška rock skupina, ki verjetno nikoli ne bo presegla svojega početja z začetka kariere.

Kdo ve, morda pa ji to uspe z albumom, ki ga bo izdala konec leta?