Dokler hudič ne izve, da smo mrtvi

Ko Evropske unije ne bo več, bo Slovenija še vedno v Evropski uniji. Slovenija je namreč edina članica Evropske unije, ki je res po meri Evropske unije. Zvesto, dobesedno in s partijsko vnemo – brez heretičnih odstopanj potemtakem – izpolnjuje vse napotke, navodila, priporočila in povelja. Po eni strani izgleda tako, kot da k Evropski uniji še vedno pristopa in kot da zapira še zadnja poglavja, pri čemer pade na vsako finto, ki pride mimo, po drugi strani pa stalno čaka na bruseljske pohvale, pri čemer pozablja: če te Bruselj hvali, potem gotovo delaš kaj zelo narobe.

Uvoz torture. Vsi vemo, da slovenska gospodarska rast temelji na izvozu. To, kar izvažamo, nam prinaša rast, toda to, kar uvažamo, nam prinaša torturo. Kaj pa uvažamo, vemo: priporočila, navodila in napotke Bruslja, OECD-ja, Mednarodnega denarnega sklada ipd., varčevanje in privatizacijo, ki so Slovenijo zlagoma spremenili v mučilnico. Kar pomeni, da uvažamo le reči, s katerimi nas mučijo in s katerimi potem mučimo sami sebe ter drug drugega. Iz omare še vedno padajo strašljivi podatki o tem, kako so Američani mučili vojne »sovražne borce« in »teroriste« – zdaj smo izvedeli, da je program torture, alias »okrepljene tehnike zasliševanja«, vključeval tudi eksperimentiranje z ljudmi. In mar se ni izkazalo, da je tudi »steroidno« varčevanje, ki so ga vmes itak prekvalicifirali v nekaj permanentnega (kot vojno proti terorju), natanko to – eksperimentiranje z ljudmi? Za »okrepljene tehnike zasliševanja«, s katerimi so Američani mučili jetnike, se je izkazalo, da ne delujejo. S torturo niso namreč pridobili nobenih usodnih »tajnih« podatkov. Mučenci niso povedali ničesar – le bruhali so, hirali, trpeli in včasih umrli. Britanski komik John Oliver je v svojem šovu – Last Week Tonight – rekel, da tortura deluje le v TV-serijah, kakršna je »24«: ko je mučil Jack Bauer, so teroristi peli. Američani so realnost očitno zamešali s fikcijo. Tudi evropski zategovalci, proti katerim potekajo protivarčevalni marši (London, Škotska, Grčija ipd.), so realnost zamešali s fikcijo. Varčevanje ne deluje. Koristi le finančnim elitam. Evropska unija pa je vse anemičnejša, vse turobnejša, vse zakotnejša. In ja, mučenci – žrtve strogega varčevanja, tega transferja za bogate – le hirajo, bruhajo, trpijo in včasih umrejo. In mi to uvažamo. Med mučenjem, ki so ga izvajali ameriški specialisti, je bil menda vedno prisoten vsaj zdravnik. Na transparentu v Atenah je pisalo: »Ustavite varčevanje, podprite Grčijo, spremenite Evropo!«

Evropska unija je vse anemičnejša, vse turobnejša, vse zakotnejša. In ja, mučenci – žrtve strogega varčevanja, tega transferja za bogate – le hirajo, bruhajo, trpijo in včasih umrejo.

Smrt potrošnika. Slovenski hit leta je privatizacija. Saj veste, prodali smo brniško letališče in kompletno prehransko-predelovalno verigo, prodajamo Telekom in NKBM – in tako dalje. Zakaj je to dobro? Neoliberalni argument, s katerim pleteničijo najnovejši osvoboditelji – da ne rečem osamosvojitelji – Slovenije, gre takole: dobro je, da bodo slovenska podjetja kupila velika, strateško močna, globalna podjetja, saj bo to potem dobro za slovenske potrošnike. Letališke usluge bodo boljše, bančne usluge bodo boljše, telekomunikacijske usluge bodo boljše. Je veliko res tudi boljše? Ali velike, globalne, konsolidirane, kartelne korporacije, ki žrejo manjša podjetja, res nudijo boljše usluge? So res tombola za potrošnike? Do česa je pripeljala konsolidacija finančne industrije, vemo: do bank, ki so prevelike, da bi lahko propadle – in do hude finančne krize. Dobro za potrošnike? Ne ravno. Mark Karlin (Truthout) je nedavno opozoril, do česa je pripeljala konsolidacija agrikulture v rokah peščice korporacij (Monsanto, Synergy ipd.) – do slabše, industrijske, gensko spremenjene hrane, do zmanjšane prehranske varnosti, do patentiranih semen in toksičnih pesticidov, do oslabljene prehranske demokracije. Dobro za potrošnike? Ne ravno. Ko je družba Temkin, ki ocenjuje odnos korporacij do potrošnikov, pred dvema letoma objavila spisek ameriških korporacij, ki imajo do potrošnikov najslabši in najbolj jebivetrski odnos, ste lahko na dnu zagledali imena telekomunikacijskih gigantov (Charter, AT&T, Comcast, Verizon, Cox). Slabe povezave, prekinjeni klici, napake v obračunih, pretirano zaračunavanje, ekscesni penali za prehod na drugega operaterja. Podobno je bilo leto prej, ko je tak spisek objavila družba Lifehacker. Dobro za potrošnike? Ne ravno. Med korporacijami z najslabšo skrbjo za potrošnika najdete tudi letalske družbe, recimo United Airlines in American Airlines, opozarja Alex Henderson (AlterNet): izgubljena prtljaga, odpovedani leti, zamude, neprijazno osebje, dražja prtljaga, nezanesljive rezervacije, slabši booking, nižja raven vkrcavanja – in dražje letalske karte. Dobro za potrošnike? Ne ravno. In ja, še to: kdaj je prišlo do tega strašnega poslabšanja odnosa do potrošnikov? Ko so se te letalske družbe konsolidirale – ko je torej družba United Airlines kupila Continental in ko je družba American Airlines kupila U.S. Airways. Ergo: to, da podjetje kupi strateški gigant, ni nujno dobro za potrošnike. Pred Solinami je pa menda bajna žetev soli.

Izvoz vode. Država, ki prehransko samopreskrbo razglaša za svojo prioriteto, svojo kompletno prehransko-predelovalno verigo proda tujcem, država, ki se ima za turistično silo, svoje hotele prodaja tujcem, država, ki vodo uvršča med svoje strateške naravne vire, vodne vire prodaja tujcem – je to zrelo ali nezrelo, smiselno ali nesmiselno, racionalno ali iracionalno, strateško ali avtodestruktivno? Pomislite le na vodne vire, ki smo jih prodali – Fructal, Radensko, Pivovarno Laško in tako dalje. Razprodaja vodnih virov? Je kaj bolj norega, iracionalnega, nesmiselnega, nestrateškega in pogubnega? NASA je nedavno objavila izsledke dveh študij, dveh »stresov« vodnih zalog, ki ugotavljata, da je vode na svetu vse manj, da so bile dosedanje ocene o zalogah vode napačne, da se zaloge vode dejansko nevarno manjšajo, da klimatske spremembe in vse silnejša človeška potrošnja vodo dobesedno izčrpavajo in izžemajo. Če naj uporabim dobro znani neoliberalni kliše: več vode potrošimo, kot pa je ustvarimo. Vode torej zmanjkuje – mi pa vodne vire prodajamo. V idealnem trenutku. Vode ni v neomejenih količinah, ve povedati znanost. A to očitno vedo tudi tuje korporacije, ki niso spregledale napovedi Svetovne banke, da bo naslednja svetovna vojna »vojna za vodo«, zato ne čudi, da so tako strastno popadle naše vodne vire. Mi pa smo spregledali drobni tisk, o katerem v Kapitalističnih dokumentih (The Capitalism Papers) piše Jerry Mander: »Eden izmed pogojev Svetovne trgovinske organizacije se glasi: če ena sama lokalna skupnost v državi – mesto ali provinca – privatizira katerega izmed svojih virov pitne vode in ga s tem odpre licitiranju tujih investitorjev, potem mora temu slediti vsa država.« Če trg z vodnimi viri odpreš enemu tujemu investitorju, ga moraš odpreti vsem. In če tega slučajno ne boš hotel ali razumel, bodo čezatlantski sporazumi, kakršen je TTIP (ki bo dal neoliberalizmu pravni okvir), poskrbeli, da bodo tuje korporacije to lahko iztožile na ad hoc »kengurujskih« tribunalih, ki korporacije tako radi zaščitijo pred diskriminatorno politiko »tiranske« države. Vseeno je, kaj pravi slovenska ustava – Svetovna trgovinska organizacija pravi, da je voda blago. Ko bi lahko voda postala naš zaklad, naš razvojni sklad, podoben norveškemu državnemu skladu (ki temelji na nafti), smo šli na led. Še toliko bolj, ker je trend po svetu ravno nasproten: številna mesta in občine – recimo v Argentini, Kanadi, Franciji, Tanzaniji in Maleziji – namreč vodne vire spet podružbljajo, saj je imela privatizacija preveč negativnih učinkov. Kar velja tudi za številne nemške občine (!), ki podružbljajo sprivatizirano dobavo elektrike in druge storitve. Čezatlantski sporazumi, recimo TISA, bodo temu naredili konec: če bo država to ali ono javno storitev privatizirala, je kasneje ne bo mogla več podružbiti ali nacionalizirati. Pika. »TISA je enosmerna ulica,« pravi Ellen Brown, avtorica knjige Mreža dolga (Web of Debt). Predstavljajte si torej orjaške supertankerje, ki Blejsko jezero peljejo na Kitajsko.

Zakaj bi nekomu, ki vozi drag avto, ki ima jahto, ki potuje v prvem razredu in ki igra golf na Mauritiusu, dajali nepovratna sredstva in subvencije?

Dirka proti dnu. Stebri slovenskega gospodarstva, ki so papagajsko prevzeli vse neoliberalne mantre in kapitalizem razumejo kot globalno dirko proti dnu, neprestano ponavljajo, da bi morali znižati davke, olajšati odpuščanje delavcev in znižati plače, če hočemo, da bo Slovenija konkurenčna. Na koliko – na dva evra na dan? Če bi hotela biti Avstralija konkurenčna, potem bi morali biti avstralski delavci plačani dva dolarja na dan, toliko kot v Afriki, pravi avstralska magnatka Gina Rinehart. Dvig minimalne plače? Nehajte – ne pride v poštev, tulijo slovenski delodajalci. To bi Slovenijo ugonobilo! Višji davki za bogate in kapital? Pozabite! Bogatim je treba omogočiti, da še bolj obogatijo. Če bogati bogatijo, to pomeni blaginjo tudi za vse ostale – za tiste spodaj, saj bogastvo »pronica navzdol«. Da to o »afriških« plačah in »pronicanju navzdol« ne drži vode, ve celo Mednarodni denarni sklad. Študija Vzroki in posledice neenakosti (Causes and Consequences of Inequality), ki so jo izdelali ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada, namreč kaže, da »pronicanje navzdol« ne deluje, da torej nima nobenega pravega učinka – na to, da bodo z bogatenjem bogatih pridobili tudi vsi ostali, ni mogoče računati. Še več: če hoče družba blaginjo, potem je treba spodnjim dvajsetim odstotkom prebivalstva dvigniti plače in življenjski standard, ugotavlja ta študija. A to še ni vse: bogatim je treba dvigniti davke (!), preprečiti izogibanje davkom (!), delavcem izboljšati delovne pogoje (!), okrepiti redistributivno, porazdelitveno vlogo fiskalne politike (!) ter sprejeti politike, ki bodo krepile srednji razred (!). Nižanje davkov, nižanje plač, rezanje delavskih pravic in slabšanje delovnih pogojev le ustvarjajo ekonomsko neenakost, ovirajo rast in povzročajo finančne krize. Z eno besedo: študija Mednarodnega denarnega sklada je potrdila, da so neoliberalni recepti, s katerimi zasuvajo Evropsko unijo, zgrešeni, kar seveda pomeni, da je treba delati ravno nasprotno od tega, kar svetujejo, priporočajo in narekujejo stebri neoliberalnega družbenega reda – z Mednarodnim denarnim skladom vred. Ergo: minimalno plačo je treba krepko dvigniti, bogate in kapital krepko obdavčiti, delovne pogoje pa izboljšati. Ne pozabite: študija obenem tudi svari, da ekonomska neenakost, ki jo ustvarjajo nizke plače, davčna razbremenitev bogatih in kapitala, rezanje delavskih pravic in slabšanje delovnih pogojev, samemu kapitalizmu zelo škodi, saj pri ljudeh vzbuja odpor in sovraštvo do liberalizacije, globalizacije in tržnih reform. Kaj lahko pomenita nižanje plač in razdavčevanje kapitala, je na dlani – konec kapitalizma. Zgodovina, ki naj bi je bilo konec, se utegne vrniti po svoj kos mesa. Sploh pa, če prosti trg vse bogastvo seli le navzgor, k najožji eliti, potem res ni več razloga, da bi ljudje verjeli v prosti trg. David Rothkopf je leta 2008, ko je ravno izbruhnila velika kriza, objavil knjigo Superrazred – globalne elite moči in svet, ki ga ustvarjajo (Superclass: the Global Power Elite and the World They Are Making), v kateri je razkril, da globalno finančno elito, ki kroji sodobno politiko, sestavlja le kakih 6000, največ 7000 posameznikov, in nič več, kar pomeni, da globalni superrazred – tisti 1 %, proti kateremu protestira 99 % svetovnega prebivalstva – dejansko vključuje le 0.0001 % svetovnega prebivalstva. Vidite, tako globok in tako strm je prepad ekonomske neenakosti. Navsezadnje, če se hočete uvrstiti med 10 % najbogatejših ljudi na svetu, potem je dovolj že, da vaše premoženje znaša 72.000 dolarjev, kot je leta 2010 izračunal raziskovalni inštitut banke Credit Suisse. Novi bojni slogani bi se morali glasiti: Okupirajmo Davos! Okupirajmo Bilderberge!

Strašne posledice političnih odločitev. »Noe je po potopu živel še tristo petdeset let. Vseh Noetovih dni je bilo torej devetsto petdeset let. Potem je umrl.« Tako pravi Biblija. Greg Gianforte – guverner ameriške Montane, republikanec, IT-magnat – je pred kratkim oznanil: »Koliko je bil star Noe, ko je zgradil barko? 600 let. Pa ni hodil po čeke socialnega zavarovanja. Ni lenaril, ampak je delal ... Koncept upokojitve ni bibličen ... Biblija nikjer ne govori o upokojitvi.« Kar pomeni: delovno dobo je treba podaljšati do konca, do skrajnosti – in potem umreti. Obsedenost s podaljšanjem delovne dobe tudi Sloveniji ni tuja. Podaljšanje delovne dobe naj bi rešilo pokojninsko blagajno, pravijo. Tiste, ki navijajo za radikalno podaljšanje delovne dobe, je treba najprej vprašati: poznate kako podjetje, ki bi zdajle zaposlilo 70-letnika? Pokojninska blagajna je civilizacijski dosežek, ki temelji na načelu solidarnosti, oboje – pokojninsko blagajno in načelo solidarnosti – pa zdajle bolj kot neugodna demografija ogroža in spodkopava skrajno neugodna prekarizacija Slovenije: prekarno, nestalno, honorarno, negotovo, projektno zaposleni in samozaposleni, in teh je vse več, preprosto nimajo denarja, da bi sploh vplačevali v pokojninsko blagajno. Solidarnosti si ne morejo več privoščiti. Odtod luknja v pokojninski blagajni. Še huje: bolj ko se Slovenija prekarizira, slabša pogajalska izhodišča imajo prekarno zaposleni, kar pomeni, da bodo v pokojninsko blagajno vse težje vplačevali, ker bodo njihove plače vse slabše. Če hoče država rešiti pokojninsko blagajno, potem mora ustaviti prekarizacijo in pravila zaposlovanja spremeniti. Dalje, delodajalci v pokojninsko blagajno vplačujejo bistveno manj kot nekoč, toda manj kot nekoč ne vplačujejo zato, ker nimajo denarja, ker jim ne gre, ker bi bili v težavah, ampak zato, ker so ugotovili, da jim ni treba, navsezadnje, že Pahorjeva vlada jih je, kot se spomnimo, oprostila plačevanja socialnih prispevkov, s čimer je odprla vrata pekla. Ker delodajalci vplačujejo vse nižje pokojninske prispevke, so vse manjši tudi prilivi v pokojninsko blagajno. Odtod luknja v pokojninski blagajni. In končno, v Sloveniji je ogromno brezposelnih, trenutno okrog 120.000 – in brezposelni niso plačniki v pokojninsko blagajno. Odtod luknja v pokojninski blagajni. Če torej iščete popolni vihar razlogov za luknjo v pokojninski blagajni, potem najprej pomislite na prekarizacijo, prenizke pokojninske prispevke in brezposelnost, strašne in pogubne posledice odločitev, ki jih sprejemajo politiki.

Če bi si hoteli izboljšati pogajalski položaj in se ubraniti pred ekonomskimi vojnami, bi se morali v globalni zgodovinski blok povezati z malimi državami.

Neotovarišija. Zadnja leta nam vbijajo v glavo, da pri nas nimamo pravega, poštenega kapitalizma, ampak tovarišijskega, ki je kakopak povezan s »tajkunskimi krediti«, »krediti na lepe oči«. Izraz tovarišijski kapitalizem so lansirali neoliberalci. Zakaj? Zaradi preprostega razloga: da bi prikrili, da je tudi pravi, pošteni kapitalizem, ki ga sami oznanjajo, v resnici tovarišijski. Kaj je tovarišijskega v tem pravem, poštenem kapitalizmu? Najprej so tu nepovratna sredstva, spodbude in subvencije, ki jih država daje privatnim podjetjem. Ste se kdaj vprašali, kakšne avtomobile vozijo lastniki podjetij, ki dobivajo ta nepovratna sredstva? Imajo jahte? Potujejo s prvim razredom? Igrajo golf na Mauritiusu? Kupujejo picassoje, dalije in giacomettije? Poslujejo v davčnih oazah? Bi nas moralo to zanimati? Absolutno! Mi jim dajemo nepovratna sredstva in subvencije. Je to kdo kdaj preveril? Zakaj bi nekomu, ki vozi drag avto, ki ima jahto, ki potuje v prvem razredu in ki igra golf na Mauritiusu, dajali nepovratna sredstva in subvencije, ki bi jih lahko pametneje in koristneje potrošili, recimo za šole, vrtce, ceste in zdravstvo? Če ima denar za avto, jahto, golf in prvi razred, ne potrebuje nepovratnih sredstev in subvencij. Toda nepovratna sredstva in subvencije dobivajo bogati – in to je tovarišijsko. Nič manj tovarišijsko pa ni to, da svoja podjetja, zgrajena z nepovratnimi sredstvi in subvencijami, potem preselijo v tujino, ker da so pri nas nemogoči pogoji za poslovanje – država je preveč pogoltna in nedovzetna! Povsem tovarišijski pa so že v osnovi davčni odpisi in davčne olajšave, ki so jih zaradi trapaste »davčne reforme« deležni kapital, bogati in njihova podjetja. In to tovarišijstvo nas stane, ali bolje rečeno: zaradi teh davčnih olajšav mi, ljudstvo, plačujemo višje davke. Mi, običajni davkoplačevalci, pokrivamo te nevidne in prikrite luknje, kar pomeni, da nenehno in prikrito dokapitaliziramo življenjski standard finančnih elit. Ni čudno, da so elite proti socialni državi – tako ostane več za socialno državo, ki hrani njih. Je kaj bolj tovarišijskega? Oja, tole: delavce pri nas plačujejo tako slabo, da pogosto potrebujejo še socialno pomoč, če hočejo preživeti (pod pragom revščine živi 300 tisoč Slovencev), kar pomeni, da država sponzorira podjetja, ki te delavce zaposlujejo – namesto da bi torej delavce plačevala podjetja, to prepuščajo državi. Tovarišijsko.

Privatizacija države. Ko je belec nedavno vstopil v južnokarolinsko cerkev in pobil devet črncev, je desničarski TV-kanal FoxNews oznanil, da je bil to »napad na religijo«. Ne, to ni bil napad na religijo, ampak rasistični teror – napad na črnce. S tovrstnimi sofizmi običajno postrežejo neoliberalci. Recimo: nižanje delavskih plač ali pa odpuščanje delavcev = učinkovitost. Ne, nižanje delavskih plač – ali odpuščanje delavcev – je napad na delavce, ki jih neoliberalci v skladu s svojo vizijo »naravnega prava« vidijo kot »nenaravni« del človeštva. Ali pa: privatizacija je umik politike iz gospodarstva. Ne, ravno nasprotno: privatizacija je vstop gospodarstva v politiko. Cilj privatizacije je privatizacija države in politike. To je pravi pomen fraze »država naj se umakne iz gospodarstva«.

Rent-a-država. Kaj bi se zgodilo, če bi Telekom prodali britanskemu skladu Cinven? Tole: Slovenija bi bila le še bojišče, na katerem bi se za telekomunikacijski trg tolkle, klale in žrle transnacionalne – »ameriške«, »mehiške« in »britanske« – korporacije. To se nam lahko zgodi tudi drugod, recimo na področju bančništva, hotelirstva in zavarovalništva. Slovenija bo le še prizorišče ekonomskih vojn med transnacionalnimi korporacijami, ki prisegajo tako na filozofijo nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher (»Družba ne obstaja«) kot na filozofijo ekonomista Miltona Friedmana (»The business of business is business«) in Michaela Jensena (naloga korporacije je, da maksimira dobičke delničarjev). Če bi bilo zgodovine res konec, kot je bajal Francis Fukuyama, in če bi bil svet res ploščat, kot baja Thomas Friedman, potem vsi skupaj – z EU in Slovenijo vred – ne bi bili sredi ekonomskih vojn, ki se očitno tako agresivno stopnjujejo (v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, v Afriki že teče kri), da so začeli finančni giganti, kot pravi Chrystia Freeland (Atlantic), za vodstvene položaje najemati generale. Recimo: mogočna investicijska multinacionalka KKR je za vodenje globalnega inštituta, ki načrtuje njene investicijske odločitve, najela Davida Petraeusa, nekdanjega poveljnika ameriških oboroženih sil v Afganistanu in nekdanjega direktorja Cie. Transnacionalke postajajo invazivne vojske, ki mahajo z zastavo »kreativne destrukcije« – države in javni sektorji postajajo plen. Je Slovenija pripravljena na ekonomske vojne? Bo le še rent-a-država? Kaj njeno demokracijo bolj ogroža – ekonomske vojne ali 700 beguncev? Kot bi rekel Trocki: vas morda ekonomske vojne ne zanimajo, toda vi zanimate njih!

Neuvrščeni 2.0. Premiera Cerarja je te dni obiskal britanski premier David Cameron. Malo prej je Cerar obiskal nemško kanclerko Angelo Merkel. Premier Pahor je bil voljan narediti vse za pet minut z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Ob koncu julija prihaja ruski premier Dmitrij Medvedjev. Kaj imajo velesile – Britanija, Nemčija, Amerika in Rusija – od nas? Nič. In kaj imamo mi od njih? Nič. Itak nas ne jemljejo resno. Če bi si hoteli izboljšati pogajalski položaj in se ubraniti pred ekonomskimi vojnami, bi se morali v globalni zgodovinski blok povezati z malimi državami. Ross Jackson, dansko-kanadski poslovnež in ekolog, je v knjigi Okupirajmo svetovno ulico (Occupy World Street) predlagal ustanovitev nove lige narodov (Gaian League), katere izvršno telo bi sestavljale izključno male, ideološko mešane države, recimo Danska, Bolivija, Šrilanka, Kostarika, Islandija, Norveška, Venezuela, Senegal, Butan, Nova Zelandija, Maldivi, Tunizija, Mauritius, Malezija in Švica (okej, in Slovenija), ki bi lahko družno sesule slabe globalne prakse in spremenile svet.