Kako bi investiral papež Frančišek?

Papež Frančišek v okrožnici o ekologiji Laudato Si’ (Bodi hvaljen), v kateri opozarja, da moramo prenehati uničevati naš planet, navaja številne bistre misli, recimo: »Kar koli je šibko, kot recimo okolje, se ne more braniti pred interesi poveličevanega trga.« Papež tako investitorjem v bistvu dopoveduje, naj prenehajo častiti denar in naj se začnejo zanimati, kako s svojimi ukrepi uničujejo skupno dobro. Papež je Wall Streetu dejansko sporočil: crkni, na portalu Truthout piše Emily Schwartz Greco.

Za zdaj je naletel na gluha ušesa. Že šest ur in pol po objavi okrožnice je agencija AP poročala, da so se tečaji delnic v ZDA povišali in tako lastnikom zagotovili dodatne dobičke dan potem, ko je ameriška centralna banka Federal Reserve ohranila obrestne mere nespremenjene na zgodovinsko nizki ravni. Wall Street je papežu tako odgovoril: nas ne briga.

Kljub temu je papeževa okrožnica sprememba, saj je Vatikan z njo pravkar spomnil oblasti, zlasti katolike med njimi, na napake na njihovih poteh.

Paul Vallely v New York Timesu piše, da so zadnje dni pred objavo okrožnice tiste, ki so sodelovali pri pisanju, opozarjali, kako jo bodo sprejeli konservativni kritiki. Toda papeža Frančiška to ni skrbelo in ga tudi ne skrbi zdaj, ko so se kritike uresničile. Manjšina, ki je do podnebnih sprememb skeptična, pravi, da je papež ob opozorilu, da je globalno segrevanje skoraj v celoti povzročil človek, pozabil, da imamo tehnologije, s katerimi je mogoče zagotoviti rešitve za podnebne spremembe. Ošteli so ga, ker je pozabil omeniti, da se milijoni ljudi s pomočjo prostih trgov rešijo revščine. Kritizirali so njegovo stališče, da kontrola rojstev ni odgovor na prenaseljenost planeta.

Papež je vse te kritike predvidel, ob podrobnem prebiranju njegove okrožnice je namreč mogoče najti strategije, s katerimi te napade zavrača. Laudato Si’ je po besedah Paula Vallelyja eden najbolj bistroumnih dokumentov, ki jih je Vatikan izdal v zadnjem stoletju. Ta dokument razkriva, da je papež premeten in omikan politik prvega reda.

Frančišek izpostavlja pionirsko vlogo pravoslavne cerkve na področju ekoteologije, hkrati citira 18 dokumentov s konferenc katoliških škofov po vsem svetu. Vse to dokazuje, kako zelo se zaveda, da je za boj proti podnebnim spremembam ključno vzpostaviti povezave. Kritikom je dejal, da se pri tem »ne ukvarjamo samo z enim človekom«.

Podobno skrb je namenil znanosti. Eden od konservativcev ga je kritiziral, da bi se kot papež moral ukvarjati z religijo, znanost pa prepustiti znanstvenikom. Papež je natanko to naredil, saj je sprejel mnenja 97 odstotkov aktivnih podnebnih znanstvenikov, ki pravijo, da je dejavnost človeka eden glavnih povzročiteljev globalnega segrevanja.

Frančišek je šel še dlje. Na dan, ko je bila Laudato Si’ objavljena, je svojim najtesnejšim svetovalcem v Rimu dejal, da ta okrožnica v resnici sploh ni okoljski dokument. Globalno segrevanje je simptom hujše bolezni. Pravi problem je kratkovidnost, zaradi katere človeštvo proti podnebnim spremembam ni začelo ukrepati pravočasno. Brezbrižnost bogatega sveta zaradi plenjenja okolja in prizadevanje za kratkoročne gospodarske koristi izvira iz širšega problema. To je tržna ekonomija, ki nas uči, da je svet surovina, ki jo izkoriščamo za lastne koristi.

To nas je privedlo do nepravičnih in izkoriščevalskih gospodarskih sistemov, ki podpirajo, kar Frančišek imenuje »kultura odmetavanja«. Ta kultura kot smeti ne obravnava le stvari, ki jih ne potrebujemo več, ampak tudi ljudi, ki jih ne potrebujemo več (revne, starejše, nerojene).

Kapitalizem nam omogoča izbiro in nadzor, ne daje pa navodil, kako naj izbiramo, Nenasitno potrošništvo je zasenčilo našo vizijo, tako da nismo zmožni razlikovati med tem, kaj potrebujemo, in kaj zgolj hočemo.

Ta analiza je papežev odgovor lažem njegovih konservativnih kritikov. Kapitalizem je lahko milijonom ljudi pomagal rešiti se revščine, a to je naredil z ogromnimi stroški. Ti stroški so katastrofalna onesnaženost zraka na Kitajskem, ki je prehitela ZDA kot največjega proizvajalca toplogrednih plinov. Še slabše, slabo reguliran kapitalizem na globalnem jugu je pustil za seboj milijone več najšibkejših in najrevnejših, navaja Paul Vallely.

Tehnološke rešitve pogosto samo spremenijo problem in ga ne rešijo, pravi papež. Njegovi kritiki trdijo, da je plin, ki ga pridobivajo s sporno metodo hidravličnega frakturiranja (fracking) manjši onesnaževalec kot premog. Toda to je enako, kot če bi za hujšanje propagirali dieto s piškoti, ki vsebujejo manj maščob. Trgovanje z izpusti po Frančiškovih besedah utegne samo spodbujati špekulacije in nadaljevanje prevelike potrošnje.

Revni skoraj ne povzročajo globalnega segrevanja, zato bi 10-odstotno znižanje izpustov bogatih držav po besedah glavnega svetovalca za znanost Hansa Joachima Schellnhuberja s Potsdamskega inštituta za raziskave vplivov podnebnih sprememb, bilo bolj učinkovito v boju proti globalnemu segrevanju kot kateri koli program kontrole rojstev.

Papež Frančišek pravi, da je okoljska kriza dejansko kriza kapitalizma, odgovor pa je korenita sprememba na vseh ravneh – politični, ekonomski, družbeni, lokalni, družinski in osebni. To ni marksizem, ker ne vključuje materialističnega pogleda na zgodovino. To je revolucionarno in zelo moteče za tiste, ki jim iz osebnih interesov koristi status-quo.

Frančišek je prvi papež, ki se je spustil na raven vsakdanjih dejavnosti in katolikom naravnost povedal, naj zmanjšajo ogrevanje in hlajenje, naj sortirajo in reciklirajo smeti, naj uporabljajo javni prevoz, ugašajo luči, ko jih ne potrebujejo. Ekologi to govorijo že leta, a papež je šel na globljo raven človeške psihe. Takšne »preproste vsakodnevne navade« bodo »prekinile logiko nasilja, izkoriščanja in sebičnosti,« je prepričan.

Frančišek ve, da bodo navadni katoliki prilagodili izbire v svojem življenju, če lahko zbode v njihovo vest, to pa lahko povzroči pritisk za politične ukrepe. Tisti, ki so do podnebnih sprememb skeptični, so v Frančišku morda že odkrili svojega najbolj mogočnega nasprotnika, zaključuje Paul Vallely.