Domačijski noir

Še preden smo si dobro opomogli od Ni je več Gillian Flinn, je pred nami že nov kriminalni bestseler velikega formata, Dekle na vlaku. Začenja se šušljati o novem žanru, etiketiranem z oznako domačijski noir. Družinsko nasilje se zadnja leta očitno dobro prodaja.

Paula Hawkins, do vratu zakreditirana finančna novinarka, ki je kot otrok sanjarila o vojnem dopisništvu, zdaj pa že leta pod psevdonimom piše ljubiče, ki so preveč temačni, da bi se dobro prodajali, si je rekla, da je knjižna uspešnica edina stvar, ki jo še lahko reši gotovega propada. Od očeta si je izposodila večjo količino denarja, se zaprla med štiri stene in pod pritiskom resničnosti spisala triler, ki se od januarja prodaja kot vroče žemljice.

Zgodba, ki za zdaj še ni prevedena v slovenščino, gre takole: Rachel, zapita ločenka, se vsak dan dvakrat vozi z istim vlakom, ki londonska primestja povezuje s centrom. Najprej na delo, ko jo odpustijo, pa kar tako, da bi zapolnila prazne ure. Vozi se mimo hiš in vrtičkov, mimo ulice, kjer je nekoč živela s svojim bivšim in jo kot nalašč vidi s postaje, kjer njen redni vlak redno postoji. Da bi se izognila bolečim spominom, gleda tuje vrtove, in še preden se zave, postane obsedena s parom, ki ga je pogosto videti na eni izmed teras. Lepa sta, mlada, videti je, kot da se ljubita, in Rachel, ki se ji od žalosti in alkohola zdrava pamet že malo rahlja, nanju projicira vse, kar popolni ljubezni pritiče. Dokler nekega dne ne uzre nečesa, kar v njeno iluzijo zareže pregrobo, da se ne bi umešala.

Rachel je nekakšna proletarska različica britanske pevke Adele: zapuščena, zanemarjena, zalita, fiksirana na razmerje, ki ga ni več. Rachel ni borka. Šibka je, vsaka bolečina jo takoj zlomi. Pooseblja vse tisto, česar si sodobna, močna ženska ne bi smela privoščiti. Vemo namreč, da dostojni ženski ni dopuščeno, da bi omagala. Če z njo ne ravnajo tako, kot bi si zaslužila, ne sme viti rok in jadikovati, temveč spremeni pravila igre in svet obrne sebi v prid. Če tega ne zmore, si je kriva sama. Če ob tem ne zmore niti toliko dostojanstva, da se sama sebi ne bi neutolažljivo smilila, toliko slabše zanjo. Zato Rachelina bolečina v ljudeh namesto usmiljenja vzbuja posmeh. Naša punca z vlaka je prototip ženske, ki se ljudem upira in v njih budi predvsem strah, da bi jih življenje nekoč pripeljalo do točke, ko bi ji postali podobni. Inverzna Neverjetna Amy iz Ni je več. Revica. Bajsa. Pa še pijanka, za povrh.

To so zgodbe, ki omogočajo prvovrsten vpogled v tiranijo malomeščanskih idealov, ki je za ženske, predvsem za tiste, ki iz gospodinjskega življenja ne morejo nikamor pobegniti, še posebej uničujoča.

A tudi njen odnos z džintoniki iz Tesca ne poteka tako tekoče, kot bi moral. Rachel pijače namreč ne nese preveč dobro. Pa če bi samo bruhala in močila hlačke. Rachel pozablja. Vsakič, ko pije (pije pa bolj ali manj ves čas), od minule noči ostanejo samo pasovi spomina, prekinjeni z dolgimi pasovi črnih lukenj, za katerimi ostane samo neprijeten občutek, da je šlo nekaj narobe. Je spet klicala svojega bivšega in njegovo novo ženo? Je komu grozila s palico za golf? Rada bi vedela, hkrati pa trepeta pred mislijo, da bi izvedela zares. Rachel je zato nezanesljiva pripovedovalka par exellence. Zdi se prijazna, a kaj, ko ne ve točno, kaj dela, in jo vsak psihološki vzgib tako hitro zanese. Saj ni mogoče, da bi prav ona komu prizadejala kaj hudega?

Ker vam o romanu ne morem zaupati ničesar več, ne da bi uničila čarovnijo suspenza, se bom za trenutek pomudila pri bolj abstraktnih stvareh. Dekle na vlaku kot tudi Ni je več sta si kot najodmevnejša primerka žanra »domačijski noir« zgradila imperij na področju, ki je bilo leta zelo slabo vzdrževano in omogoča obilico prostora za inovativnost in mahinacije: na področju izgradnje ženskih likov. Avtorice so, kot kaže, ugotovile, da je njihovo ciljno občinstvo (če ne kar bralno občinstvo na sploh) sestavljeno večinoma iz žensk v srednjih letih, ki sestradano čakajo na ustrezno ogledalo, če tudi konveksno.

Ženske pripovedovalke tovrstnih trilerjev zato začenjajo dobivati kompleksnejše obrise in dodatno dimenzijo ali dve, s katerima zmorejo pripovedovati o rezini življenja, ki je bila z izjemo kakšne Gospe Bovary redko dostojno popisana. Zato so to zgodbe, ki omogočajo prvovrsten vpogled v tiranijo malomeščanskih idealov, ki je za ženske, predvsem za tiste, ki iz gospodinjskega življenja ne morejo nikamor pobegniti, še posebej uničujoča. Predvsem pa prinašajo ne pretirano spodbuden odgovor na vprašanje, kakšna je resnična cena iluzije predmestne sreče z negovano trato in bleščečo fasado. In čeprav se večini zgodb iz resničnega življenja ne uspe zaplesti v uganko o umoru, vsa vmesna ugotavljanja avtoric domačijskega noir prav skrb zbujajoče prestanejo preizkus resničnosti.