Kako je bil porabljen denar za reševanje Grčije

Manj kot deset odstotkov od 240 milijard evrov, ki jih je kot mednarodno pomoč prejela Grčija, je bilo porabljenih za reformo njenega gospodarstva in za pomoč šibkim članom družbe, opozarja Guardian. Večino pomoči Grčiji so dobile banke, ki so Grčiji pred izbruhom krize na veliko posojale denar in jih ni zanimalo, ali jim bodo Grki sposojeno lahko vrnili.

Ker tega denarja ni dobila Grčija, je bila njena vlada prisiljena zmanjšati svoj proračunski primanjkljaj z zniževanjem pokojnin in minimalne plače. Medtem ko so špekulantski bankirji dobivali svoje napake poplačane, je torej grška vlada po nareku mednarodnih posojilodajalcev jemala svojim državljanom, večinoma najbolj ranljivim.

Trojka mednarodnih posojilodajalcev iz Evropske komisije, Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) je v Grčiji začela predpisovati ukrepe za zmanjšanje javne porabe leta 2010, ko grška vlada ni bila več zmožna plačevati obresti za 310 milijard evrov kreditov, ki jih je prejela od številnih velikih evropskih bank. Čez dve leti je trojka pripravila drugi program pomoči Grčiji, na podlagi katerega je bilo zasebnim upnikom odpisanih 100 milijard evrov terjatev. Toda dejanski znesek odpisov oziroma izgube za upnike je bil za 34 milijard evrov nižji. Toliko so bili namreč vredni različni bonbončki, ki jih je trojka bankirjem ponudila v zameno za soglasje k odpisu dolgov. Omenjenih 34 milijard evrov, ki so jih torej dobili bankirji, so preprosto pripisali grškemu dolgu.

Nadaljnjih 48,2 milijarde evrov je bilo porabljenih za reševanje grških bank, 140 milijard evrov od pomoči pa je grška država porabila za odplačilo dolga in obresti. Ni novo, da je reševanje Grčije in drugih kriznih držav dejansko bilo reševanje finančnega sektorja s prenosom njegovih slabih terjatev na davkoplačevalce. Guardian je samo objavil številke. Dolg grške države še vedno znaša 320 milijard evrov, od tega 78 odstotkov dolguje trojki mednarodnih posojilodajalcev.

Nemški podkancler Sigmar Gabriel pa je prvi visoki evropski politik, ki je na glas povedal, kar dejansko mislijo mnogi evropski visoki politiki. To je, da je predsednik grške vlade Aleksis Cipras grožnja za evropski red, v analizi odzivov na Ciprasovo odločitev za nedeljski referendum v Guardianu piše bruseljski dopisnik Ian Traynor.

Obrazi evropskih voditeljev so bili v ponedeljek po njegovih besedah sivi, obupani, v Berlinu, Bruslju, Parizu in Londonu so kanclerka, dva predsednika in predsednik vlade spremenili program obveznosti in se osredotočili na Grčijo. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je imel domnevno govor svoje kariere, v katerem je Grke pozval, naj v nedeljo glasujejo za sprejem ponudbe mednarodnih posojilodajalcev, kajti za njihove interese skrbijo on in mednarodni posojilodajalci, ne vlada pod vodstvom Sirize.

Cipras je po Junckerjevih besedah lagal grškemu ljudstvu, ogoljufal evropske pogajalce in napačno predstavljal pogoje za pomoč pred propadom pogajanj in objavo odločitve za razpis referenduma. Ciprasa je laganja obtožil tisti evropski voditelj, ki je septembra 2011 prav v povezavi z grško krizo dejal: »Ko postanejo zadeve resne, moraš lagati.«  

Državljanom države, kjer je 11.000 ljudi v času izvajanja ostrih varčevalnih ukrepov naredilo samomor, si je Juncker drznil svetovati, naj ne delajo samomorov, ker se bojijo umreti.

Juncker je po Traynorjevih besedah zvenel, kot da bi že žaloval zaradi smrti Evrope, ki jih je posvetil svojo dolgo politično kariero.

Nemški podkancler Sigmar Gabriel je v Berlinu dejal, da je Cipras grožnja evropskemu redu, njegov radikalizem je naperjen proti osrednji evropski politiki in hoče vse druge prisiliti v spremembo pravil, na katerih temelji skupna valuta evro. Njegovo sporočilo je bilo, da je Aleksis Cipras nevaren mož, ki ga je treba ustaviti.