Prijazna, marljiva odličnjakinja

Potem ko sta poslovni portal Forbes in ameriški tednik Time letos objavila svoja seznama najvplivnejših svetovljanov in mednje postavila Taylor Swift, njeni nasprotniki niso izgubljali časa s kritikami. »Le kako se lahko petindvajsetletna pop princeska, ki najraje piše lahkotne skladbe o svojih romantičnih razmerjih, znajde v druščini političnih, finančnih, poslovnih, intelektualnih in verskih svetovnih voditeljev?« so se spraševali. Odgovor, serviran na pladnju, so dobili prejšnji teden. Verjetno ni veliko ljudi, ki lahko z eno samo objavo na blogerski platformi Tumblr, z enim samim kritičnim zapisom, čez noč spravijo na kolena najvplivnejše podjetje na svetu. Taylor Swift je to uspelo in o njenem odprtem dopisovanju z Applom, enim ključnih izdelovalcev računalnikov in telefonov, so se ta teden na dolgo in široko razpisali vsi največji svetovni mediji.

Vse skupaj je zakuhal Apple, ki je ob napovedi svojega novega servisa za spletno poslušanje glasbe najavil, da bo v preizkusni dobi glasbo ponujal brezplačno, to pa je hkrati pomenilo, da avtorjem v tem času ni nameraval izplačati nobenih tantiem. Swiftova, sicer glasna zagovornica ustreznega plačila za intelektualno oziroma umetniško delo (to je tudi razlog, zakaj je pred časom svojo glasbo umaknila s spletnega servisa Spotify), je potem zagrozila, da svoje glasbe ne misli ponujati preko brezplačnega servisa. Zapisala je, da je sama sicer prodala dovolj izvodov zadnjega albuma za poplačilo svojih sodelavcev, da pa večina njenih glasbenih kolegov te sreče nima in zato se ji Applova namera ne zdi poštena. »Tudi vi ne delite svojih iPhonov brezplačno,« je dodala. Z Appla so že dan pozneje, verjetno v strahu pred negativno publiciteto, sporočili, da bodo avtorjem in založbam tudi v preizkusni dobi izplačali tantieme.

Akcija Swiftove je naletela na veliko odobravanja, vendar tudi na prav toliko ali še več negodovanja. Ljudje pač težko ostanejo ravnodušni, ko želijo glasbeniki, ki služijo milijone, na svoje račune spraviti še več milijonov, naj bodo do tega upravičeni ali ne – spomnimo se samo, kako je zasedba Metallica po tožbi proti spletnemu servisu Napster postala eden najbolj osovraženih bendov. V nekaterih medijih so se te dni pojavile celo teorije, da je šlo v primeru Swiftove in Appla za obojestransko piarovsko potezo, vseeno pa se je ob debaklu slednjega večina zadovoljno muzala. Zato niti ni pomembno, ali je bil motiv Swiftove resnično altruizem oziroma kolegialnost ali pa je šlo za osebni interes. Če bi se takemu izkoriščanju glasbenikov uprl Bob Dylan, ki je v karieri prodal še dvakrat več albumov, bi ga večina najbrž slavila kot junaka.

Swiftova je, verjetno že zgolj zato, ker je mlada ženska, pogosto žrtev dvojnih meril. A prav zaradi njih ter ravno tako pogostih negativnih medijskih zapisov je postala družbena aktivistka in samooklicana feministka. Pri tem ji je v veliko pomoč spretna uporaba različnih družbenih omrežij; ameriški mesečnik Wired, pri katerem se ukvarjajo z vplivi novih tehnologij na (popularno) kulturo, jo je oklical celo za kraljico spleta. Toda sama splet vidi le kot priročno orodje: svojim fenom (in svetu) lahko pove, da ji ni vseeno, denimo za različne oblike diskriminacij, nasilja ali – največkrat – za neenakopraven položaj žensk. Leta 2013 je celo na šalo sicer odličnih voditeljic podelitve nagrad zlati globus, ki sta vzeli pod drobnogled njeno pregovorno hitro menjavanje partnerjev, odgovorila, da jo sprejme brez težav, a dodala citat Madeline Albright, da je »v peklu posebno mesto za ženske, ki ne pomagajo drugim ženskam«.

Swiftova je s svojo podobo in dejanji pravzaprav ideal popolne hčerke vsake mame, čemur šaljivo pritrjuje tudi sama: »Včasih imam med vsemi temi ekscesnimi pop zvezdnicami občutek, da sem kot tista prijazna, marljiva odličnjakinja, ki jo zaradi tega zbada vsa šola.« No, sodeč po desetinah milijonov privržencev, njene »konservativnejše« življenjske vrednote mnogim še vedno pomenijo veliko. Že dvakrat ji je nagradi za dobrodelno delo podelila tudi prva dama ZDA Michelle Obama, prvič z besedami: »Čeprav jo je njena glasba izstrelila na vrh glasbene industrije, Taylor ostaja prizemljena in je pri dvaindvajsetih letih zrelejša, kot bi ji kdorkoli pripisal.«

Te vrednote sta ji privzgojila starša, finančna svetovalca, ki sta družino zaradi hčerkine želje po glasbeni karieri pri njenih štirinajstih iz Pensilvanije preselila v Nashville, ameriško prestolnico country glasbe. Takrat je imela za sabo že štiri leta preigravanja akustične kitare, pisala je tudi svoje pesmi, vseeno pa je srečo pri založbah najprej preizkušala s karaoke priredbami skladb vzornic, med katere šteje Dolly Parton, Dixie Chicks, Loretto Lynn, Tammy Wynette in še kopico ikon country glasbe. Pri petnajstih je kot najmlajša glasbenica v zgodovini podpisala pogodbo z največjo svetovno založniško hišo Sony/ATV Tree in leto pozneje pri novoustanovljeni založbi Big Machine Records, s katero sodeluje še danes, objavila albumski prvenec Taylor Swift. Ta se je na vrhu ameriške country lestvice obdržal štiriindvajset tednov, prodanih pa je bilo več kot pet milijonov izvodov.

Swiftova je, verjetno že zgolj zato, ker je mlada ženska, pogosto žrtev dvojnih meril. A prav zaradi njih ter ravno tako pogostih negativnih medijskih zapisov je postala družbena aktivistka in samooklicana feministka.

Ker je imela že takrat za seboj podporo močne založniške hiše ter dostop do najboljših studiev in producentov, je bilo vsaj na papirju najprej morda videti, da je Swiftova le še en dobro zrežiran projekt glasbene industrije. Toda šestnajstletnica je vse skladbe na albumu podpisala kot (so)avtorica, kar je vzbudilo veliko pozornosti tudi med glasbenimi poznavalci. Čeprav je v besedilih opisovala povsem tipične najstniške izkušnje, so v njih že takrat prepoznali večjo zrelost kot pri marsikateri desetletje starejši songwriterki in Swiftova je v rekordnem času postala nov glasbeni fenomen.

Po prvencu je v dvoletnih presledkih posnela še štiri albume, zadnjega, 1989, konec lanskega leta, in kritiki so jo ves čas hvalili, z albuma v album pa se je razkrivalo tudi njeno vse večje spogledovanje z različnimi žanri. Zaradi izjemne priljubljenosti countryja v ZDA bi bili pri založbi bržkone najsrečnejši, če bi igrala na preverjene karte, toda sledila je svoji intuiciji, predvsem pa se ni hotela preveč ponavljati. In odločitev, da s countryja presedla na pop, se je nazadnje izkazala za dobro. Iz ameriškega je čez noč prerasla v svetovni glasbeni fenomen, s številom prodanih albumov in vstopnic na turnejah je podirala rekorde, odre si je delila z velikanoma, kot sta Madonna in Paul McCartney, kopičiti pa so se ji začele tudi številne nagrade. Ima jih je več kot 200, med drugim sedem grammyjev; enega, za najboljši album, je prejela pri dvajsetih in tako podrla nov rekord v zgodovini te pomembne glasbene nagrade.

Popularnosti Swiftove je trenutno težko konkurirati, kar je nazorno dokazala tudi konec lanskega leta. Jeseni so se začela pojavljati ugibanja, ali bo 2014 nemara prvo leto, ko v ZDA prav noben album ne bo dosegel platinaste naklade, kar pomeni, da niti enega ne bodo prodali v nakladi, ki bi presegla milijon. S prodajo fizičnih nosilcev zvoka je v novem tisočletju že tako križ, saj je drastično upadla, takrat pa je kazalo, da se bo prodaja najbolj prodajanega albuma, šlo je za album zasedbe Coldplay, ustavila pri »pičlih« štiristo tisoč primerkih. No, potem je Taylor Swift konec oktobra izdala album 1989 in že prvi teden prodala 1,3 milijona izvodov. Te številke vse od Eminemovega albuma The Eminem Show iz leta 2002 ni presegel nihče. Pri poslovnem tedniku Bloomberg Business so takrat zapisali: »Taylor Swift in njena založba sta glasbena industrija.« Ja, tega tudi Apple preprosto ni mogel spregledati.

Ob vsem pompu okoli Swiftove si je težko predstavljati, da bi se – vsaj tam, kjer imamo dostop do spleta – sploh lahko našel kdo, ki še ni slišal zanjo. A so tudi taki in med njimi celo ljudje, ki so neposredno vpleteni v glasbeno dogajanje. Razlog za to gre iskati v dejstvu, da boste zapise o Swiftovi težko našli v bolj specializiranih glasbenih medijih, predvsem tistih, ki na mainstream gledajo zviška oziroma ga obravnavajo kot hitro potrošniško robo, nevredno resnejšega razmisleka. Swiftovo in njeno glasbo vidijo kot stvar trenutnih trendov, ki naj bi se v letu ali dveh izpeli in utonili v pozabo, pri tem pa so popolnoma spregledali, da je na glasbenem prizorišču dejavna že dobro desetletje in da njena priljubljenost z vsakim novim albumom narašča.

Glasba Taylor Swift morda res nagovarja predvsem najstnice in dekleta v zgodnjih dvajsetih, toda skoraj milijarda ogledov, ki jo je zgolj pol leta po objavi na YouTubu zabeležil njen video za skladbo Blank Space, nakazuje, da je med njenimi poslušalci tudi veliko radovednežev, ki ne sodijo v ta profil. Pa čeprav kdo od njih na njene videe klikne le zato, da pod njimi v komentarjih zapiše, kako trapasto je vse skupaj. No, Swiftove ti zapisi ne ganejo, saj pravi, da se s hejterji res ni vredno obremenjevati.